<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 1143/2011
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.1143.2011

Evidenčna številka:VDS0008860
Datum odločbe:16.02.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog - poslovodna oseba - prenehanje mandata

Jedro

Tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki (delodajalcu), ampak pri drugi gospodarski družbi. Iz tega razloga za njegovo pogodbo o zaposlitvi ni veljala določba 72. člena ZDR o možnosti odstopa od kogentnih določb ZDR. To pomeni, da bi mu delovno razmerje lahko prenehalo le na enega izmed zakonsko določenih načinov, ni pa tožena stranka zakonito podala odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi iz razloga prenehanja mandata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti revizijske stroške v znesku 247,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljen (1. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 obračunati odškodnino v višini razlike med mesečno plačo, ki jo je prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008, in sicer mesečno v višini 2.901,07 EUR bruto, nato pa tožniku po plačilu davkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da se tožbeni zahtevek (pravilno tožba) za izplačilo odškodnine v višini razlike v plači za obdobje od 15. 1. 2009 zavrže (1. točka izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 671,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe in zoper 2. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu zamudno sodbo (pravilno sodbo) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Na kratko povzema dejansko stanje v zadevi oziroma dejstva, ki so bistvena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik imel status poslovodne osebe pri družbi G.C. d.o.o, vendar po mnenju sodišča to ni bistveno, saj tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki. Sodišče navaja, da ni šlo hkrati za delovnopravni in statusnopravni odnos med tožnikom in toženo stranko, zato ni mogoče uporabiti izjeme po 72. členu ZDR. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 61/2005. Navaja, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati bistveno okoliščino, to je dejstvo, da je tožnik pri toženi stranki prejemal plačo v določeni višini prav zaradi opravljanja poslovodne funkcije v družbi G.C. d.o.o. , da je bilo to v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno in da je tožena stranka iz tega razloga z družbo G.C. d.o.o sklenila pogodbo o izvajanju poslovodenja. S to pogodbo je tožena stranka prevzela obveznosti od družbe G.C. d.o.o. in je tožniku priznala položaj poslovodne osebe, s tem pa tudi vse pravice iz tega naslova. Zato meni, da je nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za hkratni statusnopravni in delovnopravni odnos med strankama. Tožnik je ravno zaradi svoje poslovodne funkcije od tožene stranke prejemal bistveno višji dohodek, kot bi ga sicer. Tožena stranka je tekom postopka večkrat poudarila, da je potrebno ločiti delovno razmerje, ki je bilo nesporno sklenjeno za nedoločen čas, od delovnega mesta, na katerega je bil tožnik imenovan. Tožnik zamenjuje pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo po izrecnem sporazumu pogodbenih strank vezano na mandat, zato so ob prenehanju mandata O. prenehale tudi te naloge tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 184. člen ZDR, ko je odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Po prenehanju poslovodne funkcije ni bilo več podlage za izplačilo plače, ki je temeljila na sklepu o imenovanju. Tožnik je bil namreč s sklepom skupščine družbe z dne 30. 5. 2008 odpoklican kot direktor družbe G.C. d.o.o.. Sodišče tudi ni ugotavljalo obstoja predpostavk, ki so podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Zgolj pavšalno navaja, da je škoda enaka razliki med plačami, ki jih je prejemal na podlagi prve in druge pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kar samo oblikovalo tožbeni zahtevek, saj je bil zahtevek tožnika nedoločen in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je brez utemeljenih razlogov zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov s pavšalno obrazložitvijo, da so ti nepotrebni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s povrnitvijo stroškov opozarja na določbo 41. člena ZDSS. Tožena stranka očitno še vedno misli, da je bila določba 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 veljavna, kar je posledica napačne interpretacije določbe 72. člena ZDR s strani tožene stranke. Tožena stranka je pravilno navedla, da tožnik zahteva plačilo odškodnine in ne plačilo razlike v plači. Le višino odškodnine je določil v višini razlike v plači, kar je tudi pravilno, saj je zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga tožnik utrpel škodo v višini razlike v plači, ki jo prejema sedaj in ki bi jo prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 264/2009 z dne 3. 9. 2009 pritožbi ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka sodbe ter odločitev o stroških postopka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 14/2010 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je brez utemeljenih razlogov zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze. Obveznost sodišča je le, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik izpodbijal utemeljenost odpovednega razloga ter zahteval plačilo razlike med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008 v višini 2.901,07 EUR bruto.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, potem ko se je postavilo na stališče, da v primeru podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi delavec ohrani zgolj pravico izpodbijanja utemeljenosti odpovednega razloga (tako stališče pa je že zavzela sodna praksa), da tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, pač pa v drugi gospodarski družbi, zato ne more biti razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen v 1. alinei 16. člena te pogodbe (prenehanje mandata izvršnega direktorja). Zaključilo je, da prenehanje mandata izvršnega direktorja ni zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini razlike v plači med novo in prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za čas od začetka plačevanja plače po novi pogodbi do odločitve sodišča prve stopnje (14. 1. 2009).

