<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 812/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.812.2014.1

Evidenčna številka:VSL0006690
Datum odločbe:28.05.2014
Senat, sodnik posameznik:Nataša Ložina (preds.), Katrina Marolt Kuret (poroč.), Milan Mlinar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:sodna poravnava - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredna pravna sredstva - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - upravičenci - pooblaščenci - zavrženje tožbe - ničnost sodne poravnave - zahteva za varstvo zakonitosti

Jedro

Vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka ZPP dopušča v primerih, kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ki ga je potrebno predhodno razčistiti za odločitev o glavni stvari. Ker je sodišče zavrglo glavni zahtevek, te prejudicialnosti ni več in tudi vmesni ugotovitveni zahtevek ni več dopusten, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje moralo zavreči, saj zanj niso podane procesne predpostavke. Poleg tega z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstva oziroma (ne)obstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja, bodisi procesne ali materialne narave, kot to uveljavlja tožnik, ko želi ugotovitev pravice, da lahko uveljavlja ničnost sodne poravnave, ugotovitev dejstva, da ni nikoli uveljavljal ničnosti teh poravnav oziroma ugotovitev pravice, da mu toženka vrne 7/100 in mu plača izpad dohodka za uporabo tega dela nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika v delu, s katerim je zahteval ugotovitev ničnosti sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi I P 950/05, in dednega dogovora št. D 237/2005, podpisanega pred Okrajnim sodiščem v Kranju 23. 11. 2006, zaradi oderuštva ter vrnitev 7/100 nepremičnine parc. št. 446/6 k. o. X. Zavrglo je tudi predlog za izdajo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, s katerim naj sodišče ugotovi, da ima tožnik pravico uveljavljati ničnost sodne poravnave in dednega dogovora, da tega še nikoli ni uveljavljal, da stranki nista imeli sposobnosti oziroma pravice razpolagati s pravico M. R. pri sklenjenih sodnih poravnavah ter da ima tožnik zardi nepreklicnosti izjave o sprejemu dediščine pravico zahtevati vrnitev 7/100 sporne nepremičnine in pravico do plačila uporabnine za ta delež. Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.744,00 EUR je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati njene stroške postopka v višini 1.746,67 EUR.

2. Zoper odločbo vlaga laično pritožbo tožnik. Poudarja, da bi sodišče moralo presojati ničnostne razloge, saj sta stranki razpolagali s pravico M. R., ki se je šele kasneje odrekla svojemu dednemu deležu. Sodna poravnava v zadevi I P 950/05 je predpogodba in strank ne veže. Obe stranki sta v zapuščinskem postopku sprejeli svoja dedna deleža in se priglasili k dedovanju, česar sodišče ni upoštevalo. Sodna poravnava in dedni dogovor sta nična. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, kršilo pa je tudi Ustavo in EKČP. Tožniku ni bilo omogočeno, da bi bil strokovno zastopan po BPP zaradi nedopustnega prejudiciranja sodnice. Sodišče bi ga moralo pozvati k popravi tožbe. Stroškov nasprotne stranke ni dolžan nositi, saj ta izkorišča pravna sredstva z namenom, da mu škoduje. Sodišče bi na ničnost moralo paziti po uradni dolžnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stranke lahko sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki jo Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja v 392. in 393. členu. Tožnik bi tožbo lahko vložil le po pooblaščencu, ki je odvetnik, saj gre za izredno pravno sredstvo, in v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za razveljavitveni razlog, ter najkasneje v treh letih od dneva sklenitve. Sodni poravnavi, ki ju v tem postopku izpodbija, sta bili sklenjeni 16. 6. 2006 in 23. 11. 2006, zato bi bila njegova tožba, vložena 28. 5. 2013, tudi če bi bila pravilno oblikovana, prepozna, pa tudi nedopustna, ker ni vložena po osebi iz tretjega odstavka 86. člena ZPP.

5. ZPP med razloge za razveljavitev sodne poravnave ne šteje nedovoljenih razpolaganj, saj mora na njih paziti sodišče po uradni dolžnosti, preden dopusti sklenitev sodne poravnave. Ugotovitev ničnosti poravnave lahko zahteva zgolj državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti, če so podani pogoji iz četrtega odstavka 385. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo glede ugotovitve ničnosti sodne poravnave in dednega dogovora zavrglo, je zato pravilna in so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

6. Vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka ZPP dopušča v primerih, kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ki ga je potrebno predhodno razčistiti za odločitev o glavni stvari. Ker je sodišče zavrglo glavni zahtevek, te prejudicialnosti ni več in tudi vmesni ugotovitveni zahtevek ni več dopusten, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje moralo zavreči, saj zanj niso podane procesne predpostavke. Poleg tega z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstva oziroma (ne)obstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja, bodisi procesne ali materialne narave, kot to uveljavlja tožnik, ko želi ugotovitev pravice, da lahko uveljavlja ničnost sodne poravnave, ugotovitev dejstva, da ni nikoli uveljavljal ničnosti teh poravnav oziroma ugotovitev pravice, da mu toženka vrne 7/100 in mu plača izpad dohodka za uporabo tega dela nepremičnine.

7. Ker tožnik ni uspel z zahtevkom na ugotovitev ničnosti sodne poravnave, tudi ne more zahtevati, da prenehajo njeni učinki glede razpolaganja s 7/100 nepremičnine parc. št. 446/6 k. o. X. Posledično tudi nima podlage za uveljavljanje koristi, ki bi jo z lastništvom omenjene nepremičnine morebiti imel. Zato je pravilna tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega tožbenega zahtevka na plačilo zneska 2.744,00 EUR s pripadki.

8. Pritožnik se v pritožbi pavšalno sklicuje na kršitve Ustave in EKČP, ki pa jih posebej ne substancira, teh kršitev pa pritožbeno sodišče samo tudi ni zaznalo. Tožnik v pritožbi tudi ne more več izpodbijati odločitve o (ne)odobritvi brezplačne pravne pomoči, saj je bilo o njegovi pritožbi že odločeno in je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1355/2013 njegova tožba zoper upravno odločbo zavrnjena. V okviru materialno procesnega vodstva je sodnica tožniku predočila videnje spora, ni pa ga bila dolžna posebej pozivati k popravi tožbe, saj manjkajočih procesnih predpostavk za njeno dopustnost ne bi mogel odpraviti.

9. Ker so glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi neutemeljeni, je višje sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. in 2. točke 365. člena ZPP.


Zveza:

ZPP člen 86, 86/3, 385, 385/4, 392, 393.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MDY5