<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 2498/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.2498.2018

Evidenčna številka:VSL00021151
Datum odločbe:06.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:odvzem otroka - mednarodni protipraven odvzem otroka - uporaba mednarodne konvencije - postopek po haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok - zahteva za vrnitev otroka - listispendenca - ugovor litispendence - otrokovo običajno prebivališče - otrokova korist - resna nevarnost

Jedro

Dolžnica ni zmogla dokaznega bremena glede obstoja resne nevarnosti, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali da bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj (točka b prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije). Uporaba te klavzule je pogojena z neobičajno težkimi okoliščinami, ki bi lahko ogrozile otrokovo korist ter bi na primer bil otrok lahko deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja. Izvedeni dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo podlage, da bi bil upnik nasilen do štiriletne deklice. Zatrjevano, nedokazano vlečenje za ušesa in tepež po riti ne zadostita standardu resne nevarnosti. Prav tako dolžnica niti ne navaja, da organi države Belgije (policija, skrbstveni organ, sodišče) nimajo vzpostavljenih mehanizmov, ki bi zagotovili ustrezno in primerno zaščito deklice po njeni vrnitvi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. V sklepu z dne 6. 11. 2018 je sodišče zavrnilo ugovor litispendence (I) in sklenilo, da so iz polnjeni pogoji za vrnitev hčerke strank postopka, ki se nahaja pri dolžnici v Republiki Sloveniji, in ji naložilo vrnitev hčere v Belgijo (II). V dopolnilnem sklepu z dne 20. 11. 2018 je sodišče določilo paricijski rok.

2. Odločitev sodišča po odvetniku izpodbija dolžnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da predlog upnika zavrne, podredno pa, da sklep z dne 6. 11. 2018 razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugega sodnika. Tudi v pritožbenem postopku vztraja, da sodišče ni spoštovalo litispendence, čeprav je upnik vložil enak predlog zoper dolžnico tudi v Belgiji. Postopek v Belgiji se je začel pred postopkom v Sloveniji in še ni končan. Izpostavlja, da je iz Belgije odšla zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je nad njo izvajal upnik, da v Belgiji nima nobenega premoženja, niti možnosti za preživljanje sebe in hčerke. Belgije ni zapustila brez vednosti upnika, ampak je 26. 12. 2017 ob 20:00 uri prišla na upnikov naslov v spremstvu belgijske policije z namenom, da vzame svoje in hčerine stvari ter se odseli v Slovenijo. Šele februarja, ko je upniku povedala, da se bo ločila zaradi nasilnega obnašanja, jo je pričel izsiljevati in ji groziti, da bo dosegel njeno vrnitev tako, da bo dobil otroka. Sodišče je prezrlo, da sta tako dolžnica kot mladoletna hči bivali v Sloveniji in v Belgiji, da imata v Belgiji status tujke, ker sta obe državljanki Republike Slovenije. V Sloveniji imata urejeno zdravstveno zavarovanje, kjer obiskujeta tudi zdravnika, v Belgijo sta se preselili le začasno. Mladoletna A. ne razume uradnega jezika, ki je v uporabi v Belgiji, zato bi vrnitev v Belgijo zanjo predstavljala šok in stres, ker bo prišla v tuje okolje, ki ga pozna le bežno. A. je vrtec v Belgiji obiskovala le tri mesece in še to le tri dni v tednu, v šolo pa je bila vpisana šele 1. 9. 2017 in jo je obiskovala tri mesece. Sodišče ni upoštevalo, da je upnik povedal, da od doma odhaja ob 05:45 in se vrne ob 20:00 uri, dela pa tudi ob sobotah. V konkretnem primeru gre za štiriletno deklico, zato je neetično, da se sodišče ni ukvarjalo z njenimi koristmi in pravicami. Sodišče je bilo pristransko, postopek je želelo končati kar najbolj hitro in formalistično. Nesprejemljivo je, da se deklico odtrga od njene matere iz okolja, kjer od rojstva prebiva večino časa, potem ko je minilo že skoraj eno leto, odkar je Belgijo zapustila samo zato, da bo zadoščeno absurdnemu formalizmu konvencije, ki jo sodišče šteje kot bolj pomembno od koristi štiriletnega otroka. Sedaj bo prisiljena živeti pri svojem očetu brez matere, kljub temu, da sta morali prebivališče v Belgiji z materjo zapustiti zaradi nasilja očeta oziroma moža. Vse to ima za posledico, da je dejansko vzgoja in varstvo deklice prenesena na njenega očeta, čeprav ima mati v rokah pravnomočni izvršilni naslov, ki daje pravico in dolžnost varovanja ter vzgoje deklice do meritorne odločitve sodišča. Sodišče odločitve, kot jo je sprejelo, brez izvedenca kliničnega psihologa ne bi smelo sprejeti. Ker se je upnik iz skupnega prebivališča preselil, pomeni, da naslova za vrnitev deklice v Belgijo trenutno sploh nima, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek upnika za vrnitev otroka v celoti zavrne oziroma podredno, da odločitev sodišča razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Dopolnilni sklep je nepotreben, saj je iz vsebine sklepa 6. 11. 2018 mogoče razbrati, da je odrejena takojšnja vrnitev otroka v Belgijo. Sodišče torej z dopolnilnim sklepom ni odločilo o zahtevku, o katerem še ni bilo odločeno.

3. Upnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O ugovoru litispendence

5. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da o zahtevi za vrnitev otroka po Konvenciji lahko odloča le sodišče države, v katero je bil otrok odpeljan, to pa je v konkretnem primeru sodišče v Republiki Sloveniji. Prizadeta oseba ima možnost, da vlogo naslovi na centralni izvršilni organ v državi izvora ali katerikoli drugi državi pogodbenici. Izvršilni organ v katerikoli državi nato prošnjo posreduje centralnemu izvršilnemu organu države pogodbenice, v kateri je otrok, ker o zahtevi vselej odloča organ v zaprošeni državi (9. člen Konvencije). Ugovor litispendence zato ne more biti utemeljen.

Običajno bivališče

6. Namen postopka o vrnitvi otroka po določbah Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju MKCVMUO) ni vsebinsko reševanje sporov glede vprašanja starševskih pravic, ampak vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi čimprejšnja vrnitev otroka v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka.

7. V postopku odločanja o vrnitvi otroka po MKCVMUO gre pravzaprav za začasno ureditev, ki naj le zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno o pravicah in obveznostih staršev do otroka. Zato je sklep o vrnitvi otroka po vsebini najbližji začasni odredbi, za katero veljajo postopkovna pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju.

8. Predlagatelj je dne 7. 5. 2018 preko belgijskega centralnega izvršilnega organa na podlagi Haaške konvencije zahteval vrnitev otroka. Dolžnica je na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, dodelitev otroka, določitev preživnine in stikov ter predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče v Ljubljani je brez naroka začasni odredbi ugodilo in sklenilo, da se mladoletno hči zaupa v varstvo in vzgojo materi.

9. Pravica do določitve kraja otrokovega prebivališča je sestavni element pravice do skrbi za otroka, ki je opredeljen v 5. členu Haaške konvencije. Upnik je bil v času, ko je bila deklica rojena in tudi v času, ko je bila odpeljana iz Belgije, poročen z njeno materjo. Tako je pridobil roditeljsko pravico, katere del je tudi pravica do varstva in vzgoje otroka. V času odhoda v Slovenijo sta oba izvrševala roditeljsko pravico.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mladoletna hči strank sicer imela formalno prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa je iz Registra centralnega organa Belgije z dne 30. 4. 2018 bilo mogoče razbrati, da je od marca 2016 stanovala v Belgiji, kjer je obiskovala vrtec in hodila na zdravniške preglede. Septembra 2017 je bila v Belgiji vpisana v šolo. Iz dopisa šole sledi, da se po božičnih praznikih v šolskem letu 2017/2018 v šolo ni vrnila. Deklica je bila v vrtec v Sloveniji sprejeta šele 1. 5. 2018 po prihodu dolžnice z otrokom v Slovenijo. Da je deklica dejansko živela v Belgiji, je sledilo tudi iz zdravstvenega kartona deklice v Sloveniji, kjer je zdravnica 26. 9. 2016 zapisala, da otrok živi v Belgiji. Vse navedeno daje dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da je bilo običajno prebivališče hčerke strank postopka v Belgiji najmanj od 21. 3. 2016 do 26. 12. 2017, ko jo je mati brez soglasja očeta, odpeljala v Slovenijo.

11. V konkretnem primeru od protipravnega odvzema deklice 26. 12. 2017 oziroma zadržanja deklice do vložitve predloga na sodišču 7. 5. 2018 še ni preteklo leto dni, zato lahko sodišče zavrne predlog za vrnitev deklice le iz razlogov, ki so določeni v 13. členu Haaške konvencije, ker se pred potekom tega roka domneva, da se otrok še ni toliko vživel v novo okolje, da bi bila njegova vrnitev v nasprotju z njegovo koristjo.

Nevarnost, da bo deklica izpostavljena telesnemu nasilju ali duševni travmi

12. Po določilu 13. člena Haaške konvencije lahko sodišče zavrne predlog za vrnitev otroka: ko obstaja resna nevarnost, da bo otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Gre za izjemo od splošnega načela o čimprejšnji vrnitvi otroka, ki jo je zaradi varovanja otrokove koristi treba razlagati strogo.

13. Pritožbeno sodišče se glede obstoja resne nevarnosti, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali da bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj (točka b prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije) strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnica v tej smeri ni zmogla dokaznega bremena. Uporaba te klavzule je pogojena z neobičajno težkimi okoliščinami, ki bi lahko ogrozile otrokovo korist ter bi na primer bil otrok lahko deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja. Izvedeni dokazi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo podlage, da bi bil upnik nasilen do štiriletne deklice. Zatrjevano, nedokazano vlečenje za ušesa in tepež po riti ne zadostita standardu resne nevarnosti. Prav tako dolžnica niti ne navaja, da organi države Belgije (policija, skrbstveni organ, sodišče) nimajo vzpostavljenih mehanizmov, ki bi zagotovili ustrezno in primerno zaščito deklice po njeni vrnitvi.

14. Začasna odredba, na podlagi katere ima mati pravico in dolžnost varovati ter vzgajati deklico je bila 14. 12. 2018 razveljavljena; do odločitve pristojnega sodišča ni ovire, da mati deklice ne bi vrnila v Belgijo, od koder jo je odpeljala brez soglasja njenega očeta.

15. Sodišče sicer verjame materi, da se je deklica v določeni meri prilagodila življenju s Sloveniji, kjer že nekaj časa živi, vendar navedeno po drugem odstavku 12. člena Haaške konvencije ni razlog za zavrnitev predloga, ker od protipravnega zadržanja še ni poteklo leto dni. Vrnitev deklice v Belgijo bo povzročila določeno neugodno psihološko stanje pri štiriletni deklici, vendar bi ga dolžnica lahko preprečila, če bi vprašanje dodelitve deklice ter vzpostavitve stikov uredile pred odhodom iz Belgije.

Dopolnilni sklep

16. Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep z dne 20. 11. 2018. V izpodbijanem sklepu je namreč sodišče določilo paricijski rok, kar je bistvena sestavina za izvršitev vsake sodne odločbe, zato se je pritožba dolžnice tudi v tem delu neutemeljena.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) - člen 5, 9, 12, 12/2, 13, 13/1, 13/1-b
Datum zadnje spremembe:
10.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTUy