<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 52299/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.52299.2017

Evidenčna številka:VSM00015224
Datum odločbe:06.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Melita Puhr
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - ugovor krajevne pristojnosti v pritožbi - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje razžalitve - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pravica do obrambe - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - zavrnitev dokaznih predlogov

Jedro

Kraj storitve kaznivega dejanja kot njegova bistvena sestavina, ki opisu dejanja daje značaj historičnega dogodka, je v konkretnem primeru določljiv.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan zasebnemu tožilcu povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer stroške zasebnega tožilca ter potrebne stroške in nagrado njegovega pooblaščenca, zasebnemu tožilcu pa povrniti sodno takso za postopek po tarifni številki 7212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca, odvetnik J.š., ki je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča potrdi ter obdolžencu naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica obdolženega uveljavlja z navajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženca, da je utemeljeno verjel v resničnost tistega, kar je zatrjeval v elektronskem sporočilu. Po presoji pritožnice bi sodišče prve stopnje moralo izvajati predlagane dokaze obrambe in zagovor obdolženca tudi preveriti. S takšnimi navedbami pritožba smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa tudi kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 6 in 8 razlogov izpodbijane sodbe natančno ocenilo zagovor obdolženca ter se ustrezno opredelilo do listinske dokumentacije, ki jo je predložil obdolženec tekom svojega zagovora. Pri tem je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana. Zaslišanje s strani obdolženca predlaganih prič ter izvedbo ostalih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo, saj njihova izvedba ne bi z ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe. Na podlagi navedenega zatrjevane pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne predstavljajo v pritožbi uveljavljane kršitve procesnega zakona.

6. Nadalje pritožba uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz opisa dejanja ne izhaja kraj storitve kaznivega dejanja, zaradi česar izpodbijana sodba naj ne bi bila razumljiva. Pritožba pa tudi v tem delu nima prav. Kraj storitve kaznivega dejanja kot njegova bistvena sestavina, ki opisu dejanja daje značaj historičnega dogodka, je v konkretnem primeru določljiv, saj iz opisa izhaja, da je obdolženec poslal sporočilo iz svojega elektronskega naslova M.T.@gmail.com na elektronski naslov S.@U.W.org. Dejanje je bilo storjeno preko medmrežja, in sicer z elektronsko pošto, zaradi česar ni znano, kje je obdolženec deloval. Znano pa je, kje je nastala prepovedana posledica (razžalitev oškodovanca), to je torej na območju sodišča prve stopnje, kjer ima zasebni tožilec stalno prebivališče. Zasebni tožilec je namreč v zasebni tožbi pojasnil, da je zasebno tožbo vložil po nastanku posledice za oškodovanca krajevno pristojnemu sodišču. Ker pa obdolženec vse do začetka glavne obravnave ugovora krajevne nepristojnosti ni podal, je sodišče prve stopnje kot krajevno pristojno sodišče pravilno in zakonito odločalo v obravnavani zadevi. Šele v pritožbi uveljavljani ugovor krajevne nepristojnosti pa je torej, upoštevaje 441. člen ZKP, tudi prepozen.

7. Pritožba pa tudi zmotno navaja, da iz opisa dejanja zaradi odsotnosti kraja storitve ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Res je sicer, da sta čas in kraj storitve glede na določbi 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar pa nista zakonski znak kaznivega dejanja. Zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 je zgolj „kdor koga razžali“, obstoj katerega je v obravnavani zadevi utemeljeno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sicer pa je kraj kaznivega dejanja, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, v konkretnem primeru določljiv in ne gre pritrditi pritožbi, ko v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritožnik, ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njegovih pritožbenih navedb. Da bi sodišče prve stopnje zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po udarni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega M.T. in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožbe pa je sicer v ponavljanju zagovora obdolženca v smeri, da so očitki, ki jih je zapisal v elektronski pošti glede zasebnega tožilca, resnični. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti (točki 6 in 8 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženec ni izkazal, da je utemeljeno verjel v resničnost v elektronski pošti zapisanih trditev. Obdolženec namreč, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, za očitke o tem, da je zasebni tožilec izkoriščal zvezo (R. zvezo Slovenije), kradel in še krade, ni imel podlage, saj resničnost zapisanih besed ni uspel z ničemer izkazati. Njegove trditve pa niso bile potrjene niti z listinsko dokumentacijo (l. št. od 21 do 41), ki jo je predložil tekom svojega zagovora. Navedene listine se namreč nanašajo na dogodek na državnem prvenstvu dne 19. 3. 2016, ko bi naj zasebni tožilec kot sodnik udaril tekmovalca, sina obdolženca, nadalje na neplačevanje obveznosti RZ P., katerega predsednik je obdolženec, na prepoved sodelovanja RZ P. na nekaterih tekmah ter na inšpekcijski nadzor nad delom R zveze Slovenije, medtem ko se v ničemer ne nanašajo na očitke iz poslane elektronske pošte. Ker je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, pritožba v zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavalja kršitev pravice do izjave in učinkovite obrambe. Sodišče prve stopnje pa je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe tudi pravilno ocenilo žaljivost izrečenih besed ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženec očitke o izkoriščanju zveze ter kraji blazin in denarja zapisal z namenom zaničevanja in omalovaževanja zasebnega tožilca.

11. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni ugotovilo, na koga je bila obravnavana elektronska pošta naslovljena. Iz točk 3 in 5 razlogov izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je obdolženec elektronsko pošto poslal na uradni naslov R. zveze Slovenije, katere sekretar je bil zasebni tožilec in je hkrati imel pooblastilo za odpiranje pošte. Sicer pa okoliščina, komu je posredovana razžalitev, ni pomembna. Bistveno je, da je oškodovanec razpoznan iz izjave, pri tem pa ni nujno, da bi bil izrecno naveden. Da se konkretna izjava nanaša na zasebnega tožilca, je jasno razvidno že s tem, ko je obdolženec v izjavi navedel priimek zasebnega tožilca. Navedeno pa izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.

12. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti v delu, ko v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja očita kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ker priloge zasebne tožbe niso bile vročene obdolžencu. Iz zasebne tožbe je namreč razvidno, da je njena edina priloga obravnavana elektronska pošta, s katero je obdolženec razžalil zasebnega tožilca in s katero je bil obdolženec tekom postopka brez dvoma seznanjen. Sicer pa je bila zasebna tožba obdolžencu tudi v celoti vročena, kot to izhaja iz povratnice, pripete k prilogi zasebne tožbe (l. št. 3).

13. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

14. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za odpustitev kazni v skladu s 167. členom KZ-1, ker bi naj bil obdolženec izzvan z nedostojnim in žaljivim ravnanjem zasebnega tožilca. Pritožba pa tudi v tem delu nima prav.

15. Sklicevanje pritožbe na dogodek dne 19. 3. 2016, ko bi naj zasebni tožilec kot sodnik na državnem tekmovanju udaril obdolženčevega sina, ne more biti uspešno. Gre namreč za dogodek, ki bi se naj zgodil več kot eno leto in pol pred obravnavanim kaznivim dejanjem, zaradi česar po presoji pritožbenega sodišča ni mogel biti podlaga za izzivanje kaznivega dejanja. Sicer pa je preizkus pokazal, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, osebne okoliščine in premoženjske razmere obdolženca, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Ker pritožnica v pritožbenem postopku ni uspela, je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso v višini 360,00 EUR je sodišče druge stopnje določilo skladno s taksno številko 7222 ZST-1, obdolžencu pa je v plačilo naložilo tudi potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/1, 49/2, 158, 158/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373, 441
Datum zadnje spremembe:
01.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxOTA2