<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2427/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2427.2018

Evidenčna številka:VSL00025733
Datum odločbe:23.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
Institut:pravica do osebnega dostojanstva - pravica do varstva časti in dobrega imena - odškodninska odgovornost medijev - nedopusten poseg v čast in dobro ime - poseg v osebnostno pravico - protipraven poseg - pravica do svobode izražanja - pravica do svobode izražanja medijev - žaljive trditve - neresnične trditve - zloraba pravice - huda malomarnost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna satisfakcija - objava sodbe ali popravka - pravična denarna odškodnina - odmera pravične denarne odškodnine - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah

Jedro

Ker je toženka zlorabila pravico do svobode izražanja in dolžnosti obveščanja javnosti, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja toženke, ki je ena od predpostavk odškodninskega delikta.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnici zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska škoda, pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do satisfakcije. OZ za primer, ko pride do kršitve osebnostnih pravic, v 178. členu primeroma navaja oblike nedenarne satisfakcije za povzročeno nepremoženjsko škodo. Sodišče lahko izreče objavo sodbe oziroma popravka ali preklic izjave ali oškodovalcu odredi storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (npr. da se oškodovancu opraviči). V 179. členu OZ je določena denarna satisfakcija (pravična denarna odškodnina), ki jo lahko sodišče v primeru kršitve osebnostnih pravic izreče sočasno z eno ali več oblikami nedenarne satisfakcije po 178. členu OZ. V konkretnem primeru je prišlo do večkratnih in javnih posegov toženke v tožničino čast in dobro ime, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo mogoče pri tožnici doseči del satisfakcije z objavo popravkov in opravičilom toženke. Kakšen del satisfakcije predstavljata objava popravkov in opravičilo sicer ni izrecno navedlo oziroma te oblike satisfakcije ni denarno ovrednotilo, vendar pa to kljub temu, da je tožnici dodatno prisodilo še denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostne pravice, ni bilo potrebno. Pri določitvi satisfakcij(e) za nepremoženjsko škodo gre za vrednotenje (oceno) in ne matematični pristop. Sodišče glede na dejanske okoliščine primera oceni, katere sankcije in v kakšnem obsegu je primerno izreči oziroma s katerimi sankcijami je mogoče doseči popolno zadoščenje oškodovanca. Pri tem mora upoštevati, da izrečena(e) sankcija(e) ne gre(do) na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena, ki se uporablja tudi za sankcije po 178. členu OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni :

- v I. točki izreka tako, da se znesek 17.000,00 EUR zniža za 7.000,00 EUR (na 10.000,00 EUR), znesek 13.000,00 EUR pa zviša za 7.000,00 EUR (na 20.000,00 EUR);

- v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 3.220,57 EUR nadomesti z zneskom 1.996,66 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati stroške pritožbenega postopka v višini 657,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila; tožbeni zahtevek za plačilo 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, naj v roku 15 dni objavi v oddajah T. in O. na TV ... in na Radiu X naslednjo vsebino: V oddaji T. z dne ..., v oddaji O. z dne ..., v oddaji T. z dne ..., v oddaji O. z dne ... ter v oddaji D. z dne ... niso bili objavljeni resnični podatki o prejemkih in delovanju A. A., nekdanje izvršne direktorice Društva A. Slovenije. V objavah je bil naveden neresničen podatek, da je delovno razmerje A. A. pri Društvu A. Slovenije prenehalo iz krivdnega razloga, ampak je njeno delovno razmerje prenehalo zaradi njene upokojitve. Ni res, da je A. A. prejela odpravnino v znesku 11.700,00 EUR, plus vse bruto plače, ki bi jih sicer prejela do maja 2013, saj je ob prenehanju zaposlitve prejela z zakonom predpisano odpravnino ob upokojitvi. Ni res, da se je A. A. februarja in marca 2011 z izbranci A. udeležila potovanja v X. A. A. se od njene upokojitve, tj. od ..., ni udeležila nobenih potovanj z izbranci A.“, kar je tožnica zahtevala v tem delu več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, naj se v 15 dneh v oddajah T., O. in na Radiu X tožnici opraviči za nekorektno poročanje, ki je botrovalo poslabšanju njenega zdravja in porušilo njen ugled (III. točka izreka), ter naj tožnici povrne nastale pravdne stroške v znesku 3.220,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev1 se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sta že večkrat poudarila, da ima svoboda tiska v okviru pravice do svobode izražanja posebej pomembno vlogo, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Široke meje svobode tista so eden od temeljev sodobne demokratične družbe, še zlasti, ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Tožnica je relativno javna oseba, poročanje o morebitnih nepravilnostih v eni največjih humanitarnih organizacij pa je nedvomno v javnem interesu, kar je sodišče spregledalo. Spregledalo je tudi, da so se novinarji dolžni odzvati na indice, mnenja, izjave ljudi, ki jih ne smejo omeniti. Sodišče se je postavilo na stališče, da za objavo novinarskih prispevkov veljajo enaki standardi kot za upravno ali sodno poslovanje, kar je nevzdržno. Izpodbijana odločitev predstavlja napad na svobodo medijev in njihovo nalogo v demokratični družbi. V konkretnem primeru je prišlo do sumov korupcije v eni izmed največjih humanitarnih organizacij. Sumi so bili tako resni, da so prepričali ugledne novinarje, pravnike, kot tudi državne institucije, ki so začele ustrezne postopke. Čeprav so bili postopki kasneje ustavljeni, to ne pomeni, da sumi niso obstajali ali da o njih ni bilo dovoljeno poročati, in ravno to je storila toženka. Izkazana dejstva (izplačilo dodatka za uspešnost), intervjuji z uglednimi osebami, ki so zapustile A. v spornem obdobju, mnenja uglednih pravnikov in končen poseg krovne organizacije A., ki je vzpostavila red in odslovila vse akterje, jasno kažejo, da je bilo poročanje v javnem interesu, da je razkrilo določene sporne prakse in da je terjalo ali povzročilo določene spremembe. Ker je sodišče vse to spregledalo, je nepopolno in napačno ocenilo dejansko stanje, zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nadalje spregledalo, da je bila tožnici dana možnost odgovora na obtožbe, ki je ni izkoristila. Za intervjuje ni bila dostopna in ni želela dajati izjav. Enako velja za A. Slovenije. Tudi če je tožnica verjela, da bo njen ugled zaščitil A. Slovenije, pa tega ni storil, zato ne more biti odgovorna toženka, kot je zmotno štelo sodišče. Sodišče je s tem povozilo eno temeljnih pravnih načel - kdor molči, ko bi moral in mogel govoriti, se zdi, da pritrjuje. Sodišče je z odločitvijo, da se je toženka dolžna opravičiti tožnici, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnica niti v podrejenem zahtevku niti v tožbi ni zahtevala opravičila. S tem je kršilo 2. člen ZPP. Ker te odločitve tudi ni obrazložilo, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v zvezi s poročanjem toženke o plači tožnice spregledalo osnovne lastnosti novinarskega dela, kamor nedvomno sodi ažurnost in hitrost pri pridobivanju informacij. Uredniki in novinarji se slabo spomnijo oddaj, ki so bile predvajane pred več leti, poleg tega novinarski prispevek ni uradni postopek, za katerega bi se vsa dokumentacija hranila še leta. Glede poročanja o tožničini plači je sodišče spregledalo, da se je tožnici izplačeval fiksen, nezakonit dodatek za delovno uspešnost. Poročanje o tem je bilo nedvomno v javnem interesu. Napačno je stališče sodišča, da način, na katerega je bila določena tožničina plača, ni relevanten. Prikazani grafi v oddaji T., ki napačno prikazujejo plačo tožnice, predstavljajo edino napako toženke. V zvezi s poročanjem toženke o vrtoglavi odpravnini tožnice je sodišče ugotovilo, da je bilo resnično, korektno. Toženka kot tudi ugledni gostje so imeli pred sabo pogodbo o zaposlitvi tožnice, ki ji je zagotavljala vrtoglavo odpravnino, interes javnosti pa je gotovo bil, da je o tem seznanjena. Sodišče se je postavilo na nerazumno stališče, da je imela toženka pravico poročati zgolj o izplačani odškodnini, ne pa tudi o posameznih določilih pogodbe. Takratni predsednik izvršilnega odbora B. B. je izpovedal, da je bilo s sklepom upravnega odbora odločeno, da je bila tožnica krivdno razrešena. Glede na njegovo funkcijo že zgolj njegovo mnenje več kot zadostuje za poročanje o tem. Drugačno stališče sodišča je napačno. Sodišče je spregledalo, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let in da bi tožnica lahko imela možnost zahtevati odpravnino. Da je imela toženka dostop do sporazuma o prekinitvi delovnega razmerja, ni izkazano. Sodišče je navedlo, da novinarka F. F. tožnice niti Društva A. Slovenije ni nikoli soočila z informacijo, da ima dokaz o domnevni krivdni razrešitvi tožnice, in je zato prišlo do kršitve načela nepristranskega poročanja. Ker se tožnica ni odzivala na komunikacijo s strani toženke, ta domnevna kršitev ne spreminja dejstva, da tožnica na navedbe toženke ni odgovorila. Tožnica ni več predstavnica A. Slovenije, zato ni pristojna tožiti in zatrjevati škode zaradi objav, ki se nanašajo nanj. Ker tožnica nima pravnega interesa napadati toženkinega poročanja o pravni osebi, katere predstavnik je nekoč bila, v nasprotju z voljo pravne osebe, je bil postopek v tem delu nezakonit in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Ker se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, oziroma stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri dosoditvi odškodnine in popravka zmotno uporabilo materialno pravo. Objava sodbe in opravičila po 178. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) imata odškodninski značaj ter predstavljata vsaj delno odškodnino, zaradi česar ju je treba kot taka vrednotiti in upoštevati pri odmeri odškodnine. Ker sodišče ni pojasnilo, kakšen del satisfakcije predstavlja objava popravka, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi prezrlo ugovore toženke o tem, da je tožnica vsaj deloma odgovorna za nastalo škodo. S tem, ko je tožnica molčala, ko bi mogla in morala govoriti, je bistveno pripomogla k nastanku škode, kar bi moralo sodišče upoštevati, če že ne kot ekskulpacijski razlog, pa vsaj kot sokrivdo tožnice za nastalo škodo. Soodgovornost tožnice je podana tudi zato, ker ni vložila zahtevka za popravek po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed). Doprinos k nastali škodi predstavlja tudi dejstvo, da tožnica ni obiskala osebnega zdravnika, da se ni pravočasno zdravila in da si ni poiskala strokovne psihosocialne pomoči. Prisojenega odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena in časti je nezdružljiva z namenom odškodnine in neskladna s sodno prakso (zadeve VS002596, VS002185, VS002476, VS002446 in VS002125). Previsoke in neskladne s sodno prakso so tudi odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, za telesne bolečine in strah. Sodišče poleg tega ni pojasnilo, katere osebnostne pravice, razen časti in dobrega imena, je toženka kršila tožnici. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Tožnica je glede višine uspela 56,6 %, glede popravka je delno uspela, z zahtevkom za objavo sodbe pa ni uspela, kar pomeni, da njen uspeh znaša približno 50 %. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP bi zato morala vsaka stranka kriti svoje stroške oziroma bi bila tožnica upravičena do povrnitve največ polovice stroškov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju. Njen preizkus je zato mogoč. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do vseh relevantnih trditev in ugovorov toženke, zaradi česar ni podana niti smiselno uveljavljana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica v tej pravdi uveljavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in druge nedenarne zahtevke zoper toženko, ki ji očita neodpustne posege v njene osebnostne pravice. Do protipravnih posegov naj bi prišlo z objavljanjem žaljivih neresnic o tožnici v več oddajah toženke na Programu ... (T., O. in D.) ter na Radiu Y in Radiu X. Toženka se je zahtevkom upirala s sklicevanjem na pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), v okviru katere naj bi podala sporne informacije o tožnici.

