<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 831/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.831.2016

Evidenčna številka:VSL0085864
Datum odločbe:28.09.2016
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Majda Irt (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
Institut:razveljavitev oporoke - pravni interes - subjektivni rok za vložitev tožbe - oporočna sposobnost - demenca oporočitelja - razumevanje besedila oporoke - priče pri oporoki - priznanje oporoke - delno priznanje oporoke - zavrnitev dokaznih predlogov - stroški pravdnega postopka - uspeh - prosta presoja dokazov

Jedro

Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oporočna sposobnost se domneva, tisti, ki trdi nasprotno, pa mora domnevo izpodbiti.

Oporočne priče in notarka niso strokovno usposobljene za presojo oporočne sposobnosti, še posebej ne takrat, kadar sam potek sestave oporoke, njeno branje in podpis potekajo tako, da oporočitelj pri tem sodeluje z dajanjem videza pritrjevanja. Zato je neutemeljen očitek prvemu sodišču zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem vseh predlaganih prič. Vprašanje o oporočni sposobnosti zapustnika sodi v okvir strokovnih vprašanj, na katere lahko odgovori le izvedenec. Le slednji bi lahko kompetentno odgovoril na vprašanje o morebitnem obstoju „svetlega trenutka“ pri zapustniku v času sestave oporoke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje z dne 3. 12. 2015.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2015.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu in sodbi dopustilo spremembo tožbe z dne 20. 4. 2015 (I. točka izreka). Notarsko oporoko pok. A. A., umrlega ... 2013, ki jo je 23. 2. 2009 sestavila notarka B. B., razglasilo pa 4. 6. 2014 Okrajno sodišče na Vrhniki, je razveljavilo (II. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev oporoke pok. A. A. z dne 28. 12. 1990, zavrglo (III. točka izreka).

2. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom z dne 14. 12. 2015, s katerim je prvi tožeči stranki priznalo 828,89 EUR pravdnih stroškov, ki pa jih je tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije; drugi tožeči stranki pa je priznalo 2.251,53 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sklep in sodbo z dne 3. 12. 2015 se pritožujeta obe pravdni stranki, zoper sklep o odmeri stroškov pa se pritožuje tožena stranka.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe, v kateri je prvo sodišče zavrglo tožbo v razširjenem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Graja zaključek prvega sodišča o odsotnosti pravnega interesa za dodatni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke z dne 28. 12. 1990. Poudarja, da se tožena stranka ni izjavila o obstoju oporoke, narejene v času med 28. 12. 1990 in 22. 2. 2009, zato sodišče tožbe ne bi smelo zavreči. Z vsemi oporokami razpolaga prva tožena stranka, tožeča stranka pa do njih nima dostopa. V okviru materialnopravnega vodstva bi moralo sodišče preveriti obstoj še tretje oporoke oz. o tem pridobiti izjavo tožene stranke. Opozarja na subjektivni rok za vložitev tožbe iz 61. in 76. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Če toženi stranki nista prerekali navedb o obstoju oporoke, sestavljene po 28. 12. 1990 in pred 22. 2. 2009, so bili podani pogoji za sodbo na podlagi pripoznave, ne pa za zavrženje tožbe. Za ugotavljanje obstoja kasnejše oporoke je bilo predlagano zaslišanje priče. V danem primeru gre za sodbo presenečenja, saj je tožeča stranka pričakovala vmesno sodbo glede oporoke z dne 22. 2. 2009, oporoka z dne 28. 12. 1990 pa naj bi bila predmet obravnavanja v nadaljevanju postopka. V danem primeru je bila zaradi neizvajanja dokazov kršena pravica tožeče stranke do dostopa do sodišča oz. do obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v III. točki izreka in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka izpodbija sodbo in sklep v II. in IV. točki izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Poudarja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo priče C. C., ki je bil prisoten pri branju in podpisovanju izpodbijane oporoke. Ne drži, da bi bilo zaslišanje pravdnih strank in notarke podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. Č. Č. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi se izvedenec opredelil do zaslišanja pravdnih strank ali notarke. Izvedenec je postavil zgolj domnevo o tem, kakšna naj bi bila sposobnost oporočitelja ob sklenitvi oporoke. Izpostavlja notarkino izpovedbo, iz katere izhaja, da je oporočitelj jasno izjavil svojo voljo. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in je napačno presodilo priznanje oporoke tožeče stranke. Oporoke ni mogoče priznati le deloma. Delno priznanje oporoke pomeni priznanje oporoke v celoti. V zvezi z razumevanjem kompleksnosti besedila poudarja, da je tudi takšno besedilo mogoče razumeti. Način, na katerega se izjavi voljo, je povsem preprost, nato pa notar tehnično izpelje zapis volje, ki je morda težje razumljiv. Notar vedno razumljivo pojasni, kaj posamezen del besedila pomeni in na kateri del izražene izjave se nanaša. V čem naj bi kompleksnost besedila presegala običajno razumljivost, sodba ne navaja. Opozarja, da zgolj na podlagi izvedeniškega mnenja ni mogoče ugoditi zahtevku, saj bi moralo sodišče dokaze presojati vsakega posebej in nato vse skupaj. Izvedenec je ugotavljal zgolj obstoj bolezni in na tej podlagi sklepal o kompleksnosti (ne)razumevanja besedila oporoke. Sodišče pa bi se moralo nasloniti tudi na izpovedi tistih, ki so bili prisotni ob zapisu oporoke. Sposobnost razumevanja besedila ne pomeni, da se besedilo razume v vseh njegovih lastnostih; bistveno je, da se razume pomen besedila, ki mora odražati izraženo voljo. Demenca, zlasti taka, ki še ni huda, ne izključuje možnosti, da nekdo veljavno izrazi svojo voljo. Obstoj morebitnega svetlega trenutka pa je mogoče ugotoviti le na podlagi zaslišanja prič. V nadaljevanju povzema izpovedbi toženke D. D. in notarke ter izraža dvom v sprejeto dokazno oceno. V zvezi s potekom podpisovanja je sodišče podalo zgolj oceno, torej domnevo. Za tako domnevo pa ni podlage v zakonu. Sodišče dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ne pa domnev. Podpisovanje pa je ključno in o njem bi vedela izpovedati le priča C. C., ki je sodišče ni zaslišalo, preostale priče pa o tem niso vedele povedati ničesar. Poudarja, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sprejeti zaključka, da pri oporočitelju v času sestave oporoke ni bila podana oporočna sposobnost. Oporočitelj je bil, kljub v preteklosti diagnosticirani demenci, še vedno popolnoma sposoben veljavno izraziti svojo voljo. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožena stranka vlaga tudi pritožbo zoper sklep z dne 14. 12. 2015 o odmeri pravdnih stroškov. Uveljavlja zmotno uporabo določb ZPP in Zakona o odvetniški tarifi glede višine stroškov postopka. Sodišče bi smelo priznati le stroške za zastopanje ene stranke, ki bi bili povečani za 30 % na račun zastopanja dodatne stranke. Prva tožnica je imela priznano brezplačno pravno pomoč in bi bila upravičena zgolj do povrnitve zneska, ki ga bo pooblaščenki priznala služba za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka povzema določbo tar. št. 1200 (Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT) in podaja svojo razlago te določbe. Graja stališče sodišča, da zaradi razširjene tožbe niso nastali posebni stroški. Sodišče bi moralo upoštevati, da je šlo za zadevo, ki jo je bilo prav tako treba obravnavati. Druga oporoka ima enako težo in pomen za stranko kot postopek glede prve oporoke. Tožbena zahtevka sta bila dva, predmeta obravnave pa tudi. Obravnavani sta bili dve oporoki, tožeča stranka pa ni uspela s polovico zahtevka, pa tudi ne s podrejenim tožbenim zahtevkom. Sodišče bi smelo tožeči stranki priznati največ polovico stroškov postopka, odločiti pa bi moralo tudi o stroških postopka tožene stranke in ji priznati polovico, nato pa stroške medsebojno pobotati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

7. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam, ki so nanje podale odgovore.

8. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep in sodbo z dne 3. 12. 2015

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za dodatni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke A. A. z dne 28. 12. 1990. Dejstvo, da se tožena stranka ni izjavila o obstoju t. i. „vmesne“ oporoke, na odločitev ne more imeti vpliva. Tožeča stranka je v vlogi z dne 14. 5. 2015 povsem nesubstancirano navedla, da naj bi obstajala še ena oporoka, s katero je pokojni tudi njej namenil del premoženja, o tem pa naj se zasliši priča E. E. Tožeča stranka ni navedla nikakršnih okoliščin o tem, kje naj bi se oporoka nahajala, niti ni pojasnila funkcije, ki naj bi jo v zvezi z oporoko imela predlagana priča. Upoštevaje navedeno pa se tudi toženi stranki o tej oporoki še ni bilo treba izjasniti, niti niso bile podane predpostavke za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Glede na podano trditveno podlago je zaključek prvega sodišča, da je odločanje o vprašanju veljavnosti oporoke z dne 28. 12. 1990 preuranjeno ter da bo o teh vprašanjih – še posebej glede morebitne t. i. „vmesne“ oporoke – moralo najprej odločiti zapuščinsko sodišče. Odveč je tudi strah, da bi tožeča stranka izgubila možnost izpodbijanja oporoke, saj enoletni rok, v skladu z določbo 61. člena ZD, ne teče pred razglasitvijo oporoke.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep in sodbo z dne 3. 12. 2015

10. V skladu z 59. členom ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oporočna sposobnost se domneva, tisti, ki trdi nasprotno, pa mora domnevo izpodbiti (prvi odstavek 61. člena ZD).

11. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage za dvom o oporočni nesposobnosti A. A. v času sestave oporoke. Temu pritrjuje življenjsko prepričljiva dokazna ocena prvega sodišča, ki je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvo sodišče zapisalo, da so zakoniti dediči priznali oporoko v delu, v katerem je oporočitelj priznal lastninsko pravico D. D. do ½ iz naslova skupnega premoženja, niso utemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 15 povsem jasno izhaja, da je tožeča stranka prvi toženki priznala lastninsko pravico do ½ skupnega premoženja in da je tožeča stranka tista, ki ni priznala oporoke, ne pa tožena stranka. Pritožbeno razlogovanje, da je tožeča stranka z delnim priznanjem pravzaprav priznala veljavnost oporoke v celoti, ne more imeti želene teže. Iz trditvene podlage in sklepa zapuščinskega sodišča povsem jasno izhaja, da tožeča stranka oporoke ne priznava. Tisti del premoženja, ki sta ga zapustnik in prva toženka skupaj ustvarila v času trajanja zakonske zveze, in pripada prvi toženki, niti ne more biti predmet oporoke.

12. Pritožba zmotno meni, da izpovedbe strank in prič niso predstavljale podlage za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. Č. Č. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da je izdelano na osnovi pregleda vseh podatkov v spisu ter medicinske dokumentacije. Izvedenec je v mnenju med drugim tudi povzel nekatere izpovedbe, seveda pa se do njih ni opredelil, saj za to ni bilo podlage.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da oporočne priče in notarka niso strokovno usposobljene za presojo oporočne sposobnosti, še posebej ne takrat, kadar sam potek sestave oporoke, njeno branje in podpis potekajo tako, da oporočitelj pri tem sodeluje z dajanjem videza pritrjevanja. Zato je neutemeljen očitek prvemu sodišču zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem vseh predlaganih prič. Vprašanje o oporočni sposobnosti zapustnika sodi v okvir strokovnih vprašanj, na katere lahko odgovori le izvedenec. Le slednji bi lahko kompetentno odgovoril na vprašanje o morebitnem obstoju „svetlega trenutka“ pri zapustniku v času sestave oporoke. Tožena stranka je imela možnost zahtevati dopolnitev izvedeniškega mnenja oz. zaslišanje izvedenca, vendar se te možnosti ni poslužila in izvedencu ni predočila svojih dvomov, ki jih sedaj izpostavlja v pritožbi.

14. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da je besedilo oporoke kljub kompleksnosti mogoče razumeti, ker naj bi bil način, na katerega se izjavi voljo, povsem preprost. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev izvedenca – ki ji tožena stranka tekom postopka ni oporekala – da zapustnik v času sestave notarskega zapisa oporoke ni bil sposoben razumeti, 1.) kaj pomeni oporoka, 2.) kaj pomeni zadnji zapis poslednje volje in 3.) kaj pomeni izjava o priznanju skupnega premoženja. Izvedenec ugotavlja, da je imel zapustnik zmerno do težko obliko demence in ni bil sposoben razumeti kompleksnosti besedila, ki ga vsebuje notarski zapis, niti ni bil sposoben razumeti pomena izjave o tem, komu priznava lastništvo nepremičnega in premičnega premoženja, komu je namenjena in kakšne so dejanske posledice izjave. Izvedenec je v svojem mnenju natančno zapisal, da zapustnik ni bil sposoben jasno in brez dvoma izraziti svoje želje, da vse premoženje po njegovi smrti preide v last njegove žene. Tako jasno izražen zapis pa ni nikakršna domneva, kot poskuša prikazati pritožba. Da pri zapustniku ni šlo za hudo demenco, tožena stranka tekom postopka niti ni izkazala.

15. Prvo sodišče je napravilo logično in prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedi notarke, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pri ugotavljanju oporočiteljeve reakcije na vprašanja je prvo sodišče izhajalo tako iz trditvene podlage kot tudi izpovedb. Tožeča stranka je že v pripravljalnih vlogah navajala, da je imel zapustnik navado na vprašanje odgovarjati z „da“, tudi če ni razumel pomena vprašanja. Prvo sodišče je ugotovitve v zvezi z „dajanjem videza pritrjevanja“ sprejelo ob upoštevanju trditvene podlage in izvedenih dokazov. Dokaz z zaslišanjem priče C. C. pa na odločitev ne more imeti vpliva, ker priča ni strokovno usposobljena za presojo oporočne sposobnosti oporočitelja.

16. Pritožbeni očitki pravdnih strank glede sklepa in sodbe z dne 3. 12. 2015 niso utemeljeni, pritožbeno sodišča pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo ter potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 14. 12. 2015

17. Prvo sodišče je pravdne stroške pravilno odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in stroškovnikom. Pritožbeno razlogovanje glede uporabe tar. št. 1200 ZOdvT je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prej navedeno tarifno številko in izračunalo stroške, ki bi tožeči stranki nastali v primeru, da nobena ne bi imela odobrene brezplačne pravne pomoči. Posebej je izračunalo znesek, do katerega je upravičena prva tožnica, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, in nato z odštetjem tega zneska od skupnega zneska ugotovilo višino nagrade, ki gre drugi tožnici. Takšna metodologija izračuna pravdnih stroškov ni v nasprotju z določbami ZOdvT.

18. Napačno je tudi razlogovanje pritožbe v zvezi s pritožbenim uspehom. Tožena stranka zmotno meni, da je tožeča stranka uspela le s polovico zahtevka. Tožeča stranka je v celoti uspela z zahtevkom za razveljavitev notarske oporoke, sestavljene 23. 2. 2009, med tem ko je bila razširjena tožba za razveljavitev oporoke z dne 28. 12. 1990 zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da z delom tožbe, ki jo je sodišče zavrglo, posebni stroški niso nastali. Sodišče v zvezi z zavrženim delom ni izvajalo nikakršnih dokazov, s t. i. „vmesno„ oporoko pa se bo najprej ukvarjalo zapuščinsko sodišče. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera je zato pravilna odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške.

19. Pritožbene navedbe niso utemeljen, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovori na pritožbe pa niso v ničemer prispevali k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške v zvezi z njimi pravdni stranki nosita sami.


Zveza:

ZD člen 59, 61, 61/1, 76. ZPP člen 8. ZOdvT tarifna številka 1200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5OTM0