<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 29224/2015
ECLI:SI:VSMB:2018:II.KP.29224.2015

Evidenčna številka:VSM00015236
Datum odločbe:05.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Boris Štampar (poroč.), Breda Cerjak Firbas
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:odločba o kazenski sankciji - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - obteževalne in olajševalne okoliščine - odmera kazni

Jedro

Pritožba ima prav, da obdolženčevega priznanja storitve kaznivih dejanj v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot posebno olajševalne okoliščine, torej take, ki bi bila podlaga za uporabo omilitvenih določil pri določitvi kazni, ker je obdolženi kaznivi dejanji priznal šele na četrti glavni obravnavi in po delno izvedenem dokaznem postopku. Kot posebne olajševalne okoliščine pa mu ni mogoče šteti niti tega, da je dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog. Navedena okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posebno tehtne olajševalne okoliščine, saj kazniva dejanja, ki jih izvršujejo taki storilci kaznivih dejanj (odvisniki), po svoji teži in posledicah niso prav nič lažja od tistih, ki jih storijo osebe, ki niso odvisne od uživanja prepovedanih drog, pri čemer je pri slednjih dejstvo, da kazniva dejanja izvršujejo zaradi premoženjskih koristi, mogoče šteti le kot obteževalno okoliščino.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženemu M.S. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, ob upoštevanju določene kazni 3 (tri) mesece zapora za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog iz prvega odstavka 187. člena Kazenskega zakonika pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 29224/2015 z dne 9. 4. 2018 obdolženega M.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 ter mu za prvo z uporabo omilitvenih določil iz 2. alineje 50. člena KZ-1 in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo pa ob uporabi omilitvenih določil iz 2. alineje 50. člena KZ-1 in 4. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odločilo, da se zasežena prepovedana droga odvzame. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki obdolženemu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačani iz proračunskih sredstev.

2. Proti tej sodbi se je pritožila višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Njen predlog je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določi kazen eno leto in dva meseca zapora, zatem pa mu ob nespremenjeni določeni kazni za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 treh mesecev zapora, izreče enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot posebej olajševalno okoliščino in podlago za uporabo omilitvenih določil pri odmeri določenih kazni zapora obdolženemu upoštevalo priznanje, podano na glavni obravnavi in da je že vrsto let odvisen od prepovedanih drog, zaradi česar ga je po prepričanju sodišča prve stopnje potrebno razlikovati od preprodajalcev prepovedanih drog, ki sami od njih niso odvisni in ravnajo zgolj iz koristoljubnih nagibov. Po vpogledu v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru K 35489/2015 in sodbo z dne 29. 1. 2016 pa je prišlo do zaključka, da je s strani tožilstva predlagana kazenska sankcija, ki je enaka tej, ki jo je predlagalo v pritožbi zoper prvostopno sodbo, pretirana, četudi gre v primeru obdolženca za predkaznovano osebo, ker je kriminalna količina pri obdolžencu bistveno nižja, kot pri storiki kaznivega dejanja iz navedene sodbe, kateri je po sklenjenem sporazumu o priznanju krivde za kar 37 primerov prodaje prepovedane droge in omogočanja uživanja prepovedane droge bila izrečena enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora.

5. Višja državna tožilka v pritožbi odločbo o kazenskih sankcijah v napadeni sodbi utemeljeno graja. Pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in nato pri izreku enotne kazni obdolženemu premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja, okoliščine v katerih je bilo storjeno, način storitve, zlasti pa, da je specialni povratnik, ki je bil že trikrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, ob tem pa še trikrat za druga kazniva dejanja, kar vse je razvidno iz podatkov kazenske evidence. Pritožba ima ob tem prav, da obdolženčevega priznanja storitve kaznivih dejanj v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot posebno olajševalne okoliščine, torej take, ki bi bila podlaga za uporabo omilitevenih določil pri določitvi kazni, ker je obdolženi kaznivi dejanji priznal šele na četrti glavni obravnavi in po delno izvedenem dokaznem postopku. Kot posebne olajševalne okoliščine pa mu ni mogoče šteti niti tega, da je dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog. Navedena okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posebno tehtne olajševalne okoliščine, saj kazniva dejanja, ki jih izvršujejo taki storilci kaznivih dejanj (odvisniki), po svoji teži in posledicah niso prav nič lažja od tistih, ki jih storijo osebe, ki niso odvisne od uživanja prepovedanih drog, pri čemer je pri slednjih dejstvo, da kazniva dejanja izvršujejo zaradi premoženjskih koristi, mogoče šteti le kot obteževalno okoliščino. Ob vsem navedenem pa ima pritožba prav tudi, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustrezne primerjave vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev in izrek kazni po 49. členu KZ-1, ko je določeni posamezni kazni in enotno kazen izrečeno obdolžencu, primerjalo s kazensko sankcijo izrečeno obdolženki s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 35489/2015 z dne 29. 1. 2016, saj je spregledalo, da obdolženka do izreka navedene sodbe še ni bila obravnavana zaradi storitve kaznivih dejanj ter da je s tožilstvom sklenila sporazum o priznanju krivde že pred glavno obravnavo. Pri določitvi kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je ob vsem navedenem sodišče prve stopnje po pravilni ugotovitvi višje državne tožilke prezrlo tudi to, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje izvrševal daljše časovno obdobje, da je prodajal prepovedano drogo heroin in kokain in da je to drogo prodajal večjemu številu odjemalcev ter da ga od takega ravnanja niso odvrnile niti doslej mu že izrečene kazenske sankcije niti ga od tega ni odvrnilo dejstvo, da se je nahajal v preizkusni dobi po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 1597/2014, ki je potekla po izreku prvostopne sodbe, dne 28. 5. 2018.

6. Z upoštevanjem vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi višje državne tožilke in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženemu brez uporabe omilitvenih določil za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, zatem pa mu ob upoštevanju določene kazni tri mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1 po pravilih o steku izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Prepričano je, da tako spremenjeni določena kazen in enotna kazen zapora ustrezata teži storjenih kaznivih dejanj, stopnji krivde obdolženca in vsem okoliščinam, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa dejstvu, da je obdolženi specialni povratnik in je mogoče le z izrekom primerno stroge kazni pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi višje državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP).

8. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/1, 49/2, 186, 186/1
Datum zadnje spremembe:
01.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxOTAx