<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1286/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1286.2019

Evidenčna številka:VSL00028075
Datum odločbe:18.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Matjaž Voglar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice od nelastnika - premičnina - zavezovalni pravni posel - ničnost pogodbe - izpodbojnost pogodbe - prevara - ponareditev listin - veljavni pravni naslov - pooblaščenec - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - falsus procurator - pogodba sklenjena s strani neupravičene osebe - neupravičeno zastopanje - neobstoječ pravni posel - soglasje volj - naknadna odobritev pogodbe - publicitetni učinek - meje pravnomočnosti

Jedro

SPZ v prvem in drugem odstavku 64. člena določa pogoje za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika. Pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti, mora pa izpolnjevati vse druge predpostavke za pridobitev lastninske pravice, to pomeni, da mora njegova pridobitev temeljiti predvsem na veljavnem pravnem naslovu. To pomeni, da mora biti sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel, torej veljavna pogodba med prenosnikom (prodajalcem) in pridobiteljem (kupcem).

Pogodba, ki jo sklene falsus procurator, zavezuje neupravičeno zastopanega le v primeru, če jo ta pozneje odobri; če odobritve neupravičeno zastopanega ni, se šteje, da pogodba sploh ni bila nikoli sklenjena, zato taka (neobstoječa) pogodba ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 730,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V predmetni pravdi je tožnica sprva zahtevala ugotovitev lastninske pravice in izročitev osebnega avtomobila VW Touareg, ker pa je toženka tekom pravde sporni avto odtujila, je tožnica zahtevek spremenila tako, da zahteva le še ugotovitev, da je lastnica osebnega avtomobila VW Touareg, št. šasije ..., in plačilo 23.027,55 EUR odškodnine za različne oblike premoženjske in nepremoženjske škode s pripadki. Škodo naj bi ji toženka povzročila pri urejanju spornih razmerij z navedenim avtomobilom. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni postala lastnica spornega avta, zato toženka s tem, ko je z njim razpolagala, tožnici ni mogla povzročiti škode.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posledica prevare ničnost pogodbe. Taki pravni posli so le izpodbojni. Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je prodajna pogodba z dne 16. 2. 2015 nična. Sodišče prve stopnje je potrdilo dobrovernost tožnice. Prodajna pogodba je bila realizirana, zato je v celoti izpolnjena in veljavna. Napačen je zaključek sodišča, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 64. člena Stvarnopravnega zakonika,1 da bi prenosnik pridobil premičnino v posest po volji lastnika. Prenosnik je v konkretnem primeru M. K., ki je imela vozilo v posesti po volji toženke. M. K. je vozilo izročila N. K. in s tem nanj prenesla upravičenost do posesti. Zato je bil N. K. ob prodaji vozila tožnici dejanski in upravičeni posestnik. Izročitev prek prenosnikovega zastopnika se šteje za izročitev s strani prenosnika (62. člen SPZ). Preostale pritožbene navedbe bo sodišče povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovarjalo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in poudarila, da SPZ v prvem in drugem odstavku 64. člena natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev lastninske pravice tudi v primerih, ko prenosnik ni imel pravice razpolagati s premičnino. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena na podlagi ponarejenega pooblastila, zato je ne moremo šteti za veljavno ali sploh obstoječo. V 73. členu Obligacijskega zakonika2 je določeno, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega le, če jo ta pozneje odobri.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama dejansko stanje v veliki meri niti ni sporno, temveč je sporno zgolj pravno tolmačenje dejstev in dogodkov. Relevantno dejansko stanje je po oceni pritožbenega sodišča naslednje: toženka je kot lizingodajalka z lizingojemalko M. K. v letu 2014 sklenila pogodbo o finančnem lizingu za osebni avto VW Touareg. Tožnica je dne 16. 2. 2015 sklenila kupoprodajno pogodbo za isti avto (priloga A2), v kateri je nastopala kot kupka, kot prodajalka pa je v pogodbi navedena M. K. Pogodbe tožnica ni sklenila neposredno z M. K., temveč prek njenega sina N. K., ki se je izkazal s pooblastilom M. K. (priloga A23). Dne 11. 11. 2015 je policija tožnici avto odvzela, ker naj bi bil predmet kaznivega dejanja na škodo toženke; policija je pozneje avto izročila toženki v hrambo, toženka pa ga je leta 2017 (že tekom pravde) odtujila. Izkazalo se je, da je N. K. ponaredil pooblastilo, s katerim se je izkazal tožnici pri sklepanju kupoprodajne pogodbe. Na podlagi ponarejenega pooblastila in prav tako ponarejenega potrdila, da naj bi M. K. toženki v celoti poplačala svoje obveznosti iz lizing pogodbe, je N. K. pri upravni enoti izposloval izdajo prometnega dovoljenja, ki se je glasilo na M. K. kot lastnico, ta dokument pa je (skupaj s ponarejenim pooblastilom) tudi predložil tožnici pri pogajanjih in podpisovanju pogodbe. N. K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 14643/2016 z dne 20. 2. 2017 pravnomočno obsojen na leto dni zapora zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, in sicer konkretno izjave toženke o poplačilu terjatev z dne 23. 1. 2015 in pooblastila M. K. za prodajo vozila z dne 30. 1. 2015 (sodba v prilogi A67).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica v času sklepanja pogodbe z N. K. v dobri veri, da je M. K. resnična lastnica spornega vozila in da ima N. K. njeno veljavno pooblastilo za prodajo avta. Tožnica je svojo pogodbeno obveznost po sporni kupoprodajni pogodbi (kupnina za Touarega je znašala 13.000,00 EUR) v celoti izpolnila tako, da je N. K. izročila 7.000,00 EUR gotovine in svoj stari osebni avto BMW, ki je bil po njenih navedbah vreden 6.000,00 EUR.

7. Pritožbeno sodišče glede na tako dejansko stanje ugotavlja, da je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica na podlagi 64. člena SPZ ni nikoli postala lastnica spornega avtomobila. SPZ v prvem in drugem odstavku 64. člena določa pogoje za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika:

- pridobitelj mora biti v trenutku izročitve v dobri veri,

- stvar mora biti pridobljena na podlagi odplačnega pravnega posla,

- izpolnjeni morajo biti drugi pogoji iz 40. člena SPZ, ki jih določa zakon (vse to določa prvi odstavek 64. člena SPZ),

- premičnina mora biti prodana na javni dražbi ali pa mora prenosnik dajati takšne premičnine v promet v okviru svoje dejavnosti ali pa mora prenosnik pridobiti premičnino v posest po volji njenega lastnika (drugi odstavek 64. člena SPZ).

8. Ni sporno, da sta od pogojev iz prvega odstavka 64. člena SPZ izpolnjena prva dva (dokazana je tožničina dobrovernost in šlo je za odplačen pravni posel). Ni dvoma, da bi od možnih pridobitnih načinov iz drugega odstavka 64. člena SPZ prišel v poštev le zadnji (nesporno ni šlo za javno dražbo ali nakup od poklicnega prodajalca rabljenih avtomobilov). Sporno pa je, ali sta izpolnjena preostala dva pogoja (zadostitev pogojem iz 40. člena SPZ in dejstvo, ali je prenosnik pridobil stvar v posest od lastnika). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso izpolnjeni, zato je zahtevek zavrnilo.

9. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje, ki so ga nagnili k odločitvi, deloma materialnopravno zmotni. Pritožba pravilno opozarja, da je pogodba, sklenjena s prevaro, praviloma le izpodbojna in ne nična. Načelno se je mogoče strinjati, da je vsaka pogodba, sklenjena s prevaro – in še toliko bolj, če je sklenjena s kaznivim dejanjem – v nasprotju z moralo, kar je eden od razlogov za ničnost iz 86. člena OZ. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec za pogodbe, obremenjene z napakami volje (prevaro, zmoto ali grožnjo – primerjaj 45. do 49. člen OZ), določil zgolj sankcijo izpodbojnosti, ne pa ničnosti (94. člen OZ). Zato zgolj na podlagi okoliščine, da je bila tožnica pri sklepanju pogodbe zavedena (prevarana) s kriminalnim ravnanjem N. K. (ponareditvijo listin in uporabo le-teh kot pristnih), ni mogoče zaključiti, da je pogodba nična.

10. Pač pa obstoje drugi razlogi, ki pripeljejo do za izid pravde enakega rezultata. V 64. členu SPZ (ki je sicer izjema od pravila, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, zaradi česar je treba to izjemo tolmačiti ustrezno ozko in ne pretirano širiti njenih meja) je med drugim določeno tudi, da so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena SPZ. V 40. členu SPZ se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Za pridobitev lastninske pravice je potreben tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel, pri čemer je pogoj za uspešen prenos lastninske pravice s pravnim poslom veljaven zavezovalni pravni posel.3 Pravna teorija opozarja, da je pridobitev lastninske pravice na podlagi 64. člena SPZ mogoča izključno v povezavi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice.4 Pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti, mora pa izpolnjevati vse druge predpostavke za pridobitev lastninske pravice, to pomeni, da mora njegova pridobitev temeljiti predvsem na veljavnem pravnem naslovu. 64. člen SPZ varuje dobrovernega pridobitelja le pred napakami v razpolagalni sposobnosti prenosnika (to je sposobnosti, veljavno prenesti lastninsko pravico na drugega), ne pa pred napakami v pravnem naslovu. Predpostavka veljavnega pravnega naslova izhaja iz načela kavzalnosti in ne pozna nobenih izjem.5 To pomeni, da mora biti sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel, torej veljavna pogodba med prenosnikom (prodajalcem) in pridobiteljem (kupcem).

11. Tožnica je pogodbo sicer sklenila nominalno z M. K., vendar pa (kar sploh ni sporno) pogodbe ni podpisala z njo neposredno, temveč z N. K., ki je nastopal kot njen pooblaščenec. Ker se je izkazalo, da je bilo njegovo pooblastilo ponarejeno, torej lažno, je N. K. v razmerju do tožnice nastopal kot navidezni ali lažni pooblaščenec (falsus procurator). Pogodba, ki jo sklene falsus procurator, pa zavezuje neupravičeno zastopanega (v tem primeru M. K.) le v primeru, če jo ta pozneje odobri; če odobritve neupravičeno zastopanega ni, se šteje, da pogodba sploh ni bila nikoli sklenjena (primerjaj prvi in tretji odstavek 73. člena SPZ). Takšno navidez strogo pravilo je povsem na mestu, saj gre v primerih izpodbojnih in tudi ničnih pogodb za pogodbe, ki jih je dejansko sklenila stranka, ki je v pogodbi navedena, le da so pogodbe obremenjene s takšnimi in drugačnimi napakami. Pri pogodbi, ki jo v (lažnem, fiktivnem) imenu neupravičeno zastopanega sklene falsus procurator, pa sploh ni nikakršne (niti hibne, prisilne ali zavedene) volje neupravičeno zastopanega. Ta oseba morda sploh ne ve, da nekdo sklepa nekakšne pogodbe v njegovem imenu. Pravi razpolagalni upravičenec svoje volje sploh ni izrazil, zato v takem primeru do sklenitve posla sploh ne pride, gre za neobstoječ pravni posel oziroma »neposel.«6 V takih primerih (razen, če neupravičeno zastopani pogodbo naknadno odobri) sploh ni podane volje (niti hibne) neupravičeno zastopanega, torej manjka eden od bistvenih pogojev, da bi pogodba sploh lahko nastala. Zato pravilno opozarja toženka, da je taka pogodba ne (le) nična, ampak neobstoječa.7

12. Tako se izkaže, da je tožnica z N. K. (zaradi njegove prevare) podpisala listino, ki ima zunanjo obliko kupoprodajne pogodbe, za katero pa se zaradi resnih napak (popolne odsotnosti pogodbene volje domnevne prodajalke) šteje, kot da sploh nikoli ni bila sklenjena, tako da ni izpolnjena ena od predpostavk iz 40. člena SPZ, to je veljaven zavezovalni pravni posel, ki mora biti podana, da sploh lahko pride do pridobitve lastninske pravice od nelastnika po 64. členu SPZ. Drugače povedano: tožnica bi lahko pridobila lastninsko pravico po 64. členu SPZ, če bi sklenila veljavno kupoprodajno pogodbo z M. K. Take pogodbe pa ni sklenila, saj je umanjkal eden bistvenih pogojev za sklenitev pogodbe – soglasje volj (15. člen OZ). Pogodbo je podpisala z N. K., ki je deloval kot lažni pooblaščenec. Njegovih dejanj neupravičeno zastopana M. K. ni odobrila, ne v naprej ne za nazaj (tega tožnica niti ne trdi, še manj dokazuje), zato se šteje, da pogodba sploh (nikoli) ni bila sklenjena (73. člen OZ). Kot že pojasnjeno, lahko pomanjkljivost pogodbe, ki jo je sklenil lažni pooblaščenec, sanira edinole neupravičeno zastopani; sopogodbenik falsus procuratorja ne more doseči konvalidacije takega posla, ne glede na svojo dobrovernost in druge okoliščine.

13. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnica dejansko sklepala pogodbo z M. K. (ki je imela avto resnično v posesti po volji lastnika, to je toženke) se tako izkažejo za zmotne. Podpisana pogodba je tak zunanji vtis sicer ustvarjala (in ga je pri tožnici nedvomno ustvarila, z učinkom dobre vere), vendar je bilo v prejšnjih odstavkih pojasnjeno, da je pogodba, ki naj bi bila sklenjena z M. K. kot prodajalko, dejansko neobstoječa, saj jo je brez njenega soglasja in volje sklenil lažni pooblaščenec. In celo, če bi obveljala teza tožnice, da je N. K. imel pravico posedovati in uporabljati avto, to ne bi pripeljalo do drugačnega rezultata, saj tožnica ni sklenila pogodbe z N. K. kot prodajalcem, temveč je slednji nastopal kot (lažni) pooblaščenec M. K. in torej ni bil prenosnik v smislu prvega odstavka 64. člena SPZ. Res je, kot navaja pritožba, da se izročitev prek prenosnikovega zastopnika šteje za veljavno izročitev pridobitelju (62. člen SPZ), vendar to velja le za pravega, resničnega zastopnika, katerega pravica do zastopanja temelji na zakonu ali veljavnem pravnem poslu (pooblastilu oz. mandatu prenosnika). N. K. pa je le na zunaj in neresnično ustvarjal vtis, da naj bi bil zastopnik prenosnice, zato ga ni mogoče šteti za zastopnika v smislu 62. člena SPZ.

14. Tudi dokazni postopek je pokazal (primerjaj izpovedbi M. in N. K., zaslišana na naroku dne 10. 12. 2018, list. št. 208c in 208f), da M. K. svojega sina ni pooblastila za prodajo, temveč za njegove manevre sploh ni vedela, prav tako pa je tudi jasno, da ni dala nikakršne naknadne odobritve sklenjenega pravnega posla. Enako izhaja tudi iz uradnega zaznamka policije, ki ga je predložila sama tožnica (priloga A66), kjer je M. K. izjavila, da sina nikoli ni pooblastila za prodajo avtomobila. Tako so neutemeljene in zmotne navedbe, da naj bi sodba ne potrjevala, da je pooblastilo ponarejeno; to je, prvič, ugotovljeno že v kazenski sodbi, na ugotovitve katere je sodišče vezano glede obstoja kaznivega dejanja (v tem primeru – ponareditve pooblastila, primerjaj 14. člen ZPP), drugič pa je za ugotovitev, da je bilo pooblastilo zares ponarejeno in pogodba s tožnico podpisana brez volje M. K., sodišče prve stopnje imelo oporo tudi v izvedenem dokaznem postopku, v katerem sta sodelovali obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z odgovorom na pritožbo, da tožnica tekom postopka, kljub vsem obširnim navedbam, niti ni zatrjevala, da bi M. K. pozneje odobrila pogodbo, ki jo je v njenem imenu sklepal N. K., tako da bi lahko sklenjena pogodba konvalidirala v smislu 73. člena OZ. Tako je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka s tem, ko je avto pozneje odtujila in ga ni hotela izročiti tožnici, ni mogla kršiti tožničinih pravic oziroma ji povzročiti škode, saj slednja ni uspela izkazati, da bi imela na spornem avtu stvarno pravico.

15. Tudi dejstvo, da je bila M. K. vpisana v prometno dovoljenje kot lastnica avtomobila, ne vpliva na odločitev. To dejstvo govori le v prid dobrovernosti (ki je že itak izkazana), ne more pa vplivati na veljavnost pravnega posla, ki ga je s tožnico sklenil N. K. kot lažni pooblaščenec. Evidence lastništva motornih vozil niso javne knjige in nimajo publicitetnega učinka8 (kot npr. vknjižba v zemljiško knjigo pri nepremičninah), zato analogija s prodajo nepremičnin ni možna.

16. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnica postala žrtev prevare, za kar ji ni mogoče pripisati nobenega prispevka v smislu slabovernosti ali premalo skrbnega ravnanja. Zaradi kriminalnega (in hkrati nemoralnega) ravnanja N. K. je tožnici nedvomno nastala občutna premoženjska škoda, gotovo pa je trpela tudi stiske, skrbi in zadrege (ki sicer niti pojmovno ne morejo pomeniti pravno priznane nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostnih pravic). Vendar pa za to situacijo in tožničino premoženjsko prikrajšanje ni odgovorna toženka, temveč druge osebe.

17. Tako se torej izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, četudi iz deloma drugačnih razlogov. Zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da z ugotavljanjem teh razlogov ni prišlo do uporabe presenetljive pravne podlage (drugi odstavek 351. člena ZPP), saj bi ob ustrezni skrbnosti stranki na navedeno razlago (ki je razvidna iz dobro poznanih zakonov in komentarjev) lahko pomislili že sami. Tudi toženka je v vlogi z dne 5. 10. 2018 (list. št. 186), ko je sodišče prve stopnje obema strankama vročilo kazensko sodbo zoper N. K., izrecno opozorila, da ni podana volja za sklenitev pogodbe in da gre za neobstoječo pogodbo. Ker pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

18. Zgolj zaradi popolnosti odgovora pritožbeno sodišče še pripominja, da odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku v tem primeru ne pomeni procesne ovire pravnomočno razsojene stvari, saj ni šlo za postopek med istimi strankami, torej se osebne meje pravnomočnosti ne raztezajo na to pravdo. Relevanten ugovor bi bil le, če bi N. K. premoženjskopravni zahtevek iz kazenske sodbe izpolnil, kar pa se niti ne zatrjuje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zneski, porabljeni za nakup nadomestnega avta BMW (6.000,00 EUR za kupnino ter plačila za zavarovanje in druge dajatve) že pojmovno ne morejo pomeniti škode, saj je očitno, da je tožnica ta avto kupila zato, da se z njim vozi. Torej je njeno premoženje le spremenilo obliko (iz denarja v stvar), to pa že pojmovno ne more biti škoda. Osebnostne pravice so tiste pravice, ki so vezane neposredno na osebo človeka, ne glede na njegov pravni ali premoženjski položaj. Premoženjske pravice že pojmovno ne morejo biti osebnostne pravice, poseg v premoženje pa sam po sebi tudi ne more pomeniti hkrati še posega v osebnostne pravice. Zaskrbljenost oziroma negotovost v zvezi s čisto premoženjskimi vprašanji niti pojmovno ne more povzročiti duševnih bolečin, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

19. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (875 odvetniških točk ali 525,00 EUR), 2 % materialnih stroškov (10,50 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (194,81 EUR).

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
3 M. Juhart, komentar 40. člena SPZ v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 244.
4 M. Tratnik, komentar 64. člena SPZ, navedeno delo, str. 324.
5 Tratnik, prav tam. Glej tudi sodbo VSL III Cp 662/2014, 6. točka obrazložitve.
6 Tako sodba in sklep VSL II Cp 2857/2008 ter odločbi VSRS II Ips 229/96 in II Ips 57/2003; enako tudi teorija: A. Polajnar Pavčnik, Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Ljubljana 1980 (citirano po VSL II Cp 2857/2008).
7 Zakon posebej ne ureja položaja »nepogodb,« vendar je v pravni teoriji in sodni praksi utrjeno poimenovanje takih »pogodb« za neobstoječe pogodbe. Gre za posle, ki imajo zgolj zunanji videz oziroma zunanjo obliko pogodbe in ustvarjajo vtis, kot da bi šlo za pogodbo, vendar dejansko pogodbe ni, ker niso izpolnjene osnovne predpostavke za njen nastanek. Takšne pogodbe sodna praksa in pravna teorija obravnavata enako kot nične, torej že od vsega začetka (ex tunc) neveljavne in brez pravnih učinkov, razen morebitne odškodninske odgovornosti tistega, ki je odgovoren za ustvaritev neobstoječe pogodbe (kar bi bil v konkretnem primeru N. K.).
8 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 18/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 40, 62, 64, 64/1, 64/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 73, 73/1, 73/2, 86, 94
Datum zadnje spremembe:
14.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MzEz