7. Tožnica zahteva varstvo pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) in varstvo osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Omenjeni pravici nista neomejeni, saj so človekove pravice skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS omejene s pravicami in svoboščinami drugih ljudi (tudi s pravico do svobode izražanja) ter v primerih, ki jih določa Ustava. Ko v primeru posega v čast in dobro ime pride do kolizije omenjenih ustavnih pravic, je (ne)dopustnost posega treba presojati na podlagi vseh okoliščin primera ter meril, ki jih je oblikovala sodna praksa (predvsem Ustavno sodišče RS in ESČP). Iz slednje izhaja, da je svoboda izražanja v sistemu pravno varovanih vrednot postavljena visoko in da so posledično pogosto podani razlogi za omejitev pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS. V okviru svobode izražanja ima poseben pomen svoboda tiska, na kar pravilno opozarja tudi toženka v pritožbi, posebej ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.2 Obseg dopustne kritike je večji, če novinar poroča o zadevah, ki so v javnem interesu.

8. V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča RS in ESČP je pomembno tudi razlikovanje med trditvami o dejstvih in mnenji (vrednostnimi sodbami). Medtem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče. Pri slednjih je sorazmernost posega v pravico do svobodo izražanja odvisna od tega, ali je zanje obstajala zadostna podlaga. Za izključitev avtorja iz varstva pravice do svobode izražanja ne zadošča, da žaljiva izjava/zapis vsebuje neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne podlage. Le če avtor vedoma in namerno zapiše (izreče) neresnične žaljive trditve o drugi osebi oziroma je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), gre za zlorabo pravice do svobode izražanja.3

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je toženka objavljala žaljive4 in neresnične informacije o tožnici, in sicer (zlasti) v zvezi z njeno plačo in odpravnino ter o neuspešnem, nedopustnem poslovanju Društva A. Slovenija v času, ko je bila njegova izvršna direktorica tožnica. Nadalje je ugotovilo: (1) da je toženka razpolagala z resničnimi informacijami, vendar teh ni predočila javnosti, ni pa imela upravičena razloga, da bi verjela (neresničnim) informacijam, o katerih je poročala, (2) da toženka pred objavo določenih neresničnih informacij tožnice in Društva A. Slovenija ni kontaktirala in seznanila s konkretnimi očitki, prav tako na poziv Društva A. Slovenija ni objavila popravkov in je s predstavljanjem neresničnih informacij nadaljevala, ter (3) da je toženka neresnične navedbe objavila večkrat zaporedoma v obdobju od januarja do julija 2011, ne glede na to, da je bila vmes večkrat opozorjena na netočnost in nekorektnost podatkov. Na podlagi navedenih ugotovitev, ki so v strnjeni obliki navedene v 62. točki obrazložitve izpodbijane sodbe5, je zaključilo, da je toženka povzročila tožnici škodo naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti ter da je prišlo do zlorabe pravice do svobode izražanja in dolžnosti obveščanja javnosti ter s tem do nedopustnega posega v tožničine osebnostne pravice.

10. Toženka navedeno presojo sodišča prve stopnje izpodbija z opozarjanjem na poseben pomen svobode tiska ter z izpostavljanjem, da je tožnica relativna oseba iz javnega življenja in da je bilo poročanje o morebitnih nepravilnostih v eni največjih humanitarnih organizacij v javnem interesu. Navedeno naj bi bilo v izpodbijani sodbi spregledano, kar pa ne drži. Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka sicer lahko v okviru pravice do svobode izražanja poročala o morebitnem nepravilnem delovanju tožnice kot izvršne direktorice Društva A. Slovenija, ker je to v javnem interesu, vendar pa, ker je toženka v konkretnem primeru zlorabila pravico do svobode izražanja, ji varstva te pravice ni mogoče nuditi. Navedena presoja je v skladu z zgoraj predstavljenim stališčem Ustavnega sodišča RS, po katerem je v primeru zlorabe pravice do izražanja njeno varstvo izključeno, sklicevanje na svobodo tiska (medijev) in njegovo pomembno vlogo v demokratični družbi pa posledično neutemeljeno.

