<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 88/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.88.2007

Evidenčna številka:VS3003259
Datum odločbe:12.02.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - večje število delavcev

Jedro

Odpoved je bila podana, ko jo je tožena stranka zaradi bolniške odsotnosti tožnice v pravilni obliki, naslovljeno na naslov tožničinega bivališča (priporočena pošiljka z vročilnico) oddala na pošto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 9.12.2004. Hkrati je zavrnilo tudi tožničin reintegracijski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je pri toženi stranki na podlagi sprememb in dopolnitev Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 28.10.2004 prenehala potreba po tožničinem delu, da je v tem času pri toženi stranki prenehala potreba po delu petih delavcev in zato tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev iz 99. člena in uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), čeprav je od dveh komercialistov VII prenehala potreba le po delu enega komercialista, da tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dana iz šikanoznih razlogov, ker je ohranil delo sodelavec, ki je delo delno opravljal tudi na terenu in čeprav so bila preostala dela, ki jih je pred tem opravljala tožnica, prenešena na druge delavke. Hkrati je sodišče soglašalo, da je bila sporna odpoved podana znotraj 30 dnevnega zakonskega subjektivnega roka, čeprav je tožena stranka odpoved po večih poskusih tožnici uspela vročiti šele 9.12.2004. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna preverjati možnosti zaposlitve tožnice v drugih družbah, tako da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo po poteku enomesečnega odpovednega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07), ker obstoji nasprotje med izpovedbo priče Z.P., da je jeseni 2004 zaradi prenehanja potreb po delu pri toženi stranki prenehalo delavno razmerje približno 60 proizvodnim delavcem, in razlogi sodbe, da zaradi prenehanja delovnega razmerja le petim delavcem ni šlo za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev. Prav tako zatrjuje nasprotje med ugotovitvijo, da je potreba po tožničinem delu prenehala, in izpovedbo, da naročniška prodaja vsebinsko ni bila ukinjena, saj to delo sedaj pokrivata dve drugi delavki. Navaja, da bi tožena stranka morala upoštevati kriterije iz prvega odstavka 100. člena ZDR in določbo drugega odstavka tega člena o prednosti pri ohranitvi zaposlitve delavcev s slabšim socialnim položajem tudi če ne bi šlo za večje število delavcev, saj sta bila na delavnem mestu komercialist VII zaposlena s sodelavcem L., tožnica pa je bila kot mati samohranilka gotovo v slabšem socialnem položaju, hkrati pa je imela več delovnih izkušenj od sodelavca. Poleg tega bi morala tožena stranka tožnici zagotoviti ustrezno drugo delovno mesto v okviru poslovnega sistema A., ki je v tem času celo iskal diplomirane ekonomiste in kot je bilo to storjeno za druge delavce iz režije, ki jim je bila sočasno s tožnico odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nasprotno ravnanje kaže, da se je hotela tožena stranka tožnice le znebiti. Vztraja pri svojih navedbah, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi iz petega odstavka 88. člena ZDR, saj je bil razlog za odpoved znan najkasneje ob sprejemu sprememb Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest dne 28.10.2004, dne 5.11.2004 je tožena stranka tožnico tudi obvestila o nameravani odpovedi, odpoved pa je bila tožnici potem vročena šele 9.12.2004. Prav tako je sodišče neutemeljeno soglašalo s 30 dnevnim odpovednim rokom iz sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bil v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest oziroma opisu njenega delovnega mesta predviden trimesečni odpovedni rok.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Na podlagi 371. člena ZPP je preizkus pravnomočne sodbe pred revizijskim sodiščem omejen z obsegom revizijskih navedb in v reviziji navedenih razlogov, pri čemer le na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče se je izrecno opredelilo do izpovedbe priče Z.P., da se je v proizvodnji zmanjšalo število zaposlenih za 60 delavcev in ugotovilo, da je šlo za zmanjšanje v času, ko je veljala organizacijska shema iz septembra in oktobra 2003. Tožnici in še štirim režijskim delavcem pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi kasneje, na podlagi spremembe Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 28.10.2004, na podlagi katere je bilo zmanjšano število delovnih mest tudi v režijskih službah. Tako v izpodbijani sodbi ni nasprotja med ugotovitvijo, da je po 28.10.2004 prenehala potreba po delu le manjšemu številu delavcev v režijskih službah in izpovedbo priče, da je pred tem prenehalo delovno razmerje večjemu številu delavcev v proizvodnji. Prav tako ni nasprotja med ugotovitvijo o prenehanju potreb po tožničinem delu na delovnem mestu komercialista VII in izpovedbo oziroma ugotovitvijo, da so bila za preostala dela v zvezi z naročniško prodajo, ki jo je pred tem pokrivala tožnica, prenešena na druge delavke. Sodišče je ob tem zavzelo stališče, da je imela tožena stranka pravico organizirati delovni proces v skladu s svojimi potrebami in kar z najmanjšimi stroški.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob ugotovitvi, da je po 28.10.2004 iz poslovnih razlogov pri toženi stranki postalo nepotrebno delo le še petih delavcev v režijskih službah, je sodišče pravilno presodilo, da v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni šlo za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev v smislu določb 96. člena ZDR. Zato je pravilno presodilo, da tožena stranka pred sporno odpovedjo ni bila dolžna sprejeti posebnega programa razreševanja presežnih delavcev iz 99. člena ZDR in za izbiro presežnih delavcev uporabiti kriterijev iz 100. člena ZDR, katerih uporaba je v zakonu predvidena le ob prenehanju delovnega razmerja oziroma odpovedih pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev. Glede na to tožena stranka tudi ni bila dolžna preverjati možnosti ponudbe zaposlitve tožnici pri drugih delodajalcih, kar je v smislu četrte alinee 99. člena ZDR prav tako eden od ukrepov za omejitev škodljivih posledic prenehanja delovnih razmerij, ki je vezan na izdelavo programa razreševanja večjega števila presežnih delavcev. Ni pa bilo nobene ovire, da bi se tožnica sama javila na javno objavo potreb po zaposlitvi ekonomistov v drugih družbah sistema A., na katero se sklicuje.

V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po ugotovitvah sodišča se je tožena stranka s prenehanjem potreb po tožničinem delu seznanila ob sprejemu sprememb Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest dne 28.10.2004, tožnici pa je odpoved podala 17.11.2004 z oddajo priporočene pošiljke z vročilnico na pošto, ker je bila tožnica takrat odsotna zaradi bolniškega staleža. Ker tožnica pošiljke ni prejela, je tožena stranka pošiljko dne 26.11.2004 ponovila in tokratna pošiljka je bila tožnici vročena po zaključku bolniškega staleža 10.12.2004, že pred tem pa ji je bila odpoved neposredno vročena 9.12.2004, ko se je po zaključku bolniškega staleža zglasila pri toženi stranki. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka za odpoved. Sodišče je utemeljeno upoštevalo, da je bila odpoved podana, ko jo je tožena stranka zaradi odsotnosti tožnice v pravilni obliki naslovljeno na naslov tožničinega bivališča (priporočena pošiljka z vročilnico) oddala na pošto.

V zvezi z enomesečnim odpovednim rokom iz sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je sodišče utemeljeno sklicevalo na določbe 29. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Iz drugega odstavka tega člena je razvidno, da velja odpovedni rok, ki je naveden v opisu delovnega mesta, za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca pa je v zadnjem odstavku tega člena izrecno predvideno, da velja glede odpovednega roka zakonska ureditev. Ker je imela tožnica pri toženi stranki oziroma pri družbah sistema A. manj kot pet let delovne dobe, ji je bil na podlagi prve alinee drugega odstavka 92. člena ZDR v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno določen 30 dnevni odpovedni rok.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZDR člen 87, 88, 88/1, 88/1-1, 96.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzA0Mg==