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec izvršnega direktorja z dne 29. 3. 2007. V 2. členu navedene pogodbe o zaposlitvi so bile določene naloge delovnega mesta, med njimi tudi poslovodenje G.C. d.o.o.. Tožena stranka in G.C. d.o.o. sta 1. 2. 2007 sklenila pogodbo o poslovodenju, z namenom ureditve medsebojnih razmerij. Na podlagi navedene pogodbe in pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 je tožnik opravljal funkcijo direktorja pri družbi G.C. d.o.o.. Tožnik je bil dne 31. 5. 2008 odpoklican kot direktor. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da statusnopravni položaj tožnika in delovnopravni položaj nista v povezavi. Tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, pač pa v drugi gospodarski družbi. Ker se 72. člen ZDR nanaša le na delavce, ki s pravno osebo delodajalca niso le v delovnem razmerju, ampak imajo v tej pravni osebi tudi določen statusni položaj, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja, ker to ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. členu ZDR. Glede na jasno stališče revizijskega sodišča, da v konkretnem primeru ne moremo šteti, da sta tožnik in tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi usklajevala delovnopravni položaj tožnika z njegovim statusnopravnim položajem, ker takega položaja tožnik pri toženi stranki ni imel, temveč pri družbi, povezani s toženo stranko, s katero pa ni bil v delovnem razmerju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe , da je tožena stranka tožniku priznala položaj poslovodne osebe .

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal, tožniku priznalo odškodnino v višini razlike med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 184. člen ZDR, ko je odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da tožniku odškodnina ne pripada iz razloga, ker je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, zato je upravičen le do plače, kakršna je dogovorjena z novo pogodbo o zaposlitvi. Tožniku resnično pripada plača po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vendar pa mu zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pripada tudi odškodnina za škodo, ki mu je nastala v posledici ravnanja tožene stranke in sicer v višini razlike v plači. Sodišče prve stopnje je odločitev o prisoji odškodnine utemeljevalo z dejstvom, da je tožena stranka kršila pravice tožnika iz delovnega razmerja. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni sanirala svojega protipravnega ravnanja niti ni tožnik privolil v kršitev pravic iz delovnega razmerja. Tožnik je zato upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in sprejeti novi pogodbi o zaposlitvi za čas od nezakonite odpovedi in dokler bo delo opravljal po sprejeti pogodbi o zaposlitvi. Ker tožnik časovnega obdobja, za katerega mu je tožena stranka dolžna plačati razliko, ni opredelil, mu je sodišče prve stopnje priznalo razliko od nezakonitosti odpovedi do zaključka glavne obravnave, upoštevajoč 1. odstavek 311. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka.

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Tožnik je z revizijo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v znesku 247,86 EUR (za sestavo revizije 450 točk ter 20% DDV), odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji), tar. št. 15/5.


Zveza:

ZDR člen 72, 75, 88, 88/1, 90.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2MTEx