<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 48/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:IV.IPS.48.2009

Evidenčna številka:VS2004986
Datum odločbe:20.10.2009
Področje:PREKRŠKI
Institut:kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - javna raba slovenščine - oglaševanje

Jedro

Čeprav Zakon o javni rabi slovenščine ne predpisuje, da morata biti slovenska in tujejezična različica oglasnega sporočila na istem nosilcu sporočila, pa mora biti njegov učinek takšen, da naslovnik lahko zazna, da je oglasno sporočilo tako v slovenskem kot v tujem jeziku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Ljubljana, je pravni osebi S.d.o.o. izdal plačilni nalog 2006000160158 z dne 30.11.2006 zaradi prekrška po g) točki prvega odstavka 32. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Ur. l. RS, št. 84/2004, v nadaljevanju ZJRS), s katerim je pravni osebi S.d.o.o. naložil plačilo globe v višini 6.259,39 EUR (1.500.000,00 SIT), odgovorni osebi Z.K. pa je s plačilnim nalogom 2006000160220 z dne 30.11.2006 zaradi prekrška po drugem odstavku 32. člena ZJRS v zvezi z g) točko prvega odstavka 32. člena naložil plačilo globe v višini 41,73 EUR (10.000,00 SIT). Okrajno sodišče v Grosupljem je zahtevi za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeni ter jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem vrhovni državni tožilec A.P. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da stališči prekrškovnega organa in sodišča o tem, da sta zgoraj navedeni pravna oseba in odgovorna oseba kršili določbo prvega odstavka 23. člena ZJRS, ker naj bi oglaševala izdelke samo v nemškem jeziku, nepravilni. Res je sicer, da so potniki, ki so potovali v smeri proti Avstriji, oglas videli zapisan zgolj v nemškem, potniki, ki so potovali v obratni smeri, pa zgolj v slovenskem jeziku, vendar takšno oglaševanje ne pomeni kršitve prvega odstavka 23. člena ZJRS. Po tej določbi je javno oglaševanje izdelkov in storitev v tujem jeziku dovoljeno takrat, kadar je posebej namenjeno tujcem, pod pogojem, da tujejezične različice niso izrazno bolj poudarjene kot slovenska. V obravnavanem primeru sta bili na isti oglasni tabli vsak na eni strani smiselno identična zapisa tako v slovenskem kot v nemškem jeziku. Pogoj, da tuja različica ne sme biti izrazno bolj poudarjena kot slovenska, ni bil prekršen, saj ni nikjer določeno, da morata biti obe različici napisani skupaj. Takšno tolmačenje bi namreč pomenilo nedopustno širjenje obveznosti, ki v zakonu ni zapisana, in prekoračuje z zakonom določenega okvira, saj sta imeli slovenska in nemška različica oglasa enako besedilo in sta bili enako poudarjeno zapisani na isti tabli. Takšno stališče pa je v sodbi U-529/2007 z dne 26.9.2008 sprejelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijane sodbo in plačilna naloga razveljavi in postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo družbi S.d.o.o. in Z.K., ki sta izjavila, da se strinjata z navedbami v zahtevi.

B.

4. V obravnavanem primeru je družba S.d.o.o. postavila obcestno reklamno tablo v Z., na kateri je bil na eni strani napis v nemškem jeziku, ki se je glasil “BIS NACH KLAGENFURT IST ES NOCH 37 KM WAS, WENN SIE HIER ZU HAUSE WÄREN?! BLEIBEN SIE STEHEN, SCHAUEN SIE SICH DAS ZU MUSTERHAUS AN VIELLEICHT ENTSCHEIDEN SIE SICH DOCH!“, na drugi strani pa napis v slovenskem jeziku „DO LJUBLJANE JE LE ŠE 20 MINUT. KAJ PA ČE BI BILI TUKAJ DOMA?! POSTOJTE, OGLEJTE SI VZORČNO HIŠO. MORDA SE PA RES ODLOČITE!“, kateremu sta bila dodana še kontaktna telefonska številka in naslov spletne strani. Glede na ugotovitve Okrajnega sodišča v Grosupljem je oglas, obrnjen v smeri vožnje proti Ljubljani, nagovarjal slovenske potnike, oglas, obrnjen v smeri vožnje proti Avstriji, pa avstrijske oziroma tuje potnike.

5. Prekršek po g) točki prvega odstavka 32. člena ZJRS stori pravna oseba, prekršek po drugem odstavku 32. člena ZJRS v zvezi z g) točko prvega odstavka 32. člena ZJRS pa odgovorna oseba, če javno oglašuje izdelke in storitve samo v tujem jeziku v nasprotju z določbami 23. člena tega zakona. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZJRS morajo biti javno oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja javnosti na območju Republike Slovenije, skladno s področnim zakonom, v slovenščini. Če je oglaševanje posebej namenjeno tudi tujcem, se lahko uporabljajo tudi tuji jeziki, vendar tujejezične različice ne smejo biti izrazno bolj poudarjene kakor slovenska.

6. Glede na citirano določbo prvega odstavka 23. člena ZJRS je temeljno pravilo, da je oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti in druge oblike javnega obveščanja v Sloveniji v slovenskem jeziku. Kadar je oglaševanje namenjeno tako slovenskim kot tudi tujim naslovnikom, se lahko uporabi tudi tuj jezik, vendar je v takem primeru treba upoštevati zakonsko zahtevo, da oglaševanje v tujem jeziku izrazno ni bolj poudarjeno kot v slovenskem. Iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da je bilo v obravnavanem primeru oglaševanje izdelkov namenjeno slovenskim in tujim naslovnikom, ki so vozili mimo zgoraj opisane obcestne reklamne table, pri čemer je bilo oglasno sporočilo v nemškem jeziku očitno namenjeno izključno tujcem oziroma tujim voznikom. Po oceni Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru treba upoštevati posebnost naslovnikov oglasa, torej voznikov. Vozniki, tako tuji kot slovenski, ki so vozili v smeri proti Avstriji, so lahko videli oglasno sporočilo le v tujem jeziku in dobili vtis, da gre za oglasno sporočilo, izraženo izključno v tujem jeziku. Pričakovanje, da bo voznik, ki bo videl oglasno sporočilo v tujem jeziku, ustavil in si ogledal oglas še z druge strani, kjer je oglasno sporočilo tudi v slovenskem jeziku, ni utemeljeno. Ključna je percepcija oglasnega sporočila, kar v primeru vožnje v smeri proti Avstriji lahko pomeni le zaznavo oglasnega sporočila v tujem jeziku, saj je v obravnavanem primeru (hkrati) vidno zaznavna le ena stran oglasa oziroma obcestne reklamne table. Slovenski voznik, ki pelje mimo takšnega oglasa, kakršen je bil v obravnavanem primeru, dobi vtis, da je oglasno sporočilo le v tujem jeziku. Strinjati se je sicer z vložnikom zahteve, da zakon ne predpisuje dolžnosti, da sta slovenska in tujejezična različica oglasnega sporočila na istem nosilcu sporočila, vendar pa mora biti njegov učinek takšen, da naslovnik lahko zazna, da je oglasno sporočilo tako v slovenskem kot v tujem jeziku. Objekt varstva po prvem odstavku 23. člena ZJRS je slovenščina, ne pa ekonomski interes oglaševalca. Namen zakona je po oceni Vrhovnega sodišča ta, da zagotovi enakost slovenske in tujejezične različice oglasnega sporočila (kar izhaja iz zakonskega besedila, da tujejezična različica ne sme biti izrazno bolj poudarjena od slovenske), vendar tako, da je enakost med slovensko in tujejezičnimi različicami vidna in ne le navidezna. Pogoju, da je slovenska različica oglasa enakopravna tujejezični, v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno. Ob povedanem sta torej prekrškovni organ in sodišče pravilno odločila, da sta pravna oseba S.d.o.o., in odgovorna oseba Z.K. storila očitani prekršek.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve iz prve točke 156. člena ZP-1, zato je zahtevo na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZP-1 člen 156, 156-1.
ZJRS člen 23, 23/1, 32, 32/1-g, 32/2.
Datum zadnje spremembe:
16.09.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3NjQx