<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 25008/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.25008.2017

Evidenčna številka:VSM00014860
Datum odločbe:18.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Miroslav Pliberšek (preds.), Melita Puhr (poroč.), Simona Skorpik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek sodbe - neplačevanje preživnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - pravica do obrambe v postopku - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - kršitev kazenskega zakona - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - odločba o kazenski sankciji - stroški kazenskega postopka

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da je bila vsa preživnina s strani obdolženčevega delodajalca plačana izključno po izvršilnih sklepih in ne prostovoljno, kot bi bil to obdolženec dolžan plačevati. Ob pravilni razlagi v očitanem obdobju veljavnih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je nadalje sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je imel delodajalec obdolženega, kljub minimalni plači slednjega, zakonsko podlago za izvrševanje sklepov o izvršbi in da se je zato v obravnavanem obdobju z rubežem lahko poseglo na obdolženčevo plačo za celotni znesek preživnine. Obširne pritožbene navedbe zagovornika s konkretizacijo posameznih nakazil dolžnih zneskov preživnine v posameznih letih pod obtožbo, za odločitev v zadevi niso relevantne. Vsa ta plačila se namreč nanašajo na prisilno izterjavo dolžnih zneskov preživnine in ne prostovoljno izpolnitev obdolženca, pri tem pa je za odločitev o obtožbi povsem nepomembno, na kakšen način je bila izvršba realizirana, ali torej z rubežem obdolženčeve plače, ali pa z rubežem sredstev na njegovem TRR.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 194. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke, ter slednjo, po drugem odstavku 105. člena ZKP, za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, še zlasti zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe kazenskega prava (očitno zaradi kršitve kazenskega zakona), ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, da je v izreku sodbe navedeno, da naj bi obdolženi plačal le skupni znesek preživnine v letu 2015 v višini 809,50 EUR, pri tem pa sploh ni navedeno ali je to plačal oškodovanki s položnico ali iz svojega TRR, ali pa je morda to plačal delodajalec, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Vendar zagovornik nima prav. Ta del izreka oziroma opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja namreč zajema prostovoljna plačila oziroma izpolnitev preživninskih obveznosti obdolženca zakoniti zastopnici mladoletne oškodovanke, pri tem pa za ugotavljanje relevantnih dejanskih okoliščin v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni odločilno in ne relevantno, na kakšen način je obdolženi to svojo obveznost izpolnil. Ni torej pomembno, ali je ta del preživninskih obveznosti obdolženec izpolnil oziroma plačal z nakazilom denarnega zneska s položnico ali iz svojega TRR, zagotovo pa ti zneski, ker gre za prostovoljno izpolnitev, ne predstavljajo plačila obdolženčevega delodajalca oziroma prisilne izterjave preživninskih obveznosti z izvršbo.

5. Po mnenju pritožnika je izrek sodbe tudi v nasprotju z navedbami oškodovanke v vlogi z dne 9. 2. 2018, v kateri je navedeno, da je obdolženi v obdobju pod obtožbo plačal preživnino v višini 8.180,83 EUR, ter tudi v nasprotju s pojasnili oškodovanke na zadnji obravnavi, ko je navedla, katere zneske naj bi obdolženi plačal prostovoljno in ne po izvršbah. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj pisne navedbe in izpovedbo zakonite zastopnice oškodovanke ocenjuje drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Poleg navedenega, iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi dne 22. 2. 2018 tudi ne izhaja, da bi pooblaščenka zakonite zastopnice na tem naroku navajala zneske, ki naj bi jih obdolženi plačal prostovoljno. Nasprotno, iz zapisnika tega naroka, v zadnjem odstavku na strani 2, namreč izhajajo navedbe pooblaščenke v zvezi z vlogo dne 7. 2. 2018, ki pa se nanaša na prisilno izterjavo preživninskih obveznosti z izvršbo, konkretno z rubežem obdolženčeve plače in rubežem njegovih sredstev na bančnem računu (list. št. 129 v spisu). Sama zakonita zastopnica mladoletne oškodovanke pa na tem naroku sploh ni bila navzoča. Pritožbene navedbe zagovornika v tem delu so zato v nasprotju s podatki kazenskega spisa.

6. Pritožbene navedbe zagovornika o domnevni pristranskosti sodnika prve stopnje ter njegovem žaljivem odnosu do zagovornika in obdolženca, po ugotovitvah pritožbenega sodišča nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa. V nobenem od zapisnikov narokov glavne obravnave namreč niso zabeležene nobene pripombe ali ugovori vsebini zapisnika, razpravljajoči sodnik pa je v predložitvenem poročilu sodišču druge stopnje zapisal, da v postopku ni bilo nobenih posebnosti vse do razglasitve sodbe, ko je obdolženi žalil sodnika (to dejstvo je zabeleženo tudi v zapisniku naroka z dne 22. 2. 2018, na str. 6, list. št. 133 v spisu) in je bil zato napoten iz razpravne dvorane. Zato so pritožbene navedbe zagovornika v smeri pristranskega sojenja in kršitve pravic obrambe, torej iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, povsem neutemeljene.

7. Po stališču pritožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje računovodkinje A.R. in pridobitev izvršilnih spisov okrajnih sodišč, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP. Z navedenim ni mogoče soglašati, saj v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe.

8. Iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče relevantnost predlaganih dokazov obrambe, tudi za zaslišanje priče oziroma stečajne upraviteljice K.B., presojalo v skladu z navedenimi kriteriji, zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov pa izčrpno in prepričljivo obrazložilo v točki 3 izpodbijane sodbe. Dokazni predlog za zaslišanje priče A.R. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo iz razloga, ker je dejstvo, o katerem naj bi slednja izpovedala, že ugotovljeno z izpovedbo priče Z.J. Da je pridobitev in vpogled v izvršilne spise za presojo utemeljenosti obravnavane obtožbe nepotrebno, je sodišče prve stopnje obrazložilo že ob zavrnitvi tega dokaznega predloga obrambe na naroku dne 14. 12. 2017 (točka 3 na str. 5 zapisnika, list. št. 73 v spisu), nato pa je zavrnitev tega dokaznega predloga ponovno in povsem zadostno pojasnilo še v točki 3 obrazložitve sodbe. S temi razlogi se sodišče druge stopnje v celoti strinja.

9. Zgolj pavšalno zagovornik navaja, da niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, s čimer meri na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Tudi v tem delu zagovorniku ni mogoče pritrditi, saj v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Navedeno je namreč, da obdolženi ni dajal preživnine za svojo hčerko, ki jo je dolžan preživljati v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, z nadalje točno določeno višino preživninske obveznosti in uskladitvami z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ter nadalje tudi, da bi to zmogel in je v očitanem obdobju tudi plačal delne zneske preživnin, saj je bil v navedenem obdobju zaposlen in je prejemal plačo ter dodatni dohodek. Očitana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Ugotovilo in razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo jasne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo krivdni izrek, pritožbeno sodišče pa z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopne sodbe v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. V zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami (tistimi, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti ali razveljaviti), pa še dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je obdolženec vso preživnino v obdobju, ki je pod obtožbo, plačal prostovoljno oziroma jo je v skladu z dogovorom zanj plačeval delodajalec na podlagi sklepov o izvršbi, saj sicer obdolženčeva minimalna plača rubeža po sklepih o izvršbi ni dopuščala. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje tak zagovor obdolženega in tudi navedbe njegove obrambe, na podlagi celovitega dokaznega postopka in ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno ocenilo kot neverodostojen in nesprejemljiv. Na podlagi prepričljive in z listinskimi dokazi skladne izpovedbe priče Z.J. je pravilno ugotovilo in ocenilo, da je bila vsa preživnina s strani obdolženčevega delodajalca plačana izključno po izvršilnih sklepih in ne prostovoljno, kot bi bil to obdolženec dolžan plačevati. Ob pravilni razlagi v očitanem obdobju veljavnih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je nadalje sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je imel delodajalec obdolženega, kljub minimalni plači slednjega, zakonsko podlago za izvrševanje sklepov o izvršbi in da se je zato v obravnavanem obdobju z rubežem lahko poseglo na obdolženčevo plačo za celotni znesek preživnine. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, da je obdolženec v očitanem obdobju prejemal minimalno plačo, je bilo zato povsem nepotrebno dodatno preverjati višino tega zneska.

12. Obširne pritožbene navedbe zagovornika s konkretizacijo posameznih nakazil dolžnih zneskov preživnine v posameznih letih pod obtožbo, za odločitev v zadevi niso relevantne. Vsa ta plačila se namreč nanašajo na prisilno izterjavo dolžnih zneskov preživnine in ne prostovoljno izpolnitev obdolženca, pri tem pa je za odločitev o obtožbi povsem nepomembno, na kakšen način je bila izvršba realizirana, ali torej z rubežem obdolženčeve plače, ali pa z rubežem sredstev na njegovem TRR.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede vloge oškodovanke z dne 9. 2. 2018 in v njej navedenega zneska plačane preživnine v višini 8.180,83 EUR, je treba pojasniti, da se le-ta nanaša na znesek prisilno izterjane preživnine na podlagi sklepov o izvršbi in torej ne gre za prostovoljno izpolnitev obveznosti obdolženca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi bili v izreku sodbe citirani zneski preživnin, ki jih je obdolženec v letu 2015 plačal prostovoljno, v skupnem znesku 809,50 EUR, v nasprotju z navedbami oškodovanke v njeni vlogi z dne 9. 2. 2018, oziroma povedano drugače, sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotovilo zmotno. Tudi računalniškega izpisa obdolženčevega delodajalca, da je bilo v obdobju od leta 2011 do leta 2015 oškodovanki na račun preživnine plačanih 7.709,22 EUR, sodišče prve stopnje ni ocenilo napačno. Dejstvo, da je bil ta znesek plačan izključno na podlagi sklepov o izvršbi, torej prisilno, je sodišče prve stopnje ugotovilo z izpovedbo priče Z.J., navedeni računalniški izpis delodajalca pa je le prikaz dejansko izvršenih zneskov plačil.

14. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih je bilo storjeno ter ob pravilnem upoštevanju olajševalne okoliščine dosedanje nekaznovanosti, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave.

15. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka in navaja, da jih obdolženec ob svoji nizki plači ni zmožen povrniti. Vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejstvu, da je obdolženec zaposlen, pravilno odločilo o dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa bo lahko sodišče prve stopnje na predlog obdolženca s posebnim sklepom odločilo o morebitni oprostitvi, odložitvi plačila ali plačila v obrokih teh stroškov postopka. Tak predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče (četrti odstavek 95. člena ZKP).

16. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 194, 194/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 18, 18/1, 95, 95/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 383
Datum zadnje spremembe:
27.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNzg1