<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba III Kp 33450/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:III.KP.33450.2017

Evidenčna številka:VSM00010838
Datum odločbe:03.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Simona Skorpik (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - izvršitvena ravnanja - konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - sostorilstvo - dokazna ocena - indici - odločba o kazenski sankciji - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - olajševalne in oteževalne okoliščine

Jedro

Navedbi pritožbe, da bi moralo obdolženega M. J. očitanega kaznivega dejanja oprostiti, če je spoznalo, da mu neupravičeno proizvajanje in pridelovanje konoplje (očitno gojenje) ni dokazano, ni mogoče pritrditi. Izvršitvena ravnanja navedenega kaznivega dejanja so različna in kaznivo dejanje se stori tudi na način, da storilec zaradi prodaje prenaša rastline ali substance, ki so v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščene kot prepovedane droge, za kar sta bila obdolženca v obravnavani zadevi obsojena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornic obdolženih M. j. in G. K. se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolženega M. J. pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 33450/2017 z dne 10. 1. 2018 obdolžena M. J. in G. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je obdolženemu M. J. izreklo kazen eno leto in devet mesecev zapora ter mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 31. 7. 2017 od 10.50 ure dalje, obdolženemu G. K. pa je izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 31. 7. 2017 od 11.25 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolženima odvzelo v izreku prvostopenjske sodbe naštete zasežene predmete, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je oba obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice, ki je bila obdolženemu M. J. postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sta se pritožili:

- zagovornica obdolženega M. J. iz vseh pritožbenih razlogov, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazni, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega M. J. obtožbe oprosti, podrejeno pa, da mu izreče milejšo kazen, ali pa prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in

- zagovornica obdolženega G. K. zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja o vlogi obdolženega G. K. pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja razveljavi, podrejeno pa, da njegovo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja opredeli kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja ter ga v skladu s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 mileje kaznuje in mu glede na njegovo odkrito priznanje vloge pomagača in ostale podane olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, izreče nižjo zaporno kazen.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornice obdolženega M. J.:

4. Pritožba uvodoma navedene kršitve obrazloži s trditvijo, da je kršitev kazenskega zakona po 1., 2., 3. in 4. točki 372. člena ZKP podana, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo in interpretiralo materialno kazensko določbo v Kazenskem zakoniku v nasprotju s pravnim namenom in tako nezakonito preseglo normativni okvir materialnopravne definicije kaznivega dejanja, določene v prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja, ter trdi, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev napadene sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma pravno relevantnih pojmih. Navaja še, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko je neupravičeno poseglo v opis kaznivega dejanja in prevzelo tožilsko funkcijo, v nadaljevanju pa graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ter odločbo o kazenski sankciji.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena ZKP), to pa pomeni, da med obtožbo in sodbo ni subjektivne ali objektivne identitete. Sodišče obtožbo prekorači, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožbo prekorači tudi, če tako spremeni opis dejanja, da obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo1. V obravnavani zadevi je obtožba obdolžencema očitala, da sta z dvema neznanima sostorilcema neupravičeno gojila rastline prepovedane droge konoplje ter da so jo z namenom nadaljnje prodaje porezali, nato pa razrezali in jo zložili v sedemnajst 150-litrskih vreč, ki so jih 31. 7. 2017 prenašali in so jih policisti PP G. tega dne zasegli, pri čemer je skupna neto teža posušene konoplje nato znašala 22.191,90 g. Sodišče prve stopnje je oba obdolženca spoznalo za kriva enega od obeh izvršitvenih dejanj, ki jima ga je očitala obtožba, to je prenašanja pred tem porezane, razrezane in v sedemnajst 150-litrskih vreč zložene droge v navedeni količini zaradi nadaljnje prodaje, torej je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da sta obdolženca s sostorilcema navedeno drogo tudi gojila. Obtožbe sodišče prve stopnje s takšnim posegom, ko je del očitka iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, kar je obdolžencema v korist, ni prekoračilo in ju s tem ni obsodilo za drugo dejanje. Navedbi pritožbe, da bi moralo obdolženega M. J. očitanega kaznivega dejanja oprostiti, če je spoznalo, da mu neupravičeno proizvajanje in pridelovanje konoplje (očitno gojenje) ni dokazano, ni mogoče pritrditi. Izvršitvena ravnanja navedenega kaznivega dejanja so različna in kaznivo dejanje se stori tudi na način, da storilec zaradi prodaje prenaša rastline ali substance, ki so v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščene kot prepovedane droge, za kar sta bila obdolženca v obravnavani zadevi obsojena.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, trditev, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma pravno relevantnih pojmih, pa v pritožbi ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana kar po vseh točkah 372. člena ZKP, pritožba ne obrazloži, temveč le na splošno navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito preseglo normativni okvir materialnopravne definicije kaznivega dejanja ter napačno uporabilo in interpretiralo materialno kazensko določbo v Kazenskem zakoniku v nasprotju s pravnim namenom ter da ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja, teh trditev pa prav tako ne obrazloži. Iz nadaljnje obrazložitve pritožbe je razvidno, da graja le dokazno oceno sodišča prve stopnje stopnje, ki je ugotovilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v obsegu, za katerega ga je spoznalo za krivega, dokazano, graja pa še odločbo o kazenski sankciji.

8. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo, pritožba pa ni utemeljena niti, ko graja ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja v navedenem obsegu dokazana, za kar je v sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, glede navedb obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

9. Po oceni pritožbe iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je obdolženi M. J. ravnal v sostorilstvu, torej, da se je zavedal, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi kaznivega dejanja in da je kaznivo dejanje štel za svoje. V zagovoru je, enako kot obdolženi G. K., zanikal, da bi konopljo, ki je bila posajena in gojena v navedenih nasadih, prenašal zaradi nadaljnje prodaje. Šlo je le za pomoč prijateljem pri spravilu rastlin, obdolženec ni vedel ne za kraj, ne za obseg ter ni zasledoval nobenega zaslužka. Zavarovani sledovi na volanskem obroču ne potrjujejo, da je storil kaznivo dejanje, saj je osebni avtomobil last njegove matere, prav tako tega ne potrjujejo vinogradniške škarje, ki so bile v vozilu in na katerih niso našli snovi prepovedane konoplje. Krog indicev ni sklenjen, prav tako indici, na podlagi katerih je bil obdolženec spoznan za krivega, niso tehtni in jih ni dovolj ter med seboj niso strnjeni tako, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storil kaznivo dejanje. Govoriti je mogoče le o pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja in je podan dvom, da je storil kaznivo dejanje prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

10. Pritožbi, ki želi prepričati z drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in ki povzema obdolženčev pisni zagovor, ki ga je podal na glavni obravnavi po izvedenih dokazih, ni mogoče pritrditi. Obdolženi G. K. je povedal, da je na kraj dejanja storilce peljal z avtomobilom, ki je last matere M. J. zato, da požanjejo in poberejo pridelano konopljo, ter da so vreče konoplje, le kratek čas, preden so prišli policisti, skrili v gozd. Sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze utemeljeno ni zaključilo, da sta bila obdolženca pomagača pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč sostorilca in je pravilno pojasnilo, da je delovanje obeh obdolžencev, skupaj z neugotovljenima sostorilcema, zajemalo načrt, pripravo in izvršitev kaznivega dejanja ter da sta oba kaznivo dejanje storila hote, v krivdni obliki direktnega naklepa, pri tem pa sta tudi nedvomno vedela, da je droga v takšni količini in tako zapakirana namenjena za nadaljnjo prodajo in da sta jo s tem namenom navedenega dne skupaj s sostorilcema prenašala. Velika količina droge, ki je bila zasežena, in premoženjska korist, ki bi jo storilci pri prodaji pridobili, ob dejstvu, da so pred policistko, ko jih je zaznala (oba obdolženca pa po prijetju tudi prepoznala), pobegnili, potem ko so vreče s konopljo prenašali, nedvomno potrjujejo, da je tudi obdolženi M. J. izvrševal navedeno kaznivo dejanje in da ga je štel za svoje, ne pa, da je le pomagal ostalim pri izvršitvi. V obravnavani zadevi niso podani le indici, ki niso zadostni in med seboj niso sklenjeni, zaradi česar bi bilo potrebno obdolženca obtožbe oprostiti, kot trdi pritožba.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

12. Pritožba neutemeljeno napada tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obdolženemu M. J. ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde ter olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo, izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Pritožba nima prav, ko trdi, da izrečena kazen ne ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem ugotovljenim in v obrazložitvi napadene sodbe navedenim okoliščinam ter da odstopa od kaznovalnih okvirov v podobnih kazenskih zadevah sodne prakse. Te trditve sicer ne obrazloži, a velika količina droge, ki jo je obdolženec s sostorilci prenašal in je bila namenjena za nadaljnjo prodajo, iz katere bi bilo mogoče pridobiti približno 22.000 jointov, nedvomno ne utemeljuje izreka milejše kazenske sankcije.

Pritožba zagovornice obdolženega G. K.:

13. Uvodoma navedene pritožbene razloge pritožba obrazloži z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Navaja, da izvedeni dokazi niso potrdili, da je obdolženi G. K. konopljo porezal skupaj z ostalimi, jo razrezal in zložil v sedemnajst 150-litrskih vreč ter da je katero od teh vreč prenašal z namenom nadaljnje prodaje. Pri tem poudarja izpovedbo priče J. B., policistke, ki je povedala le, da je zagledala vrečo, ki se je kotalila po brežini ter štiri osebe, od katerih sta dve stali med vrečami, dve pa približno 5 m proč pri drugi skupini vreč in da so se vse ob njenih besedah "stoj, policija“ razbežale. Obdolženemu torej ni dokazano, da je kot sostorilec sodeloval pri očitanem kaznivem dejanju in da se je zavedal, da sodeluje pri njegovi izvršitvi ter da je to prepovedano in protipravno, prav tako pa ni dokazano, da so delovali po vnaprej pripravljenem načrtu in organizirano. Opozarja na drugi odstavek 38. člena KZ-1, ki določa oblike pomoči pri storitvi kaznivega dejanja, ravnanje G. K., ko je soobdolženca in ostale odpeljal na kraj dogodka z avtomobilom, pa ima le zakonske znake pomoči k temu kaznivemu dejanju. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10073/2009 z dne 12. 4. 2012, iz katere je razvidno, da je sostorilstvo pri storitvi kaznivega dejanja podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi ter navaja, da je pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca, da sta izpolnjena tako subjektivni, kot objektivni element sostorilstva. G. K. je s prevozom nudil le pomoč, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se je zavedal, da sodeluje pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da je to dejanje štel za svoje, zmoten. Iz razlogov sodbe tudi ni razvidno, da bi sodišče napravilo in obrazložilo test glede objektivne in subjektivne komponente sostorilstva. Ker sodišče ni pravilno upoštevalo 20. in 38. člena KZ-1 in ravnanje obdolženca ni pravno opredelilo kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja, je nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo - drugi odstavek 20. člena KZ-1.

14. S povzetimi trditvami pritožba graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Trdi, da je sodišče zmotno zaključilo, da je obdolženi G. K. sostorilec pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja in navaja, da bi ga moralo opredeliti kot pomagača pri kaznivem dejanju, ki so ga izvrševali drugi. Nima prav. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu utemeljeno ni verjelo, ko je navajal, da je hotel kolegom zgolj pomagati tako, da jim je nudil prevoz na kraj, kjer je bila v dveh nasadih posajena in gojena konoplja in je njegovo ravnanje, ko je ugotovilo, da so storilci z namenom nadaljnje prodaje dozorelo konopljo najprej porezali, nato pa razrezali in jo zložili v sedemnajst 150-litrskih vreč ter jo prenašali z namenom nadaljnje prodaje, pravilno ocenilo kot izvršitev kaznivega dejanja, ne pa kot pomoč pri tem. Glede na zasežene predmete, količino konoplje, ki je bila porezana in spravljena v vreče, ter glede na ravnanje vseh štirih sostorilcev, ki so se razbežali, ko so ugotovili, da jih je zaznala policistka, ni imelo podlage za sklepanje, da je obdolženi G. K. nudil le pomoč zaradi svojih šoferskih sposobnosti, temveč je pravilno zaključilo, da mu je storitev kaznivega dejanja tako, kot je opisana v izreku sodbe, dokazana. Obdolženec sicer ni priznal, da je konopljo porezal in spravil v vreče, je pa povedal, da je vreče s konopljo prenašal in da so jih skrili v gozd pred prihodom policistov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo objektivne in subjektivne komponente sostorilstva. Med drugim je pojasnilo, da obdolžencu ni verjelo, ko je povedal, da ni deloval kot sostorilec in je zaključilo, da je ostale na kraj dejanja peljal prav z namenom, da požanjejo in poberejo pridelano konopljo ter da je konopljo, ki je bila pridelana in porezana zaradi nadaljnje prodaje, s takšnim namenom tudi prenašal, torej, da ni nudil le pomoči s prevozom, ampak je kot sostorilec deloval pri izvršitvi kaznivega dejanja. Glede na veliko količino zasežene droge, iz katere bi bilo mogoče pridobiti približno 22.000 jointov in temu primeren visok zaslužek, utemeljeno ni zaključilo, da je ravnal le iz prijateljskih nagibov do ostalih, temveč da je drogo prenašal z namenom nadaljnje prodaje in da z njo tudi sam zasluži. O krivdni obliki direktnega naklepa, s katero je ravnal, ter o ravnanju v sostorilstvu, ki je zajemalo načrt, pripravo in izvršitev kaznivega dejanja, je sodišče v sodbi podalo ustrezne razloge (točki 19 in 22 obrazložitve sodbe), zato pritožba ni utemeljena, ko navaja, da sodba o tem nima razlogov in da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno, ker sodišče obdolženčevega ravnanja ni opredelilo kot pomoč pri očitanem kaznivem dejanju.

15. Neutemeljena je tudi graja odločbe o kazenski sankciji. Pritožba navaja, da obdolženčevo ravnanje terja blažji kazenskopravni odziv, ker je bil obdolženec prvič obravnavan pred sodiščem in ker ima družino in mladoletnega otroka, za katerega mora skrbeti, po prestani zaporni kazni pa se bo vrnil na Tajsko, zaradi česar po njeni oceni ni nevarnosti, da bi v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje ponovil. Sodišče prve stopnje je namreč pri obdolženemu G. K. kot olajševalne okoliščine v zadostni meri upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost, urejeno družinsko življenje na Tajskem in skrb za nepreskrbljenega otroka, hkrati pa utemeljeno ni prezrlo velike količine prepovedane droge, ki je bila namenjena nadaljnji prodaji, saj je šlo kar za 22 kg prepovedane droge konoplje, ki ogroža varnost, zdravje in življenja potencialnih odjemalcev, predvsem mladih. Navedena količina, ob olajševalnih okoliščinah, ki jih je v zadostni meri upoštevalo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje izreka milejše kazenske sankcije ali nižje kazni, kot je bila izrečena.

16. Pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ter je, glede na obrazloženo, pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

17. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženega M. J., ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Prim. ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana, 2004, stran 792, točki 42 in 43


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 38, 38/2, 186, 186/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 354, 354/1, 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 372, 373
Datum zadnje spremembe:
07.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3Njk1