<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 50737/2016
ECLI:SI:VSMB:2017:IV.KP.50737.2016

Evidenčna številka:VSM00003998
Datum odločbe:24.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Breda Cerjak Firbas
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravna jamstva v kazenskem postopku - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - obseg preizkusa pritožbe

Jedro

Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati na 180,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.Š. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso v znesku 80,00 EUR.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov zakaj je izpovedba priče M. zelo prepričljiva in da je več kot očitno, da je zgolj po resnici opisala kako je do podpisa sporne listine prišlo. S tem pa je tudi kršilo obdolžencu 25. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer pravna jamstva v kazenskem postopku in mu odvzelo pravico do pravnega sredstva, ker ni podalo razlogov zakaj obravnava pričo kot verodostojno.

5. S takimi očitki sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje namreč obdolžencu ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje razloge, ki jih navaja pritožba, obširno navedlo v točkah 4 in 5. Zato obdolžencu tudi ni kršilo pravnih jamstev in pravic, ki mu jih daje Ustava. Sicer pa pritožba pod zatrjevanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih določb izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je mnenja, da ni skrbno ocenilo in presojalo vseh dokazov, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. To pa pomeni, da pritožba s tem obrazlaga in tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih določb je zato brez temelja. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP bi jo naj sodišče zagrešilo. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Navaja namreč, da napeljevanje ureja 37. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam. V obravnavanem primeru pa storilec, ki naj bi ga obdolženi napeljeval, ni kazensko odgovarjal, niti ni storil kaznivega dejanja, zato tudi napeljevalec ne bi smel odgovarjati. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon, saj je napeljevalca obsodilo, storilca pa ne. Ugotavlja pa še, da prvi odstavek 251. člena KZ-1 določa, da kdor ponaredi listine ali spremeni pravo listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let. V obravnavani zadevi pa volje upravnega odbora sodišče ni dokazovalo, zato ni mogoče govoriti o ponarejeni listini.

7. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se ni moč strinjati. Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec sekretarja društva Š.M. napeljal, da je pripravil sporazum med DNŠ M. in Nogometnim klubom (NK) A. za prestop igralca A.K., katerega bi moral v imenu DNŠ M. podpisati predsednik društva D.B., nato pa M. zatrdil, da je predsednik B. s sporazumom seznanjen in da je z njim dogovorjeno, zaradi česar naj sporazum podpiše namesto B., kar je M. tudi storil, česar pa ne bi storil, če bi mu bilo znano B. nasprotovanje vsebini tega sporazuma. M. je s podpisom sporazuma namesto predsednika B. pravo listino, ki torej izvira od DNŠ M., spremenil in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja. Prepričati skuša, da izpovedba priče M. ni tako prepričljiva, da bi ji bilo moč brez pridržka pritrditi, saj je nasprotno zagovor obdolženca jasen in prepričljiv. Pojasnil je namreč, da je M. sporazum zapisal na računalnik ter sam povedal, da ga mora podpisati predsednik in da mora iti zadeva naprej še isti dan. M. je namreč B. vedno podpisal na način, da ga je prej podpisal in mu povedal zakaj gre in da je potrebno podpisati. V tem primeru pa ga M. ni poklical, kar po mnenju pritožbe ponovno kaže na pričino neverodostojnost.

10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič Š.M. in D.B.. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo obdolženčev zagovor kot nesprejemljiv in za tako svojo odločitev navedlo obširne in sprejemljive razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

12. Dejstvo, da je priča M. podpisoval predsednika kluba B. vedno na način, da ga je prej poklical in mu povedal zakaj gre in da je potrebno podpisati, kar poudarja pritožba, kaže na obdolženčevo naklepno napeljevanje M., da je sporazum podpisal, saj mu je obdolženec zagotavljal, da je predsednik B. z vsebino sporazuma seznanjen in se z njo strinja, česar pa sicer M. ne bi storil, če bi vedel da to ni res. Ker se je obdolženec dogovarjal glede prestopa nogometaša K. je jasno, da je B. za podpis obšel, saj sporazuma - pogodbe ne bi podpisal, saj je vedel, da se predsednik B. z vsebino sporazuma ne strinja. Kot priča zaslišani D.B. je povedal, da se upravni odbor ni strinjal s prestopom igralca, samemu se je ideja sicer zdela dobra, vendar pa sporazuma ne bi podpisal, ker klub ni imel denarja za prestop nogometaša K.. M. je sicer imel pooblastila za podpisovanje v njegovem imenu. Vendar šele takrat, ko ga je M. predhodno poklical in ga z zadevo seznanil, tokrat pa je sporazum podpisal brez njegovega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje članov upravnega odbora, ki bi naj povedali, da jih je večina bila za ta sporazum. Tudi če bi sodišče prve stopnje zaslišalo člane upravnega odbora in bi ti potrdili, da so bili za to, da se v klub pripelje nogometaš K., ni moč mimo izpovedbe predsednika kluba, da bi bilo lepo če bi tega nogometaša dobili v svoj klub, vendar je bil proti podpisu sporazuma zato, ker denarja za plačilo nogometaša niso imeli. Takšna ali drugačna izpovedba članov upravnega odbora zato pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogla spremeniti.

13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

14. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 180,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7111 (znesek takse 150,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) ter premoženjskimi razmerami obdolženca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 37, 37/1, 251, 251/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386
Datum zadnje spremembe:
30.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMzYz