<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 2026/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2026.2015

Evidenčna številka:VSL0083221
Datum odločbe:23.09.2015
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočevič (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Irena Veter
Področje:USTAVNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:hramba zapisov vseh objavljenih programskih vsebin - zahteva za izročitev kopije zapisov - zainteresirana oseba - pravica do popravka ali odgovora - rok za zahtevo za objavo popravka ali obvestila - prekluzivni rok - subjektivni rok - začetek teka roka - objektivni rok - odločba Ustavnega sodišča - pravni interes za tožbo - procesna predpostavka - obstoj pravnega interesa v trenutku odločanja - zavrženje tožbe

Jedro

Rok za zahtevo za objavo popravka obvestila oziroma odgovora ne more začeti teči, dokler se zainteresirana oseba ne seznani z vsemi informacijami, ki so odločilne glede vprašanja, ali bo pravno varstvo zahtevala ali ne, tudi na način, da ji medij izroči kopijo zapisa. Navedeno stališče nedvomno velja za subjektivni rok za uveljavljanje navedene pravice.

Bistveno je, da pravni interes za tožbo obstoji v času sprejemanja odločitve o utemeljenosti zahtevka za nudenje pravne zaščite.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tč. III. razveljavi in tožba zavrže, v tč. IV. pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 690,00 EUR v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 405,04 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti subjektivna sprememba tožbe in da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki ustrezno kopijo zapisa z naslovom „Sodnik zaradi lažnega pričanja ovadil pričo“, novinarke ga. A. A., objavljenega v oddaji „X“ medija X, ki je bila predvajana dne 22. 4. 2013 s pričetkom ob 19. uri. Hkrati je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izročiti ustrezno kopijo navedenega zapisa. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o medijih (ZMed). Tožnik ni „zainteresirana oseba“ iz 29. člena ZMed, saj se navedeni pojem nanaša izključno na osebe, ki so v zakonskem roku zahtevale ali napovedale popravek. Tožnik v prvem dopisu ni ne izkazoval ne zatrjeval, da je bilo s prispevkom poseženo v njegove pravice ali interes (prvi odstavek 26. člena ZMed). Zato njegova zahteva ni ustvarila obveznosti odgovornega urednika v smislu 29. člena ZMed, saj ne gre za zainteresirano osebo. Z drugim dopisom pa je bila napovedana zahteva za objavo popravka, ki pa je tožnik nikoli ni vložil. To pomeni, da že takrat ni bilo nobene zakonske podlage, po kateri bi moral odgovorni urednik tožeči stranki izročiti kopijo posnetka. S pretekom zakonskega roka za vložitev zahteve za objavo popravka prenehajo vse zakonske obveznosti odgovornega urednika tako po 29. kot po 32. členu ZMed. Tožeča stranka zahteve za objavo popravka nikoli ni vložila. To pomeni, da je obveznost odgovornega urednika po določi 29. člena prenehala. Posredovanje kopije prispevka ni pogoj za uveljavitev pravice do popravka. Tudi v primeru, da odgovorni urednik osebi, ki je izkazala aktivno legitimacijo, ne posreduje posnetka objavljene vsebine, za uveljavitev pravice do popravka še vedno tečejo roki. Navaja še, da je tožnik v preteklosti zoper odgovornega urednika vložil več tožb na objavo popravka, ki so bile vse zavrnjene. Vse vsebine objavljene v oddaji “X“ 22. 4. 2013 so bile objavljene tudi na spletni strani www... Še vedno so dostopne preko spletnega portala X. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da prične rok za uveljavljanje zahteve za objavo popravka teči z dnem, ko se tožniku posreduje kopija objavljenega prispevka. Opozarja na odločbo UP-419/09-15 z dne 21. 10. 2010, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave neskladja (drugi odstavek 26. člena ZMed) objavo popravka lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najkasneje v 3 mesecih od objave obvestila. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča je subjektivnemu roku jasno dodan tudi objektivni rok, v katerem je možno zahtevati objavo popravka. To pomeni, da tožnik tudi v primeru uspeha v tej pravdi, ko bi dobil kopijo spornega prispevka, pravice do popravke ne more uveljavljati, saj je od objave prispevka minilo že več kot 2 leti. Za samostojni zahtevek za izročitev stvari izven zahteve za objavo popravka ni nobene materialne podlage, saj tožena stranka ni tožnikov dolžnik iz kakšnega materialnopravnega razmerja. Sodba je tudi neizvršljiva, saj odgovorna urednica ne razpolaga s spornim prispevkom in ga ne more izročiti tožniku. Njena zakonska obveznost hranjenja je pretekla s potekom časa. Sodišče bi moralo upoštevati jasno odločbo Ustavnega sodišča RS, posledica katere je, da se je rok za zahtevo za objavo popravka, če že ne prej, iztekel vsaj 3 mesece po objavljenem prispevku, to je 23. 7. 2013 in ne, kot pravi sodišče, še ni pričel teči. Zaradi neobrazloženosti izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo naslednja nesporna dejstva:

- da je tožena stranka 22. 4. 2013 v oddaji „X“ objavila prispevek novinarke A. A. z naslovom „Sodnik zaradi lažnega pričanja ovadil pričo“ in da so bile v navedenem prispevku objavljene informacije, ki so se nanašale na tožečo stranko,

- da je tožeča stranka 24. 4. 2013 toženi stranki poslala dva dopisa, s katerima je zahtevala izročitev kopije prispevka skladno z določilom 29. člena ZMed in hkrati najavila objavo popravka skladno z 32. členom ZMed,

- da tožena stranka tožniku nikoli ni izročila kopije opisanega prispevka in da tožnik nikoli ni vložil zahteve za objavo popravka omenjenega prispevka.

6. Po določilu 29. člena ZMed mora odgovorni urednik hraniti zapise vseh objavljenih programskih vsebin najmanj 15 dni po njihovi objavi ter zainteresirani osebi na njene stroške izročiti ustrezno kopijo posameznega zapisa, in sicer najpozneje v 3 dneh od prejema pisne zahteve zainteresirane osebe. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da je pravica zahtevati kopijo zapisa vezana na pravico zahtevati objavo popravka ali odgovora. Prav tako ne more biti dvoma, da je bil tožnik glede na zgoraj povzete nesporne dejanske ugotovitve „zainteresirana oseba“ iz povzetega določila 29. člena ZMed. Glede na navedeno je zato nedvomno obstajala obveznost tožene stranke, da tožniku v zakonsko določenem roku izroči ustrezno kopijo zahtevanega zapisa. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zato pravilen.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da šele seznanitev posameznika z vsebino objavljenega obvestila temu omogoči, da presodi, ali je bila z objavo obvestila prizadeta njegova pravica ter ali bo uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZMed. Šele popolna seznanitev z vsebino obvestila zainteresirani osebi omogoča oblikovanje popravka v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZMed in ob upoštevanju 31. člena ZMed. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje (tč. 14 obrazložitve), da rok za zahtevo za objavo popravka obvestila oziroma odgovora ne more začeti teči, dokler se zainteresirana oseba ne seznani z vsemi informacijami, ki so odločilne glede vprašanja, ali bo pravno varstvo zahtevala ali ne, tudi na način, da ji medij izroči kopijo zapisa. Navedeno stališče nedvomno velja za subjektivni rok za uveljavljanje navedene pravice.

8. ZMed je v drugem odstavku 26. člena določal, da se objava popravka lahko zahteva v 30 dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo, če zanjo iz objektivnih razlogov ni mogla zvedeti v okviru danega roka. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-95/09, UP-419/09 z dne 21. 10. 2010 ugotovilo, da je navedeno določilo v neskladju z ustavo. Hkrati je Državnemu zboru RS naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 6 mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) je določilo način izvršitve svoje odločbe, in sicer tako, da se do odprave ugotovljenega neskladja objava popravka lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najkasneje v 3 mesecih od objave obvestila. Ustavno sodišče je torej do odprave ugotovljenega neskladja (to še vedno ni odpravljeno) določilo subjektivni in objektivni rok. Navedeni roki so kratki, saj se pravica do popravka lahko učinkovito uresničuje in doseže svoj namen le s hitrim in ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Z objektivnim rokom se določa skrajni časovni okvir za uveljavljane pravice.

9. V obravnavanem primeru je ta pretekel s potekom 3 mesecev od objave obvestila oziroma od 22. 4. 2013. Ker se je omenjeni prekluzivni rok iztekel že v letu 2013, tožnik pravice do popravka ali odgovora ne more več zahtevati. S tem pa je odpadel tudi njegov pravni interes za tožbo, s katero zahteva izročitev kopije zapisa obvestila.

10. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za dovoljenost sojenja v določeni pravni zadevi. Tožnik svoje subjektivne pravice do popravka objavljenega obvestila oziroma odgovora ne more več realizirati, zato ni več pravovarstvene potrebe za pridobitev kopije zapisa potrdila. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da tožnik nima pravnega interesa za zahtevek za izročitev stvari, na tem ugovoru pa je vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo. Tožnik je imel pravni interes za obravnavano tožbo v času njene vložitve, vendar je bistveno, da pravni interes obstoji v času sprejemanja odločitve o utemeljenosti zahtevka za nudenje pravne zaščite. Ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za odločanje o tožbi, tožba ni dopustna in bi jo moralo zavreči že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je zavrglo pritožbeno sodišče (prvi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnik v pravdi ni uspel, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Toženi stranki pripadajo stroški odvetniške nagrade za postopek in narok po tar. št. 3100 in 3102 in 1200 (na strani tožene stranke sta sprva v postopku nastopala dva toženca) ter materialni stroški, vse v skupnem znesku 566,00 EUR oziroma z DDV 690,00 EUR.

12. Toženi stranki, ki je s pritožbo v celoti uspela, pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka oziroma nagrada za postopek po tar. št. 3210 (v pritožbenem postopku je na strani tožene stranke nastopala zgolj še ena toženka) in materialni stroški v skupnem znesku 332,00 EUR oziroma z DDV 405,04 EUR.


Zveza:

ZMed člen 26, 26/2, 26/4, 29, 31. ZUstS člen 40, 40/2. ZPP člen 351, 351/1.
Datum zadnje spremembe:
10.11.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2OTI4