<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 191/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.191.2014

Evidenčna številka:VS3006344
Datum odločbe:10.02.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 214/2014
Senat:Miran Blaha (preds.), mag. Ivan Robnik (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:plačilo prispevkov za socialno varnost - pokojninska osnova

Jedro

V primeru neplačevanja prispevkov iz bruto plače delavec ni mogel biti v zamudi in ga zato niso mogle zadeti posledice zamude, vključno z zamudnimi obrestmi. V zamudi je bil njegov delodajalec, ki ni izpolnil zakonske obveznosti in je v času zamude tudi pridobival koristi od delavčeve bruto plače v višini neodvedenih prispevkov. Zato so se določbe o tem, da v stečaju ne prenehajo teči obresti od terjatev do stečajnega dolžnika oziroma da stečajni dolžnik dolguje zapadlo glavnico in obresti, lahko nanašale le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in davčnim organom, ki je bil pristojen za zbiranje prispevkov, oziroma le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in toženo stranko, ne pa na razmerje med tožnikom, ki s plačilom prispevkov sploh ni bil v zamudi, in toženo stranko.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se:

- v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje;

- v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 215,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 252,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 18. 2. 2008 in z dne 13. 5. 2008. Hkrati je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni s posebno odločbo tožniku ponovno odmeri sorazmerni del starostne pokojnine z upoštevanjem v pokojninski osnovi tudi plačo, izplačano v obliki trgovinskih bonov za leto 1991 v znesku 52.719,91 takratnih SIT, za leto 1992 v znesku 441.716,66 takratnih SIT, in za leto 1993 v znesku 46.689,44 takratnih SIT, ter mu razliko do tako odmerjene višine sorazmernega dela starostne pokojnine izplača v 60 dneh po izvršljivosti ponovne odmere z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva, ko bi posamezna višina mesečne razlike morala biti plačana, vendar najdlje do 31. 12. 2012. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 774,48 EUR stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnikov delodajalec V. K. d.o.o., v navedenih letih svojim delavcem izplačeval del plače v trgovinskih bonih, da je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožnikovim delodajalcem uveljavljala terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in bila pri razdelitvi stečajne mase iz naslova prispevkov od plače, izplačane v trgovinskih bonih, poplačana v skupni višini 92,613.578,65 takratnih SIT, kar je pomenilo 68,51 % poplačilo te terjatve, tako da so bili glede na vrednost tožniku izdanih trgovinskih bonov za tožnika plačani prispevki do v izreku navedene višine plače, v posameznem letu izplačane v obliki trgovinskih bonov, ki jo je potrebno upoštevati pri ugotovitvi višine pokojninske osnove.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zneske, ki jih mora tožena stranka upoštevati pri ponovni odmeri sorazmernega dela tožnikove starostne pokojnine, znižalo za leto 1991 na 12.282,67 SIT, za leto 1992 na 102.911,06 SIT in za leto 1993 na 10.877,69 SIT, znesek tožniku prisojenih stroškov pa ustrezno znižalo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno pri delnem plačilu terjatve iz naslova neplačanih prispevkov upoštevati tudi od te terjatve natekle zamudne obresti. Na tak način pa je bilo ugotovljeno, da je bila glavnica neplačanih prispevkov od spornih trgovinskih bonov poplačana le v višini 15,9625 % in le v taki višini so bili plačani prispevki tudi od tožniku izdanih trgovinskih bonov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je v obrazložitvi zneske, ki jih je le nominalno znižalo, označilo z EUR, čeprav so bili v sodbi sodišča prve stopnje opredeljeni v SIT, poleg tega pa iz obrazložitve sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način je sodišče druge stopnje določilo na novo opredeljene zneske, tako da gre za nasprotja in nejasne razloge sodbe. Sicer pa ne soglaša s presojo, da so bile z delnim plačilom prispevkov v stečajnem postopku nad podjetjem V. K. d.o.o., ki je bil voden še na podlagi določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. SFRJ, št. 84/89), z vidika tožnikovih pravic iz pokojninskega zavarovanja plačane tudi zamudne obresti. Zamuda delodajalca s plačilom prispevkov ne more vplivati na tožnikovo pravico do pokojnine. V zvezi s tem se tožnik sklicuje tudi na določbe 22. in 50. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic, v zvezi s pravicami do socialne varnosti. Zato se sodišče v tem primeru neutemeljeno sklicuje na določbe 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o vrstnem redu poravnavanja dolga pri delnem poplačilu, pa tudi na določbe stečajne zakonodaje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Sodišče druge stopnje je v 11. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe posamezne denarne zneske očitno pomotno opredelilo v EUR, saj je tako iz drugih opredelitev teh zneskov v sodbi sodišča druge stopnje kot tudi v sodbi sodišča prve stopnje razvidno, da gre dejansko za zneske v bivših SIT. Ker lahko očitne pisne pomote v sodbi predsednik senata kadarkoli ustrezno popravi (328. člen ZPP), ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne gre za nejasne razloge v smislu navedene kršitve v zvezi z ugotovitvijo višine znižanih zneskov vrednosti trgovinskih bonov, od katerih naj bi bili po presoji sodišča druge stopnje z delnim plačilom v stečaju nad tožnikovim delodajalcem plačani prispevki. Gre zgolj za matematični izračun glede na to, da sodišče druge stopnje šteje, da je bila glavnica v stečaju uveljavljane terjatve, ki je vsebovala višino neplačanih prispevkov in zamudne obresti, plačana le v višini 15,9625 %.

7. Dejansko je na revizijski stopnji sporno le, ali se šteje, da so bili z vidika tožnikove pravice do pokojnine z delnim plačilom 92,613.578,65 SIT v stečaju nad tožnikovim delodajalcem od trgovinskih bonov, ki jih je tožnik prejemal na račun plače, neposredno plačani prispevki, ali pa so bile s tem zneskom sorazmerno poplačane tudi zamudne obresti, ki naj bi jih tožnikov delodajalec dolgoval toženi stranki zaradi nepravočasnega plačila teh prispevkov.

8. ZPPSL, na podlagi katerega je bil izveden stečajni postopek nad tožnikovim delodajalcem, je v 102. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka ne prenehajo teči obresti od terjatev do dolžnika, ki se poplačajo iz stečajne mase. V 140. členu pa je določal, da se dolgovi dolžnika v stečaju izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno, če z zakonom ni drugače določeno (1). Z vidika razmerja med stečajnim upnikom in stečajnim dolžnikom je torej terjatev upnika v stečaju obsegala glavnico in od te glavnice natekle zamudne obresti.

9. V času delnega izplačevanja plače v obliki trgovinskih bonov pri tožnikovem delodajalcu je plačevanje prispevkov za socialno varnost urejal Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (v nadaljevanju Zakon, Ur. l. RS, št. 48/1990). V 1. in 5. točki 3. člena je določal, da prispevke za socialno varnost plačuje fizična oseba, ki je v delovnem razmerju, ter pravna oseba, fizična oseba in druga oseba, ki zaposluje delavce. Pri tem je v prvem odstavku 5. člena določil, da je fizična oseba v delovnem razmerju zavezanec za plačilo prispevkov iz bruto osebnega dohodka (plače) in bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi iz delovnega razmerja, v četrtem odstavku tega člena pa je določal, da te prispevke obračunavajo (in odvajajo) izplačevalci osebnih dohodkov ob dvigu sredstev za izplačilo osebnih dohodkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih dohodkov.

10. Glede na navedene določbe v primeru neplačevanja prispevkov iz bruto plače delavec ni mogel biti v zamudi in ga zato niso mogle zadeti posledice zamude, vključno z zamudnimi obrestmi. V zamudi v smislu 16. člena Zakona je bil njegov delodajalec, ki ni izpolnil zakonske obveznosti in je v času zamude tudi pridobival koristi od delavčeve bruto plače v višini neodvedenih prispevkov. Zato so se določbe o tem, da v stečaju ne prenehajo teči obresti od terjatev do stečajnega dolžnika oziroma da stečajni dolžnik dolguje zapadlo glavnico in obresti, lahko nanašale le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in davčnim organom, ki je bil pristojen za zbiranje prispevkov, oziroma le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in toženo stranko, ne pa na razmerje med tožnikom, ki s plačilom prispevkov sploh ni bil v zamudi, in toženo stranko. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se z vidika tožnikovih pravic iz pokojninskega zavarovanja šteje, da so bili z delnim plačilom iz naslova neplačanih prispevkov od dela plače, izplačane v obliki trgovinskih bonov, v stečaju nad tožnikovim delodajalcem dejansko plačani prispevki, tako da se vrednost trgovinskih bonov, od katerih so bili plačani prispevki, v celoti upošteva pri izračunu tožnikove pokojninske osnove.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se ob zavrnitvi pritožbe potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo, obračunane po veljavni Odvetniški tarifi v času vložitve tožbe (Ur. l. RS, št. 67/03) v znesku 215,00 EUR.

12. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu mora tožena stranka povrniti stroške v zvezi z vloženo revizijo, obračunane po veljavni Odvetniški tarifi v znesku 252,50 EUR.

---.---

Op. št. (1): Drugače je ZPPSL določal na primer plačilo stroškov stečajnega postopka in plačilo prednostnih terjatev.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 42.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2ODQw