<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1651/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.1651.2016

Evidenčna številka:VSL0060351
Datum odločbe:14.09.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:ZEMLJIŠKA KNJIGA - OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - skupno premoženje zakoncev - izpodbijanje pravnega posla, s katerim je zakonec razpolagal s skupnim premoženjem - nedopusten nagib - simuliran pravni posel - fiktiven pravni posel - ničnost prodajne pogodbe - zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe - plačilo uporabnine - poziv k plačilu uporabnine - privolitev v prikrajšanje - izbrisna tožba - aktivna legitimacija za vložitev izbrisne tožbe - dobra vera nadaljnjega pridobitelja - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek - branje izpovedb prič v ponovem sojenju - poslovna sposobnost pravdne stranke - postavitev skrbnika - načelo prirejenosti postopkov

Jedro

Ker gre za predhodno vprašanja o glavnem zahtevku (izbrisna tožba, ugotovitev lastninske pravice na podlagi zakona), tožnici pravnega interesa za vmesni ugotovitveni postopek niti ni bilo treba dokazovati.

Prejudicialnost pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča siceršnjo procesno predpostavko za ugotovitveno tožbo.

Sodišče je ugotovilo ničnost prodajne pogodbe zaradi nedopustnega nagiba, in ne njegove izpodbojnosti zaradi pomanjkanja prodajalčeve razpolagalne sposobnosti. To pa je ključno pravno relevantno dejstvo, od katerega je odvisno, ali je treba pri izbrisni tožbi presojati tudi dobrovernost pridobitelja. Dobrovernost se povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) le v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja. Kadar pa je pravni posel ničen sam po sebi, pridobitelja dobra vera ne varuje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. v zvezi s točko V. tako, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pokojnim A. A., kot prodajalcem, ter tožencem B. B., kot kupcem, nična ter

- v točki VIII. tako, da pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna v korist proračuna RS povrniti 762,00 EUR stroškov za pritožbo tožeče stranke in 1.859,28 EUR stroškov z odgovorom tožeče stranke na pritožbo prve tožene stranke, skupaj 2.621,28 EUR stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I. izpodbijane sodbe ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 15. 9. 2008 med pokojnim A. A., rojenim ... 1930 in umrlim 10. 10. 2008, kot prodajalcem, in prvim tožencem kot kupcem, nična v delu, ki se nanaša na tožnici pripadajoči delež iz skupnega premoženja – to je 3/10.

2. V točki II. izreka je odločilo, da se zaradi vzpostavitve zemljiškoknjižnega vpisa, kot je bil pred vknjižbo lastninske pravice na prvega toženca na podlagi pogodbe iz točke I. izreka, pri nepremičninah parc. št. 1 k. o. X dovoli vknjižba lastninske pravice v korist in na ime pokojnega A. A. do 3/10.

3. V točki III. izreka je ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 1 k. o. X v 6/10 skupno premoženje, ki sta ga v času trajanja zakonske zveze pridobila tožnica in pokojni A. A. ter da sta njuna deleža na njem enaka (za vsakega do 3/10).

4. V točki IV. izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in pokojnega A. A. spadajo tudi v točki IV. izreka naštete premičnine, ki so v delavnici na parc. št. 1 k. o. X, na katerih sta deleža obeh bivših zakoncev enaka – za vsakega do 1/2.

5. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka V. izreka).

6. V točki VI. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1/2 denarne vrednosti premičnin – 17.500,00 EUR – z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 naprej.

7. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 8.000,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov po 500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu do plačila, od sklenitve prodajne pogodbe 15. 9. 2008 do 15. 11. 2011 (točka VII. izreka).

8. O stroških je odločilo v točki VIII. tako, da je naložilo tožeči stranki plačilo 1.897,20 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

9. Pritožbo vlagata tožeča stranka in prva tožena stranka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1) in se zavzemata za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z očitkom, da ji sodišče ni omogočilo, da bi bila zaslišana kot stranka. Med postopkom ji je bil postavljen skrbnik. Vztrajal je, naj ga sodišče zasliši kot oziroma namesto stranke, ker so mu okoliščine primera znane. Napačno je zavrnjen zahtevek za uporabnino. Graja dokazno oceno in ugotovitev, da naj bi tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ker prvega toženca ni pozvala k plačilu uporabnine. Relevantno je, ali je zahtevala izročitev. Evidentno je, da prvi toženec nima namena omogočiti ji uporabo in posest. Nobena njena zahteva ne bi obrodila sadov. Nepravilno je odločeno o ničnosti kupoprodajne pogodbe le v delu, ki se nanaša na njen pripadajoči delež iz naslova skupnega premoženja (3/10). Ničnost pravnega posla pomeni njegovo absolutno neveljavnost in se raztega erga omnes. Uveljavlja jo lahko vsakdo, ki ima za to pravni interes. Sama ga ima za ugotovitev ničnosti pogodbe v celoti. Odločitev sodišča, ki ugotavlja fiktivnost kupoprodajne pogodbe in izigranje tožnice kot solastnice skupnega premoženja in otrok kot zakonitih dedičev, ki so v tem postopku pasivno legitimirani, je nesklepčna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija še odločitev o stroških. Meni, da je s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela. Zato medsebojno pobotavanje stroškov ni pravilno. Z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Odločiti bi bilo treba v korist tožeče stranke.

11. Prva tožena stranka v svoji pritožbi vztraja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe. Opozarja na časovno odmaknjenost uveljavljanja zahtevka za skupno premoženje glede na razvezo (minilo je 30 let), na preteklo razpolaganje pokojnega A. A., ko je eno idealno polovico skupnega premoženja podaril svoji drugi ženi in ga nato po njej ponovno podedoval, na izpodbojnost takih poslov in na nastop dedovanja po pokojnem A. A., kar vse izključuje pritožničin pravni interes. Stvarnopravnega zahtevka nima več. Priznavanje interesa za ugotavljanje ničnosti v tej zadevi predstavlja poseg v ustavno pravico do lastnine in nedopustno kršitev toženčevih človekovih pravic. Napačno je odločeno o izbrisni tožbi. Vložiti jo je mogoče le zoper dobrovernega vknjiženega pridobitelja vknjižene pravice. Tožbeni zahtevek bi bilo treba zaradi toženčeve dobrovernosti zavrniti. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Materialnopravno nepravilni, nejasni in neobrazloženi so zaključki o ničnosti pogodbe po 39. in 40. členu OZ(2) v zvezi s plačilom kupnine in povezanosti pravnih poslov med prvo toženo stranko in pokojnim A. A. (kupoprodajna pogodba) in med pokojnim A. A. in ženo prvega toženca C. C. (plačilo za skrb za pokojnega). Če sodišče šteje, da je šlo za enoten – povezan pravni posel, bi morala biti tožena tudi C. C. Kršene so bile njene ustavne in procesne pravice, ker ni imela možnosti sodelovati v postopku kot stranka. Tožbeni zahtevek bi bilo treba v celoti zavrniti. Odločitev o nedopustnem nagibu je nejasna in protispisna, dejansko in pravno zmotna. Podrobno graja ugotovljeno dejansko stanje. Šlo je za dva pravna posla (plačilo kupnine in plačilo skrbi za pokojnega). Napada dokazno oceno in presojo, da je šlo za fiktiven posel, zlasti glede skrbi D. D. za pokojnega A. A. Prodajalec ni imel nedopustnega nagiba. Napačna je ugotovitev, da skupno premoženje tožeče stranke in pokojnega A. A. predstavlja 6/10 obravnavane nepremičnine. Sodišče je prezrlo, da je pokojni A. A. že leta 1987 eno idealno polovico podaril svoji drugi ženi in jo nato pridobil nazaj z dedovanjem po njej. Ena polovica nepremičnine parc. št. 1 k. o. X predstavlja njegovo posebno premoženje, skupno premoženje s tožnico bi lahko predstavljalo le 1/2 navedene nepremičnine, solastninski delež tožnice pa kvečjemu 1/4. Tožnica ni bila stranka sodne poravnave (dednega dogovora v zapuščinskem postopku po A. A. drugi ženi) in zato ne more zahtevati njene razveljavitve. Pri dokazovanju z izvedencem o skupnem premoženju je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub toženčevim pripombam ni postavilo drugega izvedenca gradbene stroke, zaslišalo postavljenega izvedenca in mnenja ni preverilo z mnenjem izvedenca E., na katerega se je skliceval pritožnik. Podane so tudi kršitve prvega odstavka 252. člena ZPP, 253. člena ZPP, 4. člena, 5. in 8. člena ZPP. Zmotni so zaključki o prepoznih toženčevih trditvah o času izgradnje skladiščne hale. Tožnica bi morala dokazati, da so bili objekti zgrajeni v času skupnosti. Skladiščna hala ni bila zgrajena v tistem obdobju. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nekritično sledilo mnenju izvedenca. Izpodbija tudi odločitev o deležu tožnice na skupnem premoženju. Toženec je zatrjeval, da ni mogel znašati 1/2. Napačno je upoštevana skladiščna hala. Odločitev o premičninah je materialnopravno in procesno zmotna. Tožbeni zahtevek je bil nedoločen in nedoločljiv. Trditvena podlaga tožeče stranke je nezadostna, zahtevek nedokazan. Sodišče bi moralo ugotoviti, če premičnine sploh še obstajajo. Nepravilno je odločeno o deležu. Če nepremičnine delijo usodijo glavne stvari, je največ 3/10 in ne 1/2. Ni razlogov o toženčevem ugovoru – opozorilu na določilo 64. člen SPZ.(3) Prezrta so določila 102. člena SPZ o prenehanju lastninske pravice na premičninah z opustitvijo. Sklicuje se na odločbo VSRS II Ips 946/2007. Če je tožnica opustila premičnine, jih je pokojni A. A. prejel v last z okupacijo in danes niso več skupno premoženje. Tožbeni zahtevek glede premičnin bi bilo treba v celoti zavrniti. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja medicinske stroke o poslovni sposobnosti tožnice ob vložitvi tožbe. Uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je tožnico kot zakoniti zastopnik zastopala oseba, ki je zaradi kolizije ne bi smela zastopati. Končno izpodbija še stroškovno odločitev. Napačna je zaradi napačne odločitve o glavni stvari. Tudi uspeh tožeče stranke v pravdi je ugotovljen napačno. Tožnica je v pretežnem delu propadla. Prvi toženi stranki bi morali biti priznani večji stroški.

12. Na obe pritožbi je odgovorila tretja tožena stranka. Zavzema se za zavrnitev pritožbe prve tožene stranke in za ugoditev pritožbi tožeče stranke.

13. Na pritožbo prve tožene stranke je odgovorila tudi tožeča stranka. Argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam in višjemu sodišču predlaga, naj jo zavrne s stroškovno posledico.

14. Drugih odgovorov na vloženi pritožbi ni.

15. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

16. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pokojnim A. A. kot prodajalcem in prvim tožencem kot kupcem, dejansko darilna pogodba, ki je bila sklenjena iz nedopustnih nagibov – z namenom A. A. škoditi tožnici in skupnim otrokom tako, da tožnico izigra pri njenih pravicah na še nerazdeljenem skupnem premoženju, skupne otroke pa pri dedovanju. Iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja, da je zapuščinski postopek po pokojnem A. A. končan, da so njegovi dediči druga do četrta tožena stranka in so zato udeleženi v tem postopku ter v njem (namesto pokojnega prodajalca) pasivno legitimirani. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča izhaja, da je premoženje, ki je predmet obravnavane kupoprodajne pogodbe, še nerazdeljeno skupno premoženje tožnice in pokojnega A. A. (to je 6/10 nepremičnine parc. št. 1 k.o X in vtoževane premičnine, ki se nahajajo v delavnici na parc. št. 1 k. o. X) in da sta deleža obeh bivših zakoncev na skupnem premoženju enaka, za vsakega do 1/2.

18. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe na podlagi 39. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 40. člena OZ sicer ugodilo, vendar le v obsegu do 3/10. Ocenilo je, da ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe le v obsegu, v katerem je dokazala originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR,(4) in da se njen pravni interes za ugotovitveno sodbo izčrpa v obsegu, s katerim je uspela z nadaljnjim zahtevkom – izbrisno tožbo (243. člen ZZK-1),(5) ki ji bo omogočila vknjižbo ugotovljene originarno pridobljene lastninske pravice iz naslova ugotovljenega skupnega premoženja.

19. Tožeči stranki je treba pritrditi, da je odločitev o (delni) ničnosti pogodbe (do 3/10) materialnopravno zmotna.

20. Zahtevek za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe je po svoji vsebini vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), saj ga je tožnica uveljavljala skupaj z nadaljnjim zahtevkom – izbrisno tožbo in zahtevkom za ugotovitev njene lastninske pravice, pridobljene na podlagi zakona. Ne gre torej za samostojno ugotovitveno tožbo po prvem odstavku 181. člena ZPP, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Od ugotovitve ničnosti pogodbe je namreč odvisna odločitev o nadaljnjem – dajatvenem tožbenem zahtevku. Gre za predhodno vprašanje o njegovi utemeljenosti. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je po vsebini enaka vsebini ugotovitvene tožbe. Tudi z njim je mogoče zahtevati in posledično s sodbo ugotoviti le (ne)obstoj pravice ali celotnega prejudicialnega razmerja (na primer prodajne pogodbe, kot je primer v obravnavani zadevi), od katerega je odvisna odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku. Teh pravnih razmerjih pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma sodbo ni mogoče spreminjati oziroma oblikovati. Ugotovitvena sodba nima oblikovalnega učinka. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o ničnosti pogodbe izhajalo in napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je učinek ugotovitvenega zahtevka vezalo na utemeljenost dajatvenega tožbenega zahtevka oziroma materialnopravnega zahtevka, katerega izpolnitev je zahtevala tožnica z dajatveno tožbo, je bilo treba v tem delu pritožbe tožeče stranke ugoditi. Ob siceršnji pravilni ugotovitvi dejanskega stanja o ničnosti pogodbe zaradi nedopustnega nagiba je zato v izpodbijanem delu (točka I. v zvezi s točko V. izreka) pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da se ugotovi, da je obravnavana prodajna pogodba nična (peta alineja 358. člena ZPP).

21. V ostalem sta obe pritožbi neutemeljeni.

22. Dejansko stanje o vseh pravnorelevantnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev v preostalem delu kot pravilne in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene poudarke iz obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O preostalem delu pritožbe tožeče stranke

23. Ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni bila zaslišana kot stranka, ker v tem svojstvu ni bil zaslišan njen skrbnik. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje (razlogi v točki 23), ki jih pritožba niti ne graja, sta bila zaslišana oba: tožnica kot stranka na naroku 21. 11. 2011 (list. št 71 in naslednje), skrbnik pa na naroku 25. 2. 2013 (list. št. 250 spisa). Ne glede na to, ali je bil zaslišan (le) kot priča, ali (tudi) kot stranka, iz zapisnika o njegovem zaslišanju izhaja, da je izpovedoval o dejanskih okoliščinah primera, ki so mu bile znane iz lastnega poznavanja zadeve in po pripovedovanju tožnice. Dokazni predlog za njegovo dodatno zaslišanje je na zadnjem naroku utemeljeval z navedbami, da med postopkom ni imel možnosti podati svojih pravnih naziranj (list. št. 476) in ne zaradi dokazovanja dejanskih okoliščin primera, kot to navaja v pritožbi. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno podajanju strankinega pravnega naziranja glede spornega predmeta, ampak dokazovanju zatrjevanih pravno relevatnih spornih dejstev. Ker sta bila v postopku zaslišana tako tožnica kot njen skrbnik in je sodišče v novem sojenju njuni izpovedbi prebralo (tretji odstavek 302. člena ZPP), tožeča stranka pa se je o tem izjavila (primerjaj zapisnik zadnje glavne obravnave), pravica do izjavljanja tožeči stranki ni bila kršena, predlog za dodatno zaslišanje tožnika pa pravilno zavrnjen. Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

24. Zahtevek za plačilo uporabnine je sodišče zavrnilo po ugotovitvi, da tožnica niti prvega toženca niti njegovega pravnega prednika (pokojnega A. A.) nikoli ni pozvala k plačilu odmene za uporabo obravnavane nepremičnine. Teh ugotovitev tožnica ne graja. Nasprotno, sama navaja, da je pri zahtevkih iz naslova neupravičene uporabe (198. člen OZ v zvezi s 190. členom OZ) pravno relevantna zahteva po izročitvi stvari v uporabo. Hkrati priznava, da je ni podala, češ da je bilo iz toženčevih ravnanj evidentno, da njena zahteva ne bi obrodila sadov.

25. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je za zahtevek za uporabnino zaradi neupravičene uporabe tuje stvari treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki je ne uporablja. Ne zadošča zgolj dejstvo neuporabe. Za uspeh v pravdi mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari.(6) Svojo voljo mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti.(7) Ker tožnica priznava, da tega ni storila, to pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je pravilna tudi njegova presoja, da je tožnica v svoje prikrajšanje privolila.(8) Vseh potrebnih zakonskih pogojev za plačilo uporabnine ni niti zatrjevala niti jih dokazala. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen. Pritožbo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prve tožene stranke

O pravnem interesu tožnice za ugotovitveno tožbo

26. Kot je bilo že povedano, je ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe v tem postopku predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti izbrisne tožbe in tožbe za ugotovitev skupnega premoženja ter deležev na njem. Ker gre za predhodno vprašanja o glavnem zahtevku (izbrisna tožba, ugotovitev lastninske pravice na podlagi zakona), tožnici pravnega interesa za vmesni ugotovitveni postopek niti ni bilo treba dokazovati (tretji odstavek 181. člena ZPP). Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Podan mora biti glede glavnega predmeta spora, za katero pa se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Prejudicialnost pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča siceršnjo procesno predpostavko za ugotovitveno tožbo.(9)

27. Pritožbene navedbe, da tožnica pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala, so tudi neutemeljene. Uspeh v morebitni samostojni pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe, v kateri tožnica ni bila pogodbena stranka, bi ji odprl možnost za uveljavitev njene originarno pridobljene lastninske pravice iz naslova skupnega premoženja v odnosu do bivšega moža – prodajalca – oziroma v odnosu do preostalih tožencev kot njegovih pravnih naslednikov – dedičev. Če tožnik s samostojno tožbo uveljavlja ničnost prodajne pogodbe med dvema tožencema, kot je primer v obravnavani zadevi, je pravni interes podan, če dokaže, da ima bodisi pravico od prodajalca zahtevati, da v tem primeru pogodbo sklene z njim, ali da zoper njega lahko uveljavi na zakon oprto pravico (v obravnavanem primeru: na drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Nadaljnji tožbeni zahtevek je stvarnopravne narave (izbrisna tožba ter zahtevek za ugotovitev originarno pridobljene lastninske pravice), ki ne zastara. Pritožbeno opozarjanje na časovno odmaknjenost uveljavljanja skupnega premoženje je neutemeljena. Tožnica je z izbrisno tožbo aktivno legitimirana po prvem odstavku 243. člen ZZK-1. Z izbrisno tožbo je aktivno legitimiran tisti, čigar pravice na nepremičnini so bile s sporno vknjižbo kršene. Drži, da je od uspeha v tej pravdi odvisen obseg zapuščine po pokojnem bivšem zakoncu tožnice. A ne gre za spor iz zapuščine, kot trdi pritožba. Tožnica, ki ni bila dedinja v zapuščinskem postopku po bivšem (razvezanem) zakoncu, pravilno uveljavlja tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, pridobljene na podlagi ZZZDR, v tej pravdi zoper dediče pokojnega bivšega zakonca (druga do četrta tožena stranka).

28. Pritožba skuša omajati ugotovitve sodišča o pravnem interesu tožnice za ugotovitveno tožbo še z opozarjanjem na dejstvo, da je pokojni A. A. že v letu 1987 razpolagal z idealnim deležem do 1/2, in sicer z darilom svoji drugi ženi in ga po njeni smrti z dedovanjem pridobil nazaj. Naziranje, da je s tem tožnica izgubila stvarnopravni zahtevek, je zmotno. Dejanski položaj v tem primeru ni primerljiv s primerom iz sodne prakse, na katerega se sklicuje pritožnik (II Ips 712/2007). Dejstvo opisanega preteklega razpolaganja s skupnim premoženjem je za to pravdo nerelevantno. Če zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (idealni delež do 1/2), je tak pravni posel ničen (54. člen ZZZDR) in brez pravnih učinkov.

29. Tudi z opozarjanjem na izpodbojnost in ne ničnost pravnih poslov, s katerim eden od zakoncev v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca (obravnavana prodajna pogodba med A. A. in prvo toženo stranko), pritožba ne more omajati tožničinega pravnega interesa oziroma prejudicialnosti za ugotovitev ničnosti obravnavane prodajne pogodbe. Tožnica je namreč primarno zatrjevala, sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, ničnost obravnavane pogodbe na drugi podlagi: zaradi nedopustnega nagiba (39. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 40. člena OZ).

O izbrisni tožbi in dobrovernosti

30. Prva tožena stranka neutemeljeno kot zmotno in pomanjkljivo izpodbija odločitev v točki II. izreka. Vztraja, da bi bilo treba zahtevek za izbrisno tožbo zavrniti, ker je bil prvi toženec pri sklepanju obravnavane pogodbe dobroveren (tretji odstavek 244. člena ZZK-1). Sodišču očita, da o dobrovernosti prvega toženca nima razlogov (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti ugotovitev (nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).

31. Kot že rečeno, je sodišče ugotovilo ničnost prodajne pogodbe zaradi nedopustnega nagiba in ne njegove izpodbojnosti zaradi pomanjkanja prodajalčeve razpolagalne sposobnosti. To pa je ključno pravno relevantno dejstvo, od katerega je odvisno, ali je treba pri izbrisni tožbi presojati tudi dobrovernost pridobitelja. Dobrovernost se povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) le v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja. Kadar pa je pravni posel ničen sam po sebi, pridobitelja dobra vera ne varuje. Gre za položaj iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1, ki določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Zakon torej v tem primeru ne zahteva, da bi moral biti neposredni pridobitelj dobroveren.(10) Dejansko stanje o nepravilni vknjižbi in materialnopravnem upravičenju tožnice, ki zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je pravilno ugotovljeno. Do zatrjevane dobre vere prvega toženca se sodišču ni bilo treba opredeljevati niti ga raziskovati.

O ničnosti pogodbe in nedopustnem nagibu

32. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve glede ničnosti pravnega posla zaradi nemoralnih nagibov pokojnega A. A. Utemeljena je z jasnimi, prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi v točkah 18 – 13 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. V njih ne najde zatrjevanih nasprotij in protispisnosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Slednjih pritožba niti ne konkretizira. Na kršitve načela kontradiktornosti in ustavnih pravic C. C., ki ni bila stranka v postopku, se pritožnik ne more sklicevati. Njegovo nestrinjanje z dokazno oceno pa ne more pripeljati do očitanih procesnih kršitev. Zlasti ne v obravnavanem primeru, ko je dokazna ocena opravljena ob pravilnem upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP: celovito, upoštevaje vse izvedene dokaze in ne le tistih, ki jih izpostavlja pritožba in ki so ji v korist (zaslišanje prvega toženca in njegove žene).

33. Pritožba z ničemer ne omaje ocene in ugotovitve sodišča, da je bil celoten posel v naprej dogovorjen, fiktiven (da je šlo dejansko za darilno in ne prodajno pogodbo) in sklenjen izključno z namenom, da A. A. izigra tožnico (svojo bivšo ženo) pri njenih pravicah iz skupnega premoženja in skupne otroke pri dedovanju. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila pogodba sklenjena manj kot mesec dni pred smrtjo hudo bolnega A. A. Ni bilo sporno, da se s tožnico in skupnimi otroki ni dobro razumel in jih je odklanjal. Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča pomoči in nege, čeprav hudo bolan, s strani C. C. ni potreboval niti mu ni bila nudena oziroma vsaj ne v takem obsegu, da bi utemeljevala plačilo v višini celotne kupnine za obravnavano nepremičnino. Prva tožena stranka je poudarjala, da je bila pogodba prijavljena na DURS, pri notarju in da je bila kupnina izročena prodajalcu. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tretje tožene stranke, ki ga je v povezavi z drugimi dokazi povsem pravilno ocenilo (razlogi na strani 16 sodbe). Že poudarjanje obličnosti pri sklepanju pogodbe, ki naj dokaže njeno veljavnost, vzbuja dvom o prirejenosti ravnanj pogodbenikov in omaje pritožbeno prepričanje o dobrovernosti prve tožene stranke. Potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je šlo za manever, ki je prikril resnično neodplačno – darilno pogodbo med pogodbenikoma. Del tega manevra je bil po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi denarni tok kupnine, ki je bila z namenom prikritja darilne pogodbe vrnjena na račun toženčeve žene in ne neposredno na toženčev račun. Ne more biti dvoma, da je bil izveden zgolj zato, da bi se ustvaril vtis o sklepanju dveh ločenih odplačnih pogodb, o čemer govori pritožnik v pritožbi. Za sklepanje odplačne pogodbe z C. C. ni bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje nobene realne podlage. Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, kot ga je pri A. A., pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je v nasprotju z moralnimi načeli. Taka podlaga je po ustaljenih stališčih sodne prakse nedopustna.(11) Tudi pogodbe v zvezi z razpolaganjem s skupnim premoženjem, sklenjene zaradi nemoralnih nagibov v škodo enega od zakoncev so nične.(12) Pogodba je nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). Glede na dejanske ugotovitve o sklenjeni darilni pogodbi pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru dobrovernost prvotožene stranke ni pravno relevantna. Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ) v zvezi z 39. členom OZ). Odločitev je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena.

O skupnem premoženju

34. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema odločitev o obsegu skupnega premoženja (6/10 nepremičnin parc. št. 1 k. o. X in ugotovljene premičnine v delavnici na nepremičnini št. 1 k. o. X) ter višini deležev tožnice in pokojnega A. A. na njem (za vsakega do 1/2).

35. Pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in o procesnih kršitvah pri dokazovanju z izvedencem gradbene stroke glede nepremičnine parc. št. 1 k. o. X so neutemeljene. Ni bilo sporno, da je bilo zemljišče, na katerem sta bivša zakonca zgradila obravnavani objekt, A. A. posebno premoženje. Sodišče ga je zato kot tako pravilno upoštevalo, ne pa tudi deleža do 1/2 navedene nepremičnine, ki ga je prej v nasprotju s 54. členom ZZZDR pokojni A. A. podaril svoji drugi ženi in ga nato po njej ponovno podedoval. Navedeno za to pravdo ni relevantno in ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Pri ugotavljanju skupnega premoženja je pravilno izhajalo iz razmerja med vrednostjo zemljišča kot posebnega premoženja in zgradbe na njem, kot novo ustvarjenega skupnega premoženja, kot jo je ocenil izvedenec. Uporabil je tri različne metode in argumentirano pojasnil medsebojno vrednost v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze. Po ugotovitvi, da to razmerje predstavlja povprečno 40 % (zemljišče) proti 60 % (novozgrajena stavba), je dejansko in pravno pravilna ugotovitev, da v skupno premoženje bivših zakoncev sodi 6/10 navedene nepremičnine.

36. Tudi procesnih kršitev pri dokazovanju z izvedencem sodišče ni zagrešilo. Na pripombe prve tožene stranke na pisno izvedeniško mnenje je odgovorilo v točki 16 sodbe in jih argumentirano zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dodatno zaslišanje izvedenca niti postavitev novega izvedenca. Absolutne zahteve, da bi moralo sodišče vedno zaslišati izvedenca, čeprav je podal popolno in pravilno pisno mnenje, ni. Dodatno dokazovanje z izvedencem ali novim izvedencem je potrebno le, če so v pisnem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o njegovi pravilnosti. V obravnavanem primeru vsega tega ni bilo. Pisno izvedeniško mnenje je bilo namreč opravljeno v okviru zadane naloge s strani sodišča (primerjaj sklep na redni številki 27 spisa), strokovno popolno argumentirano, tako da je sodišče lahko svojo dokazno oceno in ugotovitev oprlo nanj. Toženčeve pripombe, ki jih povzema v pritožbi, niso bile pravno pomembne za rešitev spora niti niso vzbudile dvoma o popolnosti in pravilnosti pisnega mnenja. Pritožba prezre, da izpostavljene skladiščne hale izvedenec pri vrednotenju vrednosti objekta sploh ni ocenjeval (primerjaj redna številka 40 spisa). Torej so celo razlogi sodišča o pravočasnosti toženčevih navedb v zvezi z gradnjo hale nerelevantne. Na pritožbeno grajo o procesni kršitvi 286. člena ZPP ni treba odgovarjati. Ocenjevanje vrednosti nepremičnine v različnih časovnih obdobjih je izvedenec pojasnil in strokovno utemeljil. Pritožnik mnenja ni mogel omajati z izvedeniškim mnenjem izvedenca E., saj je imel slednji drugo nalogo. Kot izhaja iz listine v prilogi B 12, je ocenjeval vrednost nepremičnine po stanju po letu 2008 in ne v času nastanka skupnega premoženja. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo navedeno mnenje izdelano v drugem sodnem postopku. Zato ga brez soglasja strank v tem postopku ni moglo upoštevati.

37. Obstoj in obseg premičnin, ki sodijo v skupno premoženje, je sodišče pravilno ugotovilo v okviru trditvene in dokazne podlage strank. Tožnica se je pri njihovi identifikaciji oprla na popis premičnin, opravljen v obliki notarskega zapisnika. Trdila je, da sodijo v skupno premoženje. Toženec pa je trdil, da mu jih je prodal pokojni A. A. skupaj z nepremičnino. Tako se izkaže, da je bil zahtevek dovolj določen oziroma določljiv, saj je bilo obema strankama znano, za katere premičnine gre. Ob izrecnem seznamu premičnin je po pravilni presoji sodišča prve stopnje trditveno in dokazno breme o tem, da določene premičnine iz seznama ne sodijo v skupno premoženje, oziroma da jih ni več, prešlo na toženca. Ker ga ni zmogel, se je sodišče upravičeno naslonilo na seznam. Po ugotovitvi, da so bile vtoževane premičnine pridobljene v trajanju zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi tožnice in pokojnega toženca, je odločitev o skupnem premoženju sprejeta ob pravilni uporabi drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Pravno naziranje o prenehanju lastninske pravice zaradi opustitve (102. člen SPZ) nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in so pravno zgrešena, sklicevanje na s to zadevo neprimerljivi judikat VSRS II Ips 964/2007 pa neutemeljeno. Opredeljevanje do ugovorov toženca glede dobrovernosti (četrti odstavek 64. člena SPZ) je bilo nepotrebno ob ugotovitvi, da so bile nepremičnine odtujene neodplačno z ničnim pravnim poslom. Toženčeva dobra vera ničnega pravnega posla ne sanira.

38. O višini deležev bivših zakoncev, ki jo prav tako izpodbija prva tožena stranka, se je sodišče prepričalo po zaslišanju strank in prič. Ocene, da sta bila njuna prispevka enaka, pritožba z ničemer ne omaje. Odločitev o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju je pravilno oprta na 59. člen ZZZDR po pravilni ugotovitvi, da toženec drugačnega (višjega) prispevka pokojnega A. A. ni dokazal. Tudi s pritožbenimi navedbami te odločitve ne more omajati, zlasti ker se tudi tu neutemeljeno sklicuje na skladiščno halo, ki ni bila predmet ocene pri vrednosti objekta.

