<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2205/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2205.2017

Evidenčna številka:VSL00013238
Datum odločbe:20.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:prodajna pogodba - okvara avtomobila - stvarne napake motornega vozila - garancija - garancija za brezhibno delovanje stvari - obseg garancije - podaljšanje garancijskega roka - zavajajoče oglaševanje - odgovornost proizvajalca in prodajalca - odgovornost prodajalca za napako - brezhibno delovanje stvari - vzrok za napako - dokazno breme - zahtevek za odpravo napake - zahtevek za izročitev nove stvari

Jedro

Za odgovornost prodajalca oziroma proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki: 1. stvar, v zvezi s katero sta prodajalec in proizvajalec prevzela zavezo, da bo delovala brezhibno, ne deluje brezhibno; 2. vzrok za okvaro (nedelovanje) stvari so lastnosti stvari same, in ne vzroki, ki so zunaj prodajalčeve oziroma proizvajalčeve sfere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženko obsodilo, da je dolžna v roku petnajstih dni izročiti tožnici novo osebno vozilo znamke ...1 oziroma novo vozilo z enakimi karakteristikami, kot izhajajo iz računa toženke št. 47639 z dne 31. 8. 2009. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.855,27 EUR.

2. Toženka v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena zahtevati zamenjavo vozila z enakim novim vozilom na podlagi garancijskih pravic in pravic, ki jih ima na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). V trenutku okvare vozila je veljala le omejena garancija pogonskega sklopa vozila za obdobje sedmih let ali do prevoženih 150.000 km, ki je vključevala motor in menjalnik. Tožnica iz naslova garancije lahko zahteva popravilo teh sklopov, ne pa zamenjave vozila. Vendar tudi njen garancijski zahtevek ni utemeljen zaradi nepooblaščenih posegov v vozilo. V garancijskem listu je bilo določeno, da ima vozilo garancijo pet let ali do prevoženih 150.000 km. Izjema je garancija za pogonski sklop, ki je bila dana za sedem let ali do prevoženih 150.000 km. V ceniku in garancijski knjižici so navedeni enaki garancijski pogoji. Sodišče je ugotovitve glede oglaševanja sprejelo le na podlagi letaka in cenika, ne pa tudi na podlagi drugih dokazov. Na ceniku in letaku so navedene tudi omejitve garancije. Iz malih znakov „sedem let ... garancije“ je razvidno, da je ob napisu zvezdica, ki opozarja na drobni tisk pod znakom, ki določa garancijske pogoje. Tožnica je bila seznanjena z garancijskimi pogoji iz garancijske izjave, saj je v dopisih z dne 16. 2. 2015 in 18. 2. 2015 navajala, da je bilo vozilo kupljeno s splošno garancijo, ki velja pet let oziroma do prevoženih 150.000 km ter sedemletno garancijo pogonskega sklopa, ki vključuje motor in menjalnik oziroma do 150.000 prevoženih kilometrov. Zatrjevala je, da je dokupila sedemletno garancijo, ki jo opredeljuje kot sedemletno garancijo za motor in menjalnik. Te njene navedbe pomenijo, da se je zavedala, da sedemletna podaljšana garancija pomeni dodatek k osnovni petletni garanciji. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je tožnica vozilo kupila misleč, da ima garancijo za vozilo za sedem let. Sodišče se zmotno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 159/2012. Iz te sodbe ne izhaja, da ima upravičenec iz omejene garancije pravico do zamenjave vozila, izhaja pa, da ima upravičenec pravico zgolj do zamenjave "tega sklopa", za katerega je dana garancija oziroma ima na voljo druge zahtevke, ki mu jih daje zakon, kot npr. razveza pogodbe. V primeru tožnice posamezni sklop predstavlja motor in menjalnik in ne vozila, zato glede na citirano sodbo VS RS tožnica lahko zahteva zamenjavo sklopa, ne pa zamenjave vozila. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženka znotraj roka 45 dni za popravilo ni obvestila tožnice o zavrnitvi garancije in da popravilo iz naslova garancije ni mogoče. Toženka je pravočasno obvestila tožnico, da je zavrnila garancijski zahtevek. To je storila najkasneje na drugem sestanku 4. 12. 2014. Ne glede na navedeno pa ZVPot oziroma Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne določata, da je zaradi odsotnosti ali nepravočasnega obvestila o zavrnitvi garancijskega popravila potrošnik upravičen do zahtevka iz naslova garancije. Samo obvestilo o zavrnitvi garancijskega popravila ni bistveno. Dejstvo ostaja, da napake niso bile odpravljene v roku 45 dni od dneva prejema zahteve. Ali je toženka upravičeno odrekla garancijsko popravilo ni odvisno od pravočasnosti obvestila o popravilu motorja, ampak od upravičenosti zavrnitve glede na garancijske pogoje. Ugovore toženke za izredno zavrnitev garancijskega popravila je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče izpisu testiranja KDS oziroma GDS zmotno pripisuje neznaten pomen. KDS oziroma GDS sta specialni orodji proizvajalca vozila, ki sta namenjeni diagnostiki vozila, ki sta pokazali enak rezultat. Drži, da rezultat testa v dobesednem prevodu pomeni, da je „lahko prišlo“ do posega v enoto ("ECU may have been tempered with“), vendar je tudi ta dvom toženka ovrgla s preverjanjem pravilne CVN kode pri proizvajalcu vozila. Proizvajalec je potrdil, da je pravilna koda CVN 67FF208E, testa pa sta pokazala, da je na ECU enoti tožnice nameščen program s CVN kodo 5F9A6F11, ki se ne ujema s pravilno kodo. Elektronska korespondenca s proizvajalcem predstavlja verodostojno listino, saj gre za uradne odgovore proizvajalca vozila, ki so bili poslani toženki. Glede na obseg poslovanja proizvajalca je nerazumno pričakovati, da bo proizvajalec potrdil, da je koda nepravilna na dokumentu z žigom in podpisom. V elektronskem sporočilu so vsi podatki: serijska številka dela, ROM ID številka in CVN koda, zato gre za verodostojen dokument. Odgovori proizvajalca vozila so v sistemu GSW in so arhivirani ter preverljivi. Toženka se ne strinja z ugotovitvami izvedenca, saj njegove ugotovitve ne temeljijo na njegovem lastnem znanju in izkušnjah, temveč na rezultatih nizozemskega podjetja Dyno chip tuning, ki se ukvarja s posegi v vozila, katere toženka očita tožnici (chip tuning), zato je podan upravičen dvom v verodostojnost takšnih preverjanj. V mnenju izvedenec ni navedel, s katerimi podatki krmilne enote se je primerjava izvedla, in kje so se ti podatki pridobili, da je izvedenec lahko trdil, da gre za primerjavo z originalnimi tovarniškimi podatki. Izvedenec je glede potrditve tovarniško originalnih nastavitev v celoti in nepravilno sledil ugotovitvam nepooblaščene družbe in ne testom proizvajalca. V primeru zahtevnejših vprašanj, kot je vpogled v računalniški program, bi sodišče moralo izvedensko delo zaupati drugi strokovni instituciji oziroma zavodu. Nizozemsko podjetje ni sodno zaprisežen izvedenec, kar pomeni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 244. člena ZPP. Toženka je bila zato prikrajšana za možnost izjave oziroma pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji toženka povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je:

- tožnica 31. 8. 2009 pri toženki kupila novo vozilo;

- tožnica opravila vse redne servise pri toženi stranki, in sicer: 9. 9. 2010, 1. 9. 2011, 1. 9. 2012, 2. 9. 2013 in 19. 8. 2014;

- tožnica pred servisom 19. 8. 2014 opozorila toženko na piskanje turbine in da ji je toženka pojasnila, da se posebnega piskanja ne sliši in da je z avtomobilom vse v redu;

- 19. 10. 2014 med vožnjo nenadoma odpovedal motor na vozilu;

- bilo vozilo po odpovedi motorja pripeljano na parkirišče toženke, kjer je čakalo do ponedeljka 20. 10. 2014, ko je toženka sprejela vozilo na servisno popravilo;

- bilo 20. 10. 2014 vozilo sprejeto na servisno popravilo v okviru garancije;

- vozilo ob sprejemu na popravilo imelo prevoženih manj kot 68.000 km;

- bilo ob prejemu vozila na servis ugotovljeno, da so poškodovani skoraj vsi vitalni deli motorja, in sicer poškodbe batov, sten valjev motorja in površine glave motorja ter da toženka ni popravila motorja;

- bil 26. 11. 2014 opravljen sestanek med pravdnima strankama, na katerem je bila tožnica s strani predstavnika toženke seznanjena, da se kode na računalniku vozila ne ujemajo;

- tožnica 4. 12. 2014 pri toženki podala zahtevek, da se ji izroči novo vozilo, ker toženka pokvarjenega motorja do 4. 12. 2014 ni popravila;

- da je tožnica pravočasno vložila tožbo iz naslova garancije.

6. Oglaševanje blaga ne sme biti zavajajoče (12. člen ZVPot). Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel glede pravic, ki jih ima potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, vključno s pravico do zamenjave blaga, vračila kupnine, garancije, stvarnih napak in nepravilno opravljenih storitev ali drugih tveganj, s katerimi se lahko sreča (7. točka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo oglaševanje toženke glede vozila zavajajoče. V letaku je toženka z velikim poudarjenim tekstom obljubljala sedemletno garancijo za vozilo, v drobnem tisku z najmanjšo velikostjo črk pa je bilo pojasnilo, da ta garancija velja le za motor. Navedena zavajajoča informacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločilno vplivala na povprečnega kupca, da se je odločil za nakup vozila pri toženki. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno sledilo trditvam in izpovedbi tožnice, da je ta informacija odločilno vplivala na njeno odločitev, da je pri toženki kupila vozilo. Že zaradi nedopustnega zavajanja pri oglaševanju je tožnica upravičena do sedemletne garancije za vozilo, kar pomeni, da je upravičena do novega vozila, ker se je motor vozila pokvaril v času garancijskega roka, toženka pa napake na motorju ni popravila. Tožnica je dokazala, da je bila informacija iz letaka, da velja sedemletna garancija za vozilo, odločilni razlog za nakup vozila pri toženki. Iz vsebine dopisov tožnice, ki jih je po okvari vozila naslavljala na toženko, izhaja, da je bila tožnica v času dopisov seznanjena, da sedemletna garancija velja za motor in ne za celo vozilo, pa vendar je treba te dopise upoštevati v kontekstu uveljavljanja brezplačne odprave napak na vozilu, ob tem, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da navedeni dopisi tudi niso iz časa, ko je tožnica kupila vozilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo dejanske okoliščine, kot so obstajale ob sklenitvi pogodbe oziroma pred sklenitvijo pogodbe, ne pa tistih, ki so nastale v času, ko je tožnica uveljavljala zahtevke iz garancije. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da mora toženka, ki je oglaševala sedemletno garancijo na vozilu brez vidnega opozorila na omejitve, takšno garancijo kupcem tudi zagotavljati in jo tožnici priznati. Okoliščina, da je bila garancijska doba petih let za vozilo navedena v garancijski knjižici in v drobnem tisku na letaku in ceniku, le dodatno potrjuje zavajajočo oglaševanje toženke. Ker vzrok za napako na vozilu izhaja iz notranje sfere toženke, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, je toženka na podlagi sedemletne garancije za vozilo dolžna izročiti tožnici novo vozilo.

7. V postopku ni bilo sporno, da je v času okvare vozila veljala garancija za motor vozila. Pravilne so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če ni šlo za zavajajoče oglaševanje, niso utemeljeni ugovori toženke, da je zaradi garancije, ki velja le za motor vozila, tožnica upravičena le do novega motorja in ne do novega vozila. Garancija je vsaka obveznost, ki jo podjetje prevzame do potrošnika in s katero se zaveže, da potrošniku brezplačno popravi ali zamenja blago, vrne kupnino ali zagotovi drugo sredstvo, kadar blago ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu (15b. člen ZVPot). Z garancijsko izjavo je toženec kot prodajalec obvestil tožnico, da bo motor vozila nemoteno deloval za obdobje sedmih let. Če blago, za katero je izdaja garancije obvezna, ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu, lahko potrošnik najprej zahteva odpravo napak. Če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom (21b. člen ZVPot). Pri garanciji mora kupec najprej zahtevati popravilo, zamenjavo pa lahko zahteva šele, če garant v 45 dneh ne uresniči zahtevka za popravilo; za zamenjavo ima garant časa še naslednjih 45 dni. To pomeni, da mora kupec, če garant ne izpolni garancijskega zahtevka, čakati tako rekoč tri mesece, preden lahko odstopi od pogodbe ali pa da na stroške garanta popraviti proizvod drugje2. Tožnica je zahtevek iz garancije uveljavila 20. 10. 2014, toženka pa v zakonskem roku 45 dni ni popravila motorja na vozilu, po tem roku pa je obvestila tožnico, da garancija napake na motorju ne zajema. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka do 4. 12. 2014, ko je iztekel 45 dnevni rok, garancije ni zavrnila, pri tem pa je utemeljeno sledilo prepričljivejši izpovedbi tožnice in drugim dokazom. Tožnica je namreč tudi po 4. 12. 2014 še naprej uporabljala nadomestno vozilo toženke, ki je tudi po tem datumu poskušala pridobiti podrobnejše podatke analize ECU, na podlagi katerih bi lahko ugotovila vzroke za okvaro motorja na vozilu3. Toženka tudi ni v garancijsko knjižico označila izrednega prenehanja garancije.

8. Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del4. Garancija, ki je dana za posamezne sklope, pomeni jamstvo za brezhibno delovanje vozila, v kolikor imajo na takšno delovanje vpliv sklopi vozila, za katere je garancija dana. To pomeni, če vozilo ne deluje brezhibno zaradi napake ali okvare na enem od sklopov, na katere se garancija nanaša, ima prejemnik oziroma upravičenec te garancije vse pravice, ki mu jih daje zakon, ne samo pravice do poprave ali zamenjave tega sklopa, ampak tudi pravico do razveze pogodbe5. Navedeno stališče pa ne pomeni, da potrošnik iz naslova garancije ne more zahtevati zamenjave vozila, če ima že pravico do razveze pogodbe in vračila kupnine. Z garancijo se prodajalec zaveže, da bo prodana stvar brezhibno delovala v garancijskem roku, kupec pa je upravičen zahtevati odpravo napake oziroma zamenjavo stvari. Sodišče prve stopnje je na podlagi te sodne prakse, ki jo tudi povzema v sodbi, pravilno ugotovilo, da je motor vozila bistveni del vozila, brez katerega vozilo ne more delovati, zato tožnica iz naslova garancije za motor lahko zahteva novo vozilo, ker toženka motorja ni popravila. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da tudi v primeru poteka garancije za celotno vozilo oziroma zaradi omejitve podaljšane garancije le na motor, zahtevka tožnice, ki zahteva izročitev novega vozila, ni mogoče zavrniti, saj motor, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, nima tistih lastnosti, kot so bile dogovorjene. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da iz citirane sodbe VS RS ne izhaja, da ima upravičenec iz omejene garancije pravico do zamenjave celotnega vozila. Posamezen sklop v predmetni zadevi predstavlja motor in menjalnik, ki pa sta bistvena za delovanje vozila. Toženka bi morala na podlagi garancijske zahteve tožnice odpraviti napako na motorju v roku 45 dni in na ta način tožnici omogočiti uporabo vozila. Ker toženka motorja ni popravila oziroma ga zamenjala, da bi vozilo delovalo, je dolžna tožnici brezplačno zamenjati vozilo.

9. Za odgovornost prodajalca oziroma proizvajalca na podlagi garancije za delovanje stvari morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki: 1. stvar, v zvezi s katero sta prodajalec in proizvajalec prevzela zavezo, da bo delovala brezhibno, ne deluje brezhibno; 2. vzrok za okvaro (nedelovanje) stvari so lastnosti stvari same, in ne vzroki, ki so zunaj prodajalčeve oziroma proizvajalčeve sfere. Med pravdnima strankama ni sporno, da motor ne deluje, sporno pa je, ali je vzrok za napako zunaj sfere toženke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže, da vzrok za okvaro motorja ne izvira iz njene sfere. Tega dokaznega bremena pa toženka ni zmogla.

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je štelo kot nedokazane trditve toženke, da je prišlo do nepooblaščenega posega v krmilno enoto (t.i. chip tuning)6, kar naj bi bil vzrok za okvaro motorja7. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnice in njenega sina, ob upoštevanju mnenja izvedenca, da je za tak poseg potrebno imeti posebno opremo in strokovno znanje, izključilo možnost, da bi posege v krmilno enoto naredila uporabnika vozila. Tudi izpovedbe zaposlenih pri toženki je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in pri tem pravilno ugotovilo, da te priče s stopnjo prepričanja niso potrdile, da je prišlo do posega v krmilno enoto s strani tožnice ali tretjih. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo rezultate testa KDS, iz katerega izhaja, da obstaja možnost, da je do posega v krmilno enoto prišlo, ne pa, da je bil tak poseg dejansko izveden. Toženka je razpolagala z informacijo, da koda ni pravilna, kar bi lahko pomenilo, da je bil storjen poseg v krmilno enoto, ni pa razpolagala z informacijo, ali je vozilo prišlo s takšno programsko opremo že iz tovarne, ali so imela vozila enakega tipa drugačno kodo kot vozilo tožnice, kateri parametri so bili spremenjeni, kdaj je bila programska oprema spremenjena in ali spremenjena koda že potrjuje nepooblaščeni poseg v krmilno enoto, kar je vzrok za okvaro motorja. Na ta vprašanja je toženka želela pridobiti od proizvajalca in drugih družb odgovore, ki pa jih ni dobila. Korespondenca s temi družbami, na katero se sklicuje pritožba, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more predstavljati dokaza, ki bi ob upoštevanju drugih dokazov, ki so bili izvedeni v postopku, s stopnjo prepričanja potrjeval nepooblaščen poseg v krmilno enoto, zaradi katerega je prišlo do okvare motorja. Prav ima sodišče, da elektronska sporočila, ki jih je prejela toženka v zvezi s krmilno enoto, niso verodostojen dokaz, saj ti dokazi tudi pritožbenemu sodišču vzbujajo dvom v verodostojnost posredovanih podatkov, posebej glede na vsebino, ki tudi za toženko ni bila zadovoljiva in je zato zahtevala dodatne bolj prepričljive odgovore, ki pa jih ni dobila ne od proizvajalca, ne od drugih naslovnikov. Izvedenec je ugotovil, da je bila krmilna enota ob ogledu mehansko nepoškodovana in da ni bila odprta. Izvedenec je naročil specializirani delavnici za motorno elektroniko, da prečita software motornega računalnika vozila, prečitana mapa pa je bila poslana v preverjanje podjetju Dyno chip tuning iz Nizozemske. Po primerjavi z originalnimi podatki krmilne enote ECU za vozilo tožnice, se na motornem računalniku spornega vozila ni pokazalo, da bi bil spremenjen program krmilne enote. Po dveh različnih preizkusih ni bilo odstopanja parametrov od tovarniško predpisanih, kar je pomenilo, da motorni računalnik – krmilna enota motorja ECU regulira pravilno količino tlaka in časa vbrizgavanja goriva, tlaka polnjenja turbine ter druge podatke, ki vplivajo na pravilno delovanje motorja, saj bi se v nasprotnem pokazala odstopanja od tovarniško originalnih nastavitev. Izvedenec zato ni znal pojasniti razlogov, zaradi katerih se predpisana koda ne ujema8. Prebran software je bil naložen na USB ključ, kjer so bile tudi mape izpisa programa, kar je bilo posredovano toženki. Na teh mapah ni razvidno reprogramiranje, toženka pa ni predložila nobenih podobnih analiz, ki bi tem ugotovitvam nasprotovale. Izvedenec je še pojasnil, da je odločilno, da se program na motornem računalniku ujema s tovarniškimi podatki, zato je izključil možnost, da bi bil na krmilni enoti izveden chip tuning. Izvedenec je še pojasnil, da sprememba CVN kode ne pomeni, da je bil izveden chip tuning. Tudi mapa programa ni pokazala odstopanja od tovarniško originalnih nastavitev. Če bi bil izveden strokovni ali nestrokovni chip tuning, bi se po mnenju izvedenca v vsakem primeru to videlo na programu. Izvedenec je pojasnil, da se kode ne morejo nepooblaščeno spreminjati, zato je bistveno, da se je program na motornem računalniku ujemal s tovarniškimi podatki. Izvedenec je predložil tudi mapo programa, ki ni pokazala odstopanj od tovarniških nastavitev.

11. Sodišče se je opredelilo do ugovorov toženke, da izvedenec preizkusa oziroma čitanja software programa ni izvedel sam, temveč po njegovem naročilu specializirana delavnica. Takšno ravnanje izvedenca v konkretnem primeru ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je rezultate izvedenec ocenil in tudi na pripombe toženke odgovoril, navedel pa je tudi prepričljive razloge, zakaj je zaupal to nalogo navedeni družbi. Toženka kot prodajalec vozil, ki ima stalne kontakte s proizvajalcem vozila, je imela možnost preveriti postopke in rezultate testov, ker je bil prebran program posredovan toženki na USB ključu, zato ji ni bila odvzeta možnost izjave, kot to zatrjuje v pritožbi. Toženka ni trdila, da so bili uporabljeni napačni podatki in postopki, izvedenec pa je pojasnil, da tovarniški tester ni posredoval odčitka programa softwara in da je pričakoval, da bo toženka predložila enak izpis o delovanju programa, ki bi potrdil njene trditve, da je bilo storjeno reprogramiranje. Teh dokazov ali vsaj trditev pa toženka ni predložila oziroma navedla, zato je bilo v postopku dokazano, da ni prišlo do nepooblaščenega posega v krmilno enoto.

12. Po mnenju izvedenca bi bil lahko najverjetnejši vzrok okvare motorja v variabilnem delu turbinskega polnilnika, katerega pa ni mogoče pregledati, ker ga ni več, ker je toženka ta del, kot tudi še nekaj drugih delov, ki so pomembni za presojo vzrokov za okvaro motorja, izgubila. Izvedenec še ugotavlja, da bi glede na naročeno popravilo dne 19. 8. 2014, ko se je slišal pisk turbine, toženka morala posumiti na nepravilno delovanje turbinskega polnilnika in izvesti testiranje z diagnostično napravo ter napako odpraviti z večjo skrbnostjo.

13. Toženka iz teh razlogov ni dokazala s stopnjo prepričanja, da je bil ECU reprogramiran oziroma, da vzrok za napako motorja izvira izven njene sfere. Glede na vse dokaze se izkaže kot neutemeljen predlog toženke, da bi sodišče moralo glede računalniškega programa izvedensko delo zaupati drugi strokovni instituciji oziroma zavodu.

14. Sodišče prve stopnje ni storilo niti formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, na katere opozarja pritožba, oziroma te kršitve niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa glede na vsebino, ki povzema sodbo sodišča prve stopnje, ni bil potreben, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 V nadaljevanju vozilo.
2 Dr. Damjan Možina: Obvezna garancija za brezhibno delovanje in varstvo kupca v Evropskem pravu, Podjetje in delo, 1/2011.
3 Podrobneje o teh ravnanjih toženke glej 18. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
4 Glej sklep VSL I Cp 885/2009.
5 Glej vmesno sodbo VSL I Cp 199/2012 in sodbo VS RS II Ips 159/2012.
6 S „chip tuningom“ se poveča moč motorja in zmanjša poraba goriva, vendar obstaja nevarnost okvare motorja.
7 V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema le del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in nekatere odločilne dokaze, na podlagi katerih temelji argumentacija sodišča, da ni prišlo do okvare motorja zaradi nepooblaščenega posega v krmilno enoto.
8 Podrobneje je te ugotovitve izvedenca povzelo sodišče prve stopnje v 23. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 12, 15b, 21b
Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (2007) - ZVPNPP - člen 5, 5/1, 5/1-7
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDU2