<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 57101/2011
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.57101.2011

Evidenčna številka:VSM00006968
Datum odločbe:29.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - vsebina izreka sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - odločitev o dokaznem predlogu - pravni interes za pritožbo - pritožba zagovornika v škodo obdolženca - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - opis kaznivega dejanja - razglasitev sodbe - zakonskih znaki očitanega kaznivega dejanja - uvod sodbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - konkretizacija kršitev - kršitev kazenskega zakona - oprostilna kazenska sodba - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - stroški pritožbenega postopka - nadaljevano kaznivo dejanje - odločba o kazenski sankciji - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku

Jedro

Če sodišče o dokaznem predlogu ne odloči, ravna v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 329. člena ZKP, če ga neutemeljeno zavrne pa v nasprotju z zagotovilom iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Če se obdolženi ne more pritožiti v lastno škodo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 772), velja to tembolj za njegovo zagovornico ali zagovornika kot strokovnega pomočnika, ki sme delovati le obdolžencu v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP). Odločilnost dejstev določata opis dejanja po obtožbi kot predmetov obravnavanja in tako imenovane procesne predpostavke (pogoji), brez katerih o obtožbi po njeni obravnavi ni mogoče vsebinsko odločiti. Tudi razglasitev sodbe ni sestavni del opisanega kaznivega dejanja po obtožbi in ne pogoj, od katerega bi bila odvisna odločitev o obtožbi. Je procesno dejstvo, ki mora biti po drugem odstavku 364. člena (ex lege) navedeno v uvodu sodbe, v razlogih sodbe pa ne oziroma je to tudi v primeru njene odložitve prepuščeno samemu sodišču (ex iudicio). Zahtevanega pritožnica ni storila, kot ni konkretizirala vpliva v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 360. člena ZKP, glede katere pa je najprej prezrla naravo roka, znotraj katerega sme biti razglasitev sodbe odložena in nato še, da je do minimalne prekoračitve prišlo po dodatnem posvetovanju sodišča, brez da bi bila zato neposredna ocena dokazov, kot smisel obravnavane časovne zamejitve, kakorkoli prizadeta (prim. Horvat Š., prav tam, str. 751).Glede na povzeto pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na razliko med namenom po pridobitvi protipravne premoženjske koristi in protipravnostjo te koristi kot znakoma kaznivega dejanja in odločilnima dejstvoma, ki morata biti storilcu kot vsa druga odločilna dejstva tudi dokazana(i). Kot je znano so sodišča prosta v presoji dokazov tudi tedaj, ko odločajo o njihovi izvedbi (drugi odstavek 329. člena ZKP) in znano je, da niti, ko je dokaz v zvezi z odločilnim dejstvom, tega, zaradi jasnosti zadeve, niso dolžna izvesti (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017).

Izrek

I. Pritožbe zagovornic in zagovornikov obdolžene M. H., obdolženega B. N. ter obdolženega T. F. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena M. H. in obdolženi B. N. sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 168,00 EUR, obdolženega T. F. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 20. 4. 2017 obdolženo M. H., obdolženega B. N. in obdolženega T. F. spoznalo za krive, posamezno storjenega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 so bile obdolženim izrečene pogojne obsodbe, s tem da je bila obdolženi M. H. določena kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu B. N., kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo štirih let in obdolženemu T. F. kazen 1 leto in 2 meseca zapora s preizkusno dobo štirih let. Pogojne obsodbe ne bodo izrečene, če obdolženi v navedenih preizkusnih dobah ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena M. H. plačati oškodovani Z. T., d.d. prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 3.712,50 EUR, obdolženi B. N. v višini 5.720,05 EUR ter obdolženi T. F. v višini 18.528,19 EUR, s presežki pa je bila oškodovana zavarovalnica napotena na pravdo. Vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka so bili obdolženci po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščeni. Hkrati so bili obdolženci po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe, po kateri bi naj, znova posamezno, storili kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana Z. T., d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, medtem ko stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot potrebni izdatki in nagrade zagovornikov po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun. Vse navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 57101/2011.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovornica obdolžene M. H., zagovornica obdolženega B. N. in zagovorniki obdolženega T. F.. Prva se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo M. H. obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako je za obdolženega B. N. predlagala njegova zagovornica, ki se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Končno, tudi zagovorniki obdolženega T. F. so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornica obdolžene M. H. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Po pritožbeni obrazložitvi obdolženkina izvršitvena ravnanja v izreku sodbe niso opisana, hkrati pa sodba glede teh nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o predlagani pridobitvi izvirnikov fotografij vseh cenitev vozil, medtem ko je predlagane poizvedbe o kupcu obdolženkinega vozila neutemeljeno zavrnilo.

