<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 32088/2011
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.32088.2011

Evidenčna številka:VS00014515
Datum odločbe:14.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM IV Kp 32088/2011
Datum odločbe II.stopnje:08.06.2017
Senat:Mitja Kozamernik (preds.), Barbara Zobec (poroč.), dr. Mile Dolenc, Nataša Smrekar, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodbe - konec teka roka za zastaranje - odločba Ustavnega sodišča - kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki - obstoj kaznivega dejanja

Jedro

Postopek nove razsoje je bilo treba končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe.

Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe se mora lažnost izpovedi nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina krive izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nevarna je samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč posredni povezavi s predmetom obravnavanja.

Obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, to ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča. Ker na podlagi splošne obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga obsodil, ni mogoče zaključiti, da mu v drugem postopku ni izrekel oprostilne sodbe, obdolženčeva kriva izpovedba za presojo kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena oziroma pomembna.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se

obdolženi A. A.,

sin D. in T., rojene H., rojen ... v Celju, EMŠO ..., stanujoč ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, s končano pravno fakulteto, po poklicu univ. dipl. pravnik, brez zaposlitve, brez dohodkov, poročen z G., oče dveh polnoletnih otrok, lastnik stanovanja na naslovu bivanja, solastnik stanovanjske hiše približno 250 m², že kaznovan, na prostosti,

iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je kot priča v kazenskem postopku krivo izpovedal, ko je 16. 5. 2007 v Mariboru na Okrajnem sodišču v Mariboru, v kazenski zadevi opr. št. III K 671/2005 zoper obdolženega M. N., ki se mu je očitalo kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ, krivo izpovedal, "spominjam se, da sem večkrat sodil R., tudi obsodil sem ga", čeprav je vedel, da R. nikoli ni izrekel obsodilne sodbe,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je v ponovljenem sojenju s sodbo z dne 27. 2. 2017 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 6. 2017 obdolženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je ob upoštevanju kazni pet let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 4980/2011 z dne 22. 9. 2014 in kazni šest mesecev zapora, izrečene v tem postopku, izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora. Obdolžencu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas do sedaj prestane kazni po navedeni pravnomočni sodbi. V ostalem je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obdolženec in njegova zagovornica pravočasno, dne 5. 10. 2017 (obdolženec) in 3. 10. 2017 (zagovornica), vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagata, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlagata razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugim sodnikom posameznikom).

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 26. 10. 2017, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenil kot utemeljeni. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca dveletni rok za postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe do začetka veljave novega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ni bil zakonsko urejen, zato gre za uporabo strožjega pravnega pravila. Ne glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008, skladno s katero določb KZ o zastaranju kazenskega pregona v postopku nove razsoje ni mogoče uporabljati, se rok za zastaranje kazenskega pregona z dveletnim rokom za postopek nove razsoje podaljša preko absolutnega zastaralnega roka. Prav tako je treba upoštevati, da lahko stranke v postopku nove razsoje navajajo nova dejstva in predložijo nove dokaze, zaradi katerih lahko pride do poslabšanja njihovega pravnega položaja (tretji odstavek 428. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec se glede zavrženja kazenske ovadbe sklicuje na odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15. 2. 2016. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca vprašanja v zvezi s prestajanjem kazni (na primeri pogojni odpust) in primernost v zakonskih okvirih izrečene kazenske sankcije ne predstavljajo razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodnica, ki ni sodila v prvem sojenju, je v ponovljenem sojenju smela soditi, pri čemer vložnik navedb o njeni pristranskosti niti ni konkretiziral. Trdi, da obdolženec z navedbami glede prepovedi reformatio in peius izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca kršitev identitete med obtožbo in sodbo v primeru manjše kriminalne količine ni podana. Vrhovni državni tožilec pritrjuje obdolženčevim navedbam, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni pretreslo vprašanj, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče v sodbi z dne 6. 10. 2016, zato v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede povezave obdolženčeve krive izpovedbe s podkupnino in R. oprostitvijo. Obdolženec z navedbami o verodostojnosti ovaditelja in ostalimi navedbami izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem. Navedeno v pretežni meri velja za navedbe zagovornice, ki sicer ponavlja obdolženčeve argumente.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo zagovornici in obdolžencu, ki v izjavi z dne 2. 11. 2017 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. Obdolženec navaja, da je na podlagi določb KZ kazenski pregon zoper njega absolutno zastaral dne 16. 5. 2017 (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP). Obdolženec nasprotuje načelnemu pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 in navaja, da je mogoče tek absolutnega zastaralnega roka izključiti samo z izrecno zakonsko določbo, pri čemer takšne zakonske določbe v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo. Po obdolženčevem mnenju besedna zveza „zastara v vsakem primeru“ iz šestega odstavka 112. člena KZ ne dopušča razlage, da zastaranje v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe ne teče. Obdolženec ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 navaja, da so se morala sodišča v postopkih nove razsoje v času od izdaje odločbe Ustavnega sodišča do uveljavitve KZ-1 opreti na navedeno ustavno odločbo, v primeru uporabe KZ-1 pa na določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ker je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno več kot leto in pol pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča, bi z upoštevanjem navedene odločbe prišlo do njene retroaktivne uporabe. Navaja še, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dopisa z dne 16. 5. 2017 glede absolutnega zastaranja kazenskega pregona (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju občne seje z dne 16. 6. 1999 zavzelo stališče, da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. Kot je v odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 obrazložilo Ustavno sodišče, je Vrhovno sodišče z navedenim načelnim pravnim mnenjem odgovorilo na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi (točka 10 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče je pojasnilo, da se Vrhovno sodišče ob sprejemu načelnega pravnega mnenja ni spuščalo v druga vprašanja uporabe določb ZKP glede postopka nove razsoje kakor tudi ne v vprašanje pravnega položaja obdolženca v postopku nove razsoje, predvsem pa se ni opredelilo do tega, koliko časa lahko postopek nove razsoje traja. Ker tek postopka nove razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje, ali je ureditev, ki dopušča neomejen tek kazenskega postopka, v skladu z Ustavo (točki 13 in 14 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

7. Ustavno sodišče je zaključilo, da bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker ZKP tega ne določa, je v neskladju z 2. členom Ustave (točka 14 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ker ZKP ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ugotovilo neustavnost ZKP. Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neustavnosti po drugem odstavku 48. člena ZUstS, ker je zakonodajalec to neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki je začel veljati 1. 11. 2008. Da pa v vmesnem času (do 1. 11. 2008) obdolženci v postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe in sicer, da se po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti, ne morejo nadaljevati (točka 15 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

8. Zastaranje kazenskega pregona tako preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, v postopku nove razsoje pa se (razen izjemoma) določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona ne uporabljajo. V konkretni zadevi je zastaranje kazenskega pregona prenehalo teči dne 30. 9. 2015, to je z nastopom pravnomočnosti sodbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 23. 9. 2015 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16. 12. 2014. Skladno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča se dveletni rok za postopek nove razsoje uporablja od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu dne 19. 9. 2008. Ker je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23. 9. 2015 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16. 12. 2014 razveljavilo dne 6. 10. 2016, je bilo treba postopek nove razsoje v obravnavani zadevi končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe, torej do 6. 10. 2018, pri čemer sta izpodbijani sodbi (v postopku nove razsoje) postali pravnomočni dne 30. 6. 2017.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeliti do obdolženčevega dopisa glede absolutnega zastaranja kazenskega pregona z dne 16. 5. 2017. Ker je obdolženec dopis sodišču prve stopnje poslal po preteku pritožbenega roka, dopisa ni mogoče šteti kot del pritožbe, sodišče pa na (absolutno) zastaranje kazenskega pregona pazi po uradni dolžnosti.

B-2.

9. Obramba navaja, da se obdolženčeva izpovedba v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe zoper M. N. ni neposredno nanašala na predmet obravnavanja, torej na okoliščine krive ovadbe (prvi odstavek 288. člena KZ), zato zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe (tretji odstavek 289. člena KZ) niso podani (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

10. Namen inkriminacije kaznivega dejanja krive izpovedbe je predvsem v tem, da se omogoči ugotavljanje resničnih pravno relevantnih dejstev, hkrati pa, da se vse udeležence v postopku, ki imajo določen interes, odvrne od lažnega pričanja. Kaznivo dejanje krive izpovedbe v kazenskem postopku (tretji odstavek 289. člena KZ) predstavlja hujše dejanje kot kaznivo dejanje krive izpovedbe v drugih postopkih (drugi odstavek 289. člena KZ). Drugače kot pri kaznivem dejanju po drugem odstavku navedenega člena, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bila na lažno izjavo o obstoju ali neobstoju določenega dejstva oprta sodna odločba, lažna izjava pa mora biti take narave, da bi sodišče nanjo (npr. ob drugačni pravni presoji) lahko oprlo svojo odločitev. Tako je tudi Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi v točki 5 obrazložitve sodbe z dne 6. 10. 2016 zavzelo (tudi v strokovni literaturi zastopano1) stališče, da se mora lažnost izpovedi (pri vseh oblikah krive izpovedbe) nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina (krive) izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nebistvene lažne navedbe v izpovedbi niso kazniva dejanja, na primer navedbe o pričinih generalijah, opisovanje predhodnih dogodkov, ki za obravnavani dogodek niso pomembni, itd..2 Ratio navedenega stališča je (upoštevaje namen inkriminacije) v dejstvu, da je nevarna samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko pomembne oziroma relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč v posredni povezavi s predmetom obravnavanja (na primer tiste, ki imajo vpliv na oceno verodostojnosti izvedenih dokazov).3

11. Pri presoji obravnavane kršitve je na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, treba presoditi pravno pomembnost obdolženčeve izpovedbe. Odgovoriti je torej treba na pravno vprašanje, ali je poved4, ki jo je obdolženec (med drugim) izrekel v izpovedbi v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe zoper M. N., bistvena oziroma pomembna za obravnavano zadevo; povedano drugače, treba je odgovoriti na vprašanje, ali bi navedena poved lahko bila podlaga oziroma bi lahko vplivala na odločitev sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem krive ovadbe.

12. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednja dejstva, da: 1) je obdolženec zoper T. R. vodil kazenske postopke, 2) T. R. nikoli ni obsodil, do podane krive ovadbe pa v postopkih zoper R. ni izdal nobene meritorne odločbe o glavni stvari, torej ga do podane krive ovadbe ni obsodil in ne oprostil, 3) je imel v kazenskem postopku zoper M. N. status oškodovanca, 4) je bil zaradi N. krive ovadbe osebno prizadet, saj je zoper njega zahteval kazenski pregon in 5) si je z njim zasebno dopisoval celo zunaj sodnega postopka.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da je obdolženec z dejanjem, opisanim v izreku sodbe, izpolnil vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena KZ. Zavzelo je pravno stališče, da se je obdolženčeva izpovedba pomembno nanašala na presojo obtožbe zoper M. N. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe. Lažna izpovedba, da je v preteklosti obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, prikazuje ovaditelja kot neverodostojnega, saj je že na prvi pogled manj verjetno, da bi podkupnino za oprostilno sodbo sprejel sodnik, ki je isto osebo obsodil, četudi v nekem drugem postopku. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da Vrhovno sodišče v sodbi z dne 6. 10. 2016 preozko definira vsebino abstraktnega opisa kaznivega dejanja krive izpovedbe priče, saj je vsebina ugotovljene obdolženčeve krive izpovedbe vsebinsko tako povezana z obtožbo zaradi krive ovadbe, ki se je v tisti zadevi očitala M. N., da ni mogoče govoriti o tem, da zakonski znaki krive izpovedbe niso izpolnjeni. Zaključilo je, da so pogoji za presojo krive izpovedbe v kazenskem postopku strožji, saj je kaznivo dejanje podano tudi, če izpovedba v konkretnem primeru ni vplivala na presojo, ker je na primer bilo dovolj drugih dokazov ali je obdolženec priznal krivdo oziroma se zoper sodbo ni uveljavljala pravica do pritožbe (kot je bilo v zadevi III K 671/2005), se pa vsebinsko nanaša na predmet obravnavanja. Sodišče druge stopnje je razlogom sodbe sodišča prve stopnje pritrdilo (točke 22, 27, 29 in 30 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

14. Takšno presojo sodišč glede pravne pomembnosti obdolženčeve izpovedbe pa z zahtevama izpodbija obramba. Poudarja, da je kaznivo dejanje podano le, če se lažnost izpovedbe nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se neposredno nanašajo na predmet obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. V konkretnem primeru temu ni tako. Opozarja še na dejstvo, da je obdolženec govoril po spominu ter na dejstvo, da se je del očitka v izreku (da je večkrat sodil R.) izkazal za resničnega, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je v postopku zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe zoper N. izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari, to je na navedbe N., da se v zaporu govori, da je obdolženec za oprostitev R. prejel podkupnino, niti ni takšna, da bi lahko bila podlaga za presojo npr. verodostojnosti N., ki je govoril le o tem, kaj se v zaporu govori. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, navedeno dejstvo nikakor ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi T. R. pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča, kar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi storilo ter zaključilo, da obdolženec T. R. nikoli ni obsodil, do podane krive ovadbe pa v postopkih zoper R. ni izdal nobene meritorne odločbe o glavni stvari. Obdolženčeva izpovedba se torej ne nanaša na prejem podkupnine in izrek oprostilne sodbe R., saj je obdolženec na splošno izpovedal, da je R. sodil in ga tudi obsodil. Pri presoji obstoja kaznivega dejanja krive ovadbe, ki ga je storil N. in kazenske odgovornosti zanj, so pomembne ugotovitve, ki se nanašajo na dejstva, ali se je o podkupnini v zvezi z obdolžencem in izrekom oprostilne sodbe govorilo v zaporu, ter posredno (kot kontrolna dejstva), ali je obdolženec T. R. izrekel oprostilno sodbo, ali je za izrek oprostilne sodbe R. prejel podkupnino ter ali se je N. zavedal, da podaja krivo ovadbo in jo je hotel podati (t. i. direktni naklep). Ker na podlagi (splošne) obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga obsodil, ni mogoče zaključiti, da R. v drugem kazenskem postopku ni izrekel oprostilne sodbe, obdolženčeva kriva izpovedba za presojo kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena oziroma pomembna.

C.

16. Ker glede na navedeno zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena KZ niso podani, je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti obdolženca in njegove zagovornice ugodilo ter obdolženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena KZ. Skladno s to odločitvijo je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka in odločilo, da potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP. Ker je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo, se sodna taksa za postopek o zahtevi ne plača.

-------------------------------
1 Mag. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 697-699.
2 Ibidem.
3 Tako tudi dr. Bogdan Zlatarić, Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, Posebni dio, Narodne novine, Zagreb, 1958, str. 546.
4 „Spominjam se, da sem večkrat sodil R., tudi obsodil sem ga.“


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1, 372, 372-3.
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 289, 289/3.
Datum zadnje spremembe:
07.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNDY1