<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba III Kp 5273/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:III.KP.5273.2017

Evidenčna številka:VSM00010470
Datum odločbe:27.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Miroslav Pliberšek (preds.), Simona Skorpik (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sostorilstvo - dokazna ocena - izpovedba priče - izpovedba priče (oškodovanca) - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine - konkretizacija pritožbenih očitkov - predkaznovanost - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - naklep

Jedro

Okoliščina, da kaznivo dejanje stori nekdo, ki je že bil obsojen, je lahko samo obteževalna, ne glede na to, zoper katero kazenskopravno zavarovano dobrino je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega je že bil obsojen.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženih I.S., P.K. in K.S. se kot neutemeljene zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženci se oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, stroški za prevajanje ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 5273/2017 z dne 20. 10. 2017 pod točko I izreka spoznalo obdolžene I.S., P.K. in K. S. za krive storitve kaznivih dejanj, in sicer I.S. pod točkama I/1 in II dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega P.K. pod točko I izreka nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter pod točko III izreka kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, obdolženo K.S. pa za dejanje pod točko I izreka nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter pod točko II izreka kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu I.S. je za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka, pa po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen enajst mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu v izrečeno kazen po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 1. 2. 2017 od 19.15 ure dalje. Obdolženemu P.K. je za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano pod točko I izreka, po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen enajst mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano v točki III izreka, pa po drugem odstavku 204. člena KZ-1 štiri mesece zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora ter v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 1. 2. 2017 od 19.15 ure dalje. Obdolženi K.S.i je za nadaljevano kaznivo dejanje, opisano v točki I izreka, po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje, opisano v točki II izreka, po prvem odstavku 205. člena KZ-1 osem mesecev zapora, nato pa ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora in po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 1. 2. 2017 od 19.15 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenih zagovornikov pa je po prvem odstavku 97. člena istega zakona odločilo, da bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da so dolžni obdolženci oškodovancem povrniti povzročeno premoženjsko škodo, in sicer vsi trije obdolženci oškodovanki K.D. škodo v višini 3.028,24 EUR, obdolžena P.K. in K.S. oškodovancu M.R. škodo v višini 183,66 EUR, obdolženec I.S. in obdolžena K.S. oškodovancu K.S. škodo v višini 9.793,00 EUR in obdolženi P.K. oškodovani družbi P. & C. d.o.o. v višini 269,90 EUR, v preostanku do priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa so bili oškodovanci K. D., M.R. in K.S. napoteni na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je obdolženega I.S. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, če so nastali izključno v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun. Pod točko III izreka sodbe je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, vloženo zoper obdolženega I.S., ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, če so nastali izključno v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, proračun.

2. Zoper obsodilno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega I.S. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbi o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega I.S. obtožbe oprosti,

- zagovornik obdolženega P.K. zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu P.K. izreče nižjo enotno zaporno kazen, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, in

- zagovornica obdolžene K.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, temu podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolženki izreče milejšo kazen.

3. Pritožbeno sodišče je odločalo po javni seji, na kateri so bili navzoči tudi vsi obdolženci, njihovi zagovorniki in tolmačka za češki jezik I.R.Ž.

4. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega I.S.:

5. V sodbi naj bi bila podana neskladnost in nasprotje, ker je v izreku navedeno, da sta bila zaradi vloma v hišo oškodovana M. in K.S., medtem ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe kot oškodovanca navaja le K.S., ki mu je tudi priznalo premoženjskopravni zahtevek in ga z njim v presežku napotilo na pravdo. Po oceni pritožbe zato ni jasno, kako in v čem naj bi bila oškodovana M.S., kot se zatrjuje v izreku sodbe.

6. Pritožba nima prav. Obdolženca sta vlomila v hišo M. in K.S. in iz nje odtujila gotovino in zlatnino, ki je bila njuna, zato sta s kaznivim dejanjem oškodovana. Če je eden od njiju opisal odtujene predmete in priglasil premoženjskopravni zahtevek in mu ga je sodišče prisodilo, pri čemer sta oškodovanca zakonca, v sodbi nista podana nasprotje ali neskladnost, iz razlogov sodbe pa nedvomno izhaja, da sta s kaznivim dejanjem oba oškodovana.

7. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje dejansko stanje kaznivega dejanja, storjenega na škodo K.D., ugotovilo zmotno, saj ni razpolagalo z nobenim dokazom, ki bi ga povezalo z obdolžencem, temveč je zgolj sklepalo, da je bil I.S. tretja oseba, ki je vlomila v hišo. Navedbe oškodovanke, da so v hišo vlomile tri osebe, zapisnik o ogledu kraja dejanja ni potrdil, saj so policisti zavarovali in označili vse uporabne najdene sledi, iz zapisnika o ogledu pa ne izhaja, da bi kakšno uporabno sled našli zunaj objekta in da bi v notranjosti hiše našli več kot dve različni sledi obuval. Da bi šlo za tri storilce, se je najprej zmotno zatrjevalo tudi glede kaznivega dejanja na škodo oškodovanca M.R., ki pa ga je bil obdolženi I.S. oproščen. Zanesljiva ni niti izpovedba priče G.K., ki je v preiskavi povedala, da je videla tri osebe, na glavni obravnavi pa o tem ni bila več prepričana, navajala pa je tudi, da je imela oseba na dvorišču rjavo kapo, medtem ko sodišče prve stopnje v sodbi navaja, da so imeli storilci črne kape, ki so jim bile tudi zasežene. S predmeti oškodovancev, ki so bili najdeni v gostišču M., obdolženega I.S. ni mogoče povezovati, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj niso bili zaseženi njemu, sicer pa v dokazni oceni sodišče prihaja s seboj v nasprotje, ko navaja, da so imeli obdolženci očitno zunanje povezave, ker v hišnih preiskavah ni bila najdena zlatnina oškodovancev, hkrati pa ne dopušča možnosti, da bi bil sostorilec kdo drug in ne prav obdolženi I.S. V sodbi je zašlo tudi v nasprotje, ko je premoženjskopravni zahtevek prisodilo K.S., hkrati pa je v izreku sodbe kot oškodovanka navedena tudi M.S., sicer pa izpovedba slednje ni bila zanesljiva in zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da njena izpovedba dopušča zaključek, da je obdolženi I.S. eden od storilcev. Kot storilca je najprej opisala dva moška, videla ju je le za trenutek ali dva na razdalji 3 do 4 m, stala sta v temnem prostoru, oškodovanka pa je bila verjetno brez očal. Iz njene izpovedbe na glavni obravnavi, ki jo pritožba analizira, prav tako pa postopek prepoznave storilca po fotografijah, ni mogoče sprejeti zaključka, da je storilca oziroma obdolženo S. prepoznala. Oškodovanka I. S. ni prepoznala kot storilca, istovetnost barve oblačil in kape ter telesne višine pa ne zadostuje za zaključek, da je bil I.S. navedene noči v njeni hiši, pri čemer slednji ne more biti storilec, saj je oškodovanka kot višjo osebo od obeh prepoznala K. S. Pritožba se tudi ne strinja z oceno sodne cenilke, da je vrednost odtujenega prstana K.S. 8.000,00 EUR, ker je bila sprejeta na domnevi, da zlatar ne bi imel prstana slabše kvalitete.

8. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženi I.S. v sostorilstvu storil kaznivi dejanji na škodo K.D. in K. ter M.S. V obrazložitvi sodbe je navedlo podrobne, tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče se z dokazno oceno v celoti strinja ter jo kot pravilno povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da obdolženemu I.S. ni dokazana storitev kaznivih dejanj na škodo D. in zakoncev S. K.D. je zaznala odtise različnih čevljev, pritožba pa na podlagi sledov, ki so jih zavarovali policisti za preiskavo, neutemeljeno navaja, da je oškodovankina ocena, da so bili storilci trije, zmotna. Soseda G.K. je oškodovanki povedala, da je pred njeno hišo videla tri osebe, opisala je avtomobil, ki ga je zaznala, policist B.N. pa je povedal, da so pri ogledu opazili več sledov obuval v notranjosti hiše ter da so tri (za analizo) uporabne zavarovali. Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe priče K. razumno zaključilo, da se je priča v preiskavi, takoj po dogodku, svoje zaznave bolje spominjala, takrat pa je opisala, da je videla tri osebe, kar potrjuje glede te okoliščine tudi izpovedba oškodovanke o tem, kaj ji je takrat povedala. Glede na ugotovitve in izpovedbe prič D.T. in F.P., ki sta obdolžence ustavila in opravila varnostne preglede ter pri njih odkrila predmete, ki nedvomno služijo za izvršitve vlomov, pri čemer je I.S. pri sebi res imel le rokavice, in to le kratek čas po izvršenem vlomu, je utemeljeno zaključilo, da so pri kaznivem dejanju na škodo oškodovanke K.D. sodelovali vsi trije obdolženci, ne glede na to, da je priča K. kapo, ki jo je imel na glavi eden od obdolžencev, opisala kot rjavo, zasežene pa so jim bile kape črne barve. Dejstvo, da so bili obdolženci nastanjeni v istem gostišču, takšen zaključek le potrjuje, prav tako kot okoliščina, da so bili tam zaseženi odtujeni predmeti, ne glede na to, komu od njih so bili zaseženi. Nobenega nasprotja ni med zaključkom, da so imeli obdolženci zunanje povezave, ker v hišnih preiskavah ni bila najdena zlatnina oškodovancev, in med zaključkom, da so prav obdolženci storilci, saj je sodišče očitno sklepalo o povezavi glede hitre prodaje zlatnine, ne pa o tem, da bi bilo mogoče koga četrtega povezati z izvršitvijo vlomov.

10. Pritožba neutemeljeno odreka verodostojnost oškodovanki M.S. Sodišče prve stopnje je iz njene izpovedbe utemeljeno sklepalo, da sta kaznivo dejanje na njeno škodo storila prav I.S. in K.S., o čemer je lahko nedvomno sklepalo, ker je oškodovanka opisala, da sta bila storilca enake višine in oblečena na podoben način, kot sta bila takrat ob prijetju, medtem ko je P.K. od njiju precej višji. Glede na navedeno ter opis, ki ga je podala oškodovanka in je podrobno povzet v točkah 42 in 43 obrazložitve prvostopenjske sodbe, ni imelo nobene podlage za sklepanje, da oškodovanki ne gre verjeti, ko je K.S. prepoznala na glavni obravnavi kot osebo, ki je bila tiste noči v njeni hiši in pritožba z drugačno oceno njene prepoznave in izpovedbe ne more omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča. Prav tako kot ne gre pritrditi pavšalnemu sklepanju pritožbe, da je oškodovanka tako zainteresirana za povrnitev škode, da bi zato kot storilca navajala nekoga, za katerega ni prepričana, da ji je škodo povzročil. Vrednost zlatnine, ki je bila odtujena zakoncema S., je bila ugotovljena na podlagi podatkov, ki sta jih navedla oškodovanca in na podlagi ocene sodne izvedenke in cenilke mag. I.M.L., ki je vrednost odtujenih predmetov tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno ocenila in prav nobene podlage ni imelo sodišče tudi za sklepanje, da sta oškodovanca ali sodna izvedenka navedla in ugotovila vrednost zlatnine, ki ne ustreza dejanski vrednosti, pri čemer je bil med odtujenimi predmeti prstan z briljantom teže enega karata. Za sklepanje, da sta oškodovanca opisovala nakit večje vrednosti, kot je bil dejansko odtujen, ni podlage tudi zato, ker sta hkrati povedala, da je bilo gotovine le 15,00 EUR, torej ni mogoče zaključiti, da sta pretiravala v opisu vrednosti zlatnine, ob tem pa navajala, da je bilo odtujenih le 15,00 EUR gotovine.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivih dejanj, očitanih obdolženemu I.S., je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih. Ne drži, da je sodišče prve stopnje oškodovanki prisodilo več, kot je priglasila v premoženjskopravnem zahtevku. Oškodovanka K.D. ni zahtevala povrnitev škode le v višini 2.000,00 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (točka 61 prvostopenjske sodbe) in iz pisnega premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je oškodovanka podala 29. 5. 2017 (l. št. 952 do 963 spisa), je zahtevala povrnitev škode, ki je nastala zaradi odtujenih predmetov in povrnitev škode, ki je bila povzročena z vlomom (sanacija poškodb na stavbi, menjava ključavnice in dobava ključev avtomobila), za kar je sodišču predložila ustrezna dokazila, zato ji je bil priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 3.028,24 EUR utemeljeno priznan in naložen storilcem v izpolnitev.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno upoštevalo težo storjenih kaznivih dejanj, kot obteževalni okoliščini, da je I.S. že bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer mu je bila izrečena sedemletna zaporna kazen, in njegovo predrznost pri storitvi kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovancev S., ki sta bila tedaj v hiši, ter mu določilo ustrezni zaporni kazni in nato izreklo primerno enotno kazen zapora, ki po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni previsoka in je sorazmerna s kazenskima sankcijama, ki sta bili izrečeni soobdolžencema. Primerjava teže kaznivih dejanj, ki so jih posamezni obdolženci izvršili, ter obteževalni in olajševalna okoliščina, ki jih je pri njih upoštevalo, nedvomno pokažejo, da so izrečene kazenske sankcije obdolžencem sorazmerno odmerjene.

K pritožbi zagovornika obdolženega P.K.:

14. Obdolženi P.K. je bil po oceni pritožbe njegovega zagovornika prestrogo sankcioniran. Predkaznovanost mu je bila kot obteževalna okoliščina neutemeljeno upoštevana, saj je bil obsojen zaradi drog, torej za kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje, ni pa še bil obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje. Da za kaznivo dejanje zoper premoženje še ni bil obsojen, bi sodišče prve stopnje zato moralo upoštevati kot olajševalno okoliščino, sicer pa tudi ni sorazmerja med kaznimi, ki so bile izrečene njemu in soobdolžencema. Obdolženega K. sodišče ni obravnavalo enako, saj mu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka določilo kazen enajst mesecev zapora, I.S. pa le osem in K.S.i sedem mesecev zapora, nesprejemljivo pa je tudi, da je obdolženemu S. za povsem drugačno in težje kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe določilo enako kazensko sankcijo, kot jo je določilo obdolženemu K. za dejanje pod točko I izreka sodbe, pri tem pa je za obdolženega S. kot obteževalno okoliščino celo upoštevalo predrznost, česar pri obdolženemu K. ni ugotovilo. Ker gre za majhno tatvino, je tudi kazenska sankcija, ki je bila določena za kaznivo dejanje pod točko III izreka sodbe, obdolženemu P.K. odmerjena prestrogo, pri odločanju o kazenski sankciji pa je sodišče prve stopnje tudi povsem prezrlo navedbe obdolženca v zaključni besedi oziroma na naroku 20. 10. 2017 in se do njih ni opredelilo.

15. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožba ne pojasni, katere okoliščine je navajal obdolženec in bi jih moralo sodišče prve stopnje oceniti, ko je odločalo o kazenski sankciji, zato je v tem delu ostala neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju vseh okoliščin je sodišče prve stopnje tudi obdolženemu P.K. za posamezni kaznivi dejanji določilo ustrezni kazenski sankciji ter mu izreklo primerno enotno zaporno kazen, takšna kazenska sankcija pa glede na kazenski sankciji, ki sta bili izrečeni sostorilcema, ni strožja. Nasprotno, pritožbeno sodišče je že pojasnilo, ko je odgovorilo na navedbe pritožbe zagovornika obdolženega I.S., da so kazenske sankcije, izrečene vsem trem obdolžencem, med seboj sorazmerne in da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi osebne okoliščine obdolžencev, ko je pri obdolženima S. in K. kot obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo, da sta že bila obsojena, prav tako pa se v določenih in izrečenih kaznih ustrezno odraža teža kaznivih dejanj. Razlagi, da bi bilo potrebno šteti kot olajševalno okoliščino, da je bil obdolženec že obsojen za drugovrstno kaznivo dejanje, ne pa za istovrstno, ni mogoče pritrditi. Okoliščina, da kaznivo dejanje stori nekdo, ki je že bil obsojen, je lahko samo obteževalna, ne glede na to, zoper katero kazenskopravno zavarovano dobrino je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega je že bil obsojen. Sodišče prve stopnje je zato kot takšno obdolženemu P.K. utemeljeno štelo okoliščino, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje, povezano s prepovedanimi drogami, izrečena kazenska sankcija pa je tudi ustrezna glede na ter težo obeh kaznivih dejanj, ki ju je storil. Pri primerjavi kazenskih sankcij, ki sta bili določeni obdolžencu za kaznivi dejanji, pritožba prezre, da je bila obdolženemu P.K. za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe določena višja kazenska sankcija kot soobdolžencema, ker je bilo upoštevano, da je izvršil dve kaznivi dejanji v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja (točka I/1 in 2 izreka), obdolženi I.S. pa je izvršil le eno kaznivo dejanje (točka I/1 izreka), medtem ko obdolžena K.S., ki je sicer prav tako storila dve kaznivi dejanji v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja (točka I/1 in 2 izreka), doslej še ni bila obsojena. Tudi za kaznivo dejanje pod točko III izreka sodbe je sodišče prve stopnje obdolžencu, glede na to, da je za kaznivo dejanje že bil obsojen, odmerilo ustrezno kazensko sankcijo, ki tudi zaradi načina storitve tega kaznivega dejanja nikakor ni prestroga in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, kot predlaga pritožba.

K pritožbi zagovornice obdolžene Katerine Serbouskove:

16. Pritožba uvodoma navedene pritožbene razloge obrazloži z grajo dejanskega stanja obdolženki očitanih kaznivih dejanj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in odločbe o kazenski sankciji ter smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Dejansko stanje kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje tudi glede obdolžene K.S. ugotovilo pravilno in popolno, izvedene dokaze je pravilno ocenilo in sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke ter jih v sodbi tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilni dejstev, tudi v tem delu v celoti pritrjuje in jih povzema kot pravilne.

18. Po oceni pritožbe se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do zagovora obdolženke v preiskavi, kjer je storitev kaznivih dejanj zanikala in ko je opisala delo, ki ga doma opravlja ter razmere, v katerih živi, in ko je povedala, da v S.i ni nameravala ostati ter da še ni bila obsojena. Prav tako ni obrazložilo, zakaj na podlagi zapisnika o ogledu kraja dejanja in ogleda fotografij vloma, ki potrjujejo v izreku sodbe opisan način izvršitve, zaključuje, da je prav obdolženka na opisan način storila očitano kaznivo dejanje na škodo K.D., saj o tem iz izpovedb prič in ugotovitev preiskav Nacionalnega forenzičnega laboratorija ni mogoče sklepati.

19. S povzetim pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, a kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do zagovora obdolženke. V razlogih sodbe je pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencem storitev kaznivega dejanja dokazana in zakaj ne verjame obdolženemu I.S., ki je storitev kaznivih dejanj zanikal, prav tako pa obdolženi K. S.i, ki zagovora ni podala, a je povedala, da drži to, kar je v zagovoru povedal I.S., kar pomeni, da je storitev kaznivega dejanja zanikala. Delo, ki ga obdolženka opravlja doma, razmere, v katerih živi in okoliščina, da v S.i ni nameravala ostati, niso odločilna dejstva, do katerih bi se moralo sodišče v sodbi opredeliti in jih oceniti, saj so odločilna le tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Do okoliščine, da obdolženka še ni bila obsojena, pa se je opredelilo, ko je v sodbi obrazložilo, da je to okoliščino upoštevalo kot olajševalno pri odmeri kazenske sankcije. Prav tako je obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da je kaznivo dejanje na škodo K.D. storila tudi obdolženka. Pojasnilo je, da so pri tem kaznivem dejanju kot sostorilci sodelovali vsi trije obdolženci, kar je ugotovilo na podlagi izpovedbe G.K., ki je videla pred hišo oškodovanke voznika in osebo, ki je na dvorišču božala psa, šlo je za moška, zato je zaključilo, da je kot sopotnica v avtomobilu sedela obdolženka K.S., kar je pojasnilo z navedbo, da ni verodostojnih podatkov, da bi se obdolženci ob priliki obiska v S.i še s kom družili in da so bili skupaj nastanjeni v apartmaju na K.v M., prav tako pa so bili skupaj prijeti in so imeli pri sebi imeli pripomočke za izvrševanje kaznivih dejanj ter so pri tem uporabljali avtomobil znamke VW Sharan rdeče barve, ki je bil zasežen P. K., in ki je bil opažen kar na treh krajih inkriminiranih dejanj, kar pomeni, da so se prevažali z enim avtomobilom.

20. Dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj je bilo, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo, ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je v sodbi tehtno obrazložilo tudi, na podlagi česa zaključuje, da je storitev kaznivih dejanj dokazana tudi obdolženi S. K prepričljivim razlogom prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče glede na navedbe pritožbe še dodaja:

21. Pritožba poudarja, da priča G.K. ni potrdila izpovedbe oškodovanke K.D., da je pred hišo videla žensko s svetlimi lasmi in tudi ni bila prepričana, ali v avtomobilu sedi še moški ali ženska, iz poročila in mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 17. 2. 2017 o pregledu in primerjavi sledi obuval z odtisi pa izhaja, da ujemanja na podlagi individualnih značilnosti niso našli in da je pri primerjavi šlo zgolj za stopnjo nedoločeno, saj je ujemanje zgolj v splošnih značilnostih premalo selektiven dejavnik, da bi lahko izrazili kakšno višjo stopnjo ujemanja, pri čemer zaslišana policista nista skladno povedala, ali je šlo za tri enake ali tri različne sledi. Obdolženki so bile zasežene rokavice, volnena kapa ter manjša svetilka, kar niso predmeti, s katerimi bi se izvrševali vlomi, temveč zgolj predmeti, ki jih ljudje običajno nosijo s seboj, medtem ko je nerazumljivo, da bi oškodovankin pes pasme stafford spustil v hišo tri povsem nepoznane osebe, hodil z njimi po hiši in in jim ne bi nič naredil, sicer pa se obdolženka psov boji.

22. Okoliščina, da pes oškodovanke vlomilcem ni preprečil njihovih namenov, temveč je hodil z njimi po hiši, kot je sklepala oškodovanka, za razjasnitev, kdo so bili vlomilci, ne more biti odločilna. Vzrok, zakaj se ni odzval drugače, in okoliščina, da bi se naj obdolženka psov bala, tudi ne spremenita dejstva, da je bilo v hišo vlomljeno in so bili iz nje odtujeni predmeti oškodovanke. Trditev pritožbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo v sodbi opredeliti do tega, je zato neutemeljena, enako kot navedba, da obdolženki zaseženi predmeti ne dokazujejo, da jih je potrebovala za vlom. Ne glede na letni čas so rokavice, kapa in svetilka pripomočki, ki jih uporabljajo vlomilci, sicer pa svetilka, ki jo je imela obdolženka pri sebi, tudi ni predmet, ki bi ga ženske tako potrebovale, da bi ga ponavadi nosile s seboj. Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe priče G.K., ki je opisala svojo zaznavo, utemeljeno zaključilo, da sta bila tega dne na kraju dejanja oba obdolženca in obdolžena K.S., pri čemer je priča oškodovanki povedala, da je videla tri osebe, med njimi mlajšo žensko s svetlimi lasmi, prav tako pa je glede na okoliščine prijetja vseh treh obdolžencev pravilno zaključilo, da je tudi obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da so bile zavarovane in preiskane tri sledi - odtisi obuval ter da je bila pri primerjavi ugotovljena zgolj stopnja nedoločeno, kot je razvidno iz poročila o preiskavi in mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija, pa tudi ne pomeni, da to obdolženko kot storilko izključuje. Pritožba, ki trdi, da je podan utemeljen dvom, da so obdolženci storili vlomno tatvino na škodo oškodovanke K.D., glede na izvedene dokaze ni utemeljena.

23. Pritožba se ne strinja z ugotovljeno vrednostjo odtujenih zlatih predmetov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodne izvedenke in cenilke mag. I.M.L. Navaja, da je sodna cenilka na glavni obravnavi 20. 10. 2017 povedala, da je pri oceni zlatnine sledila zgolj slikam predmetov, ki so jih predložili oškodovanci in trdi, da ni mogla vedeti in presojati, kakšne kakovosti naj bi dejansko bili, zaradi česar je vrednost domnevno odtujenih predmetov po oceni pritožbe sporna in ni v skladu s stroko, temveč temelji zgolj na subjektivni oceni oškodovancev, pri čemer je cenilka navedla tudi, da je bil oškodovancu K. S. odtujen briljantni prstan, in to zgolj zato, ker je oškodovanec zlatar in dela zase najboljše kose.

24. Tudi povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odredilo cenitev odtujenih predmetov sodni cenilki in izvedenki, ta pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča podala strokovno in argumentirano cenitev odtujenih predmetov, ki nikakor nima za podlago subjektivno oceno oškodovancev in cenilke. Mag. I.M.L. je na glavni obravnavi 20. 10. 2017, prav tako kot prej v svojem pisnem mnenju, strokovno in sprejemljivo pojasnila, na podlagi česa je ocenila vrednost odtujene zlatnine, cenitev pa je utemeljeno oprla na opise predmetov, ki so jih podali oškodovanci in fotografije zlatnine, ki so ji bile dosegljive, pri čemer je podrobno pojasnila, kako poteka cenitev in kaj konkretno je pri opisani zlatnini upoštevala. Če je oškodovanec K.S. povedal, da so mu bili odtujeni trije prstani iz rumenega zlata, pri tem pa je opisal kamne, med njimi tudi briljant s težo enega karata, pri čemer je oškodovanec zlatar in so mu zato značilnosti zlatnine, ki jo je imel, še posebej znane, ni nobenega razloga, da bi cenilka in sodišče v njegove navedbe podvomila, mag. I.M.L. pa je podala prepričljivo, podrobno in tehtno oceno predmetov, ki so bili oškodovancem K. in M.S. ter K.D. odtujeni.

25. Oškodovanec M.R. je, kot navaja pritožba, podal le domneve ter povedal to, kar mu je po vlomu povedal sosed A.M., slednji pa ni potrdil, da je v avtomobilu pred hišo oškodovanca sedela ženska s svetlimi lasmi, saj je rekel le, da je šlo za manjšo osebo, kar pa ne potrjuje, da je to bila prav obdolženka. Tudi iz izpovedb drugih prič in oškodovancev ni razvidno, da bi videli na kraju kaznivih dejanj prav obdolženko, pri njej pa tudi niso našli odtujenih predmetov, sicer pa po oceni pritožbe tudi iz opisa kaznivih dejanj ni razvidno, da je obdolženka storila vlomne tatvine z namenom, da bi vzela tuje premične stvari in si jih prilastila ter ji to tudi ni dokazano.

26. Tudi v tem pritožba nima prav. Iz izpovedbe priče A.M. je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je bila na kraju kaznivega dejanja obdolženka in da ga je tudi storila, saj je A.M. povedal, da je videl manjšo osebo, za katero je predvideval, da gre za žensko, ki je imela na glavi belo kapo ali pa morda svetle lase in je šla proti hiši, ob tem pa je v avtomobilu nekdo sedel, ta dokaz pa je sodišče pravilno obrazložilo v povezavi z izpovedbo oškodovanca M.R. ter okoliščinami, ki izhajajo iz ogleda kraja dejanja, ki so ga opravili policisti, ki so na kraju dejanja zavarovali sledi odtisa podplata desnega obuvala, ki je bilo zaseženo obdolženemu P.K. Utemeljeno je zaključilo, da sicer ujemanje sledi o splošnih značilnostih med zavarovanimi sledmi obuval in obuvalom, zaseženim obdolženemu K., izhaja zgolj iz poročila SKP Maribor, a navedeno v povezavi z drugimi dokazi, zlasti z izpovedbo A.M., zanesljivo potrjuje, da sta pri vlomu pri M.R. sodelovala P.K. in K.S., pri čemer je bil v prtljažniku vozila VW Sharan, ki so ga obdolženci uporabljali, tudi najden ukraden daljnogled oškodovanca. A.M. je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča na dvorišču, glede na opis, ki ga je podal, nedvomno videl obdolženo K.S., ki je kaznivo dejanje storila v sostorilstvu skupaj z obdolženim K. Neutemeljena je tudi graja dokazne ocene dejanskega stanja kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovancev S. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (točka 42), ni nobenega dvoma, da je oškodovanka M.S. v svoji hiši videla obdolženo K.S., ki jo je prepoznala najprej na fotografiji, ko je opravljala prepoznavo, nato pa jo je kot storilko nedvomno prepoznala tudi na glavni obravnavi, in sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, zakaj ni dvomilo v izpovedbo oškodovanke. Utemeljeno je zaključilo, da oškodovankina prepoznava obdolženke na glavni obravnavi, njen opis storilcev v povezavi z opisom storilcev s strani policistov ob prijetju, ko je bilo pri njih najdeno tudi vlomilsko orodje in okoliščina, da so v tem obdobju obdolženci na širšem območju Maribora izvrševali vlome, kot je razvidno iz ostalih obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer so odtujevali tudi zlate predmete, potrjuje, da sta vlom na domu K. in M.S. izvršila prav K.S. in njen partner I.S. V izreku sodbe so v opisu kaznivih dejanj podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in iz opisov je razviden način, kako so storilci v hiše vlomili, zato ne drži pritožbena navedba, da opisi kaznivih dejanj zakonske znake vsebujejo le abstraktno, niso pa konkretizirani. Tudi glede naklepnega ravnanja obdolžencev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (točka 52 obrazložitve sodbe), da so se obdolženci v Republiki Sloveniji očitno ustavili zgolj z namenom, da izvršijo kazniva dejanja, saj je bilo med 28. 1. 2017 in 1. 2. 2017, ko so bili vsi trije prijeti, izvršenih več kaznivih dejanj, kot je razvidno iz izreka sodbe, ter da je pri tem že glede na sam način storitve kaznivih dejanj mogoče nedvomno zaključiti, da so se svojega ravnanja zavedali in so se z dejanji hoteli okoristiti ter da so jih hoteli storiti in so ravnali s krivdno obliko direktnega naklepa.

27. Ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je tudi pritožba zagovornice obdolžene K.S. zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

28. Uspešna pa ne more biti pritožba niti, ko graja odločbo o kazenski sankciji, saj je preizkus le-te pokazal, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo obdolženki v korist. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju obdolženkine krivde in teže kaznivih dejanj, ki jih je storila, določilo ustrezni posamezni kazni, nato pa izreklo primerno enotno zaporno kazen, pri tem pa je v zadostni meri upoštevalo kot olajševalno okoliščino, da doslej še ni bila obsojena, kot obteževalno pa posebno predrznost pri storjenem kaznivem dejanju na škodo oškodovancev S., ki sta bila v času vloma v hiši. Navedene okoliščine nedvomno niso dajale podlage za izrek pogojne obsodbe, torej zgolj sankcije opozorilne narave, za katero se neutemeljeno zavzema pritožba, saj se pogojna obsodba izreče le v primeru, če lahko sodišče utemeljeno sklepa, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, tega pa glede na način storitve kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem časovnem obdobju, ni moglo sklepati.

29. Pritožba še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotiti na pravdo, ker višina škode ni bila nedvomno ugotovljena in podatki izvedenskega mnenja oziroma cenitve sodne cenilke niso dali podlage za razsojo. Navedeno ne drži. Škoda, povzročena oškodovancem, je bila pravilno ugotovljena, kot je že bilo obrazloženo, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga za to, da priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem ne bi prisodilo v višini, kot so bili nedvomno oškodovani in jih je storilcem tudi utemeljeno naložilo v plačilo, v presežku pa je oškodovance pravilno napotilo na pravdo.

30. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

31. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolžence oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njihovih zagovornikov ter sodne tolmačke za češki jezik pa je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (peti odstavek 92. člena, četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 49, 49/1, 49/2, 205, 205/1, 205/1-1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/2, 234, 234/2, 371, 371/1, 371/1-11, 373, 386
Datum zadnje spremembe:
25.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NTI5