<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 961/2018
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.961.2018

Evidenčna številka:VDS00026289
Datum odločbe:07.05.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:nadurno delo - nadure - delo preko polnega delovnega časa - razporejanje delovnega časa - slovenska vojska - kompenzacija - referenčno obdobje

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se razveljavita I. točka izreka sodbe ter III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto zneske iz naslova nadurnega dela za obdobja: od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 118,30 EUR, od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 v višini 74,93 EUR in od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 25,35 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo (obračun bruto zneskov 878,72 EUR, 806,09 EUR, 2,77 EUR in 12,70 EUR iz naslova nadurnega dela za različna obdobja od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2014, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz I. točke izreka za čas od 5. 2. 2014 do 3. 12. 2014, od 5. 8. 2014 do 3. 12. 2014 in 5. 2. 2015 – II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se sprememba tožbe z dne 1. 12. 2017 dopusti (I. točka izreka sklepa). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneska iz naslova nadurnega dela za obdobja: od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 v višini 245,17 EUR, od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 v višini 221,64 EUR, od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 35,48 EUR, od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 v višini 22,81 EUR ter od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 7,60 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 238,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sam (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe (pravilno: III. točko izreka sklepa) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo tega dela sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, toženki pa prizna povračilo vseh stroškov postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe priznalo tožniku plačilo 100 % dodatka za 14 presežnih ur za referenčno obdobje 12/2012, 9 presežnih ur za referenčno obdobje 6/2014 in 3 za referenčno obdobje 12/2014, saj naj tožnik navedenih ur ne bi kompenziral, temveč je zanje prejel le 30 % plačilo, zaradi česar naj bi mu tožena stranka dolgovala za navedene nekompenzirane presežne ure razliko do plačila za naduro (130 - 30). Uvodoma tožena stranka uveljavlja, da je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave, kljub temu da je očitno štelo, da je med pravdnima strankama sporno dejansko stanje, tj. ali je tožnik vse presežne ure kompenziral ali ne. S sklicevanjem na 24. člen ZDSS-1 uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj glede na dejstvo, da je sodišče štelo, da je dejansko stanje med strankama sporno, ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave, saj tako toženi stranki ni bila dana možnost, da sodišču pojasni, da je tožnik vse presežne ure kompenziral in za to predloži dokaze. Dalje zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožnik podal navedbe, da ni kompenziral vseh presežnih ur. Natančno navaja, kaj je tožnik trdil v posameznih delih tožbe in vloge z dne 1. 12. 2017. Trdi, da tožnik ni zatrjeval, da presežnih ur ni koristil kot prostih v naslednjih referenčnih obdobjih (vse do 30. 6. 2017), zatrjeval je le, da ni bistveno, kaj se je potem dogajalo s temi urami. Kot protispisni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik zatrjeval, da presežnih ur ni nikoli kompenziral. Dalje zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z pozivom sodišča prve stopnje, naj tožena stranka predloži preglednico za referenčno obdobje 6/2017. Navaja, da če je sodišče dvomilo o tem, da so bile vse presežne ure kasneje kompenzirane, bi moralo toženo stranko pozvati, naj predloži preglednico za vsa referenčna obdobja, in ne zgolj za sporna, saj tožena stranka ni nikdar zatrjevala, da so bile vse presežne ure kompenzirane tekom spornih referenčnih obdobij, pač pa je trdila to, da so bile vse kompenzirane. Zatrjuje, da če je števec ur na dan 30. 6. 2017 negativen, to pomeni, da so bile vse presežne ure za 5 let nazaj kompenzirane. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik vse presežne ure, dosežene v spornem obdobju kompenziral do 30. 6. 2017, kar izhaja iz priložene preglednice, iz katere izhaja število opravljenih, število koriščenih in število presežnih ur za vsa obdobja. Meni, da se na podlagi navedenih preglednic lahko sodišče prepriča, da je tožnik imel že v referenčnem obdobju 6/2015 negativni presežek 77 ur, tako da ni dvoma, da je kompenziral vse presežne ure, za katere je sodišče tožniku priznalo 100 % urno postavko. Navaja, da tožena stranka s preglednico ni prekludirana, in ne gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj ni štela, da bi bilo sporno, da so vse presežne ure tudi kompenzirane in 100 % plačane. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, ker je sodišče tožbenemu zahtevku na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja delno ugodilo, čeprav bi ga moralo v celoti zavrniti in toženi stranki priznati povračilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožbo zoper II. točko izreka sodbe in III. točko izreka sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vlaga tožnik. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe zaradi nerazumljivega izreka in nerazumljive obrazložitve ne da preizkusiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela ter ugoditev zahtevku oziroma podredno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da je po spremembi tožbe vtoževal plačilo za nadurno delo v višini 130 % bruto urne postavke za vse presežne ure, ki so po koncu fiksnega referenčnega obdobja v neenakomerno razporejenem in začasno prerazporejenem delovnem času postale nadure prvi dan naslednjega referenčnega obdobja, za katere mu je delodajalec nezakonito izplačal zgolj dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % bruto urne postavke. Nasprotuje stališču, da v primeru manjka delovnih ur v kasnejšem referenčnem obdobju tožena stranka lahko poračunava presežke ur iz prejšnjega referenčnega obdobja. Meni, da je z možnostjo kasnejše izrabe oziroma poračunavanja presežka delovnih ur v nadaljnjih referenčnih obdobjih razvrednoten pomen fiksnega referenčnega obdobja, v katerem mora delodajalec poskrbeti za izravnavo delovnih ur, kar pomeni, da je zaposleni postavljen v slabši položaj v razmerju do delodajalca. Vztraja pri stališču, da bi lahko kompenziral oziroma koristil presežke delovnih ur na podlagi navodil in odredb delodajalca v skladu z zakonom le znotraj posameznega fiksnega referenčnega obdobja, neizkoriščene ure po koncu referenčnega obdobja pa so nadure, ki jih je treba plačati v višini 130 % osnovne plače. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 13/2017 in meni, da je tožena stranka kršila sedmi odstavek 148. člena ZDR-1 in drugi odstavek 97.b člena ZObr. Opozarja, da tožena stranka ni imela letnega razporeda delovnega časa. Nasprotuje uporabi pojmov obligacijskega prava v delovnem pravu, saj je delavec v podrejenem položaju in šibkejša stranka. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo fiksnih referenčnih obdobij. Navaja, da če je ob koncu fiksnega referenčnega obdobja presežek ur, so to nadure, če pa delavec ne opravi zadostnega števila delovnih ur je to v škodo delodajalca. Sklicuje se na odredbo ministrice v letu 2017, ki je šele vzpostavila fiksna referenčna obdobja, za nazaj pa ni bilo več mogoče vzpostaviti zakonitega načina obračuna delovnih ur in njihovega zakonitega plačila brez plačila nadur, ki jih vtožuje. Navaja, da tožena stranka nikoli in z nobeno listino ni izkazala, kdaj in kako naj bi tožnik presežne ure kompenziral, pa tudi sicer tožnik ni dal takšnega soglasja, da bi svoje presežke ur koristil po koncu fiksnega referenčnega obdobja, niti ni bil o tem vprašan, torej je šlo za prepovedano samovoljno poračunavanje presežkov. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 80/2015 ter sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 276/2017 in Pdp 428/2017. Navaja, da se stranki nista nikoli dogovarjali o načinu izpolnitve presežka delovnih ur v naslednjem referenčnem obdobju niti ni bilo o tem nikakršnega sporazuma, niti ni tožnik sporazumno prejel nečesa drugega za plačilo (nadomestna izpolnitev). Meni, da je na podlagi judikata VIII Ips 13/2017 kompenzacija vezana na dogovor. Navaja, da je bilo tožniku zgolj znano, da ima presežke ur, dolžnost delodajalca pa je bila ta presežek izravnati znotraj fiksnega referenčnega obdobja, in ne kadarkoli kasneje. Navaja, da je do napake pri poračunu presežka delovnih ur prišlo pri prehodu ARDČ iz drsečih v fiksna referenčna obdobja. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno primerjalo pripadnike Policije in pripadnike Slovenske vojske, saj so imeli prvi sklenjen sporazum na kolektivni ravni, potrebna pa so bila individualna soglasja, pri pripadnikih SV pa ni bilo niti kolektivnega soglasja niti individualnih soglasij o koriščenju ur. Zatrjuje diskriminacijo pripadnikov SV v primerjavi s pripadniki Policije. Dalje navaja, da ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen, saj je tožnik glede na zapadlost plačil po posameznih referenčnih obdobjih pravočasno vložil prvotno tožbo v skladu 202. členom ZDR-1, naknadno pa jo je po 184. členu ZPP ustrezno spremenil. V zvezi s pretrganjem zastaranja, ki se veže na obveznost, in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, se sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča (II Ips 204/2013, II Ips 2019/2007). Navaja, da se s spremembo tožbe ni uveljavljala nova obveznost, ampak le v okviru istega historičnega dogodka, se pravi na isti dejanski in pravni podlagi, zahtevala izpolnitev iste obveznosti (II Ips 342/2013). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških in trdi, da ni pomembno, ali je tožnik tožbo delno umaknil takoj po delni izpolnitvi s strani tožene stranke ali nekoliko kasneje, saj v vmesnem času niso nastali nikakršni dodatni stroški in tožena stranka ni opravila nikakršnega procesnega dejanja. Meni, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške predmetnega postopka, saj je sama povzročila stanje, da je bil tožnik primoran vložiti tožbo, kasneje pa je tožbeni zahtevek delno pripoznala na način, da je delno izpolnila vtoževano obveznost. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), saj je o zadevi odločilo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo.

8. Predpostavka za uporabo določbe 24. člena ZDSS-1 je namreč nespornost dejanskega stanja. To pomeni, da sodišče pri odločitvi o zahtevku zgolj opravi vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan. Tožena stranka ima prav, da ti pogoji v predmetni zadevi niso bili podani, to pa nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje v njej ugotavljalo dejansko stanje, v zvezi z njim ocenjevalo (listinske) dokaze in nato odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je glede na navedbe v tožbi in odgovoru na tožbo sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni. Na podlagi navedene določbe namreč sodišče prve stopnje nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze (glede odločanja brez glavne obravnave prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 58/2016 ter sklepe: Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 186/2015, Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 147/2015 ter Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 107/2017, ki se nanašajo na podobno procesno dejansko stanje).

9. Glede na to je pritožba tožene stranke v celoti utemeljena že iz tega razloga, zato je bilo treba razveljaviti I. točko izreka sodbe in III. točko izreka sklepa, ki ju s pritožbo izpodbija tožena stranka (prvi odstavek 354. člena ZPP), in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo, saj dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik kompenziral vse ure, za katere je prejel 30 % dodatek in je za njih v tem postopku zahteval še plačilo 100 % urne postavke, očitno med strankama ni nesporno.

10. Tožena stranka zmotno meni, da tožnik v predmetnem postopku ni zatrjeval, da ni kompenziral vseh presežnih ur. Tožnik je v postopku ves čas izhajal iz (sicer napačnega) materialnopravnega stališča, da kompenzacija ur v naslednjem referenčnem obdobju ni dopustna in ob tem ves čas zatrjeval, da opravljenih nadur ni kompenziral oziroma da jih ni kompenziral v istem referenčnem obdobju kot so nastale. Taka trditev zadostuje za sklep o tem, da je med strankama sporno, da je tožnik vse nadure tudi kompenziral v nadaljnjih referenčnih obdobjih (da jih ni kompenziral znotraj referenčnih obdobij, v katerih so nastale, pa res ni sporno, a v zadevi ni bistveno). Temu je očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je na podlagi listin v spisu raziskovalo dejansko stanje, povezano z vprašanjem, ali je tožnik v času po izteku posamičnega referenčnega obdobja izrabil oziroma kompenziral ure iz preteklih referenčnih obdobij.

K pritožbi tožnika:

11. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe in sklepa vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

12. Odločitev sodišča prve stopnje glede plačila za nadurno delo tožnika temelji na določbah 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl. – KPJS), 97. b in 97.č člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr), 218. člena Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 – PSSV), 147. in 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) oziroma 148. in 149. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) ter 8. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.). Pravilno je sledilo stališčem iz zadev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2017, VIII Ips 80/2015, VIII Ips 288/2008 in VIII Ips 111/2012 ter pritožbenega sodišča iz zadev opr. št. Pdp 631/2017, Pdp 792/2016, Pdp 428/2017 idr. in pravilno štelo: da je tožena stranka tožniku plačala 100-odstotno plačilo za kompenzirane presežne ure posameznih referenčnih obdobij skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj mu je omogočila njihovo koriščenje v naslednjih referenčnih obdobjih in s tem izpolnila obveznost, da tožniku poleg 30-odstotnega dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača tudi 100-odstotno plačilo zanje. Odločilo je, da prenašanje presežnih ur v naslednja referenčna obdobja v smislu njihovega naknadnega koriščenja kot prostih ur ne pomeni razvrednotenja fiksno določenih referenčnih obdobij. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovimi materialnopravnimi stališči in se nanje sklicuje.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

14. V zadevi opr. št. VIII Ips 80/2015, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, je Vrhovno sodišče zavzelo naslednje stališče: „V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. Tudi, če je tožnik opravljene nadure kompenziral po odredbi tožene stranke (brez svojega soglasja), ni mogoče sprejeti stališča, da kompenzacije ni bilo, oziroma da je treba kompenzirane ure šteti za odsotnost iz razlogov na strani delodajalca, za katero je upravičeno prejel 100-odstotno nadomestilo, medtem ko naj bi bile nadure v višini 130 % urne postavke še vedno neplačane. Tožnik je s kompenzacijo ur (ne glede na to, da po odredbi delodajalca), za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30 %, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100 % urne postavke) je brez podlage.“ Tako stališče Vrhovnega sodišča se lahko nanaša le na kompenzacijo ob koncu fiksnega koledarskega referenčnega obdobja ugotovljene nadure, saj v primeru obveznega koriščenja presežne ure v okviru istega referenčnega obdobja nadur sploh ne bi bilo (le presežne ure ob koncu referenčnega obdobja se ugotovijo za nadure), in tako nikoli ne bi prišlo do situacije iz navedenega judikata. Odločitev sodišča prve stopnje je tako skladna s stališči v njem.

15. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 13/2017, iz katere izhaja, da se presežek ur izplača v višini 130 % urne postavke ali pa izkoristi v obliki kompenzacije in se uslužbencu izplača zgolj dodatek v višini 30 % urne postavke, če je tako dogovorjeno med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je v razmerju do delavcev Policije diskriminiran, odgovarja, da to ravno zaradi citiranih stališč Vrhovnega sodišča ne drži. Tudi delavci Policije so prejeli le plačilo 30-odstotnega dodatka, če so nadure izrabili kot proste, kar nasprotuje zavzemanju tožnika, da bi za nadure, ki so bile izkoriščene kot proste ure s 100-odstotnim nadomestilom plače, prejel še plačilo 130 % osnove. Kar zadeva zahtevo po soglasju, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je treba enake položaje obravnavati enako, različne pa različno. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta po tem, da za prve velja kolektivna pogodba, iz katere izhaja zahteva po njihovem soglasju k izrabi nadur kot prostih ur. Za tožnika taka kolektivna pogodba ne velja niti ni veljala v času, ko so vtoževane nadure nastajale oziroma ko je bilo ob koncu vsakega izmed sedmih referenčnih obdobij ugotovljeno njihovo število. Ob odsotnosti posebne ureditve o zahtevanem soglasju tožnika za koriščenje ugotovljenih nadur kot prostih ur po izteku referenčnega obdobja, v katerem so te nadure nastale in ob koncu katerega se je ugotovilo njihovo število, ni mogoče v tem individualnem delovnem sporu za nazaj, za obdobje, ko je imela tožena stranka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da izkoriščene (kompenzirane) proste ure niso bile izkoriščene na račun predhodno opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tako naziranje bi vodilo v neupravičeno obogatitev tožnika, ki bi isto naduro koristil kot prosto, dobil zanjo nadomestilo plače kot če bi delal (100 %) in nato še plačilo nadure (130 %). Ob dejstvu, da je tožnik koristil proste ure, tožena stranka pa mu je za tako kompenzirane nadure plačala tudi 30-odstotni dodatek za nadurno delo, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dobil tožnik ustrezno odmeno za opravljene nadure, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile kompenzirane. Zmotno je tožnikovo tolmačenje odločitve sodišča prve stopnje, da je z možnostjo koriščenja nadur kot prostih ur (in plačilom 30-odstotnega dodatka) tožena stranka presežke ur iz referenčnega obdobja prenašala v drugo referenčno obdobje tako, da je brez védenja in soglasja tožnika število presežkov zmanjševala na račun primanjkljajev. Ob zaključku fiksnega koledarskega referenčnega obdobja je zmanjševanje presežkov ur na račun primanjkljajev končano, saj se tedaj ugotovi število presežnih ur in te se štejejo za nadure. Po tej ugotovitvi njihovega števila delodajalec ne more več teh ur odšteti od novih primanjkljajev tako, da bi za eno naduro zgolj dovolil izrabo 1 proste ure, pač pa je dolžan za vsako naduro zagotoviti še 30-odstotni dodatek. V tem smislu se števec ur po koncu referenčnega obdobja postavi na 0.

16. Tudi pritožbeno sodišče je v sodni praksi štelo, da do 100 % plačila nadure zaposleni ni upravičen, če je opravljene in ob koncu referenčnega obdobja fiksno ugotovljene nadure izkoristil kot proste ure, za katere je bilo plačano nadomestilo plače v višini 100 % osnove. Tako je v obrazložitvi sodbe opr. št. X Pdp 848/2017 med drugim zapisano, da ker nasprotni udeleženec ni dokazal, da so člani predlagatelja nadure kompenzirali s prostimi urami ali dnevi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih mora nasprotni udeleženec plačati v višini 130 %. Če sklepamo po nasprotnem razlogovanju (a contrario), torej velja, da če bi delodajalec tako kompenzacijo dokazal, ne bi bil dolžan plačati 130-odstotnega, temveč zgolj 30-odstotni dodatek za že izkoriščene nadure kot proste. Podobno izhaja tudi iz zadeve opr. št. Pdp 428/2017 (točka 12 obrazložitve). Tudi ugotovitve pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 631/2017 kažejo na pravilnost uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. V tej zadevi je bilo ugotovljeno: da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave; da če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj; da mora vsako referenčno obdobje šteti od nič; da so referenčna obdobja fiksna, in da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan; da presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6‑mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave; da je po koncu referenčnega obdobja nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, ter da če do navedene izrabe ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati 130-odstotno plačilo za nadure. Odločitev v tej zadevi tako ne odstopa od sodne prakse vrhovnega in pritožbenega sodišča.

17. Ureditev, po kateri je zaposleni upravičen do odmene za naduro v višini višjega plačila (v predmetni zadevo torej 130 % osnove) ali v obliki kompenzacije ur kot prostih ur ob plačilu 30-odstotnega dodatka, je skladna tudi z Evropsko socialno listino (Zakon o ratifikaciji evropske socialne listine (spremenjene), Ur. l. RS 24/99 - MP 7/99 – MESL). Ta v okviru določb o pravičnem plačilu za delo ureja tudi plačilo nadurnega dela (2. točka 4. člena MESL). Odbor neodvisnih strokovnjakov, ki je skladno z Dodatnim protokolom k Evropski socialni listini, ki ureja sistem kolektivnih pritožb, organ za presojo utemeljenosti pritožb v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti, ki izhajajo iz MESL, je v zvezi s plačilom za nadurno delo sprejel stališče, da je ustrezna odmena za večjo mero truda in prizadevnosti, ki ju od delavca zahteva nadurno delo, lahko denarni dodatek, sorazmerno daljši prosti čas ali kombinacija obojega.1

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika v zvezi z utemeljenostjo ugovora zastaranja tožene stranke. Zavzema se za to, da bi se sprememba tožbe 4. 12. 2017 štela za zahtevo za izpolnitev obveznosti iz istega historičnega dogodka v smislu odločb Vrhovnega sodišča RS, ki se vse nanašajo na odškodnino zaradi nepremoženjske škode (opr. št. II Ips 204/2013, II Ips 919/2007 in II Ips 342/2014). To zavzemanje ni utemeljeno, saj se navedene sodne odločbe nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje od predmetnega. Tožnik je s tožbo sprva zahteval le 30-odstotni dodatek za nadurno delo, šele naknadno, tj. 4. 12. 2017, pa je svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da je poleg 30-odstotnega dodatka zahteval še plačilo posamezne ure v višini 100 % njene vrednosti. Glede na to ni mogoče govoriti o isti pravni podlagi za plačilo navedenih tožbenih zahtevkov, zaradi česar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili v času spremembe tožbe nekateri tožbeni zahtevki že zastarani in že iz tega razloga neutemeljeni.

19. Pritožba tožnika v zvezi z zavrnilnim delom v II. točki izreka sodbe glede na obrazloženo ni utemeljena. Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Utemeljena pa je tožnikova pritožba zoper odmerjene stroške postopka, saj je o njih sodišče prve stopnje odločilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da je mogoče določbo prvega odstavka 158. člena ZPP uporabiti le, če tožnik umakne tožbo brez odlašanja po izpolnitvi tožbenega zahtevka oziroma v zelo kratkem času. Napačno je štelo, da umik po osmih mesecih od izpolnitve ne pomeni, da je bila tožba umaknjena takoj. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka, ne izgubi pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnica povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (opr. št. I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov. Glede na to je tudi na pritožbo tožnika pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano III. točko sklepa in odločanje o stroških v celoti vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper II. točko izreka sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), izpodbijani del sklepa pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških moralo upoštevati uspeh strank v postopku ter pravna stališča v zvezi s povračilom stroškov v primeru delnega umika tožbe zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep iz I. in II. točke izreka je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
1 Digest of the Case Law of The European Committee of Social Rights, 1. 9. 2008; B. Kresal: Pravica do pravičnega plačila v evropski socialni listini, Podjetje in delo, 1999, št. 8, str. 1658 in nasl.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 24.
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97b, 97č.
Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 45.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 148, 149.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 147, 148.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) - člen 8.
Datum zadnje spremembe:
27.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxOTc0