<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 704/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.704.2015

Evidenčna številka:VDS0015436
Datum odločbe:04.02.2016
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Soja Pucko Furman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi

Jedro

Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači za obdobje od julija 2009 do januarja 2014 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrglo tožbo glede ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku z dne 5. 5. 2014, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 6. 2014, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 289,75 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožnik se zoper izpodbijano sodbo in sklep pritožuje le v delu, v katerem je sodišče tožbo zavrglo ter v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo oziroma sklep spremeni tako, da točki II in III razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da iz obrazložitve sodišča izhaja, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 19. 6. 2014, čemur ni ugovarjal in da je, upoštevaje 45-dnevni odpovedni rok, odpoved vročena 5. 5. 2014. Sodišče namreč spregleda, da je bila s strani tožene stranke prijava prenehanja delovnega razmerja ZZZS vložena šele 30. 6. 2014, kot to izhaja iz prijave v spisu. Meni, da sodišče ni ovrednotilo izpovedi tožnika kot tudi ne zakonitega zastopnika tožene stranke, ki sta skladno izpovedala, da se je tožnik pri vsaki komunikaciji s tožencem v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi in preden je kakršnokoli pisanje sprejel in karkoli podpisal, posvetoval s svojim pooblaščencem. V tem kontekstu je tudi povsem prepričljiva izpoved tožnika, da ni hotel 6. 5. 2014 podpisati vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter da na njej ni pravega datuma, saj se je pred tem posvetoval z odvetnikom. Na previdnost tožnika v zvezi s tem kaže tudi dejstvo, da tudi 14. 4. 2014, ko je tožena stranka poskušala prvič s postopkom odpovedi, ni podpisal ničesar. Ker je bil celoten postopek odpovedi tako previden, da brez poprejšnjega posveta s pooblaščencem ni storil ničesar, poleg tega pa se s pooblaščencem dogovoril, da bo tožba vložena zadnji dan (30.), da bo tako toženi stranki dana možnost, da zaposli novega delavca in tako izpriča, da odpoved njemu ni bila podana iz poslovnega razloga, je povsem neverjetno, da bi se zmotil v datumu, kdaj mu je bila odpoved vročena. Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da je tožnik razpolagal le z nepodpisano odpovedjo, s podpisano pa toženec. Povsem neprepričljivo ob tem zveni zatrjevanje tožene stranke iz odgovora na tožbo, da naj bi na tožnikovo zahtevo sprintala še en izvod odpovedi in ga tožniku izročila nepodpisanega. Dokaza z grafologom tožnik ni predlagal, ker kljub zatrjevanju, da prejema odpovedi ni podpisal, z vso gotovostjo ni mogel reči, da podpis na listini, ki jo je predložila tožena stranka, morda ni njegov. Tudi tožnik je bil namreč žrtev pogoste prakse delodajalcev, ki od zaposlenih terjajo vnaprej podpisane bianco papirje. Tožnik je prepričan, ob dejstvu, da se je v vsakem svojem ravnanju v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi sproti in po telefonu posvetoval z odvetnikom, ter ob dejstvu, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja šele 30. 6. 2014, da mu je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 6. in ne 5. maja 2014. Tožnik se v celoti pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da se sodišče pravilno sklicuje na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), vendar pa hkrati odmerja tožniku tudi pravdne stroške za tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval izplačilo razlike v plači. Tožnik je prepričan, da v zvezi s tem delom zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški in da v zvezi z njim tudi ni bilo nobenega posebnega dokaznega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Glede zavrženja tožbe je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v katerem je zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in priče (A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E.), ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- da sta stranki dne 15. 1. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec na terenu;

- da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, datirano z dne 5. 5. 2014;

- da je s strani tožnika predložena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi datirana z dne 5. 5. 2014, iz katere izhaja, da sta na njej ročno (v desnem kotu zgoraj) pripisana dva datuma in sicer 6. 5. in 5. 5. in dopisana dva vprašaja, odpoved pa ni podpisana s strani nobene stranke (A2);

- da je tožena stranka predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje podpis direktorja in podpis tožnika s pripisom datuma 5. 5. 2014 (B1);

- da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe vseh prič ugotovilo, da je bila tožniku odpoved vročena 5. 5. 2014 in sicer v pisarni direktorja toženke okoli 10.00 ure zjutraj, potem ko mu je A.A. odprl službeni vhod in je tožnik odpoved osebno prevzel od direktorja;

- da je bil direktor 6. 5. 2014 na službeni poti v F. (Hrvaška), kar potrjuje potni nalog (B13) in izpovedi prič A.A., C.C. in B.B. in pomeni, da tega dne tožniku ni mogel vročiti odpovedi;

- da je tožnik zatrjeval, da podpis in pripis datuma z dne 5. 5. 2014 na originalu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista njegova, vendar pa za razjasnitev tega dejstva ni predlagal grafologa.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2014, kakor to izhaja iz zapisa na odpovedi, kjer je ročno zapisan datum 5. 5. 2014 in podpis tožnika. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilen zaključek, da tožnik ni dokazal, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele 6. 5. 2014. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom je bilo na tožniku breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena 5. 5. 2014.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 5. 5. 2014, temelji tako na listini, tj. izvodu odpovedi, ki sta ga podpisala tako tožnik kot direktor, kot tudi prepričljivih izpovedbah priče A.A. in direktorja. Oba sta prepričljivo izpovedala, da je bila odpoved tožniku vročena 5. 5. 2014, saj je bil direktor tožene stranke naslednjega dne poslovno odsoten in v F. (Hrvaška). Zgolj zato, ker sta obe priči zaposleni pri toženi stranki, njuna izpovedba ni neverodostojna. Očitno je, da se je tožnik zmotil, ko je štel, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 6. 5. 2014 in je vložitev tožbe prilagodil takšni zmotni domnevi.

9. Ker je bila tožniku odpoved vročena 5. 5. 2014, tožbo, s katero izpodbija njeno zakonitost, pa je vložil priporočeno po pošti 5. 6. 2014, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbo vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka (tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezan reintegracijski in reparacijski zahtevek, pravilno zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, reintegracijo in reparacijski zahtevek, ki je spor o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških v zvezi s tem sporom uporablja peti odstavek 41. člena ZDSS-1. Ta določba opredeljuje, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da v zvezi s tem delom zahtevka vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V zvezi z denarnim delom zahtevka, ki se nanaša na izplačilo razlik plač, pa se spor uvršča med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, pri katerih se o povrnitvi stroškov postopka odloča glede na uspeh strank v postopku. Tožnik z denarnim delom tožbenega zahtevka ni uspel. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo vrednost denarnega dela zahtevka (v višini 1.690,00 EUR) in toženi stranki priznalo le potrebne stroške postopka v višini 289,75 EUR. Protispisna je pritožbena navedba, da s tem delom tožbenega zahtevka ni bilo posebnega dokaznega postopka, saj je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka obširno obravnavalo v točkah 13, 14, 15, 16 in 17 obrazložitve in natančno pojasnilo, zakaj je ta del denarnega tožbenega zahtevka zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 88, 200, 200/3.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MjIz