5. Kršitve niso podane. Po razumljivem izreku sodbe je v uvodnem/splošnem delu opisa dejanja pod točko I izreka navedeno, da se je obdolžena združila s S. M. in nato, kakšna je bila njena vloga. Ta je potemtakem že od vsega začetka znana, prav posebej pa je bila opisana še v delu pod točko I a do b, ko je znano, kako je obdolžena ravnala in kaj je z opisanim ravnanjem dosegla. Podobno velja za razloge sodbe, pri čemer v opisu dejanja ni bilo nikjer navedeno, da sta bila obdolžena in S. M. dogovorjena, razlogi o obdolženkinem ravnanju pa se nahajajo na 20., 21., 25. ter sklepno na 27. strani sodbe. Razlogi so razumljivi, medtem ko je dokazanost ravnanja, ki je v preizkušanem delu pritožbene obrazložitve prav tako omenjena, predmet pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo.

6. Če sodišče o dokaznem predlogu ne odloči, ravna v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 329. člena ZKP, če ga neutemeljeno zavrne pa v nasprotju z zagotovilom iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). To pritožbeno sodišče poudarja, ker prva pritožničina navedba že po razumljivih razlogih sodbe in po pregledu spisa ni točna. Sodišče prve stopnje je namreč o pritožničinem predlogu za pridobitev izvirnikov fotografij negativno odločilo na glavni obravnavi dne 17. 3. 2017, kar je iz zapisnika jasno razvidno (l. št. 955). Druga pritožničina navedba je sicer točna, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza. Ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča tako določne, da so sodišču prve stopnje, skladno z opisom dejanja, omogočile zanesljiv sklep, da je oškodovana zavarovalnica obdolženi plačala nekaj, kar ji dejansko ni bilo treba plačati. Ob lažnivem prikazovanju škodnih dogodkov je to drugo bistvo opisanega kaznivega dejanja, zaradi katerega se stanje odbijača obdolženkinega vozila pri prehodu na novega lastnika izkaže za dejstvo, ki je celo nepomembno, saj za to oškodovana zavarovalnica ni bila nič manj prikrajšana oziroma na drugi strani obdolžena, ki ji je bila za isto poškodbo odškodnina že izplačana, nič manj obogatena.

7. Pred preizkusom pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, pritožbeno sodišče opozarja, da v delu pritožnica dejansko graja ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko I a do b oprostilnega dela sodbe, kar ni dovoljeno. Če se obdolženi ne more pritožiti v lastno škodo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 772), velja to tembolj za njegovo zagovornico ali zagovornika kot strokovnega pomočnika, ki sme delovati le obdolžencu v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP).

8. V ostalem iz pritožbene obrazložitve izhaja, da obdolženi ni bilo dokazano, da je škodne dogodke prijavljala, da je opravljala cenitve pri cenilni službi oškodovane zavarovalnice in da je potemtakem kogarkoli spravljala v zmoto. Prvo navedbo bi bilo mogoče preveriti že s postavitvijo izvedenca grafologa, medtem ko sta bili druga in tretja dejansko potrjeni z razliko med vsebino prijave in nepojasnjenimi ugotovitvami cenilcev. Ključno pri vsej zadevi pa je neurejenost spisov pri oškodovani zavarovalnici, zlasti glede izdelanih in hranjenih fotografij. Njihovo število po ugotovitvah navedenega izvedenca avtomobilske stroke ni identično, kar se sklada z izpovedbami tistih prič, po katerih v oškodovani zavarovalnici ni bilo znano, kako bi se fotografije morale hraniti, da so bile fotografije iz leta 2008 in 2009, zaradi okvare diska na računalniku, izgubljene, ko pa so jih kasneje poskušali obnoviti, je bilo vse pomešano.

9. Katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, iz povzete pritožbene obrazložitve ni bilo razbrati, v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ne dvomi.

10. Res je sicer, da sodišče prve stopnje pisca prijave škodnih dogodkov in zahtevkov za izplačilo odškodnin neposredno ni ugotavljalo, vendar to niti ni bilo treba. Nekaj zaradi pogostosti samih dogodkov, ki v obdobju enega leta tudi po presoji pritožbenega sodišča presega izkustveno običajno mero in nato še, ker je bilo vedno poškodovano isto vozilo z vedno isto osrednjo poškodbo. Glede tega so ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke, kot rečeno določne, glede ostalega pa je bila obdolžena kot prijaviteljica zadostno identificirana, če je že prezreti, da izplačilu odškodnin niti po pisno sestavljenem zagovoru ni nasprotovala. V takšnem položaju se v pritožbeni obrazložitvi poudarjena neurejenost škodnih spisov izkaže za obrobno, kot je obrobna zmešnjava s fotografijami, ki mimogrede po pravilni oceni sodišča prve stopnje v dokaznem postopku ni bila enotno potrjena, sploh pa ni bila tako moteča, da bi navedenega izvedenca pri izdelavi izvedenskega mnenja kakorkoli ovirala in da bi bile zato njegove ugotovitve manj določne od teh, ki so obdolženo nedvomno obremenjevale.

11. Ko pritožnica graja odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, prezre opis dejanja, po katerem gre pri znesku 7.425,50 EUR za seštevek premoženjske koristi, ki ji je obdolžena skupaj s S. M. sledila, in ki jo je na koncu tudi pridobila. V takšnem položaju je lahko prepolovitev prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, obdolženki le v korist, medtem ko se pritožnica z navedbami o neznanem številu in mestu poškodovanj odbijača, potrebnosti popravil in število popravil, vrača na dokazanost kaznivega dejanja, do katere se je pritožbeno sodišče po zgornjem že opredelilo.

12. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je bila obdolženi izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave ter da ni novih ali drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba obdolženi v pogojni obsodbi določeno kazen znižati oziroma preizkusno dobo skrajšati.

13. Zagovornica obdolženega B. N., podobno kot njena predhodnica, uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Po pritožbeni obrazložitvi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker niso navedene podlage za izvedenčevo gotovost, ki je zgolj menil, da do škodnega dogodka, kot je bil prijavljen, dejansko ni prišlo. Zaradi te razlike so razlogi sodbe hkrati popolnoma nejasni ter v nasprotju z vsebino listin, kot je v istih razlogih povzeta. Sodba tudi nima razlogov o delu izpovedbe priče S. R., da so v oškodovani zavarovalnici do ugotovljenih nepravilnosti prišli šele po primerjavi letne realizacije in ne prej, ko pa bi naj bila škoda po isti izpovedbi v vseh primerih ustrezno obdelana. Razen tega v sodbi manjkajo razlogi, zakaj so se ravno v škodnem spisu (predloženem pod A 22) nahajale pravilne - avtentične fotografije, zakaj je bila razglasitev sodbe odložena in zakaj čez rok iz sklepa z glavne obravnave ter da je bila nato razglašena v njeni in obdolženčevi nenavzočnosti. Zadnje ni bilo navedeno niti v uvodu sodbe, s čemer je bila kršena še 2. točka 364. člena ZKP, kot je bil sicer z odložitvijo razglasitve prekršen prvi odstavek 360. člena ZKP, s katerim je odložitev časovno zamejena. Pri slednjem sta torej posredi kršitvi določb kazenskega postopka, ki sta po pritožbeni oceni vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Kršitve niso podane. Odločilnost dejstev določata opis dejanja po obtožbi kot predmetov obravnavanja in tako imenovane procesne predpostavke (pogoji), brez katerih o obtožbi po njeni obravnavi ni mogoče vsebinsko odločiti. Poudarek je smiseln, ker navedena izvedenčeva gotovost, fotografije iz prilog pod A 22 ter izpovedba priče S. R., v opisu dejanja niso bile omenjene, pa je končno logično, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do teh, zgolj dokaznih sredstev ni opredelilo na način kot izhaja iz pritožbene obrazložitve. Pomeni, da pritožba v zgornjem delu dejansko ni bila uperjena zoper razloge o odločilnih dejstvih, ampak zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje, po kateri so bila ta dejstva ugotovljena in jo je bilo v nadaljevanju preizkusiti po drugem, vsebinsko različnem pritožbenem razlogu.

15. Tudi razglasitev sodbe ni sestavni del opisanega kaznivega dejanja po obtožbi in ne pogoj, od katerega bi bila odvisna odločitev o obtožbi. Je procesno dejstvo, ki mora biti po drugem odstavku 364. člena (ex lege) navedeno v uvodu sodbe, v razlogih sodbe pa ne oziroma je to tudi v primeru njene odložitve prepuščeno samemu sodišču (ex iudicio). Po šestem odstavku 364. člena ZKP je namreč sodišče dolžno navesti razloge za vsako točko sodbe iz 359. člena ZKP in ne za vsako dejstvo, ki sicer odstopa od ustaljenega procesnega reda, medtem ko na samo vsebino sodbe nima nobenega vpliva. Enako potemtakem velja še za razloge v zvezi z obdolženčevo in pritožničino nenavzočnostjo na razglasitvi sodbe, ko končno njuna navzočnost, različno od navzočnosti na glavni obravnavi, tedaj ni bila nujna (tretji odstavek 360. člena ZKP).

16. Z zgornjim so povezane še ugotovitve pritožbenega sodišča glede zatrjevane kršitve drugega odstavka 364. člena ZKP, ko je sicer res, da obdolženčeva (in pritožničina) nenavzočnost na razglasitvi v uvodu sodbe ni omenjena, vendar bi v tem primeru morala biti vpliv na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev ali na materialnopravno zakonitost sodbe konkretno obrazložena. Zahtevanega pritožnica ni storila, kot ni konkretizirala vpliva v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 360. člena ZKP, glede katere pa je najprej prezrla naravo roka, znotraj katerega sme biti razglasitev sodbe odložena in nato še, da je do minimalne prekoračitve prišlo po dodatnem posvetovanju sodišča, brez da bi bila zato neposredna ocena dokazov, kot smisel obravnavane časovne zamejitve, kakorkoli prizadeta (prim. Horvat Š., prav tam, str. 751).

17. Pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, pa kateri obdolženi ni ravnal z namenom, da bi si pridobil nekaj, do česar ni bil upravičen, ampak da bi uveljavljal pravico iz sklenjene zavarovalne pogodbe. Navedba napačnega kraja prometne nesreče v tej zvezi ni pomembna, ko po drugi strani niti v opisu dejanja ni zatrjevana nobena konkretna dogovorjena pogodbena okoliščina, ki bi izkazovala, da obdolženi ni bil upravičen do povračila škode iz avtomobilskega kasko zavarovanja, in ki bila podlaga za očitek goljufivega namena.

18. Glede na povzeto pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na razliko med namenom po pridobitvi protipravne premoženjske koristi in protipravnostjo te koristi kot znakoma kaznivega dejanja in odločilnima dejstvoma, ki morata biti storilcu kot vsa druga odločilna dejstva tudi dokazana(i). V prvem primeru je to, ko gre za konkretni opis kaznivega dejanja, predmet preizkusa po uveljavljanem pritožbenem razlogu, v drugem se navedeni namen in protipravnost koristi preizkušata znotraj pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnica prav tako uveljavlja.

19. Tako kot je konkretni opis kaznivega dejanja sestavljen, ni nobenega dvoma, da zajema oba navedena zakonska znaka goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 oziroma da sta oba opisana na način, po katerem je njuna socialno-etična nesprejemljivost jasno razvidna. Začne se že z lažnivim prikazovanjem dogodka, pri katerem ne gre zgolj za kraj, v katerem bi naj bila prikolica poškodovana ampak zlasti, da ta prikolica ni bila poškodovana in da potemtakem niti podlaga za izplačilo odškodnine ni bila podana. Vse drugo so bodisi posledice, kot denimo zmota zaposlenih v oškodovani zavarovalnici ali obogatitev oziroma tako imenovane spremljajoče okoliščine, ki kaznivost dejanja v smislu njegove določenosti in protipravnosti le še dopolnjujejo.

20. Kar zadeva dokazanost obdolženčevega namena in protipravnost pridobljene koristi kot odločilnima dejstvoma, pritožnica po že obrazloženem nasprotuje ugotovitvam izvedenca avtomobilske stroke, ki med drugim temelje na primerjavi fotografij. To je pomembno, saj zaradi "sesutja" računalniškega sistema, na katerem so se hranile vse fotografije, namenjene dokumentiranju škod, ni znano, ali so bile primerjane ustrezne/prave fotografije. Še zlasti, ker sta zaslišana cenilca, priči M.O. in F. V. izpad izvirnih fotografij potrdila, ker sta povedala, da pri sami cenitvi nista opazila, da bi bilo karkoli narobe, da smiselno enako izhaja iz izpovedbe že omenjene priče S. R. ter zlasti, da je že obdolženi na policijski postaji opozarjal na spornost fotografij ter da je bila to ena izmed okoliščin, zaradi katere je bil obdolženi v drugem delu sodbe, obtožbe oproščen.

21. Po razumljivih razlogih v oprostilnem delu sodbe, je jasno, da obdolženi B. N. ni bil oproščen obtožbe zaradi zatrjevane zmešnjave s fotografijami, ampak v splošnem zaradi neskladij med navedbami v prijavi škode, zapisnikom španske policije ter cenitvijo škode, ki so vodila v dvom, da so delavci oškodovane zavarovalnice pri izplačilu odškodnine ravnali v zmoti. Posredi je bila torej druga dokazna vrzel, medtem ko so bila v obravnavanem primeru dejstva v zvezi z izdelavo in hrambo fotografij po sodišču prve stopnje temeljito preizkušena. Pomeni najprej, da obdolženčeva opozorila s policijske postaje v zvezi s fotografijami niso ostala brez odziva in nato še, da so bila po več dokazih preverjana. Tako je le po izpovedbi priče M. O., ki mimogrede cenitve v tem primeru ni opravil, mogoče sklepati na neustreznost slikovnega gradiva, medtem ko je po izpovedbah drugih prič in nenazadnje samega izvedenca jasno, da je bilo to gradivo ustrezno ter da izvedenčevih ugotovitev v nobeni okoliščini ni oviralo. Nobena izmed prič, ki so bile v tej zvezi zaslišane, po znova razumljivih razlogih sodbe, omenjenega sesutja sistema ni potrdila, pri čemer je bil ta po izpovedbi priče S. R. celo izključen, priča F. V., ki je opravljal cenitev, sesutja ni zaznal, priča M. D. pa o tako, za delo cenilca pomembnem dejstvu, ni ničesar vedel. Edina omembe vredna okoliščina je bila razlika med zabeleženim in dejanskim številom fotografij v škodnem spisu, ki pa jo je sodišče prve stopnje po zaslišanju prič M. O., S. R. in F. V. ustrezno raziskalo ter nato pravilno sklenilo, da vsega že ugotovljenega ne more spremeniti. Glede na to, in ker hkrati ni bilo prezrto, da je bila poškodba ob prijavi oškodovani zavarovalnici tudi opisana, se podlage za izdelano izvedensko mnenje, skupaj z izvedenčevo izpovedbo z glavne obravnave, izkažejo za trdne, iz teh izhajajoče izvedenčeve ugotovitve pa za zanesljive. Od tod naprej je nedvomno, da je obdolženi ravnal zato, da bi pridobil nekaj, do česar niti po polici avtomobilskega kasko zavarovanja ni bil upravičen in da je bilo torej tisto, kar je dejansko pridobil, protipravno.

22. V pritožbi uveljavljane kršitve kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zahtevajo še preizkus odločbe o kazenski sankciji, čeprav pritožba glede te odločbe ni bila podana. Gre kot rečeno za preizkus po zakonski zapovedi iz 386. člena ZKP, po katerem pritožbeno sodišče v navedeno odločbo ni posegalo. Obdolženemu je bila namreč izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in trajanju nista čezmerni.

23. Zagovorniki obdolženega T. F. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem da v delih, ko zatrjujejo, da ni nobenih dokazov, da je obdolženi vlagal prijave za izplačilo odškodnin ipd. ter da se sodba opira na izvedensko mnenje, ki je zaradi manjkajočih fotografij neobjektivno in nepravilno, po vsebini nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je predmet preizkusa po drugem, prav tako uveljavljanem pritožbenem razlogu. V ostalem je izrek sodbe po mestoma ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi nerazumljiv, ker obdolženčevo sostorilstvo s S. M. ter njuna združitev z namenom, da bi goljufala nista opisana. Enako velja za razloge sodbe oziroma sodba razlogov v tej zvezi sploh nima, ker je izrek v njeni obrazložitvi zgolj prepisan. Zagovorniki uveljavljajo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sta bila pravno relevantna dokazna predloga na glavni obravnavi neutemeljeno zavrnjena.

24. Kršitve niso podane. V zvezi s prvo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina obdolženčevega izvršitvenega ravnanja razvidna v uvodnem - splošnem delu opisa pod točko III kot v posebej opisanih delih od 1 do 4, ter na koncu še v delu pod točko IV izreka sodbe. Z izjemo zadnjega, po katerem je obdolženi ravnal sam, so opisi v ostalih delih izreka sestavljeni tako, da je vsakomur razumljivo, da obdolženi in S. M. nista ravnala vsak zase in za svoj račun ter sploh ne eden mimo drugega, ampak združeno, potem, v čem je bila vsebina ravnanj vsakega izmed njiju, kaj ju je pri tem vodilo in kaj sta združena dosegla. Ker se opisi v teh delih kot v točki IV izreka prilegajo zakonskemu opisu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, in ker je bilo kaznivo dejanje na koncu izreka tako tudi pravno opredeljeno (kvalificirano), ne more biti nobenega dvoma ali celo nerazumljivo, kaj od prepovedanega je bilo z opisanimi ravnanji dejansko storjeno.

25. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki niti glede razlogov v sodbi. Res je, da je obdolženčevo ravnanje v 11. točki obrazložitve sodbe po izreku še enkrat povzeto, vendar je hkrati obrazložitev sestavljena tako, da so najprej v 8. točki obrazložitve podani osrednji razlogi za izrek oprostilne sodbe, ki ji nato po uporabljeni primerjalni metodi sledijo razlogi za izrek obsodilne sodbe. Konkretno za obdolženega T. F. se ti razlogi nahajajo na straneh 22 do 25 sodbe, pri čemer se nanj, zaradi enotnosti dejanskih ugovorov, nanašajo še razlogi na 26. do 27. strani sodbe. Celostno vzeto ne more biti nobenega dvoma, da navedena točka obrazložitve sodbe deluje kot enota, v kateri je razumljivo povedano, zakaj obdolženega v delu ni bilo mogoče obsoditi ter hkrati, zakaj ali na katerih podlagah je bilo to v drugem delu sodbe zanesljivo storjeno.

26. Kot je znano so sodišča prosta v presoji dokazov tudi tedaj, ko odločajo o njihovi izvedbi (drugi odstavek 329. člena ZKP) in znano je, da niti, ko je dokaz v zvezi z odločilnim dejstvom, tega, zaradi jasnosti zadeve, niso dolžna izvesti (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017). To je pomembno, kajti po razumljivih razlogih sodbe v 7. točki obrazložitve, sta bila med drugim zavrnjena še dokazna predloga, na katere se pritožniki sklicujejo, brez da bi upoštevali nekatera predhodno ugotovljena dejstva, kot so bili obdolženčevo lastništvo avtomobilov ter ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke, ki niti po presoji pritožbenega sodišča niso bile oklevajoče.

27. Pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri ni opisano, da je obdolženi oškodovano zavarovalnico z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin naklepno spravil v zmoto, da se je naklepno združil s S. M., da bi goljufala, ter da je premoženjska škoda dejansko nastala. Kazenski zakon je bil po pritožnikih kršen še zato, ker je bil obdolženi vsaj v prvem delu do izplačila odškodnine upravičen.

28. Kršitve ni. Če so pritožniki s povzeto obrazložitvijo imeli v mislih neposredno omenjanje naklepa kot krivdne oblike v konkretnem opisu, to glede na zakonski opis kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 ni nujno. Še zlasti, ker je iz uvodnega dela opisa dejanja kot iz nadaljevanja jasno razvidno, da obdolženi ni ravnal naključno in ne sam. Nasprotno, že z navedbo, da je obdolženi deloval skupaj s S. M. in da sta ravnala iz koristoljubnosti, pove dovolj o obdolženčevi zavesti in volji, brez katerih zgornjega kaznivega kaznivega dejanja resnično ni mogoče storiti. Enako velja za veliko premoženjsko škodo kot učinek njunega ravnanja, ki ga končno že zaradi dejansko pridobljene protipravne premoženjske koristi ni bilo mogoče prezreti. Drugače je, ko pritožniki nasprotujejo protipravnosti te koristi, brez da bi upoštevali, da bi za uveljavljano kršitev kazenskega zakona sodišče samo moralo ugotoviti pravno veljavno podlago za izplačilo odškodnine in zlasti, da je bila ta v primeru, na katerega se sklicujejo izplačana v zvezi z objektom, ki dejansko ni bil poškodovan.

29. V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeni preizkus uvodno pokazal, da pritožniki neugotovljenih odločilnih dejstev kot izhajajo iz opisa dejanja ne zatrjujejo ter da se v ostalem, v znova ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi osredotočajo na ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke. Te po njihovem temelje na fotografijah, neznanega izvora in brez da bi bile ustrezno dokumentirane, kar je potrjeno z izpovedbami prič M. O. in M. R. ter nenazadnje s samim izvedenskim mnenjem, po katerem v posameznih primerih fotografij v škodnih spisih ni ali so zgolj črno bele in kot takšne zanesljivih ugotovitev ne dopuščajo. Našteto po izvedenčevem zaslišanju na glavni obravnavi ni bilo odpravljeno, ampak je bilo nasprotno z nekaterimi odgovori na vprašanje dodatno potrjeno. Razen tega je po izpovedbi priče A. K. do prometne nesreče 27. 12. 2008 v B. dejansko prišlo, zaradi česar so tudi zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi popolnoma neutemeljeni.

30. Če je glede zadnjega mogoče prezreti, da se nanašajo na del sodbe pod točko III/a, ko je bil obdolženi obtožbe oproščen, in ko je pritožba zato obdolžencu v tem delu v škodo namesto v korist, je v ostalem ugotoviti, da povzeta pritožbena graja temelji na okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti preizkusilo ter jih nato tudi pravilno ocenilo.

31. Kot je to bilo obrazloženo že v zvezi z istovrstnimi zatrjevanji predhodnih dveh pritožnic "sesutje" sistema s shranjenimi fotografijami pri oškodovani zavarovalnici, o katerem je govorila priča M. O., s strani drugih prič ni bilo potrjeno. Smiselno enako velja za njihovo dokumentiranje, ki izhajajoč iz izpovedbe priče F. V. ni bilo tako pomanjkljivo, da fotografije kot podlaga za ugotavljanje dejstev ne bi bile uporabne. Še zlasti, ker je šlo pri vsem skupaj zgolj za nedoslednosti pri vnašanju fotografij na računalniški disk, medtem ko je bila njihova "barvnost" očitno stvar tiskalnika in ne nekega, ob drugi priložnosti fotografiranega predmeta.

32. Na koncu se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožniki niti v oceni ugotovitev izvedenca avtomobilske stroke. Ne samo zato, ker te na osmi strani pritožbene obrazložitve niso pravilno ali vsaj popolno povzete, ampak ker je bil izvedenec glede podlag za izdelavo izvedenskega mnenja ter v izpovedbi na glavni obravnavi povsem določen. Pri tem je pomembno, da je bilo podlag več, da jih je izvedenec po razumljivih razlogih sodbe medsebojno povezoval, in da potemtakem fotografijam niti v splošnem ne gre pripisovati tolikšnega pomena za grajane ugotovitve, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Sploh pa je bil izvedenec z zadržki glede fotografij neposredno soočen na glavni obravnavi in prav nobeden od teh ga ni pripravil, da bi v ugotovitvah, kot rečeno, kakorkoli okleval.

33. Glede na uveljavljena pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče mimo pritožbe, vendar skladno z že omenjeno zakonsko zapovedjo iz 386. člena ZKP, preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. V odločbo po preizkusu ni posegalo, ker je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave, ter da določena kazen po višini, preizkusna doba pa dolžini ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi. Novih olajševalnih okoliščin ali olajševalnih okoliščin, ki jih ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje, in ki bi zahtevale nižjo določeno kazen zapora ali krajšo preizkusno dobo, pritožbeno sodišče pri zgornjem preizkusu ni ugotovilo.

34. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev iz 383. člena ZKP, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornic in zagovornikov obdolžene M. H., obdolženega B. N. in obdolženega T. F. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

35. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženo M. H. in obdolženega B. N. temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7112, 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb in premoženjskih razmer obdolženih, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženega T. F. temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje niso bile posredovane nobene druge okoliščine, po katerih bi bilo ugotovljeno, da je obdolženi te stroške zmožen plačati.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 211, 211/1, 211/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 75, 75/1, 95, 95/1, 98, 98/1, 105, 105/2, 248, 329, 329/2, 329/3, 329/4, 360, 360/3, 364, 364/2, 364/3, 364/6, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386
Datum zadnje spremembe:
18.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MjQ2