<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 101/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.101.2009

Evidenčna številka:VS2004973
Datum odločbe:12.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1039/2008
Senat:
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - opis kaznivega dejanja - pravice obrambe - sprememba dopolnilne norme - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

S spremembo zakonske označbe dopolnilne norme, ne da bi bilo poseženo v dejanski opis kaznivega dejanja, sodišče ni prekoračilo obtožbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen eno leto zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti ter sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar je potrebno zahtevo zavrniti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve ob uveljavljanju kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je sodišče prekoračilo obtožbo, saj da je obsojenca obsodilo za povsem drugo dejanje kot je bil obtožen, zato v izpodbijani sodbi ni objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Vložnik sicer ne pojasni „dejanske in formalne“ spremembe obtožbe, ki jo je napravil državni tožilec na glavni obravnavi 21.5.2008, navaja pa, da je sodišče samo nepravilno spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja iz kršitve prvega odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v kršitev prvega odstavka 30. člena ZVCP-1, v izreku sodbe je dodalo besedilo „zaradi česar“ in „je s sprednjo stranjo“, besedilo „prometne nezgode“ pa je spremenilo v „prometne nesreče“. V zvezi z očitano kršitvijo predpisov o varnosti v cestnem prometu zagovornik navaja, da iz izreka sodbe ni razvidna kršitev prvega odstavka 30. člena ZVCP-1, saj ni jasno, pred katero oviro bi obsojenec lahko ustavil in zaradi katerih okoliščin bi lahko oviro pričakoval. Te okoliščine je sodišče po stališču vložnika pojasnilo šele v obrazložitvi, zaradi česar naj bi sodišče storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S spremembo besedne zveze „prometna nezgoda“ v „prometna nesreča“ je sodišče po zatrjevanju vložnika nedopustno poseglo v znake kaznivega dejanja, kar bi lahko storilo le, če bi bil tak poseg v korist obdolženca. Po stališču vložnika izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo sprememb blanketne norme (pravilno bi bilo dopolnilne norme) v opisu dejanja, opisa kaznivega dejanja, kakršen je bil v obtožnici, ter znakov kaznivega dejanja.

6. Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več subjektivne in/ali objektivne identitete. Sodba se namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, pa s tem ne prekorači obtožbe. Sodišče dejanje pravno opredeli tako, kot po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu. Če sodišče opisa dejanja ne spremeni in dejanje opredeli v nasprotju z opisom, krši kazenski zakon, ne prekorači pa obtožbe. Prekoračitev ni podana, čeprav sodišče dejanje opredeli po strožjem zakonu, če takšna opredelitev ustreza opisanemu dejanskemu stanju.

7. V obravnavanem primeru je državni tožilec v obtožbi kaznivo dejanje opredelil kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ, pri čemer je navedel, da je obsojenec s svojim načinom vožnje ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 49. člena ZVCP-1, ter v opisu dejanja konkretiziral vse znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je pravno opredelitev kršitve cestnoprometnega predpisa iz prvega odstavka 49. člena ZVCP-1 spremenilo v kršitev prvega odstavka 30. člena ZVCP-1, v dejanski opis oziroma konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pa ni poseglo.

8. S spremembo zakonske označbe dopolnilne norme, ne da bi bilo poseženo v dejanski opis kaznivega dejanja, sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po določbi prvega odstavka 49. člena ZVCP-1 se mora voznik prehodu za pešce približevati s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce, po določbi prvega odstavka 30. člena ZVCP-1 pa sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Kot je ugotovilo že drugostopenjsko sodišče, predstavlja določba prvega odstavka 49. člena ZVCP-1 v razmerju do določbe prvega odstavka 30. člena ZVCP-1 specialen predpis. Pri uporabi zakona je potrebno upoštevati specialen predpis, kolikor ta posebej ureja posamezen obravnavani primer (lex specialis derogat legi generali), kar pomeni, da bi sodišče moralo uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZVCP-1, vendar vložnik v zahtevi tega niti ni uveljavljal. Na zgornji vložnikov očitek je odgovorilo tudi drugostopenjsko sodišče, katerega stališče, da je bila uporaba splošnejše določbe ZVCP-1 celo v obsojenčevo korist, pa ni sprejemljivo, saj kršitev splošnega predpisa, ki zajema širši krog kršitev, z vidika obsojenca predstavlja manj ugoden očitek, vendar vložnik zahteve tudi tega ne uveljavlja. Izhajajoč iz obravnavanega primera je kljub spremembi dopolnilne norme moč ugotoviti, da opisana sprememba po drugi strani obsojencu tudi ni bila v škodo in da opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 30. člena ZVCP-1. Iz opisa kaznivega dejanja je tako razvidno, da je do prometne nesreče prišlo v naselju na prehodu za pešce (okoliščini), kateremu se obsojenec ni približeval s potrebno previdnostjo in hitrostjo, da bi svoje vozilo lahko ustavil (prilagojena hitrost), tako da ne bi spravil pešca, ki je prečkal prehod za pešce (pričakovana ovira) in se je že nahajal na obsojenčevem smernem vozišču, zaradi česar je s sprednjo stranjo vozila trčil v desno stran oškodovanca, ki je padel na cestišče in pri tem utrpel tako hudo poškodbo možganskega debla, da je na kraju prometne nesreče umrl. Omenjene znake očitanega kaznivega dejanja je sodišče tudi obrazložilo (sodba, stran 7 in 8), in sicer je navedlo, da je obsojenec vozil z neprimerno hitrostjo (v naselju je hitrost omejena na 50 km/h, sodišče pa je ugotovilo, da je obsojenec začel zavirati šele na samem prehodu za pešce pri hitrosti 60 km/h, ki je bila znatno previsoka, da bi lahko ustavil pred prehodom za pešce), da bi svoje vozilo lahko obvladoval ter ga ustavil pred pričakovano oviro, in da je oškodovanec kot pešec na prehodu za pešce glede na okoliščine (naselje, prometni znak in prehod za pešce) predstavljal pričakovano oviro. Iz povedanega je razvidno, da je sodišče obrazložilo kršitev prvega odstavka 30. člena ZVCP-1.

9. V zvezi z zatrjevanimi nepravilnimi spremembami opisa dejanja je moč ugotoviti, da je besedno zvezo oziroma podredni veznik „zaradi česar“ v opis dejanja dodal že državni tožilec, ko je na glavni obravnavi dne 21.5.2008 spremenil obtožbo, kar je vložniku pojasnilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 2), besedna zveza „s sprednjo stranjo“ pa je bila vsebovana že v prvotnem opisu obtožbe. Sodišče je v opisu dejanja opravilo le redakcijsko spremembo, ko je del opisa iz obtožbe, da je oškodovanec „umrl na kraju prometne nezgode“, spremenilo tako, da je oškodovanec „umrl na kraju prometne nesreče“. Pri tem gre za dovoljen stilistični poseg sodišča v opis, ne pa za spreminjanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, zaradi česar je bil obsojenec spoznan za krivega istega in ne kakšnega drugega kaznivega dejanja, kar je prav tako pojasnilo že drugostopenjsko sodišče (sodba, stran 3). Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Po stališču vložnika je sodišče uporabilo dopolnilno normo, ki je glede na konkreten opis dejanja, ki je pod obtožbo, ne more uporabiti, ker naj iz konkretnega opisa ne bi bila razvidna nikakršna ovira ter okoliščine, ki bi nakazovale, da lahko obdolženec pred oviro ustavi in da lahko takšno oviro pričakuje. S takšnim zatrjevanjem vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP (ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti) uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Že v točki 8 te sodbe je bilo obrazloženo, da je sodišče ugotovilo in obrazložilo tako obstoj pričakovane ovire kot tudi okoliščin, glede na katere je obsojenec oviro lahko pričakoval. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. V obsegu, v katerem vložnik zahteve v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodbi trdi, da niso ugotovljene okoliščine, ki bi nakazovale na to, da lahko obdolženi ustavi pred pričakovano oviro ter da ta ovira ni opredeljena, uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložnik nadalje navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je spremenilo pravno opredelitev dopolnilne norme, opis izreka obtožbe in znake kaznivega dejanja, zaradi česar naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Že zgoraj je bilo obrazloženo, da sodišče dejanskega opisa kaznivega dejanja ni v ničemer spreminjalo, prav tako ni spreminjalo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Ugotovitev vložnika, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve za spremembo dopolnilne norme, je sicer pravilna, vendar pa je s tem v zvezi potrebno ugotoviti, da izpodbijani sodbi ni moč očitati odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je obrazložilo uporabo kazenskega zakona iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in dopolnilne norme iz prvega odstavka 30. člena ZVCP-1 (sodba, stran 8) ter s tem zadostilo določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP. Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

12. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi v delu o subjektivnih znakih očitanega kaznivega dejanja. S tem v zvezi vložnik navaja, da je sodišče po eni strani ugotovilo prisotnost sledi THC COOH v obsojenčevi krvi in urinu, po drugi strani sodišče ugotavlja, da je bila količina navedene snovi premajhna, da bi vplivala na obsojenčevo vožnjo, kljub temu pa je sodišče sled omenjene snovi štelo kot obteževalno okoliščino in zaključilo, da je obsojenec ravnal z višjo stopnjo malomarnosti. Takšno zatrjevanje vložnika ni utemeljeno. Sodišče je ob utemeljevanju obsojenčeve zavestne malomarnosti navedlo (sodba, stran 8), da je obsojenec kljub vedenju, da znaša omejitev hitrosti v naselju 50 km/h in da se glede na znak, ki označuje bližino prehoda za pešce, slednji lahko znajdejo na prehodu, vozil s hitrostjo 60 km/h, pri čemer je lahkomiselno mislil, da bo posledice lahko preprečil z zavijanjem v levo ali da posledice ne bodo nastale. Sled THC COOH v obsojenčevi krvi in urinu, ki je bila premajhna, da bi vplivala na obsojenčevo vožnjo, pa je sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino ob odmerjanju višine kazni, saj ta okoliščina kaže na to, da obsojenec uživa prepovedano drogo (konopljo). Glede očitka o odsotnosti razlogov o subjektivnih znakih očitanega kaznivega dejanja je moč zaključiti, da je sodišče to dejstvo obrazložilo, zaradi česar kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaradi odločitve o odmeri kazenske sankcije, kar vložnik uveljavlja z navedbami o nepravilnem upoštevanju sledov prepovedane droge v obsojenčevi krvi in urinu, zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

13. Po mnenju vložnika je sodišče kršilo načeli zakonitosti in določnosti kaznivega dejanja, ker naj bi nepravilno popravilo obtožbo in ugotovitev, da je prišlo do smrti osebe zaradi prometne nesreče in ne zaradi prometne nezgode, pri čemer prometna nezgoda ni zakonski znak kaznivega dejanja po 325. členu KZ. Ker prometna nezgoda ni zakonski znak v obtožbi opisanega kaznivega dejanja, po mnenju vložnika očitano dejanje ni protipravno, zaradi česar bi sodišče obsojenca moralo oprostiti obtožbe. Takšen očitek vložnika je očitno neutemeljen. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po določbi 325. člena KZ je bilo že pred njegovo storitvijo določeno kot kaznivo dejanje, določeni so bili vsi znaki tega kaznivega dejanja ter je bila zanj predpisana kazen. Po določbi drugega in prvega odstavka 325. člena KZ stori kaznivo dejanje udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, posledica katere je smrt druge osebe oziroma drugih oseb. Gre za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, zato mora biti pravni predpis, na katerega ta norma napotuje, navedena v opisu kaznivega dejanja. Opis dejanja mora biti pregleden, jedrnat, vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je potrebno upoštevati, da je sodbo treba presojati celovito (izrek v povezavi z razlogi sodbe). Dejanje, kot je opisano v obtožnici in izreku sodbe, vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kar je bilo pojasnjeno že v točki 8 te sodbe.

14. Sodišče naj bi s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje dveh prič (D.H. in policista Š.) in opravo poizvedb o čiščenju cestišča, kršilo določbe kazenskega postopka, ta kršitev pa naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnik s takšnim zatrjevanjem po vsebini uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, pri čemer ostaja na ravni neobrazložene trditve. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ampak mora zatrjevano kršitev tudi obrazložiti. V obravnavanem primeru vložnik tema pogojema ni zadostil, zaradi česar se Vrhovno sodišče do vložnikovih navedb o kršitvi pravice do obrambe ni moglo opredeliti. Prav tako se ni bilo mogoče opredeliti do nerazumljivih navedb vložnika o tem, da „glede na konkretni opis dejanja v obtožbi ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 30. člena ZVCP-1, saj gre za drugovrstno kršitev ZVCP-1 in ne za kršitev prometne nesreče na prehodu za pešce“, da „se lahko prvi odstavek 30. člena ZVCP-1 uporabi na konkretni opis dejanja iz obtožbe kot so prometne situacije na cesti, ki imajo objektivni značaj, ki se nanašajo na določeno oviro in je navedeni opis nemogoče uporabiti po prvem odstavku 30. člena ZVCP-1“ ter da „je izrek sodbe v nasprotju z razlogom sodbe, saj so navedeni razlogi popolnoma s seboj v nasprotju“.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Obsojencu je bila izrečena kazen zapora in je brez premoženja, vendar je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo, poleg tega nima preživninskih obveznosti, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 354, 371, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 424, 424/1
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 325, 325/2
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 30, 30/1, 49, 49/1
Datum zadnje spremembe:
28.06.2019

Opombe:

P2RvYy02NTcxOQ==