<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC sodba II Kp 29035/2010
ECLI:SI:VSCE:2013:II.KP.29035.2010

Evidenčna številka:VSC0003919
Datum odločbe:17.05.2013
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe

Jedro

Sprememba opisa dejanja zaradi prilagoditve dejstvu, da razpoložljivi dokazi niso omogočali natančnejše časovne opredelitve, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po tretjem in prvem odstavku 317. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obtoženi po zagovorniku. Okrožna državna tožilka izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu izreče kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Obtoženi pa po zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pritožbo okrožne državne tožilke je obtoženi po zagovorniku odgovoril 25. 01. 2013. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. K pritožbi obtoženega po zagovorniku:

V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženega pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem in prvem odstavku 317. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ.

Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta). V skladu z uveljavljeno sodno prakso objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni. Vsekakor mora iti za isti historični dogodek in opis dejanja ne sme biti za obtoženega strožji oziroma mu iti v škodo. Vedno pa so dopustne spremembe obtožnega akta, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca. Časovna opredelitev opredelitev obtoženčevega odrezanja gumijaste plinske cevi v konkretnem primeru ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti oziroma odločilno dejstvo. Bistvo kazenskopravnega očitka povzročitve splošne nevarnosti se v obravnavanem primeru odraža v povzročitvi eksplozije oziroma v sprostitvi nekontrolirane sile, ki je pomenila nevarnost za premoženje velike vrednosti. Na podlagi ocene skrbno izvedenega dokaznega postopka in prepričljivih argumentov prvostopenjskega sodišča, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze, da bi lahko plinsko cev več ur pred eksplozijo odrezala tretja oseba. Strinjati se gre z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da že samo puščanje plina kot posledica odrezanja plinske cevi pomeni ogrožanje, ker ni mogoče vedeti v katerem trenutku bo zmes plina dosegla eksplozivno koncentracijo. Na glavni obravnavi 18. 04. 2012 je izvedenec dipl. ing. F. P. sicer navajal, da bi bila potrebna koncentracija dosežena tudi v eni uri, vendar pa je ob pomanjkanju ustreznih podatkov povsem nemogoče podati točno oceno, kdaj je bila cev odrezana. Pod 10. točko obrazložitve je prvostopenjsko sodišče zavzelo neomajno stališče glede tega, da je obtoženemu dokazano, da je prav on odrezal cev, s katerim se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče, medtem ko pritožnikova teza o „tretji osebi“ ni podkrepljena z nobenim indicem, kaj šele z dokazom. Kar pa se tiče tistega dela spremembe opisa dejanja, ko je prvo sodišče navedlo, da je do eksplozije plina prišlo zaradi neznanega vira vžiga (obtožba je obtoženemu očitala, da je eksplozijo omogočil on, z neznanim virom vžiga), pa gre nedvomno za spremembo opisa kaznivega dejanja, ki gre v korist obtoženemu. Glede na navedeno, je drugostopenjsko sodišče prepričano, da je bila sprememba opisa dejanja kot jo je izvedlo prvostopenjsko sodišče dopustna in ni šla v škodo obtoženega. Sprememba v ničemer ni vplivala na obtoženčev pravni položaj in ni narekovala posebne, vnaprejšnje priprave obrambe. Pritožbeno zatrjevana kršitev določbe prvega odstavka 354. člena ZKP oziroma bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Pritožnikove navedbe o tem, da je edino oškodovana D. H. imela motiv za obravnavano dejanje, sodišča druge stopnje ne prepričajo. Kot že rečeno, gre v primeru trditve obrambe, da naj bi plinsko cev odrezala „tretja oseba“ zgolj za špekulacijo, ki ni z ničemer dokazno podprta, po drugi strani pa je argumentacija prvega sodišča, da je cev prerezal prav obtoženi trdna in prepričljiva. Oškodovanka s tem, ko ji je zavarovalnica izplačala škodo zaradi povsem uničene hiše, ni pridobila nobene premoženjske koristi. Tudi iz notarskega zapisa z dne 08. 09. 2004 nedvomno izhaja, da je bila hiša na naslovu ... ... ... last oškodovanke. Slednja se je sicer zavezala, da v primeru prenehanja življenjske skupnosti obtoženemu priskrbi drugo primerno, vsaj enosobno stanovanje, ki mu ga lahko uredi tudi na navedenem naslovu v ... ... . Stranki sta v notarskem zapisu ocenili vrednost pravnega interesa na sporazumu na znesek 8.000.000,00 SIT (33.383,40 EUR). Upoštevajoč navedeno je torej povsem zmotna trditev obrambe, da je predmetna hiša za oškodovanko ostala brez vrednosti. V tej zvezi velja opozoriti še na sodno poravnavo z dne 18. 04. 2011, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Celju med oškodovanko in njenim sinom na eni ter obtoženim na drugi strani (priloga C19), ko se je oškodovanka zavezala v popolno poplačilo terjatve, uveljavljane v pravdni zadevi opr. št. P 680/2008, obtoženemu plačati znesek 3.500,00 EUR v osmih zaporednih obrokih. Po 6. točki poravnave sta se oškodovanka in obtoženi na ta način odpovedala kakršnimkoli medsebojnim zahtevkom. Pri tem, ko pritožnik zatrjuje, da obtoženi za dejanje dejansko ni imel nobenega motiva, pa gre opozoriti tudi na dognanja izvedenca psihiatrične stroke, da je bilo obtoženčevo dejanje storjeno v čustveni stiski ter da dejanje ni bilo povsem jasno načrtovano. Res je sicer kot trdi pritožnik, da nobena od prič ni potrdila oškodovankinih navedb o obtoženčevih grožnjah, da bo hišo „spustil v zrak“, pri tem pa ne gre odreči tehtnosti zaključku prvega sodišča, ko je to glede izpovedb prič V. J., J. J., A. B. in M. G. dognalo, da so se te priče skušale v čim večji meri izogniti odgovorom, ki bi bili za obtoženega obremenjujoči. Delavec ... ... Š. S. je v svojstvu priče na zaslišanju 30. 09. 2008 samostojno izpovedal, da „so sosedje in domačini, ki so se zbrali na kraju eksplozije govorili, da je možakar v tisti hiši povzročil eksplozijo plina, tako, da je spustil hišo v zrak“ (list. št. 64). V izjavi 23.10.2006 ta priča sicer res ni omenjala navedb domačinov, vendar je to povsem sprejemljivo in ne kaže na njeno neverodostojnost. Iz predmetne izjave namreč izhaja, da so se tedaj navedbe priče nanašale predvsem na tehnične dejavnike nastanka eksplozije. In nenazadnje ni mogoče mimo pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 20. 10. 2009, opr. št. K 69/2007, s katero je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Iz opisa slednjega dejanja izhaja, da je obtoženi oškodovanki D. H. v času od začetka meseca avgusta do 26. 10. 2005 v ... ... pri ... večkrat grozil, da jo bo ubil, da jo bo privezal na jeklenko in skupaj s hišo spustil v zrak, dne 26. 10. 2005 pa da jo bo skupaj s hišo in plinsko cisterno spustil v zrak. Obtoženčeve grožnje povezane z eksplozijo plina so se torej dogajale že kakšno leto preden je obtoženi le-te realiziral s sedaj obravnavnim kaznivim dejanjem.

5. Pritožbeni očitki oškodovanki v zvezi z nepredlaganjem priče M. K. so zopet zgolj špekulacije. V obravnavanem primeru je bil pregon obtoženca zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v rokah pristojne državne tožilke in na njej je bilo, da predlaga izvedbo relevantnih dokazov. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načelo domneve nedolžnosti (3. člen ZKP). Po drugem odstavku 3. člena ZKP sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Vendar pa to načelo ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta. Zato ni kršeno že takrat, če bi pri sodniku oziroma sodišču po obtoženčevem mnenju moral nastati dvom, ampak le v primeru, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo. V predmetni kazenski zadevi pa pritožbeno izpodbijana sodba temelji na natančni in zanesljivi presoji dokazov, na podlagi katerih je bila obtoženemu z vso gotovostjo dokazana storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da so zaključki prvostopenjskega glede obtoženčevega subjektivnega odnosa do storitve predmetnega kaznivega dejanja neoporečni. Pravilno je sledilo dognanjem izvedenca psihiatrične stroke o zmanjšanih sposobnosti obtoženčeve presoje ter bistveno zmanjšani sposobnosti obvladovanja ravnanja v kritičnem času. Pritožnik ima sicer prav, da je bila stopnja obtoženčeve alkoholiziranosti v času odrezanja plinske cevi verjetno višja kot pa v času eksplozije, vendar po prepričanju sodišča druge stopnje ne toliko, da bi lahko pri obtoženemu bila v tem trenutku podana popolna izključitev sposobnosti obvladovanja ravnanja. Nenazadnje je obtoženi le moral izkazati takšno gibalno in miselno sposobnost, da je na pravem mestu z uporabo precej ostrega orodja gladko odrezal plinsko cev. Upoštevajoč stopnjo izločanja alkohola iz obtoženčeve krvi kot jo je v svojem retrogradnem izračunu uporabil izvedenec psihiatrične stroke (0,1 do 0,15 g/kg na uro), tudi dve ali tri ure pred eksplozijo alkoholiziranost obtoženega ni bila tako drastično višja, da bi lahko bistveno vplivala na pravilnost mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Tudi razlogi o obtoženčevi krivdi so za drugostopenjsko sodišče povsem sprejemljivi. Kljub stanju zmanjšane zavesti se je obtoženi gotovo zavedal kakšne posledice bo imelo odrezanje plinske cevi. Gre za tako specifično dejanje, katerega cilj je lahko samo eden, in sicer sprožitev eksplozije ter s tem nevarnosti za premoženje. Ker je bila predmet obtoženčevega napada stanovanjska hiša, katere vrednost je bila obtoženemu okvirno znana, tudi ne gre dvomiti, da se je v trenutku odrezanja plinske cevi zavedal, da na ta način ogroža premoženje velike vrednosti. Do vsega navedenega je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno in neomajno stališče in v izpodbijani sodbi zapisalo prepričljive argumente, kar pomeni, da mu ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik vidi v tem, ker naj napadena sodba ne bi v tem delu vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Razloge za zavrnitev dodatnih dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič D. S., Z. A., S. V. in delavcev ... ter postavitev izvedenca medicinske stroke je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo pod 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da odnos oškodovanke z njenim bivšim partnerjem ni v nobeni povezavi s sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem, da je bilo tekom kazenskega postopka z gotovostjo ugotovljeno, da na objektu siceršnjih težav z izpusti plina ni bilo ter da ob dejstvu, da je obtoženemu dokazano, da je odrezal plinsko cev, ni relevantno, ali z vonjem lahko zaznava uhajanje plina. Argumentirano je torej pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba le-teh lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

7. Okrožna državna tožilka pritožbeno izraža svoje prepričanje, da sama teža obtoženčevega kaznivega dejanja in dejstvo, da je bil že obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj, ne dovoljujeta izreka pogojne obsodbe. Zato je potrebno najprej pogledati kakšne pogoje za izrek te sankcije opozorilne narave predpisuje kazenski zakonik. Po tretjem odstavku 51. člena KZ sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Poglavitni razlog na podlagi katerega se lahko torej sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe je, da pri obtoženemu najde tehtne razloge za prognozo, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Slednje je po mnenju drugostopenjskega sodišča prvostopenjsko sodišče vendarle našlo in jih zadovoljivo obrazložilo. Upoštevajoč dognanja izvedenca psihiatrične stroke, ki jim ni oporekala niti okrožna državna tožilka, je obtoženi, ne glede na prejšnje grožnje, predmetno kaznivo dejanje storil v čustveni stiski, impulzivno in zanj se je odločil v trenutku, v posledici zaužitega alkohola. Kljub izrečenim grožnjam, na katere se pritožbeno sklicuje pritožnica, obtoženčevo dejanje, upoštevaje psihiatrično izvedensko mnenje, ni bilo načrtovano. Pritožnica ima sicer prav, da se je obtoženi z zaužitjem alkoholne pijače sam spravil v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar iz 15. točke obrazložitve napadene sodbe ni razvidno, da bi bila obtoženčeva bistveno zmanjšana prištevnost tista odločilna okoliščina, zaradi katere se je prvostopenjsko sodišče odločilo za izrek pogojne obsodbe. V tej zvezi je prvo sodišče izpostavilo dejstva, da je bil obtoženi v eksploziji, ki jo je povzročil, sam hudo telesno poškodovan, da njegovo zdravljenje še traja, da je zaradi tega še vedno v bolniškem staležu ter časovno odmaknjenost kaznivega dejanja. Od obravnavanega kaznivega dejanja je minilo že več kot šest let. Medtem sta obtoženi in oškodovanka uredila medsebojna razmerja (sodna poravnava z dne 18. 04. 2011 v prilogi C19), vsa dosedanja kazniva dejanja, ki jih je obtoženi storil so bila povezana z razmerjem z oškodovanko, bodisi še v trajajoči življenjski skupnosti bodisi po njenem razpadu. Vse navedeno pa potrjuje prepričanje obeh sodišč, da obtoženi kaznivih dejanj v bodoče zagotovo ne bo več ponavljal. Pomanjkanja kritičnega odnosa do obravnavanega dejanja ni mogoče šteti obtoženemu v škodo, saj bi to pomenilo, da mu sodišče odreka privilegij zoper samoobtožbo. Ta je eden izmed temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku (4. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Pritožničinih navedb, češ, da je obtoženi doslej dobro okreval, da se naokoli vozi z motorjem in da je več dni bival v tujini, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj za te trditve v predmetnem kazenskem spisu ni nobenih dokazov. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da ni prav nobenega razloga za spremembo odločbe o kazenski sankciji v škodo niti v korist obtoženega. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji njegove krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi njegovi osebnosti. V določeni kazni enega leta in šestih mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile številne ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

8. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženega po zagovorniku zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženega oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
21.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NzE5