<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 41059/2016
ECLI:SI:VSMB:2018:II.KP.41059.2016

Evidenčna številka:VSM00012376
Datum odločbe:24.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Miroslav Pliberšek
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - kršitev kazenskega zakona - kršitev tajnosti občil - stek kaznivih dejanj - kaznivo dejanje tatvine - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - dokazna ocena sodišča - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije

Jedro

Kaznivo dejanje kršitev tajnosti občil je v odnosu specialnosti s kaznivim dejanjem tatvine, če si storilec prilasti le pošiljko, ki po vsebini pomeni neko sporočilo. Če pa je v pošiljki še tuja premična stvar, ki si jo storilec prilasti, pa razmerje specialnosti ni podano.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene S.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 210,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo S.S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitev tajnosti občil po petem v zvezi s prvim odstavkom 139. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere ji je določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanki X. d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je plačati sodno takso v skupni višini 158,00 EUR ter stroške pooblaščenke oškodovane družbe v višini 88,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki v uvodu pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nejasnih razlogov sodbe, v nadaljevanju pritožbe ne pojasni, zakaj so razlogi sodbe nejasni. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršite določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožnik z navedbami, da ni možen stek kaznivih dejanj tatvine in kršitve tajnosti občil. Pritožba nima prav. Kaznivo dejanje kršitev tajnosti občil je v odnosu specialnosti s kaznivim dejanjem tatvine, če si storilec prilasti le pošiljko, ki po vsebini pomeni neko sporočilo. Če pa je v pošiljki še tuja premična stvar, ki si jo storilec prilasti, pa razmerje specialnosti ni podano, kar pomeni, da je v takšnem primeru možen stek kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil in kaznivega dejanja tatvine. V obravnavani zadevi je obdolženka najprej kot poštna delavka neupravičeno odprla tuje pismo in se seznanila z njegovo vsebino, nato pa si še protipravno prilastila denar, ki je bil v pismu. S takšnim dejanjem je obdolženka izpolnila tako zakonske znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, kot tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 3 izpodbijane sodbe, zaradi česar kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ni podana.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe zagovornika pa je sicer v ponavljanju zagovora obdolženke v smeri, da je obdolženka iz pismarnice vzela pismo rjave, ne pa rumene barve, ker ni zalepila zadostno število znamk. Takšen zagovor obdolženke je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih svoje sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženke v tej smeri ni mogoče verjeti (točka 2 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka iz pismarnice vzela testno kuverto rumene barve. Slednje ne izhaja zgolj iz izpovedb zaslišanih prič, temveč tudi iz posnetkov nadzornih kamer, iz katerih je razvidno, da je obdolženka kritičnega dne ob 17:04 uri iz pismarnice vzela dve kuverti, najprej belo, nato pa rumeno. Da gre pri slednji za kuverto rumene, ne pa rjave barve, je mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da je kuverta na posnetku enake barve kot so pismarnice, iz katerih je obdolženka vzela kuverti. Ker pa so bile pismarnice v obravnavani zadevi rumene in ne rjave barve, kot je to razvidno iz fotografije pod prilogo B123 spisa Delovnega sodišča v Mariboru Pd 124/2016, ki ga je sodišče vpogledalo in prebralo na glavni obravnavi (list. št. 137), je mogoče utemeljeno zaključiti, da je obdolženka iz pismarnice vzela pismo rumene barve. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženke, da je obravnavano pismo vzela iz pismarnice, ker je pozabila nanj nalepiti znamke. Priča A.B., upravnica pošte, je namreč po ogledu posnetka povedala, da je obdolženka kuverto vzela iz sredinske pismarnice, kamor se odlagajo priporočene pošiljke, in jo dala v prvi predal, kjer je blagajna, medtem ko se znamke v posebni mapi v predalu pod blagajno. Navedeno pomeni, da bi obdolženka morala vzeti mapo iz spodnjega predala in poiskati znamke, kar pa ni storila, kot je to razvidno iz posnetka nadzornih kamer, zaradi česar zagovoru obdolženke ni mogoče verjeti. Da obdolženka obravnavanega dne sploh ni prejela pošte, na katero bi morala nalepiti znamke, pa je povedala priča B.S., inšpektorica notranje kontrole pri X. d.o.o., slednje pa je razvidno tudi iz evidence pod prilogo B133-B135 spisa Delovnega sodišča. Kasnejši zagovor obdolženke, da je v konkretnem primeru iz pismarnice vzela pošiljko, ki je bila namenjena v tujino, pa sta ovrgli tako A.B. kot B.S., ki sta povedali, da je obdolženka vzela pismo iz pismarnice, v katero se odlagajo priporočene pošiljke, kakršno je bilo tudi testno pismo, B.S. pa je še pojasnila, da se pisma, namenjena v tujino, odlagajo v popolnoma druge pismarnice.

8. Na podlagi obrazloženega, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da pismo, ki ga je vzela obdolženka iz pismarnice, ni tisto, s katerim se je opravljal test integritete, in da se format testnega pisma razlikuje od formata pisma, ki ga je obdolženka vzela iz pismarnice. Enako je mogoče ugotoviti glede navedb, ali je bilo pismo, s katerim je bil izveden test integritete, primerno zaprto. Navedeno sta namreč potrdili priči N.F. in B.S., ki je pismo pripravila za test integritete. Glede preizkusa z odpiranjem kuverte, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in izvedbo katerega osporava pritožba, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za rekonstrukcijo dogodka v smislu 264. člena ZKP. Splošno znano dejstvo je namreč, da se pismo, zaprto na preklop, lahko odpre s kemičnim svinčnikom bodisi z levo bodisi z desno roko, pri tem pa lahko nastane sled, ki je nastala v obravnavani zadevi, zaradi česar je pritožba zagovornika obdolžene v tem delu povsem brez podlage.

9. Pritožnik pa tudi nima prav, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti analizo posnetkov varnostnih kamer in pisma, s katerim je bil izveden test integritete, ter pritegniti izvedenca psihiatrične stroke in pribaviti anonimna pisma, na podlagi katerih je oškodovana družba obremenjevala obdolženko. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Prvostopenjsko sodišče je na strani 5 in 6 izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, z razlogi prvostopenjske sodbe v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim nima ničesar dodati, zaradi česar pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da navedenih dokazov ni izvedlo.

10. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti glede na ostale uveljavljene pritožbene razloge, v skladu s 386. členom ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo kaznivih dejanj, stopnjo obdolženkine krivde in okoliščine, v katerih sta bili dejanji storjeni, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženkino korist.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 53, 139, 139/1, 139/5, 204, 204/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/1, 371, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
Datum zadnje spremembe:
20.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMTg4