<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 3/2004
ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.3.2004

Evidenčna številka:VSL05665
Datum odločbe:20.09.2005
Področje:zavarovalno pravo
Institut:izguba pravice

Jedro

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki

drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na

podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer

nepravična ali pretirano stroga zanjo. Določba v splošnih pogojih, po

kateri zavarovalnica ne krije škode, ki nastane v garancijskem roku,

ker jo je dolžan povrniti proizvajalec ali prodajalec, če njuno

jamstvo ni sporno, je nepravična in pretirano stroga, nasprotuje pa

tudi namenu zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Zgolj

zaradi garancije ni mogoče izključevati kritja zavarovanja. Zato je

sodišče uporabo takšne določbe zavrnilo.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 740.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2000 do plačila in ji

povrniti pravdne stroške v znesku 249.202,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 20.9.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh

pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obresti od 740.000,00 SIT

od 25.11.1999 do 9.1.2000) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega

postopka v znesku 80.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 20.9.2005 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, po katerem bi ji bila dolžna plačati tožena stranka

glavnico v višini 740.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 25.11.1999 do plačila in ji povrniti pravdne stroške, prav tako z

zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka

povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 146.500,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov

po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Prvostopnemu sodišču predvsem očita, da je napačno uporabilo

materialno pravo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega

pa, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvenstveno predlaga, da Višje

sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče sodbo Okrožnega sodišča

spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi in

vrne celotno zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, razen glede teka obresti (od

25.11.1999 do vključno 9.1.2000).

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo

740.000,00 SIT s pripadki zavrnilo zato, ker je upoštevalo splošne

pogoje za strojelomno zavarovanje (STR - 24) in glede na določbo 2.

točke 2. člena štelo, da je podan primer, ko tožena stranka kot

zavarovalnica zavarovalne škode ne krije, saj je ta nastala v

garancijskem roku, zaradi česar sta jo dolžna povrniti proizvajalec

ali prodajalec, ker njuno jamstvo tudi ni bilo sporno. Tako je

odločilo kljub temu, da tožnik od proizvajalca in od prodajalca iz

naslova garancije škode ni prejel povrnjene.

Prvostopno sodišče se je torej oprlo na splošne pogoje, ki jih je

pripravila tožena stranka vnaprej, za nedoločeno število istovrstnih

pravnih razmerij in jih je, ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, tožeča

stranka kot zavarovanec bila dolžna sprejeti (glej veljavni 142. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem ni upoštevalo

določbe 143. člena ZOR, ki v 2. odstavku določa, da lahko sodišče

zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki

jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih

izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali

pretirano stroga zanjo. Po 1. odstavku 143. člena ZOR so namreč nična

določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene

pogodbe ali dobrim poslovnim običajem in to celo, če je splošne

pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pristojni organ. Tudi 918. člen ZOR

(ki je umeščen v ZOR pod poglavje "Zavarovanje") določa, da so nična

pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do

odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega

primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih

obveznosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izguba zavarovalnih pravic za

zavarovanca zgolj zato, ker gre za škodo, ki je nastala v

garancijskem roku in ker naj ne bi bilo sporno jamstvo proizvajalca

in prodajalca, pretirano stroga oziroma zanj nepravična, nasprotuje

pa tudi namenu sklenitve zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim

običajem. Zato je takšna določba nemoralna in po določilu 1. odst.

103. čl. v zvezi s 1. odst. 105 čl. ZOR nična. Tega prvostopno

sodišče ni upoštevalo.Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2.

odstavkom 143. člena ZOR uporabo tega spornega določila zavrnilo. Ni

namreč dopustno, da bi tožnik kot zavarovanec izgubil svoje pravice

iz zavarovalne pogodbe samo zato, ker je nastala škoda na zavarovanem

predmetu v garancijskem roku in jo je toženka v splošnih pogojih

prevalila na proizvajalca oziroma prodajalca, v primeru da njuno

jamstvo ni sporno. Pravice iz garancijske in zavarovalne pogodbe se

ne izključujejo (primerjaj še sodbo Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije, opr. št. III Ips 49/98).

To pa pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

vtoževani znesek 740.000,00 SIT, ki v tej višini po skrčitvi ni bil

sporen. Pač pa je bil sporen tek zamudnih obresti, saj jih je

uveljavljala tožeča stranka od dne 25.11.1999, čeprav je iz listin v

spisu razvidno, da je prijavila svoj odškodninski zahtevek toženi

stranki dne 24.12.1999, račun za popravilo vrat pa je poravnala šele

10.1.2000. Zato ji gredo po veljavni sodni praksi zamudne obresti

šele od trenutka, ko je bila prikrajšana za uporabo vtoževane vsote

denarja, torej od dneva plačila zneska oziroma od dne 10.1.2000

dalje.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 4. točko 358. člena ZPP, torej

zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da plača tožeči

stranki glavnico v višini 740.000,00 SIT, poleg tega pa še zamudne

obresti od dne 10.1.2000 dalje, ko je sama ta znesek serviserju

poravnala. Zavrnilo pa je zahtevek za obresti od dne 25.11.1999 do

10.1.2000, saj tožeča stranka zamude plačila tožene stranke pred

omenjenim dnem (10.1.2000) ni izkazala.

Kljub delni zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče

ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim

delom svojega zahtevka, zaradi tega pa posebni stroški niso nastali

(glej 3. odstavek 154. člena ZPP). Zato je odločilo, da ji je dolžna

povrniti tožena stranka vse stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z

veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tožeča stranka je v pretežnem delu s pritožbo prav tako uspela,

stroški glede dela, s katerim je bil zahtevek zavrnjen pa posebnih

stroškov niso povzročili. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožeči

stranki po veljavni Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah tudi

vse pritožbene stroške v skladu z 2. odstavkom 165. člena in v zvezi

s 3. odstavkom 154. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 142, 143, 143/2, 918, 142, 143, 143/2, 918.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjM4MA==