<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 176/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.176.2008

Evidenčna številka:VS3003765
Datum odločbe:12.05.2009
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - rok za sodno varstvo - zavrženje tožbe

Jedro

Podpisa potrdila o prevzemu pisanja zakon ne opredeljuje kot pogoja za veljavnost vročitve, temveč je to le listinski dokaz, da je bila vročitev opravljena. Sama vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi.

Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR je za veljavno vročitev listine o odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je bila delavcu odpoved osebno vročena, praviloma v prostorih delodajalca ali na delavčevem prebivališču, odkoder prihaja dnevno na delo. Le če ni bilo takšne osebne vročitve, pride v poštev vročanje v smislu drugih določb ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se tožba zavrže.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 2003 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in njegove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožniku s 16. 1. 2004 delovno razmerje ni prenehalo in mu v breme tožene stranke priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožniku sporno odpoved dne 15. 12. 2003 v svoji pisarni osebno izročil direktor tožene stranke D. T., da je tožnik odpoved prevzel in odnesel s sabo, odklonil pa podpis vročitve, je presodilo, da vročitev odpovedi ni bila zakonita. Ker tožena stranka tudi vročitve odpovedi po pošti ni dokazala, je presodilo, da je tožnik dne 2. 2. 2004 sporno odpoved pravočasno izpodbijal z vložitvijo tožbe pri sodišču. Poleg tega, da tožniku odpoved ni bila vročena, tožena stranka tudi ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da tožniku odpoved, glede na določbe 87. člena ZDR in 132. do 142. člena ZPP, ni bila zakonito vročena. Zato ni sledilo pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče zaradi zamude 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe tožbo zavreči. Pa tudi če bi se štelo, da je bila tožniku odpoved vročena, ne bi bila zakonita, ker je bila podana po izteku 30-dnevnega roka, odkar je tožena stranka zvedela za obstoj poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob dokazanem dejstvu, da je tožnik sporno odpoved fizično prejel, sodišče zmotno presodilo, da na podlagi določb 87. člena ZDR in določb ZPP odpoved tožniku ni bila veljavno vročena. Graja ugotovitev sodišča o veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2002 in sodišču druge stopnje očita, da je samo ugotavljalo dejstva v zvezi z zamudo roka za podajo odpovedi, ki pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena, pri tem pa je ta dejstva ugotovilo tudi v nasprotju z dejansko vsebino listine v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ob dejanskih ugotovitvah, da je direktor tožene stranke dne 15. 12. 2003 v svoji pisarni tožniku osebno izročil sporno odpoved delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik listino o odpovedi prevzel v roke in jo odnesel s sabo, odklonil pa podpis potrdila o vročitvi, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe), je sodišče zmotno presodilo, da vročitev ni bila opravljena v skladu z določbami 87. člena ZDR.

7. Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. V nadaljevanju navedeni člen določa vročanje po pravilih pravdnega postopka. Tudi ZPP v prvem odstavku 132. člena izhaja iz vročanja osebno naslovniku in sicer po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Na podlagi drugega odstavka 139. člena ZPP se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. V nadaljevanju pa ZPP ureja predvsem položaje, do katerih pride, če naslovnik za vročitev ni osebno dosegljiv ali pošiljke noče sprejeti. Podpisa potrdila o prevzemu pisanja zakon ne opredeljuje kot pogoja za veljavnost vročitve, temveč je lahko to le listinski dokaz, da je bila vročitev opravljena. Sama vročitev pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi. Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR je za veljavno vročitev listine o odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je bila delavcu odpoved osebno vročena, praviloma v prostorih delodajalca ali na delavčevem prebivališču, odkoder prihaja dnevno na delo. Le če ni bilo takšne osebne vročitve, pride v poštev vročanje v smislu drugih določb ZPP.

8. Ob izrecni ugotovitvi, da je direktor tožene stranke dne 15. 12. 2003 v svoji pisarni sporno odpoved izročil tožniku osebno, da jo je tožnik prevzel v roke in jo odnesel s sabo, je glede na navedeno sodišče zmotno presodilo, da sporna odpoved ni bila veljavno vročena oziroma, da je bila vročena v nasprotju z določbami 87. člena ZDR. Zaradi take zmotne presoje oziroma uporabe materialnega prava sodišče neutemeljeno ni uporabilo določb tretjega odstavka 204. člena ZDR, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva pred pristojnim delovnim sodiščem le v roku 30-ih dni. To pomeni, da po izteku tega roka delavec izgubi pravico do sodnega varstva zoper odpoved oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi in da po izteku navedenega roka spor o odpovedi oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem ni več mogoč.

9. Ker je bila tožniku sporna odpoved zakonito vročena 15. 12. 2003, tožbo pa je po ugotovitvah sodišča vložil šele 2. 2. 2004, torej po izteku roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbah petega odstavka 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delavnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.


Zveza:

ZDR člen 87, 204.ZPP člen 132, 149.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzU1Mw==