<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1657/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.1657.2015

Evidenčna številka:UL0013107
Datum odločbe:14.09.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), dr. Boštjan Zalar
Področje:TUJCI
Institut:tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja za zastopnika - plačilo davkov

Jedro

V konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zaprošenega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot zastopnika (generalnega direktorja) gospodarske družbe. To pa je navezna okoliščina, ki daje zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja glede na to, da morajo biti vsi predpisani zakonski pogoji kumulativno izpolnjeni bodisi za izdajo, kakor tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, in sicer ves čas med trajanjem veljavnosti dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Tožnik zato tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je imel on sam poravnane vse zapadle davke in prispevke na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj bi moral navedeni pogoj izpolnjevati tudi njegov delodajalec v času vložitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki pa ga tožnikov delodajalec ni izpolnjeval, kar med strankama ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo podjetja A. d.o.o., Ljubljana, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu, sedaj tožniku, rojenemu ... 5. 1967, državljanu Nigerije, ter hkrati z izrekom pod točko 2 odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe in hkrati z izrekom pod točko 3 še odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka. Pri odločitvi se sklicuje na določila 37.a in 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je podjetje A. d.o.o., Ljubljana, dne 18. 9. 2015 vložilo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu, sedaj tožniku. Prošnji je bila priložena barvna fotografija tožnika, overjena fotokopija njegovega potnega lista ter originalna pogodba o zaposlitvi, naknadno pa še pooblastilo za zastopanje, tožniku pa so bili za biometrično obdelavo podatkov odvzeti prstni odtisi. Po vpogledu podatkov evidence rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (v nadaljevanju: AJPES) je bilo ugotovljeno, da je tožnik 100 % lastnik in direktor podjetja A. d.o.o. iz Ljubljane. Njegovo prošnjo je tožena stranka po uradni dolžnosti posredovala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod) zaradi izdaje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje skladno s 3. odstavkom 37.a člena ZTuj-2, po katerem pristojni organ po prejemu prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja po uradni dolžnosti zahteva od organa, pristojnega za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja, da poda svoje soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja v zakonsko določenem roku 15 dni. V primeru, če pristojni organ soglasja ne poda v roku, se šteje, da soglasje ni podano. Če pa soglasje k izdaji ali ob podaljšanju dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojni organ za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, v konkretnem primeru toženo stranko. Le-ta je bila dne 21. 10. 2015 s strani Zavoda obveščena o neizdaji soglasja za tožnika, ker to ni možno in se soglasje ne izda, ker je Zavod v ugotovitvenem postopku ugotovil, da niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo zaprošenega soglasja na podlagi 27. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) po opravljenem pregledu podatkov uradne evidence, saj je Zavod ugotovil, da je tožnikov delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge sicer predlagal obračune davčnega odtegljaja, vendar ima na dan vložitve vloge, to je 16. 10. 2015, izkazane neporavnane zapadle davčne obveznosti in zato niso izpolnjeni pogoji iz 8. odstavka 27. člena ZZSDT v povezavi z določili 1., 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 27. člena ZZSDT. Posledično so v konkretnem primeru nastopili razlogi za zavrnitev zaprošenega dovoljenja iz 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 1. in 2. točko 1. odstavka 144. člena ZUP, saj je dejansko stanje v celoti oprla na odločitev Zavoda, ki je izrecno zavrnil soglasje za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožniku, tako da za ugotovitev relevantnih dejstev in okoliščin ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja. Tujca v postopku ni seznanila z ugotovitvami, ker le-ta ne bi pripeljala do drugačne odločitve, ki je vezana na odločitev Zavoda. Svoje odločitve pa Zavod ne more spremeniti glede na ugotovljen obstoj neporavnanih davčnih obveznosti na dan vložitve prošnje, tako da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 8. odstavka 27. člena ZZSDT v zvezi s 1., 2., 3. in 4. točko 2. odstavka 27. člena ZZSDT. Ker je tožena stranka zahtevo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji zavrnila že zaradi neizpolnjevanja osnovnega pogoja, se ni spuščala v ugotavljanje, ali so podani tudi drugi zakonski razlogi po določilih 55. člena ZTuj-2. Skladno s 60. členom ZTuj-2 mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe. Odločitev o stroških postopka je utemeljila na določilu 1. odstavka 118. člena ZUP.

3. Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Toženi stranki očita, da je pri izdaji izpodbijane odločbe kršila procesna pravila, kar je povzročilo nezakonitost in nepravilnost izpodbijane odločbe. Prav tako ji očita, da je zmotno in nepopolno ugotavljala dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. V tožbi izrecno poudarja, da ima poravnane zapadle davčne obveznosti. Sodišču predlaga, da v dokazne namene izvede predlagane dokaze z vpogledom izpodbijane odločbe in zaslišanjem tožnika ter poizvedbah pri Zavodu glede obstoja obveznosti tožnika iz naslova davčnih obveznosti tožnika in da odloči tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem zahteva povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču smiselno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih ponavlja v odgovoru na tožbo.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2016 navaja, da gre v predmetni zadevi le za pravno vprašanje in da ni nikakršne podlage za sklepanje tožene stranke, da se soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja tujcu s strani Zavoda ne izda zaradi neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti delodajalca na dan vložitve vloge in je takšno stanje z naknadnim poplačilom obveznosti v celoti sanirano. Tožnik meni, da bi takšna ozka gramatikalna razlaga nasprotovala logični razlagi, češ da je bistvo navedene zahteve poplačilo obveznosti in da ne gre za nikakršno javno pravno sankcijo. Namen izpolnjenih pogojev je po mnenju tožnika v tem, da Republika Slovenija do tujca nima nobenih davčnih terjatev oziroma, da se enotno dovoljenje ne izda tujcem, ki so davčni dolžniki. Zato meni, da po poravnavi obveznosti takšen argument ne obstaja več.

6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2016 poudarja, da svoje odločitve ne spreminja in da stoji za vsemi stališči, ki so bila že navedena ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2016 nasprotuje stališču tožene stranke, da svojo odločitev utemeljuje na odločitvi Zavoda, češ da za to nima podlage ne v materialnih niti v procesnih določbah. Tožnik meni, da je glede odločanja o neizdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu v celoti pristojna tožena stranka, ki je zavezana tudi k spoštovanju 8. in 12. člena ZUP. Zato meni, da bi morala navedbe tožnika o plačilu obveznosti preveriti in upoštevati glede na aktualno stanje. Tožnik označuje ravnanje tožene stranke kot zgolj strogo formalno, njeno tolmačenje izpolnjenih pogojev na dan podaje vloge pa označuje kot rigorozno, češ da nima podlage v določilih ZTuj-2 niti v 4. odstavku 37.a člena ZTuj-2, ki da terminsko ne postavlja zahteve o plačilu obveznosti na dan vložitve vloge, kar po mnenju tožnika zmotno in brez materialno-pravne podlage tolmači tožena stranka, zato vztraja pri tožbenem zahtevku.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2016 vztraja pri svojem predlogu, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer izpostavlja, da Zavod ni podal soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, ki je po določilih ZTuj-2 eden izmed pogojev, in sicer osnovni pogoj, ki jih mora tujec izpolnjevati, da se mu izda enotno dovoljenje.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016 vztraja na stališču, da gre v predmetni zadevi zgolj za pravno vprašanje, češ da ni nikakršne podlage za sklepanje tožene stranke, da se soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja tujcu s strani Zavoda ne izda zaradi neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti delodajalca na dan vložitve vloge. Tožnik meni, da je to z naknadnim plačilom obveznosti v celoti sanirano. Toženi stranki očita, da je njena razlaga restriktivna in ozko gramatikalna. Izrecno vztraja na svojem stališču in predlaganih dokazih ter tožbenem predlogu.

K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka po prejemu obvestila Zavoda o neizdaji soglasja za tožnika zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot tujca, vloženo s strani tožnikovega delodajalca – A. d.o.o. iz Ljubljane, za katerega je ugotovila, da je tožnik njegov 100 % lastnik in direktor, česar tožnik v tožbi ne izpodbija in v zvezi s tem ne navaja kakorkoli drugače. Prav te okoliščine, ki med strankama niso sporne, pa so v konkretnem primeru bistvene ob dejstvu, da temelji izpodbijana zavrnilna odločitev na določilih 37.a člena in 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v povezavi z 2. in 8. odstavkom 27. člena ZZSDT. Z določili 27. člena je ZZSDT predpisal pogoje za izdajo soglasja za zastopnika pravne osebe, ustanovljene v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, pri kateri se tujec želi zaposliti ali opravljati delo (1. odstavek 27. člena ZZSDT), in sicer zgolj v primeru, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, ki jih taksativno določa z določili 1. do 5. točke 2. odstavka 27. člena ZZSDT, kot sledi: da delodajalec oziroma naročnik dela aktivno posluje (1. točka); da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesec pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odteljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti (2. točka); da je zastopnik vpisan v ustreznem registru (3. točka); da je predložena s strani delodajalca podpisana pogodba o zaposlitvi ali s strani naročnika dela podpisana pogodba civilnega prava (4. točka) in da ni izkoriščena kvota iz 41. člena tega zakona (5. točka).

12. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka dne 21. 10. 2015 prejela akt Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije št. 20150014536, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnika, za katerega navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja, ker je na podlagi 27. člena ZZSDT Zavod po opravljenem vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred namenom vložitve vloge predlagal obračune davčnega odtegljaja, vendar ima na dan vložitve vloge (16. 10. 2015) neporavnane zapadle davčne obveznosti, in tako niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 1., 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 27. člena ZZSDT in 8. odstavka 27. člena ZZSDT, da torej tožnikov delodajalec v času vložitve zahteve za izdajo zaprošenega dovoljenja ni imel poravnanih vseh zapadlih predpisanih obveznosti. To dejstvo med strankama tudi ni sporno. Navedeno pa daje zadostno podlago za ugotovitev, da v konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot zastopnika (generalnega direktorja) gospodarske družbe A. d.o.o. iz Ljubljane (ki je tudi v 100 % lasti tožnika) in je v svojstvu tožnikovega delodajalca vložila predmetno vlogo za izdajo zaprošenega dovoljenja. To pa je navezna okoliščina, ki daje zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja glede na to, da morajo biti vsi predpisani zakonski pogoji kumulativno izpolnjeni bodisi za izdajo, kakor tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, in sicer ves čas med trajanjem veljavnosti dovoljenja za prebivanje in delo tujca, saj celo v primeru, če Zavod (to je organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja ali modre karte EU), umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, mora izdano dovoljenje za začasno prebivanje tujca pristojni organ razveljaviti na podlagi 3. alineje 1. odstavka 56. člena ZTuj-2. Tožnik zato tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je imel on sam poravnane vse zapadle davke in prispevke na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj bi moral navedeni pogoj izpolnjevati tudi njegov delodajalec v času vložitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki pa ga tožnikov delodajalec ni izpolnjeval, kar med strankama ni sporno.

13. Po povedanem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v predloženih listinah predmetnega upravnega spisa celovito navedla že tožena stranka, s katerimi se sodišče strinja, zato jih ne ponavlja, pač pa se nanje zgolj izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja v tožbi predlaganih dokazov na podlagi določb 1. odstavka in 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi prava pomembna za odločitev, so bila ob pravilni presoji listin v upravnih spisih ugotovljena že v upravnem postopku ter med strankama niti niso sporna. Predlagani dokazi do drugačne odločitve ne morejo pripeljati, sicer pa tožnik niti ni konkretno obrazložil, katere za odločitev relevantne navedbe naj bi se s predlaganim zaslišanjem tožnika in poizvedbami pri Zavodu za zaposlovanje sploh dokazovale, medtem ko je izopdbijano odločbo sodišče vpogledalo skupaj z vsemi preostalimi listinami predloženega upravnega spisa (3. odstavek 38. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz stališč Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (na primer št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

K točki 2:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožniku skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo povračila stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZZSDT člen 27. ZTuj-2 člen 37a, 55, 55/1, 55/1-1.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAxNzI5