<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 38137/2014
ECLI:SI:VSMB:2017:IV.KP.38137.2014

Evidenčna številka:VSM00010173
Datum odločbe:11.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:konkretizacija pritožbenih očitkov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikrivanja - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - očitna računska napaka - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - dokazna ocena - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - obseg preizkusa pritožbenih razlogov

Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je popravilo očitno računsko napako tožilca in v izrek izpodbijane sodbe zapisalo pravilen seštevek nagrad v igralnem denarju v višini 6.840,00 EUR, ni prekoračilo obtožbe, čeprav je ta sprememba v obdolženčevo škodo. Res spremembe opisa, ki bi bile v škodo obdolženca, niso dopustne, vendar pa se v sodni praksi dopuščajo tudi popravki očitnih pisnih ali računskih napak tožilca, čeprav so v škodo obdolženca. Pritožbeno sodišče pa ob tem še navaja, da višina vrednosti stvari, ki sta jo obdolženca protipravno pridobila, ni zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.T. in pritožba obdolžene S.P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, obdolženi S.T. 180,00 EUR in obdolžena S.P. 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolžena S.T. in S.P. za kriva, ker sta storila vsak eno kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženima izreklo pogojni obsodbi, v njej pa jima določilo kazen 4 meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca H., d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 9.084,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila zagovornik obdolženega S.T. in obdolžena S.P. sama zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca skladno z načelom in dubio pro reo oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožnika ne opredelita v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP). Iz obrazložitve pritožb pa izhaja, da to kršitev uveljavljata zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo sodelavca J.H. v zvezi z okoliščino, ali so bili kuponi v očitanem obdobju shranjeni v omari, ter ko ni pozvalo oškodovanca k predložitvi evidence, iz katere bo razvidno, ali so bili odtujeni kuponi hranjeni v omari oziroma ali so bili predani na oddelke na način, da so jih zaposleni pustili na mizi. Zagovornik obdolženca S.T. pa uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je mnenja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je spremenilo opis kaznivega dejanja iz obtožbe, ko je višino nagrad v igralnem denarju iz zneska 6.480,00 EUR spremenilo na znesek 6.840,00 EUR, torej obdolžencema v škodo.

5. Uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Z očitkom pritožb, da sodišče ni zaslišalo J.H. v zvezi s shranjevanjem kuponov in predložitvijo evidenc oškodovanca, pritožbi obrazlagata in s tem tudi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavljata.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je popravilo očitno računsko napako tožilca in v izrek izpodbijane sodbe zapisalo pravilen seštevek nagrad v igralnem denarju v višini 6.840,00 EUR, ni prekoračilo obtožbe, čeprav je ta sprememba v obdolženčevo škodo. Res spremembe opisa, ki bi bile v škodo obdolženca, niso dopustne, vendar pa se v sodni praksi dopuščajo tudi popravki očitnih pisnih ali računskih napak tožilca, čeprav so v škodo obdolženca1. Pritožbeno sodišče pa ob tem še navaja, da višina vrednosti stvari, ki sta jo obdolženca protipravno pridobila, ni zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1.

6. Obe pritožbi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona uveljavljata v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč očitata, da je zmotno ugotovilo, da bi se obdolženca kot redna gosta igralnice, ko sta sodelovala v izreku navedenih igrah, morala in mogla vedeti, da so kuponi pridobljeni s kaznivim dejanjem. Vprašanje ali bi obdolženca morala in mogla vedeti, da so bili igralni kuponi, ki sta jih prejela od D.T., pridobljeni s kaznivim dejanjem, je dejansko vprašanje. Zato uveljavljanje kršitve kazenskega zakona na opisan način ni mogoče, saj sodišče krši kazenski zakon le takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencema očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženega S.T. in obdolžene S.P. pa še dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnika ne strinjata. Pritožbi ponavljata zagovora obdolžencev in skušata prepričati, da nista vedela in nista mogla vedeti, da je T. prišel do igralnih kuponov, ki jima jih je izročal s kaznivim dejanjem, saj sta ga vprašala od kod mu kuponi in jima je T. zagotovil, da kupone pobira iz košev za smeti in kesonov.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoroma obdolžencev, ampak izpovedbam oškodovanca in prič. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Zagovora obeh obdolžencev je s tehtnimi, obširnimi in povsem sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja, se nanje sklicuje in jim kaj bistvenega nima za dodati. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bil D.T. s sodbo o kaznovalnem nalogu spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Iz izreka te sodbe namreč izhaja, da je D.T. v času od 21. 11. 2013 do 29. 4. 2014 vzel kupone za različne nagradne igre vedno v svežnjih po 500 kuponov z zaporednimi številkami. Predstavnik oškodovane igralnice M.L. je povedal, da je sicer možno, da so se kuponi nahajali tudi v kesonih in po tleh, vendar pa ni mogoče, da bi bili odvrženi v celih serijah ter tudi, da gost v nobenem primeru ni mogel dobiti cele serije kuponov. Kuponi so se hranili v pisarni marketinga, kjer se je tudi odločalo kdo jih lahko deli. Priča V.G.Č. je izpovedala, da so jih gostje igralnice opozorili, da imata obdolženca nenavadno veliko število kuponov. Ko pa so preverili podeljene nagrade obdolžencema, so ugotovili, da so bili kuponi iz paketov, ki niso bili predani v razdeljevanje. Dostop do pisarne marketinga, kjer so se nahajali kuponi; pri čemer pa sploh ni odločilno ali so bili v omari ali kje drugje v tem prostoru, so imeli tam zaposleni in tudi zaposleni v čistilnem servisu. Oboji so v te prostore vstopali tudi sami s "sezam kartico". V čistilnem servisu pa je bil zaposlen obsojeni D.T. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je D.T. obdolženemu S.T., T. nosil iz pisarne marketinga odtujene kupone, že zložene po zaporednih številkah, možno pa je tudi, da mu je ob tem nosil tudi kupone, ki so jih drugi gostje odvrgli. Sodišče prve stopnje pa je povsem prepričano, da je tudi obdolžena S.P. vedela, da obdolženemu S.T. kupone v velikem številu po zaporednih številkah prinaša sosed D.T. Glede na obrazložen način pridobitve in števila kuponov z zaporednimi serijskimi številkami sta se obdolženca kot odrasli osebi z izkušnjami v igranju nagradnih iger v igralnici zavedala, da so kuponi lahko ukradeni ter mogla in morala vedeti, da sta pridobila kupone, pridobljene s kaznivim dejanjem, in jih nato kljub temu uporabila v nagradnih igrah igralnice.

10. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega S.T. in obdolžene S.P. ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in sta zato pritožbi zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

11. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožbi sicer ne napadata. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolžencema korist. Sodišče prve stopnje jima je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa jima določilo primerno dolgi kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornika obdolženega S.T. in obdolžene S.P. odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse je posledica okoliščine, da zagovornik obdolženega in obdolžena S.P. s pritožbama nista uspela. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem premoženjskih razmer obeh obdolženih in na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------
1 Primerjaj: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k členu 354 ZKP, stran 733, točka 6


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 217, 217/1, 217/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 354, 371, 371/1, 371/1-9, 372, 373, 386
Datum zadnje spremembe:
12.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MTQ0