11. Toženka v tej zvezi sicer opozarja, da so bili sumi o korupciji v Društvu A. Slovenija tako resni, da so prepričali ugledne novinarje, pravnike ter tudi državne organe, ki so začeli ustrezne postopke, ter da izkazana dejstva (izplačilo dodatka za uspešnost), intervjuji z uglednimi osebami, ki so zapustile A. v spornem obdobju, mnenja uglednih pravnikov in končen poseg krovne organizacije A., ki je vzpostavila red in odslovila vse akterje, kažejo, da je bilo poročanje v javnem interesu ter da je razkrilo določene sporne prakse. Vendar s takšnim pavšalnim sklicevanjem na razpolaganje toženke s podatki in verodostojnimi viri o korupciji v Društvu A. Slovenija, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka glede na okoliščine konkretnega primera pri objavljanju neresničnih informacij o tožnici ravnala naklepno ali vsaj hudo malomarno. Navedeni zaključek ima oporo v ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na celoviti (8. člen ZPP) in vsebinsko prepričljivi dokazni oceni, ki je toženka ne more omajati s povzetimi, (pre)splošnimi pritožbenimi navedbami, iz katerih ne izhaja konkretna vsebina vira (sklicuje se na intervjuje z uglednimi osebami in mnenja pravnikov, vendar pa ne pove, kaj konkretno so navedene osebe v intervjujih in mnenjih navedle in kdaj je to bilo, prav tako ne pove, za kakšne uradne postopke konkretno je šlo), oziroma s sklicevanjem na izkazana dejstva (npr. na dodatek za delovno uspešnost), ki niso neposredna povezana s spornimi izjavami (iz sodbe ne izhaja, da je prišlo do spornega poročanja v zvezi z dodatkom za uspešnost, temveč v zvezi z višino končnega zneska tožničine bruto plače6).7

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za objavo novinarskih prispevkov veljajo enaki standardi kot za upravno ali sodno poslovanje. Sodišče prve stopnje je pri presoji (ne)dopustnosti ravnanja toženke pravilno izhajalo zlasti iz Kodeksa novinarjev Slovenije, ki določa pravila novinarskega dela, ki jih je toženka pri obravnavanem poročanju večkrat kršila, in ne morebiti pravil, ki veljajo za sodišča ali upravne organe. Pritožba ima sicer prav, da toženka ni bila dolžna hraniti dokumentacije, na katero se je sklicevala v spornih objavah. Kljub temu pa bi morala v okoliščinah konkretnega primera, ko je razpolagala z uradnimi odgovori Društva A. Slovenija, ki jih ni predočila javnosti, ter je bila večkrat opozorjena na nekorektno poročanje, pa je kljub temu nadaljevala s spornimi prispevki, za zaključek, da pri spornem poročanju ni šlo za hudo malomarno novinarsko ravnanje, dokazati obstoj navedene dokumentacije oziroma verodostojnih virov, kar pa ji po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uspelo.8

13. Pomembna okoliščina za presojo, ali je prišlo z objavljanjem neresničnih informacij o tožnici do protipravnega posega v njeno čast in dobro ime, je, ali je toženka (njeni novinarji) dala tožnici pa tudi Društvu A. Slovenija možnost, da se izjavita o obtožbah, kot pravilno opozarja toženka, vendar pa zmotno navaja, da je zaradi molka tožnice protipravnost ravnanja toženke izključena. V konkretnem primeru je tožnica sicer zavrnila (ustno) odgovarjanje na vprašanja toženke, vendar je za to navedla po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih dokazih in v katere toženka ni uspela vzbuditi dvoma, utemeljene razloge, in sicer je odgovarjanje zavrnila iz razloga, ker je bila takrat že v pokoju in ni bila več pristojna za dajanje informacij medijem v zvezi z Društvom A. Slovenija, zaradi česar je novinarko napotila na društvo. Poleg tega je bilo priporočilo mednarodne organizacije A. glede javnega dajanja izjav, da se ne odzivajo na razgovore. Tožnica in A. Slovenije sta navedla tudi dodaten utemeljen razlog, zakaj se oddaje v januarju 2011 ne bosta udeležila, in sicer prva zato, ker je bila vabljena zgolj 2 uri pred oddajo, društvo pa zato, ker se je vršilka dolžnosti izvršne direktorice C. C. ni mogla udeležiti zaradi smrti v družini. Društvo A. Slovenija se torej iz navedenih razlogov ni odzvalo na intervjuje oziroma podajo ustnih izjav toženki (razen enkrat, 28. 6. 2011, po skupščini A. Slovenije, ko se je oddaje O. udeležila tudi predstavnica A. Slovenije, ki je med drugim opozorila, da se objavljajo neresnični podatki o tožnici)9, je pa po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje pisno odgovarjalo na vprašanja toženke oziroma na zatrjevane kršitve, ki so se zelo dotikale tožnice kot nekdanje izvršne direktorice, ter odgovore, pri pripravi katerih je sodelovala tudi tožnica, 20. 1. 2011 objavilo na svoji spletni strani, na podlagi novih novinarskih vprašanj je odgovore tudi dopolnjevalo. Poleg tega je toženko v obdobju, ko je objavljala neresnične informacije o tožnici, večkrat po e-mailu opozorilo na kršitve in nekorektno navajanje dejstev ter ji posredovalo Zahtevo za objavo popravkov, na katero se toženka ni odzvala. Ob upoštevanju navedenih okoliščin konkretnega primera sklicevanje toženke na pravno načelo „Kdor molči, ko bi moral in mogel govoriti, se zdi, da pritrjuje“, ni utemeljeno. Toženka pri objavljanju spornih informacij ni mogla šteti, da tožnica pritrjuje informacijam, ki so se nanašale nanjo, ob dejstvu, da je tožnica navedla utemeljene razloge za zavrnitev (ustnega) odgovarjanja na njena vprašanja, na zatrjevane kršitve, ki so se nanašale na tožnico, pa je odgovarjal (jih je zanikal), tudi s pomočjo tožnice, za to pristojen A. Slovenije. S tem, ko je A. Slovenije uradno odgovarjal na vprašanja toženke, kar izhaja iz izvedenih dokazov (npr. iz zaslišanja tožnice, C. C. in D. D.), in opozarjal na nekorektno poročanje, je ščitil ugled tožnice, pa čeprav je (razen enkrat) odgovarjal pisno in ni dajal ustnih izjav ter ni vložil tožbe za objavo popravka, na kar opozarja toženka. Sodišče prve stopnje je poleg tega pravilno ugotovilo, da toženka pred objavo neresničnih informacij tožnice in Društva A. Slovenija tudi ni seznanila s konkretnimi očitki (npr. ni ju seznanila, da ima dokaz o krivdni razrešitvi tožnice).