O poslovni sposobnosti tožnice

39. Sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedeniškega mnenja medicinske stroke glede procesne sposobnosti tožnice ob vlaganju tožbe. Mnenje izvedenca je zahtevalo, ker se je med postopkom pojavil dvom o tožničini procesni sposobnosti. Po pridobitvi izvedeniškega mnenja je pozvalo CSD, naj postavi tožnici skrbnika za posebni primer. Slednji je odobril vsa procesna dejanja, ki jih je prej opravila tožnica kot stranka (list. št. 241 in naslednje spisa). S tem so bile odpravljene tudi morebitne pomanjkljivosti glede tožničine procesne sposobnosti ob vlaganju tožbe. Pritožbeno naziranja o neodpravljivih pomanjkljivostih, ki bi narekovale zavrženje tožbe, je zmotno.(13)

40. Odgovoriti je treba še na očitano absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je bila tožeča stranka nepravilno zastopana zaradi nedopustne kolizije med tožnico in njenim skrbnikom.

41. Skrbnik je bil tožnici postavljen v upravnem postopku, pred centrom za socialno delo. Presoja, ali so pri postavitvi skrbnika izpolnjeni zakonski pogoji iz 181. člena ZZZDR, na katere opozarja pritožnik, je v takem primeru pridržana upravnemu organu. Načelo prirejenosti postopkov in vezanosti na pravnomočne odločbe drugih organov preprečuje ponovno preverjanje pravilnosti izdanega sklepa v pravdi. Zato pritožnik s sklicevanjem na kolizijo interesov med tožnico in njenim skrbnikom v tem postopku ne more uspeti.

42. Tudi na nepravilno zastopanje tožnice oziroma kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se ne more sklicevati. Smisel navedene določbe je v varstvu nepravilno zastopanih. Zato bi se na to kršitev lahko sklicevala kvečjemu tožnica, če ne bi bila v redu zastopana, ne pa prvi toženec, ki je njen nasprotnik.

43. Pritožba prve tožene stranke je torej v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

44. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki sta jo sicer izpodbijali tudi obe pritožbi. Ugotavlja, da sta obe stranki deloma uspeli, deloma propadli v pravdi. Zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). S tem je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških

45. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Prva tožena stranka je s pritožbo propadla in do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnici, ki je na njeno pritožbo vložila odgovor, pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.859,28 EUR. Odmera na stroškovniku na list. št. 547 obsega odvetniške stroške, ovrednotene po ZOdvT,(14) ki se uporablja v tem postopku.

46. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela. Tožena stranka ji mora na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti 762,00 ERU, to je eno polovico stroškov za pritožbo, ki so priglašeni na stroškovniku na list. št. 532 spisa in odmerjeni po ZOdvT.

47. Ker je bila tožnici na podlagi odločbe o BPP dodeljena brezplačna pomoč (odločba na redni številki 141 spisa), mora prva tožena stranka priznane stroške pritožbenega stroška povrniti v koristi proračuna RS (46. člen ZBPP(15)). V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.(16)

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002.

Op. št. (4): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami.

Op. št. (6): Primerjaj odločbe VSRS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in v opombi 2 navedeno sodno prakso.

Op. št. (7): Primerjaj VSRS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 in v točki 14 navedeno sodbo prakso.

Op. št. (8): Primerjaj VSRS II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015.

Op. št. (9): Primerjaj: Galič, A., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 160.

Op. št. (10): Primerjaj: Pavčnik, T., v: Izbrisna tožba, analiza prakse višjih sodišč, Pravosodni bilten št. 1/2012, str. 167.

Op. št. (11): Primerjaj VSRS II Ips 44/2014, II Ips 259/2014, II Ips 568/2009, II Ips 299/2007, II Ips 297/2010, II Ips 654/2011, II Ips 381/99, II Ips 347/1993.

Op. št. (12): Primerjaj: VSRS II Ips 25/2011, II Ips 319/2013.

Op. št. (13): Primerjaj: Galič, A., v: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, prva knjiga, GV Založba Ljubljana, 2005, str. 353).

Op. št. (14): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami.

Op. št. (15): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami.

Op. št. (16): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja, št. 1/2006, stran 7.


Zveza:

OZ člen 39, 40, 40/2, 40/3, 190, 198. ZZZDR člen 51, 51/2, 52, 52/1, 54, 59, 181. ZZK-1 člen 243, 243/1, 244, 244/3. ZPP člen 181, 181/3, 302, 302/3.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMjI3