<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 33602/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:II.KP.33602.2017

Evidenčna številka:VSM00018392
Datum odločbe:05.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Zdenka Klarič (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - obrazložena zavrnitev - izvedba dokazov - konkretizacija pritožbenih očitkov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - celovita dokazna ocena

Jedro

Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretiziral katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti, saj kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega R.Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 380,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 76,48 EUR in sodno takso po tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah, v višini 96,00 EUR.

2. Zagovornik obdolženega je zahteval, da se o seji obvesti obdolženega in zagovornika. Zato je pritožbeno sodišče o seji obvestilo obdolženega in zagovornika ter tožilca. Na sejo so pristopili vsi vabljeni, razen pravilno obveščenega zagovornika.

3. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov kršilo Ustavo Republike Slovenije in pravico do obrambe obdolženega, s čimer meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Iz meril, izoblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo dokaznih predlogov, izhaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Določbe tretje alineje 29. člena Ustave ni mogoče razlagati tako, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov, in da sodišče, ki jih ne izvede oziroma jih zavrne s tem krši obdolženčevo pravico do obrambe. Za kršitev pravice do obrambe gre namreč tedaj, če sodišče prve stopnje zavrne predlagane dokaze, ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je namreč dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, vpoglede v predlagane spise ter postavitev izvedenca gradbene stroke zavrnilo, zato, ker zagovornik na predobravnavnem naroku glede prič ni konkretiziral v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi v povezavi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem bi priče vedele izpovedati, in je to storil šele po zavrnitvi dokaznih predlogov. Glede ostalih dokaznih predlogov obrambe pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točkah 13 do 20 in jim nima kaj dodati. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je dolžnost obrambe, da izkaže verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi ustrezno obrazloženi tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni pritrditi zagovorniku, ki skuša prepričati, da je zavrnitev dokaznih predlogov v napadeni sodbi obrazložena skromno in da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve zavzelo protislovno stališče. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje po ustaljenih kriterijih presojalo utemeljenost dokaznih predlogov ter tudi ustrezno obrazložilo, da ti niso utemeljeni, zato tudi ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, kot to sicer zatrjuje zagovornik, prav tako pa ne kršitev Ustave, očitno zagovornik meri na kršitev iz člena 29, ki govori o izvajanju dokazov v obdolženčevo korist. Sicer pa je potrebno povedati, da zagovornik v pritožbi niti ne trdi, da je uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, tega pa tudi v pritožbi ne obrazlaga.

6. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretiziral katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti, saj kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

7. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitnega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

8. Bistvo pritožbe zagovornika je v ponavljanju zavrnjenih dokazov, v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo listinsko dokumentacijo, saj obdolženi ni bil v nobeni relaciji z podizvajalcem R., v teku pa je tudi več gospodarskih pravdnih postopkov med vpletenimi strankami, ki še niso zaključeni, ti bi pa lahko potrdili, da je obdolženi v celoti plačal storitev po pogodbi.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, na kar se v pritožbi ponovno sklicuje zagovornik, dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, takšno svojo odločitev pa v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Razloge napadene sodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedbe prič F.R., ki je povedal, da je tisto, kar je obdolženi R.Č. povedal zoper njega v kazenski zadevi III Kp 10509/13, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, čista in sama laž. Pojasnil je namreč, da je obstajala cesijska pogodba med njim in med družbo R., ki je prišla na gradbišče zaradi sanacije plazu, ki so jo opravili, nato pa je B. navezal kontakt z investitorjem, saj iz strani investitorja ni bilo rednega plačevanja, da bi se lahko poplačali tudi drugi kooperanti. Zato je v kontakt z obdolženim stopil B., da bi se dogovorila glede plačila in obdolženi mu je zagotovil, da bo uredi cesijo. Družba R. je cesijsko pogodbo sestavila in jo njemu prinesla v podpis ter jo je tudi podpisal, obdolženi pa tega ni hotel. R. je pojasnil, da je na gradbišču določena dela zanj opravila družba R. Pri dogovorih o dolgovanem plačilu obdolženega, ki jih je ta imel z B., je bil prisoten tudi sam, saj so se vsak teden pogovarjali o plačilu, saj so fakture zapadle. Obdolženi je ves čas obljubljal plačilo, pa tega ni storil, kljub temu, da je obljubil, da bo podpisal cesijsko pogodbo, te ni podpisal, kljub temu, da je obljubljal, da jo bo podpisal. Družbi R. je bila pogodba prekinjena dne 17. 12. 2012, R. pa je na gradbišču ostal še po tem datumu, kateremu je obdolženi prav tako obljubljal plačilo. B. pa je obdolženi rekel naj dela naprej, ker pa R. ni dobil plačila, je tudi sam zapustil gradbišče. Povedal pa je še, da z družbo R. ni imel podpisane nobene podizvajalske pogodbe in da je sanacijska dela opravljala družba R. d.o.o., kar izhaja iz gradbenega dnevnika. R. je še povedal, da se obdolženi spreneveda, saj je bil seznanjen tudi z dogovarjanjem med R. d.o.o. in B. glede plačila za opravljeno delo, tega pa obdolženi kljub vsakokratnim obljubam ni dal. Pri dogovarjanju o sklenitvi cesijske pogodbe je bil prisoten R., obdolženi, V.V., M.B. in vodja gradbišča B.Z. S takšno izpovedbo pa je ovržen zagovor obdolženca, ki je zanikal, da se je z B. dogovarjal o plačilu, saj je bil seznanjen, da dela niso dobili vsega plačanega in da bi moral poravnati obveznosti tudi do podizvajalcev, kar vse so sproti zapisovali tudi v gradbeni dnevnik, kar je iz njega tudi razvidno. Kljub temu, da je z obdolženim bila sklenjena pogodba leta 2011 na ključ, obdolženi ni vsega plačal, izogibal se je plačilu, tako, da v zvezi s plačilom R. toži obdolženca za znesek 336.000,00 EUR plus obresti. Ker ni dobil plačila je nesel vso dokumentacijo na policijo, naredil končni obračun in obvestil FURS. Takšno izpovedbo F.R. je potrdila tudi priča M.B., kateremu obdolženi ni plačeval opravljenega dela, nato pa sta se z obdolženim dogovorila, da bi naredila cesijo, oziroma asignacijo, s čimer se je obdolženi strinjal. R. je cesijsko pogodbo podpisal, obdolženi pa ne in je tudi nikoli ni vrnil. Nato pa je rekel, da je ne najde, zato so napisali novo pogodbo, jo izročili obdolžencu, ta pa je ni vrnil. Še nekaj časa so nadaljevali z delom, nato pa dela ustavili, takrat jih je obdolženi poklical in jim ponudil plačilo 10.000,00 EUR, da bi z deli nadaljevali, ostalo pa jim je tudi obljubil, da jim bo plačal, vendar se s tem niso strinjali in so gradbišče zapustili. B. je na gradbišču opravljal vsa gradbena dela, delali so z stroji in sicer na celi trasi male hidroelektrarne Č., prav tako pa so pomagali pri izgradnji ceste, ki se je renovirala. Obdolženi je bil vsak dan na gradbišču, videl je kaj se dela, obljubljal je plačilo, tega pa ni dal. Obdolženi nikoli ni zanikal dolga v višini kot je bila sestavljena asignacija, zahteval pa je naj delajo, njihovega dela pa ni plačal. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama prič F.R. in M.B., saj ni imelo nobenega razloga, da jima ne bi sledilo, saj sta skladni, z njima pa je tudi ovržen zagovor obdolženca. Tudi priča T.M. je pojasnil, da so bili v odnosu investitor - glavni izvajalec že na začetku problemi, B.Z. pa je vodil gradbeno knjigo, v kateri niso bila vpisana vsa dela, saj je šlo za dodatna dela, ki jih investitor ni hotel priznati, kljub temu, da so bila izvedena po njegovem naročilu. Znano mu je tudi, da je obdolženi B. obljubljal, da bodo vsa dela plačana, z B. pa se je tudi redno srečeval na gradbišču, saj mu je naročeval delo, B. pa se je direktno pogovarjal z obdolženim, saj ni bilo plačila, ker obdolženi del ni plačal niti R. Kasneje se je obdolženi umaknil iz gradbišča, nenehno pa so ga iskali ljudje, katerim je bil dolžan denar. Glede na vse navedeno tako ni nobenega dvoma, da je obdolženi, ko je bil zaslišan kot priča pred sodiščem, po krivem izpovedal to kar se mu očita, in kar je podrobneje opisano v izreku napadene sodbe, kar je obdolženi določno zanikal, vendar so njegov zagovor prepričljivo ovrgle tekom postopka zaslišane priče F.R., M.B., T.M., B.Z. in V.V., ki so vsi povedali, da se je obdolženi na gradbišču pogovarjal z B. v zvezi s plačili in tudi glede cesijske pogodbe, ki je bila obdolžencu izročena kar dvakrat, pa je ta nikoli ni podpisal, niti vrnil. S takšno svojo izpovedo pa je obdolženi krivo izpovedal, čeprav je vedel, da to ni res, saj je vedel, da je kot investitor projekta M.Č. bil velikokrat na njenem gradbišču, da je bil s strani F.R. in ostalih podizvajalcev seznanjen, da ti niso dobili plačila od družbe R., ki prav tako ni dobila plačila v celoti za dodatno opravljena in presežna dela s strani investitorja, torej obdolženca, o čemer je obdolženi sam osebno na gradbišču govoril z M.B. Prav tako pa je obdolženi vedel, da se je z B. pogovarjal o cesijski pogodbi, saj je bil investitor, naročnik in plačnik del, kar pa je, ko je bil zaslišan kot priča, zanikal, samo zato, da bi s tem dosegel obsodilno sodbo za F.R. in družbo R. d.o.o., s tem pa sebe razbremenil odgovornosti za neplačane obveznosti in dolžnosti plačil finančnih obveznosti do družbe R. d.o.o., posledično pa tudi do družbe R., ki je bila podizvajalec na navedenem gradbišču. Okoliščina, da je bila pogodba z izvajalcem R. d.o.o., katere nosilec je F.R. sklenjena po principu „na ključ“, pa ne potrjuje, da je R. prejel tudi vsa plačila in da se obdolženi zato ni dogovarjal z M.B. glede plačil ter da ti niti niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev cesijske pogodbe, kot to skuša prepričati zagovornik, saj so takšna navajanja zagovornika v nasprotju z izvedenimi dokazi in sicer z izpovedbami zgoraj navedenih prič, katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Če bi temu dejansko bilo tako, se obdolženi ne bi dogovarjal za sklenitev cesijske pogodbe, pri čemer pa ni prezreti, da so se okoliščine po sklenitvi prvotne pogodbe „na ključ“, spremenile, saj je prišlo do spremembe gradbenega dovoljenja, zaradi česar je posledično padla tudi pogodba in je bilo potrebno k osnovni pogodbi skleniti aneks, saj glavni izvajalec ni hotel delati na popravilu del po vodni ujmi, zato se je obdolženi sam dogovarjal z podizvajalci za izvedbo del, kar velja tudi za družbo R. katera je dela opravljala direktno po navodilih obdolženega, kot je to povedal B.Z. Zato zagovornik, ki se sklicuje na več gospodarskih pravdnih postopkov, ki tečejo med vpletenimi strankami, ter meni, da bi sodišče moralo počakati, da se ti postopki zaključijo, in šele nato odločiti o obravnavani zadevi, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov imelo zadostno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, zato je tudi utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze. Njihova izvedba namreč ne bi v ničemer spremenila pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi s svojim protipravnim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem, v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1, saj je obdolženi v svoji izpovedbi, po tem, ko je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi in tudi da ni dolžan odgovarjati na posamezna vprašanja, če bi s tem sebe ali svojega bližnjega spravil v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali kazenski pregon, ter po opozorilu, da kriva izpovedba pomeni kaznivo dejanje, povedal to, kar izhaja iz izreka napadene sodbe, pravilno pa je ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Pritožba zagovornika, ki skuša ustrezne razloge napadene sodbe v preostalem omajati s podajo lastne ocene izvedenih dokazov in sklicevanjem na zagovor obdolženca, ki mu pravilno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna, saj se pritožbeno sodišče v ostalem v celoti sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe in jim nima kaj dodati.

10. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega, odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Zagovornik se sicer ni pritožil zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tej smeri v skladu z določilom člena 386 ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri odmeri vrste in višine kazenske sankcije, ter obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, s katero mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na strani obdolženca ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi govorile za spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

12. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

13. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 284, 284/1, 284/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 329, 329/2, 371, 371/2, 373
Datum zadnje spremembe:
11.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0NTU1