14. Ena izmed spornih objavljenih informacij o tožnici je bila višina njene plače. Toženka je poročala, da je tožničina plača znašala več kot 9.000,00 EUR bruto, čeprav je v resnici znašala približno polovico manj, kar ni več sporno. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni imela podlage za poročanje o plači tožnice v višini 9.000,00 EUR ter da je bila z dejansko višino plače seznanjena, vendar jo je namenoma zamolčala. Ocenilo je, da je z namernim prikrivanjem resničnih dejstev in poročanjem o netočnih informacijah kršila Kodeks novinarjev Slovenije ter opustila dolžno skrbnost ravnanja novinarjev. S tem, ko je tožnico osebno izpostavila javnosti kot osebo, ki prejema neupravičena sredstva v humanitarni organizaciji, je posegla v njeno dostojanstvo in integriteto ter jo razžalila. Ob dejstvu, da pri poročanju o višini tožničine plače ni šlo za poročanje o dnevnem (tekočem) dogajanju, saj tožnica v januarju 2011, ko so se začele sporne objave toženke, ni bila že približno pol leta zaposlena v Društvu A. Slovenija, toženka navedenega zaključka, ki temelji na ugotovitvah navedenih v 18. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne uspe izpodbiti s pritožbenim opozarjanjem, da so osnovne lastnosti novinarskega dela ažurnost in hitrost pri pridobivanju informacij. Prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da se uredniki in novinarji slabo spomnijo oddaj, ki so jih urejali oziroma vodili pred leti, ter da se dokumentacija ne hrani še leta, s čimer toženka nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o neizkazani podlagi za sporno poročanje toženke. Toženka bi morala že v spornih (zadnjih) objavah navesti, iz katere dokumentacije (virov) konkretno izhaja, da je znašala tožničina plača 9.000,00 EUR, ob dejstvu, da je Društvo A. Slovenija že v januarju 2011 na svoji spletni strani navajalo več kot polovico nižji znesek tožničine plače, da je plačo v višini 9.000,00 EUR zanikala predstavnica A. Slovenije v O. dne 28. 6. 2011 ter da je novinarka toženke vpogledala tudi v tožničine plačilne liste. Vendar te dokumentacije ni navedla oziroma je kot vir informacij konkretno navedla le tožničino Individualno pogodbo o zaposlitvi, iz katere pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe ne izhaja, da je tožničina plača znašala 9.000,00 EUR bruto. Toženka je očitno plačo narobe izračunala, vendar pa to ne predstavlja edine napake, ki jo je zagrešila pri poročanju o plači tožnice, ob dejstvu, da je bila z dejansko višino plače seznanjena, vendar jo je namenoma zamolčala. Njeno ravnanje je bilo zato vsaj hudo malomarno. Ker je tožničina plača tudi ob upoštevanju dodatka za uspešnost znašala povprečno 4.500,00 EUR bruto (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne 9.000,00 EUR, toženka objavljanja neresničnega podatka o višini tožničine plače ne more opravičiti z navajanjem, da se je tožnici izplačeval fiksen, nezakonit dodatek za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, na kakšen način je bila določena tožničina plača. Sporno je namreč bilo poročanje o višini plače in ne poročanje o tem, na kakšen način je bila določena tožničina plača.

15. Toženka prav tako neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na objavljene informacije o odpravnini. Informacija o vsebini Individualne pogodbe o zaposlitvi tožnice iz leta 2009, ki je tožnici v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca brez krivdnih razlogov na strani tožnice in brez navedbe razlogov zagotavljala odpravnino v višini 11.700,00 EUR plus vse bruto plače, ki bi jih sicer prejela do maja 2013, o kateri je poročala toženka, je bila sicer resnična, kot pravilno navaja toženka v pritožbi. Vendar pa njeno poročanje o vrtoglavi odpravnini ni bilo protipravno zato, ker je poročala o povzeti vsebini pogodbe, temveč zato, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ker je zavestno zamolčala informacijo, ključno za razumevanje obravnavane teme, in sicer, da je tožnici delovno razmerje sporazumno prenehalo, zaradi česar (vrtoglave) odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejela, prejela pa je odpravnino, ki ji je zakonsko pripadala ob upokojitvi, in ker je kršila načelo nepristranskega poročanja. Navedeni zaključek temelji na pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni imela utemeljenih razlogov za prepričanje, da tožnici delovno razmerje ni sporazumno prenehalo. O sporazumni prekinitvi delovnega razmerja je bilo namreč pojasnjeno že na tiskovni konferenci Društva A. Slovenija 16. 1. 2011, pojasnilo pa je bilo pisno objavljeno tudi na njihovi spletni strani. Ob upoštevanju teh informacij, ki jih je toženka pri poročanju o vrtoglavi odpravnini tožnice (očitno) zavestno zamolčala, kar kaže na njeno hudo malomarno ravnanje, izjava B. B., pa čeprav je bil v spornem obdobju predsednik A. Slovenije, da je bila tožnica s sklepom upravnega odbora krivdno razrešena, ni zadoščala za poročanje toženke o tožničini odpravnini na opisan način. Ob ugotovitvi, da toženka niti tožnice niti Društva A. Slovenija ni soočila z informacijo, da ima dokaz o domnevni krivdni razrešitvi tožnice, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je toženka kršila 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Tožnica se sicer ni neposredno odzivala na komunikacijo s toženko, na kar opozarja toženka. Vendar ob dejstvu, da je Društvo A. Slovenija dalo z dovoljenjem tožnice novinarki toženke na vpogled tožničine plačilne liste, potem ko je toženka izrazila željo, da podatke o plači preveri, bi ji gotovo, ne glede na to, da je že na tiskovni konferenci in svoji spletni strani pojasnilo, da je tožnici delovno razmerje sporazumno prenehalo, dalo s soglasjem tožnice na vpogled tudi Sporazum o prenehanju delovnega razmerja, če bi toženka njega ali tožnico soočila z obtožbo o krivdni razrešitvi oziroma če bi zaprosila za vpogled v sporazum. Glede na vse pojasnjeno toženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ni imela dostopa do Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ter da je lahko poročala o odpravnini po Individualni pogodbi o zaposlitvi, saj bi jo lahko tožnica, ob dejstvu, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih, še zahtevala.

16. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s spornim poročanjem toženke o neuspešnem poslovanju Društva A. Slovenija. Tožnica v tej pravdi ni zahtevala povračila škode, ki je nastala Društvu A. Slovenija zaradi spornega poročanja toženke, kot zmotno navaja toženka, temveč povračilo škode, ki je nastala njej zaradi posegov toženke v njeno čast in dobro ime, obstoj teh posegov in tožničine škode pa je v izpodbijani sodbi tudi ugotovljen. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta bila v vseh objavah toženke ime in priimek tožnice večkrat izpostavljena, ob navajanju neresničnih in nepreverjenih informacij glede neuspešnega, nezakonitega delovanja A. Slovenije pa se je prikazovala njena slika, zaradi česar je javnost nesporno zaznala, da je tožnica delovala nedopustno in protipravno. S takšnim načinom poročanja in navedbami je toženka povzročila škodo tožnici zaradi posega v čast in dobro ime ter dostojanstvo. Ker je torej tožnica v zvezi s poročanjem toženke o nezakonitem poslovanju A. Slovenije zatrjevala nastanek svoje škode, ki jo je tudi dokazala, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je postopka udeleževal kot tožnik nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, oziroma stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Tožnica je fizična, poslovno popolnoma sposobna oseba, kot taka pa je lahko stranka postopka (76. člen ZPP), sama pa lahko tudi opravlja pravdna dejanja (77. člen ZPP). Da bi moral biti tožnik A. Slovenije, pa, kot že pojasnjeno, ne drži.

17. Pritožbeni očitki, s katerimi toženka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka zlorabila pravico do svobode izražanja in dolžnosti obveščanja javnosti, so torej bodisi presplošni bodisi neutemeljeni. Ob upoštevanju, da ugotovljeno dejansko stanje (povzeto v točki 9 obrazložitve te sodbe), iz katerega izhaja, da je toženka pri objavljanju spornih informacij o tožnici večkrat kršila Kodeks novinarjev Slovenije (ravnala je v nasprotju z njegovim 1., 3., 4. in 5. členom) ter da je šlo za hudo malomarno novinarsko ravnanje, utemeljuje navedeni materialnopravni zaključek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja toženke, ki je ena od predpostavk odškodninskega delikta.

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi spornih objav. Do toženkinega ugovora o podani sokrivdi oziroma prispevku tožnice k nastali škodi se sicer ni izrecno opredelilo, je pa iz obrazložitve kot celote moč razbrati, da in zakaj ga je štelo za neutemeljenega. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se toženka s sklicevanjem na molk tožnice v okoliščinah konkretnega primera ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti, iz istih razlogov (glej obrazložitev pod točko 13 te sodbe) pa molk tožnice (oziroma njena zavrnitev ustnega odgovarjanja toženki) tudi ne predstavlja podlage za njeno delno razbremenitev odgovornosti. Prav tako ni moč šteti, da je podana deljena odgovornost, ker tožnica ni vložila zahtevka za objavo popravka po ZMed. Ravnanje, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe v smislu 171. člena OZ, je zgolj tisto ravnanje, ki je neskrbno10. Nevložitev zahtevka za objavo popravka pa po oceni pritožbenega sodišča ni takšno ravnanje, saj je tožnica imela zgolj pravico in ne dolžnost nasprotovati spornemu poročanju toženke na naveden način. Tožnica se je pred spornim poročanjem branila na drug način - preko A. Slovenije, ki je toženki med drugim posredoval Zahtevek za objavo popravka z dne ... v zvezi s spornim poročanjem (priloga A13), vendar do objave popravka ni prišlo, kar ni sporno.

19. Tožničinega soprispevka k nastali škodi toženka prav tako ne more utemeljiti s pavšalnim opozarjanjem, da se tožnica ni pravočasno zdravila in si poiskala strokovne psihosocialne pomoči. Tožnica si je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi intenzivnosti in trajanja bolečin 22. 8. 2011 poiskala zdravniško pomoč. Četudi je imela tožnica bolečine že pred tem, je sama očitno ocenila, da jih ne more več prenašati in da potrebuje zdravljenje, šele 22. 8. 2011, takšna ocena, čeprav morda objektivno gledano napačna, pa sama po sebi ne predstavlja neskrbnega ravnanja. V zvezi s psihoterapijo, za katero se je tožnica odločila več kot pol leta po nastanku prvega škodnega dogodka (prva objava toženke), pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe psihoterapevta E. E., ki je bil zaslišan kot priča, ugotovilo, da posameznik ob travmatskem dogodku najprej doživi šok, potem poizkuša nekaj časa razrešiti zadevo sam, ko pa pride do kumulacije napetosti in vseh simptomov, pa se odloči za psihoterapijo. Čim je tako, tožnici ni moč očitati, da si psihosocialne pomoči ni poiskala pravočasno.

20. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v III. točki izreka sodbe, po kateri se je toženka dolžna tožnici javno opravičiti za nekorektno poročanje, prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz podatkov spisa (red. št. 6) izhaja, da je tožnica dne 19. 3. 2014 dopolnila tožbo tudi z zahtevkom za javno opravičilo. Sodišče prve stopnje je torej odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, zato očitana kršitev določbe 2. člena ZPP ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje odločitve o javnem opravičilu ni z ničemer obrazložilo, saj so razlogi zanjo navedeni v 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje podalo argumente tako za utemeljenost zahtevka za objavo popravka kot tudi zahtevka za javno opravičilo.

21. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnici zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska škoda, pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do satisfakcije. OZ za primer, ko pride do kršitve osebnostnih pravic, v 178. členu primeroma navaja oblike nedenarne satisfakcije za povzročeno nepremoženjsko škodo. Sodišče lahko izreče objavo sodbe oziroma popravka ali preklic izjave ali oškodovalcu odredi storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (npr. da se oškodovancu opraviči). V 179. členu OZ je določena denarna satisfakcija (pravična denarna odškodnina), ki jo lahko sodišče v primeru kršitve osebnostnih pravic izreče sočasno z eno ali več oblikami nedenarne satisfakcije po 178. členu OZ.11 V konkretnem primeru je prišlo do večkratnih in javnih posegov toženke v tožničino čast in dobro ime, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo mogoče pri tožnici doseči del satisfakcije z objavo popravkov in opravičilom toženke. Kakšen del satisfakcije predstavljata objava popravkov in opravičilo sicer ni izrecno navedlo oziroma te oblike satisfakcije ni denarno ovrednotilo, vendar pa to kljub temu, da je tožnici dodatno prisodilo še denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostne pravice, ni bilo potrebno. Pri določitvi satisfakcij(e) za nepremoženjsko škodo gre za vrednotenje (oceno) in ne matematični pristop. Sodišče glede na dejanske okoliščine primera oceni, katere sankcije in v kakšnem obsegu je primerno izreči oziroma s katerimi sankcijami je mogoče doseči popolno zadoščenje oškodovanca. Pri tem mora upoštevati, da izrečena(e) sankcija(e) ne gre(do) na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena, ki se uporablja tudi za sankcije po 178. členu OZ12). Sodišče prve stopnje je navedeno presojo opravilo ter pravilno ocenilo, da je tožnica upravičena tako do nedenarne kot tudi do denarne satisfakcije, vendar pa pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ni ustrezno upoštevalo izrečene nedenarne satisfakcije kot tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevati je treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod). Iz sodnih odločb, na katere se sklicuje toženka v pritožbi (gre za odločbe VS RS II DoR 401/2014, II Ips 835/2009, II Ips 1105/2010, II Ips 528/2007 in II Ips 326/2009) in drugih javno dostopnih odločb (npr. odločbe VS RS II Ips 131/2000 ter odločb VSL I Cp 3129/201613 in I Cp 2301/2014) izhaja, da so bile oškodovancem v primeru razžalitve dobrega imena in časti prisojene odškodnine, ki ustrezajo približno 3 do 10 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS. Tega razpona sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 12.500,00 EUR, kar predstavlja približno 11,5 povprečnih neto plač14, ni upoštevalo. Ob upoštevanju, da obravnavani primer glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu prizadetosti tožnice zaradi spornih objav oziroma o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter drugih okoliščin primera, ki so navedene v 50. do 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe15, spada med hujše primere (vendar ne najhujše) ter da sta bili izrečeni tudi dve nedenarni sankciji (objava popravka in javno opravičilo), pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 7.000,00 EUR (6,5 povprečnih neto plač).

22. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo tudi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic v višini 1.500,00 EUR, vendar pa, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, pri tem ni pojasnilo, v katere osebnostne pravice tožnice, razen v čast in dobro ime, je toženka posegla. Mestoma je sicer omenilo posege v tožničino osebno dostojanstvo, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je prišlo do posega tudi v tiste (druge) elemente pravice do osebnega dostojanstva, ki niso zajeti že v okviru časti in dobrega imena.16 Ker navedeno ne izhaja niti iz trditev tožnice17, tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno napačna. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je pri spremenjeni odločitvi o denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo tako odločitev o odškodnini za navedeno obliko škode kot tudi odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

23. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi 2.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin primera (zaradi protipravnega ravnanja toženke so tožnici nastale zlasti težave z visokim krvnim tlakom, potrebovala je tudi medikamentno terapijo proti depresiji) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, ocenjuje kot pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Toženka v pritožbi sicer navaja, da tožnica ni obiskala zdravnika ali se zdravila, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov (zdravstvene dokumentacije) pravilno ugotovilo, da je tožnica zaradi opisanih težav večkrat obiskala zdravnika ter da ji je bilo predpisano jemanje zdravil za zdravljenje visokega krvnega pritiska in terapija v obliki pomirjeval.

24. Glede na stopnjo in trajanje strahu (tožnica je v obdobju dveh let trpela strah blažje pa vse do hujše intenzitete) je ustrezna tudi odškodnina 1.000,00 EUR za strah, ki jo toženka le pavšalno izpodbija.

25. Ob upoštevanju vsega navedenega je tožnica upravičena do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR in ne v višini 17.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

26. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 7.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

27. Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je tožnica uspela z 1/3 zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, v celoti pa je uspela z dvema od treh nedenarnih zahtevkov, spremenjeni uspeh tožnice v pravdi po oceni pritožbenega sodišča znaša 2/318, toženke pa 1/3. Potrebni pravdni stroški tožnice znašajo po neizpodbijani odmeri sodišča prve stopnje 3.220,57 EUR, potrebni stroški toženke pa po odmeri pritožbenega sodišča 451,18 EUR (gre za strošek izvedenca). Glede na uspeh je tožnica upravičena do 2.147,05 EUR, toženka pa do 150,39 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 1.996,66 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo delno uspela (po oceni pritožbenega sodišča njen uspeh znaša 1/319, uspeh tožnice z odgovorom na pritožbo pa 2/3), stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Priglasila pa jih je tožnica, in sicer nagrado za postopek z rednimi pravdnimi sredstvi v višini 788,80 EUR in administrativne stroške v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, skupaj 986,74 EUR, kar ji v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) tudi pripada. Ob upoštevanju njenega uspeha v pritožbenem postopku, ji je toženka dolžna plačati 657,83 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Priznane pritožbene stroške mora toženka plačati tožnici v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1 Toženka je sicer v pritožbi uvodoma navedla, da v celoti izpodbija sodbo sodišče prve stopnje, vendar pa iz pritožbe kot celote izhaja, da njenemu zavrnilnemu delu ne nasprotuje.

2 Med številnimi drugimi zadevami glej npr. sodbo ESČP v zadevi Mladina d. d. proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.

3 Ibidem.

4 Objavljene informacije se po ugotovitvah sodišča prve stopnje povzročile oblikovanje negativnih vrednostnih sodb o tožnici.

5 Predhodno so za vsako sporno informacijo o tožnici navedena dejstva posebej ugotovljena in obrazložena.

6 V zvezi z zatrjevanim ukrepanjem krovne organizacije A. in njene odslovitve vseh akterjev velja dodati, da sporno poročanje toženke o tožnici ni imelo za posledico sprememb v A. Slovenije, kar se tiče tožnice, saj se je slednja upokojila pred spornim poročanjem toženke.

7 Glede posameznih spornih informacij o tožnici, v zvezi s katerimi toženka konkretno izpodbija ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, več v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

8 Sodišče prve stopnje v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključi, da je toženka posredovala zgolj nepotrjene informacije, pridobljene na podlagi govoric in ugibanja.

9 V času, ko je prihajalo do spornih objav, je bila v. d. izvršne direktorice C. C., podpredsednica društva pa D. D., zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da Društvo A. Slovenija takrat ni imelo pooblaščenih oseb, ki bi dajale izjave.

10 Glej npr. VSL sodbo II Cp 643/2018.

11 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 2570/2012.

12 Ibidem.

13 V tem primeru je bila oškodovanki, ki ji je toženec desetkrat v obdobju cca petih mesecev in pol posegel v čast in dobro ime, pri čemer je šlo za objave v več javnosti najbolj dostopnih medijih, priznana odškodnina v višini 8 povprečnih neto plač.

14 Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna mesečna neto plača za april 2018 znašala 1.078,95 EUR.

15 Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je prišlo pri tožnici v obdobju od januarja do julija 2011, ko je prihajalo do spornih objav, do razvoja najprej blage nato do zmerne oziroma težke oblike posttravmatske stresne motnje (PTSD). V avgustu 2011 je PTSD prešla v zmerno obliko depresivne motnje, ki je trajala do konca leta 2011. Ta je prešla v blago, občasno zmerno depresivno motnjo, ki je trajala do konca 2012. V obdobju, ko so se težave s PTSD stopnjevale, je tožnica trpela zmerno do hujšo obliko duševnih bolečin, od tega obdobja naprej pa zmerno obliko.

16 Čast in dobro ime kot ožja pojma sodita v okvir pravice do osebnega dostojanstva, zato je treba v primeru, ko stranka zatrjuje kršitev obeh pravic, določiti njune posamezne elemente.

17 Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2016, v kateri je pojasnila, da iz naslova duševnih bolečin zahteva odškodnino v višini 25.000,00 EUR, pri čemer glede 5.000,00 EUR zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ni navedle nobene okoliščine, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine tudi zaradi posega v druge osebnostne pravice in ne (le) odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime, ki jo sicer praviloma priznava sodna praksa v primerih, ko pride z objavljanjem neresničnih, žaljivih informacij do okrnitve osebnostnih pravic.

18 Gre za oceno in ne matematični izračun, ob dejstvu, da so bili postavljeni tudi nedenarni zahtevki, za katere ni bila posebej navedena/določena vrednost spornega predmeta.

19 Glede denarnega zahtevka je uspela za 7.000,00 EUR (spornih je bilo 17.000,00 EUR), ni pa uspela glede nedenarnih zahtevkov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/3, 34, 35, 39
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 178, 179
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 76, 77, 339, 339, 339/2, 339/2-11
Datum zadnje spremembe:
03.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMDg0