<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba II U 89/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.89.2015

Evidenčna številka:UM0012309
Datum odločbe:29.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni natečaj za zasedbo delovnega mesta - pogoji za zasedbo delovnega mesta - delovne izkušnje

Jedro

Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preizkus (brez posebnega ugotovitvenega postopka) in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Su 010601/2011 z dne 18. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se tožnica ne uvrsti v izbirni postopek na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v postopku javnega natečaja za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe) dne 20. 9. 2011 vložila prijavo, iz katere pa izhaja, da na podlagi 13. točke 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ter določbe tretjega in devetega odstavka 54. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih ne izpolnjuje natečajnih pogojev, in sicer pogoja petih let zahtevanih delovnih izkušenj. Kot izhaja iz mnenja ministrstva za javno upravo z dne 11. 10. 2011, namreč ni mogoče, da bi kot ustrezen čas opravljanja dela šteli delo, ki se opravlja le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno znotraj zahtevanega obdobja ob dejstvu, da ima kandidatka v tem obdobju sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas za konkretno delovno mesto (pravosodni sodelavec v V. tarifni skupini). Glede na to je prvostopni organ v skladu z 61. členom ZJU in 21. členom Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih izdal izpodbijani sklep.

Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom št. 10051-1219/2011/3 z dne 30. 11. 2011 njeno pritožbo zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu pravosodnega sodelavca (vodje vpisnikov) na V. stopnji izobrazbe od 1. 6. 2005 dalje. Dne 29. 10. 2007 je diplomirala kot diplomirana upravna organizatorka. Vložila je še potrdilo o opravljanju del in nalog na VII. stopnji izobrazbe, ki ga je izdal predsednik Sindikata delavcev v pravosodju dne 15. 9. 2011, iz katerega izhaja, da je tožnica od 15. 4. 2004 dalje opravljala dela in naloge na VII. stopnji strokovne izobrazbe, od 1. 1. 2008 dalje pa še dodatno vodi Sindikat delavcev pravosodja Podravje. Komisija za pritožbe se strinja s stališčem prvostopnega organa, da navedenega dela ni mogoče šteti kot ustreznih delovnih izkušenj v smislu 13. točke 6. člena ZJU. Gre namreč za delo, ki se opravlja le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno znotraj zahtevanega obdobja petih let delovnih izkušenj, upoštevajoč dejstvo, da ima tožnica v tem obdobju sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas za delovno mesto pravosodnega sodelavca. Drugostopni organ tudi zavrača pritožbene navedbe, da so bile v izbirni postopek uvrščene kandidatke, ki ne izpolnjujejo pogoja zahtevanih delovnih izkušenj, saj je iz dokumentacije razvidno, da vse kandidatke, uvrščene v izbirni postopek, izpolnjujejo ta natečajni pogoj. Prav tako so neutemeljene navedbe, da izbirni postopek vodi oseba, ki je hkrati kandidatka, saj je bila natečajna komisija sestavljena iz A.A. kot predsednice komisije, mag. B.B. in C.C. kot članic komisije, nobena od prijavljenih kandidatk pa ni tudi članica, še manj predsednica, natečajne komisije. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izbiro in delovne izkušnje kandidatk na delovnem mestu vodje skupne kadrovske službe v letu 2006 in kasneje v letu 2007, saj ne gre za isti natečaj in ne za isto delovno mesto. Drugostopni organ še pojasnjuje, da se v delovne izkušnje štejejo tudi izkušnje pridobljene s pripravništvom na isti stopnji izobrazbe, kot to določa 13. točka 6. člena ZJU. Čas, ko je javni uslužbenec na porodniškem dopustu, prav tako šteje kot delovne izkušnje, saj so po 13. točki 6. člena delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, medtem ko je delovna doba doba v delovnem razmerju.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper navedeni sklep s trditvijo, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in da se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka. Tožnica tudi v tožbi zatrjuje, da izpolnjuje natečajni pogoj petih let delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe. Tožnica je bila od 1. 12. 1997 do 31. 5. 2005 zaposlena na Okrožnem sodišču v Ljubljani na pravdnem oddelku, od 1. 6. 2005 pa je zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru na uradniškem delovnem mestu pravosodnega sodelavca v V. tarifni skupini. Dne 29. 10. 2007 je tožnica pridobila VII. stopnjo izobrazbe kot diplomirana upravna organizatorka. Poleg tega od 15. 4. 2004 dalje opravlja dela in naloge na VII. stopnji strokovne izobrazbe in sicer pri Sindikatu delavcev v pravosodju. Tožnica zatrjuje, da je brez dejanske podlage ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je tožnica delo opravljala le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno. Tožnica v prijavi na javni natečaj ni navajala točnega obsega dela v sindikatu, je pa opisala dela in naloge, ki jih je opravljala. Obseg njenega dela znaša v mesečnem povprečju 20 ur na teden, kar je polovični delovni čas, zato se lahko eno leto tožničinega dela v sindikatu upošteva kot najmanj pol leta delovnih izkušenj. V skladu z mnenjem ministrstva za javno upravo se kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira. Namen tega je omogočiti priznanje delovnih izkušenj osebam, ki so si delovne izkušnje z ustrezno izobrazbo in na ustreznem delovnem mestu sicer pridobivale, pa delovna doba zaradi različnih vzrokov ni bila potrjena z vpisom v delovno knjižico. Prav za tak primer gre v tožničini zadevi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Podredno predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bila tožnica z nezakonitim sklepom prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Tudi v odgovoru na tožbo se sklicuje na 61.a člen ZJU in 21. člen Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih. Sklicuje se tudi na 13. točko 6. člena ZJU, ki določa, kaj so delovne izkušnje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obe stranki sta vložili še več pripravljalnih vlog, v katerih sta vztrajali vsaka pri svojem stališču. Tožeča stranka je pri tem ponovno zatrjevala, da je prvostopni organ v drugih podobnih zadevah ravnal drugače kot v tožničinem primeru. Razen tega je navajala še, da sindikat ni bil pravilno obveščen o spremembi predmetnega razpisa, ko je bil ta iz razpisa za višjega svetovalca v pravosodju (v kadrovski službi) spremenjen v razpis za višjega svetovalca v pravosodju (namestnik vodje skupne kadrovske službe).

Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah prav tako vztrajala pri svojih že podanih stališčih, dodala pa je še, da je bil reprezentativnemu sindikatu poslan predlog Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sodnega osebja Okrožnega sodišča v Mariboru in Okrajnih sodišč v Mariboru, Slovenski Bistrici in Lenartu.

Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo II U 27/2012-29 z dne 10. 5. 2013, s katero je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. X Ips 225/2013 z dne 29. 1. 2015 reviziji ugodilo, navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje.

Tožba je utemeljena.

Tožnica se je dne 20. 9. 2011 prijavila na dne 12. 9. 2011 objavljen javni razpis za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju, vodja skupne kadrovske službe. Kot eden od pogojev za opravljanje tega dela, je bilo predpisano najmanj pet let delovnih izkušenj. V predmetni zadevi je sporno, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje.

V 13. točki 6. člena ZJU je določeno, da so delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje oziroma pripravništvo sklenjeno pri istem ali pri drugem delodajalcu. Za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, na katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.

Kot izhaja iz zgoraj citiranega sklepa Vrhovnega sodišča, ZJU v 13. točki 6. člena ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistemizacija, opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela, itd.), tretji primer, za kakršnega gre v obravnavani zadevi pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev, pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Navedeno med drugim pomeni, da je treba upoštevati tudi dejanska obdobja dela v smislu, ali gre za dela na delovnem mestu oziroma gre za izvrševanje del, ki poteka vsak delovni dan, ali pa gre za dela, ki so v nekem obdobju le občasne narave in se niti ne izvajajo kontinuirano. Na drugi strani je pomembno, da ZJU ne določa izrecno, ali gre za zahtevane delovne izkušnje z delom v polnem ali krajšem (kot zatrjuje revidentka polovičnem) delovnem času. Prav tako delovne dobe oziroma opravljanja dela (v smislu opredelitve posameznih različnih primerov v zvezi s pridobivanjem delovnih izkušenj iz 13. točke 6. člena ZJU) ni mogoče razumeti kot pojmov, ki jih opredeljuje le polni delovni čas.

V obravnavani zadevi je odločilno vprašanje, ali je predloženo potrdilo predsednika Sindikata sploh mogoče šteti za verodostojno listino iz 13. točke 6. člena ZJU; če ga je, ali sta iz njega razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, kot to zahteva ZJU; in če sta, ali je revidentka, upoštevajoč vsebino, zahtevnost in obseg del naštetih v predloženi listini dokazala delovne izkušnje na zahtevani stopnji izobrazbe in v zadostnem trajanju. Presoja delovnih izkušenj iz tretjega primera 13. točke 6. člena ZJU je glede na izhodišče o primerljivosti vseh treh položajev mogoča samo, če so podatki v verodostojni listini takšni, da dopuščajo ustrezen preizkus (brez posebnega ugotovitvenega postopka) in primerjavo z delovnimi izkušnjami, ki jih je kandidat pridobival z delom na delovnih mestih z jasno določeno stopnjo strokovne izobrazbe (prvi in drugi primer iz 13. točke 6. člena ZJU). Zato je v tem okviru treba presoditi, ali za opredelitev stopnje izobrazbe sploh lahko zadošča izjava predsednika Sindikata, da gre za dela na določeni stopnji izobrazbe, in ali so v potrdilu pavšalno našteta dela in naloge, ki naj bi jih revidentka opravljala, takšna, da po opisu, vsebini, zahtevnosti, odgovornosti in obsegu predstavljajo dela in naloge, ki se sicer opravljajo na zatrjevani (in v javnem natečaju zahtevani) stopnji izobrazbe.

Ker je glede zgoraj navedenega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).


Zveza:

ZJU člen 6, 6-13.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgyOTUy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*