<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 159/2012
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.159.2012

Evidenčna številka:VS0017205
Datum odločbe:25.09.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 199/2012
Senat:Anton Frantar (preds.), Aljoša Rupel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - razdrtje pogodbe - stvarne napake motornega vozila - konstrukcijska napaka - vrnitev danega - vrnitev kupnine - garancija - obseg garancije - dodatna garancija - naknadna garancija - brezhibno delovanje stvari - zavrnitev prošnje za preložitev naroka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - obvestitev drugega o pravdi - procesno vodstvo - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev novega izvedenca - zavrnitev vprašanj izvedencu

Jedro

Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Tožnikov zahtevek je utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi s 502. členom ZOR.

Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške revizijskega postopka v znesku 1.090,31 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval vračilo kupnine za vozilo, ki ga je kupil od toženke. Zatrjeval je, da ima vozilo konstrukcijsko napako od same izdelave, ki je toženka kljub raznim popravilom tudi po izdaji naknadne garancije z dne 20. 10. 2003 ni odpravila. Ker vozila kljub njegovi zahtevi tudi ni zamenjala, je moral prodajno pogodbo razdreti. Toženka je ugovarjala, da je bila sporna garancija dana le za posamezne določene sklope in zato velja le v takem obsegu in za sklope, za katere je bila dana. Na njeni podlagi bi torej tožnik lahko zahteval le zamenjavo posameznih sklopov, ne pa zamenjave celotnega vozila. Prav tako je zanikala obstoj konstrukcijske napake.

2. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo toženkin predlog za poziv v pravdo družbe A., Nemčija (I. točka izreka), zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vračilo kupnine v znesku 97.661,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene odmerjene pravdne stroške (III. točka izreka). Pri presoji garancijske izjave z dne 20. 10. 2003 (priloga A16) je zaključilo je, da je bila garancija izdana zgolj in samo za posamezne sklope v avtomobilu, čeprav gre za sklope, ki so bistveni za normalno rabo vozila. Tožnik bi zato glede na garancijsko izjavo smel zahtevati zgolj popravilo oziroma zamenjavo teh konkretnih avtomobilskih sklopov, na katere se garancijska izjava nanaša. Ker serviser ni posegal v generator oziroma alternator, toženka zanj ni mogla izdati nove garancije. Garancija je bila izdana z omejenim obsegom in se ne nanaša na brezhibno delovanje celotnega avtomobila. Tudi ne gre za konkludentno oziroma smiselno podaljšanje splošne garancije za brezhibno delovanje avtomobila, saj je garancija za celotno vozilo že potekla pred izdajo delne garancije z dne 20. 10. 2003.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in razveljavilo sklep v I. točki izreka (zavrnitev predloga za poziv v pravdo družbe A., Nemčija) ter ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo (II. in III. točka izreka) spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je terjatev iz tožbenega zahtevka po temelju utemeljena, v preostalem pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Drugače je presodilo naknadno garancijo in zaključilo, da garancijska izjava z dne 20. 10. 2003 obsega izdajo garancije (med drugim tudi) za elektronski sistem vozila za 6 mesecev, sestavni del tega elektronskega sistema pa sta generator oziroma alternator vozila, iz katerih izhaja konstrukcijska napaka vozila, posledica katere so številne okvare na elektronskem sistemu vozila. Čeprav v sam alternator oziroma generator ni bilo nobenih posegov, to ne vpliva na obseg garancijske izjave (A16), saj je bistven obseg garancijske izjave, ki je bila podana tako, kot je zapisano v njej, tudi za elektronski sistem vozila. Zato se ta garancijska izjava nanaša tudi nanju. Garancija, dana za posamezne sklope, pomeni jamstvo za brezhibno delovanje vozila, v kolikor imajo na takšno delovanje vpliv sklopi vozila, za katere je garancija podana. Če vozilo ne deluje brezhibno zaradi napake ali okvare na enem od sklopov, na katere se garancija nanaša, ima prejemnik oziroma upravičenec te garancije vse pravice, ki mu jih daje zakon, ne samo pravice do poprave ali zamenjave tega sklopa, ampak tudi pravico do razveze pogodbe po 504. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

4. Toženka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in vmesno sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišče prve stopnje (II. in III. točka izreka), tožniku pa naložil plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča ali sodbi obeh nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je na podlagi garancijske izjave, ki je dana (po poteku splošne garancije za brezhibno delovanje vozila kot celote) zgolj za posamezne (v njej izrecno navedene) sklope vozila in ne za vozilo kot celoto, mogoče uveljavljati garancijske zahtevke le za te posamezne sklope, v katere je serviser posegal, in ne za celotno vozilo. Pritožbeno sodišče je tako nepravilno uporabilo določbe 3. člena in členov od 481. do 487. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma določbe prvega odstavka 10. člena in členov od 501. do 507. člena prej veljavnega ZOR. Pritožbeno sodišče je tudi nepravilno uporabilo 504. člen ZOR namesto določbe OZ, saj je bila garancijska izjava z dne 20. 10. 2003 podana že v času veljavnosti OZ in gre za samostojno pravno razmerje, ki je nastalo ob popravilu posameznih delov vozila. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev določb 22., 35. in 74. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Ni namreč mogoče uporabiti določb OZ in ZOR, ki urejajo garancijo, saj pri sporni naknadni garanciji ne gre za garancijo ob prodaji vozila niti za podaljšanje splošne garancije za brezhibno delovanje spornega vozila, izdane ob nakupu vozila, ampak za posebno sui generis garancijo, ki se je nanašala le na brezhibno delovanje posameznih delov, na katerih so se izvajala garancijska popravila. Uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je obrazložitev pritožbenega sodišča glede razlage naknadne garancije v 9. in 10. točki nejasna in neobrazložena, v zvezi s tem pa uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako uveljavlja kršitev določb 4. člena, drugega odstavka 347. člena, petega odstavka 348. člena in 1. alineje 358. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev temelji na spremenjenem dejanskem stanju, ki ga je pritožbeno sodišče ugotovilo, ne da bi opravilo obravnavo in zaključilo, da ima predmetno vozilo z ugotovljeno konstrukcijsko napako (zaradi prešibkega polnjenja akumulatorja) takšno hibo, zaradi katere se ne more normalno uporabljati. Posledično je odločilo drugače kot sodišče prve stopnje (ki je v 10. točki obrazložitve zavzelo stališče, da pri spornem vozilu ne gre za konstrukcijsko napako, ki bi onemogočala brezhibno delovanje vozila, kar je razvidno tudi iz pojasnil na naroku dne 15. 4. 2010). Pri spornem vozilu ne gre za konstrukcijsko napako. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem drugače ocenilo zaslišanje izvedenca. Drugače od sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obseg naknadne garancijske izjave, saj je slednje (v 16. in 25. točki obrazložitve) zaključilo, da je bila garancijska izjava dana zgolj v zvezi z garancijskimi popravili, v obsegu, v kolikor je bilo v posamezne sklope dejansko poseženo, pritožbeno sodišče pa nasprotno zaključi, da je bila garancijska izjava dana za celotno vozilo. Uveljavlja še kršitev določb tretjega odstavka 254. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog o postavitvi novega izvedenca. Z zavračanjem vprašanj izvedencu na naroku dne 26. 9. 2011 in s tem, ko sodišče prve stopnje ni obvestilo družbe A. o pravdi, je onemogočilo dokazovanje, toženka pa glede na kompleksnost zadeve ni imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo (zavrnjena prošnja za preklic in preložitev naroka z dne 26. 9. 2011). Sklicuje se na 22. člen URS in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Priglaša tudi stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga, da se revizija zavrne in priglaša stroške revizijskega postopka. Pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in navaja, da je bila garancija z dne 20. 10. 2003, ki jo je podal prodajalec vozila kot celote (in ne prodajalec akumulatorja ali serviser), dana tudi za „elektronski sistem vozila“, prav tako je bila dana še ločeno za akumulator, zato je bila navedena garancija vezana na avto kot celoto. Sklicevanje, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno spremenilo dejansko stanje brez izvedbe glavne obravnave, je neutemeljeno, saj gre pri presoji, ali gre za konstrukcijsko napako in presoji obsega odgovornosti po navedeni garancijski izjavi za pravni vprašanji. Dodaja še, da ga je toženka zavedla s tem, ko je izkazovala namen, da bo napako odpravila in njeno ravnanje predstavlja prevaro v skladu 500. členom ZOR ter se sklicuje na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 489/99 in II Ips 938/93.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Tožnik je od toženke kupil osebno vozilo ... 13. 1. 2000 (aro je plačal že dne 22. 1. 1999 - A2).

- Toženka je izdala splošno garancijsko izjavo št. 1 (priloga A18) za obdobje 12 mesecev. Tožnik zahtevka ni uveljavljal na tej podlagi, saj je ta garancija že potekla.

- Sporno vozilo se je ves čas uporabe pri tožniku v določenih sklopih kvarilo. Med leti 2000 in 2004 se je moral tako večkrat zamenjati akumulator, 5-krat zavorni kolut, popravljati brisalce, dvig stranskih stekel, ogledala in podobno. Tožnik je vse napake redno in pravočasno notificiral pri toženki, ta pa jih je skušala odpravljati in jih večino tudi je, z izjemo težave s praznjenjem (oziroma pravilnim in zadostnim polnjenjem akumulatorja).

- Med pravdnima strankama so potekala pogajanja o zamenjavi spornega vozila za novega, vendar do končnega dogovora ni prišlo, ker je toženka poleg menjave terjala tudi doplačilo za novo vozilo. Tako je iz dopisa z dne 25. 3. 2003 (A57) razvidno, da tožnik zahteva enakovredno novo vozilo za sporno, ki je bilo po njegovem mnenju neuporabno. Tožnik je toženko večkrat pozival k temu, naj prevzame vozilo in ga popravi, pelje na testiranje ali dobavi drugega. Opozarjal je tudi, naj toženka razmisli o zamenjavi vozila, saj gre očitno za konstrukcijske napake, ki jim ni videti konca (dopis z dne 16. 10. 2003 - A26). Toženkini odgovori so bili pozivi k testiranju in obvestila o tem, kdaj bodo vozilo prevzeli (B4-B7). Serviser je vozilo skušal popraviti. Stranki sta se nato dogovorili in toženka je na podlagi dogovora z dne 18. 9. 2003 izdala dne 20. 10. 2003 novo garancijo za posamezne sklope (A16). In sicer: 2 leti za zavorne diske, 2 leti za steklo na voznikovi in sovoznikovi strani (prednje in zadnje), 2 leti za akumulator, 2 leti za metlico brisalcev in 6 mesecev za elektronski sistem vozila (senzorji, krmilniki, el. instalacija).

- Akumulator se je nato ponovno dvakrat izpraznil in ga je bilo treba zamenjati (dne 18. 12. 2003 in dne 31. 2. 2004). Sicer je kronologija menjave akumulatorja naslednja: 18. 12. 2000 pri 20.651 km, 22. 7. 2003 pri 45.472 km, 18. 12. 2003 pri 48.351 km in 13. 2. 2004 pri 48.351 km.

- Z dopisom z dne 30. 1. 2004 (A30) je tožnik vztrajal, naj mu toženka preda vozilo z odpravljenimi napakami ali pa drugo enakovredno vozilo.

- Tožnik je dne 16. 3. 2004 izjavil, da razdira pogodbo o nakupu vozila in zahteval vračilo kupnine skupaj z zamudnimi obrestmi.

- Pri spornem vozilu gre za konstrukcijsko napako, problematiko nezadostnega polnjenja akumulatorja, ki je obstajala že ob njegovi izdelavi in je napaka v elektronskem sistemu. Povzročala je občasno nedelovanje vozila in je ni bil sposoben odkriti nihče drug kot le proizvajalec vozila. Razlog za to je nepravilna napetost, ki pride do izraza pri nižjih zunanjih temperaturah. Alternator oziroma generator je nazadostno dimenzioniran. Gre za napako na elektronskem podsklopu električnega sistema. Zaradi neustrezno nastavljene delovne točke napetostnega regulatorja je izhodna napetost alternatorja prenizka za učinkovito polnjenje akumulatorja. Na ta način so ustvarjeni pogoji za predčasno odpoved delovanja akumulatorja, kar ima za posledico začasno popolno neuporabnost vozila. Elementi vpliva na časovni obseg delovanja avtomobila so med drugim način vožnje, čas mirovanja, zunanje temperature, prostor namestitve akumulatorja. Ti elementi so vplivali na prezgodnje odpovedi akumulatorja.

- Alternator oziroma generator pri popravilih ni bil zamenjan, bil pa je večkrat zamenjan akumulator. Zamenjava elektrokomponent, ki je bila izvedena na vozilu, ni vplivala na problematiko premajhnega polnjenja akumulatorja, noben poseg na vozilu ni na to vplival.

8. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Ne držijo revizijske navedbe, da se pri presoji garancijske izjave z dne 20. 10. 2003 ne uporabljajo niti določbe ZOR niti določbe OZ, ker naj bi šlo za „sui genereis“ garancijo. Pri garanciji z dne 20. 10. 2003 gre namreč za prostovoljno garancijo za brezhibno delovanje stvari v smislu določb 501. do 507. člena ZOR, ki urejajo področje prostovoljne garancije prodajalca (proizvajalca) kot nadaljevanja predhodnega obravnavanja napak na vozilu, kupljenem pri toženki. Prostovoljna garancija za brezhibno delovanje stvari je enostranski zavezovalni pravni posel na podlagi prodajne pogodbe, da bo stvar v garancijskem roku delovala brezhibno. Prodajalec, ki je z izdajo garancijskega lista prostovoljno prevzel zavezo, da bo stvar v določenem roku (brezhibno) delovala, je dolžan odpraviti okvaro oziroma zamenjati stvar, če stvar ne deluje brezhibno (če se v garancijskem roku pokažejo okvare stvari), kupec pa je upravičen zahtevati odpravo okvare oziroma zamenjavo stvari (tako tudi Plavšak, N., Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 207). Garancija z dne 20. 10. 2003 torej ni neka izolirana samostojna izjava volje, ampak je posledica prodajne pogodbe (sklenjene 13. 1. 2000) in je z njo neločljivo povezana. Zato izvira sporno garancijsko razmerje strank iz leta 2000 in je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe takrat veljavnega ZOR in ne OZ.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva pravilno razlagalo garancijo (garancijsko izjavo) z dne 20. 10. 2003. Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Pravilno je torej stališče pritožbenega sodišča, da garancija, dana za posamezne sklope, pomeni jamstvo za brezhibno delovanje vozila, v kolikor imajo na takšno delovanje vpliv sklopi vozila, za katere je garancija podana. To pomeni, da, če vozilo ne deluje brezhibno zaradi napake ali okvare na enem od sklopov, na katere se garancija nanaša, ima prejemnik oziroma upravičenec te garancije vse pravice, ki mu jih daje zakon, ne samo pravice do poprave ali zamenjave tega sklopa (502. člen ZOR), ampak tudi pravico do razveze pogodbe (504. člen ZOR), če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari.

10. Ker alternator oziroma generator spada v garancijo, a ne omogoča brezhibnega delovanja, je tožnikov zahtevek utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi z 502. členom ZOR. Napaka nezadostnega polnjenja akumulatorja se je namreč kljub večkratnim popravilom in tožnikovim dopisom pojavila ponovno po izdani garancijski izjavi z dne 20. 10. 2003 (akumulator se je namreč dvakrat izpraznil, in sicer dne 18. 12. 2003 in dne 13. 2. 2004), toženka pa po tožnikovem pozivu z dne 30. 1. 2004, naj mu preda vozilo z odpravljenimi napakami ali pa drugo enakovredno vozilo, tega ni storila, je bil tožnik z izjavo z dne 16. 3. 2004 upravičen razdreti pogodbo o nakupu vozila. Zato je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za vračilo kupnine po temelju utemeljen.

11. Revizijski očitek o protispisnosti (uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in neobrazloženosti (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) odločbe pritožbenega sodišča v zvezi s tem je neutemeljen. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi (potrdilo je dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja napake alternatorja oziroma generatorja, okoliščin garancijske izjave, popravil vozila), je pa drugače razlagalo samo garancijsko izjavo. Pri tem pa so razlogi pritožbenega sodišča jasni in razumljivi. Tudi o protispisnosti ni mogoče govoriti, kajti protispisnost je napačen prenos v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano v listinah, ne pa nekaj, kar je posledica sodniškega sklepanja. Prave protispisnosti toženka ni zatrjevala.

12. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o kršitvah določb 4. člena, drugega odstavka 347. člena, petega odstavka 348. člena in 1. alineje 358. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča temeljila na spremenjenem dejanskem stanju (drugačna presoja obsega garancijske izjave). Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.

13. Ne držijo revizijske navedbe, da je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj konstrukcijske napake drugače od sodišča prve stopnje, ki naj bi ugotovilo, da na spornem vozilu konstrukcijska napaka ne obstoji. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sicer res zapisalo, da „Pri spornem vozilu ne gre za takšno napako, ki bi jo bilo mogoče okvalificirati za konstrukcijsko napako, ki bi onemogočala brezhibno delovanje avtomobila.“, vendar je iz nadaljevanja obrazložitve (20., 21., 22. in 30. točka(1)) razvidno, da je na podlagi mnenja izvedenca zaključilo, da gre za konstrukcijsko napako alternatorja oziroma generatorja, katere posledica so številne okvare na avtomobilu in občasno njegovo nedelovanje. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo celotno obrazložitev in ugotovitve sodišče prve stopnje. Sicer pa samo poimenovanje napake kot konstrukcijske ni odločilno. Bistvena je ugotovitev o neustreznem delovanju alternatorja oziroma generatorja, ki nezadostno polni akumulator, zaradi česar prodano vozilo ne deluje brezhibno.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi revizijski očitki o kršitvah določb tretjega odstavka 254. člena ZPP, ker naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnikov po pritegnitvi novega izvedenca. Revizijsko sodišče je na dokazno oceno nižjih sodišč glede podanega izvedenskega mnenja vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (tako tudi Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarje, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, Ljubljana, 2006, str. 501). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno in da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni (tč. 10 in 11. obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča) ter je toženki pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, saj je potem, ko je toženka podala pisne pripombe na izvedensko mnenje, izvedenca neposredno zaslišalo na zadnjem naroku za glavno obravnavno, po zaslišanju pa je toženka le še pavšalno zatrjevala, da zahteva postavitev novega izvedenca zaradi neskladij in pomanjkljivosti v njegovem mnenju, pri čemer teh pomanjkljivosti določno ni opredelila, ampak se je le sklicevala na predhodno podane pripombe. Pritožbeno sodišče torej toženkinih navedb ni ignoriralo (glej 12. točko obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča), ampak se je do njih obrazloženo opredelilo. Zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

15. Tudi ne drži revizijski očitek o kršitvi določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nedovolitve vseh vprašanj izvedencu na glavni obravnavi. Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče torej ni dolžno izvesti vseh dokazov, če meni, da so le-ti nepotrebni, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je toženki že ob zavrnitvi vprašanj pojasnilo, da so nepotrebna oziroma da niso pravno odločilna v predmetni zadevi (glej zapisnik o zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi). Očitana procesna kršitev ni podana.

16. Revizijski očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobvestitve družbe A. o pravdi je neutemeljen. Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da ji je bilo z neobvestitvijo onemogočeno dokazovanje, kar pa je neupoštevno. Obvestitev drugega o pravdi (204. člen ZPP) ni namenjena temu, temveč zagotovitvi kakšnega civilnopravnega učinka pravdni stranki in morebitnega pravnega učinka na obveščenega.

17. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo prošnjo za preklic in preložitev naroka za zadnjo glavno obravnavo dne 26. 9. 2011. Kot je toženki pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je bil narok za zadnjo glavno obravnavo dne 26. 9. 2011 določen že dne 8. 9. 2011 na naroku in osemnajst dni je bil tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na drugi odstavek 280. člena ZPP dovolj dolg čas, da bi se toženka pripravila na zaslišanje izvedenca, še posebej glede na dejstvo, da je toženka pisno dopolnitev izvedenskega mnenja dr. L. na pripombe strank prejela že dne 9. 3. 2010. Toženka svojih trditev v zvezi s preložitvijo naroka ni dokazala.

18. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožniku (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.950 zahtevanih odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 895,09 EUR, 2% materialnih stroškov v znesku 13,50 EUR (drugi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20% DDV v znesku 181,72 EUR.

---.---

Op. št. (1): V 20. točki tako npr. zapiše: „Iz bistvenega povzetka izvedeniškega mnenja sodišče ugotavlja, da gre tudi po mnenju izvedenca za konstrukcijsko napako avtomobila, ki je obstajala že ob izdelavi avtomobila samega.“


Zveza:

ZOR člen 500, 504. OZ člen 484. ZPP člen 4, 213, 254, 254/3, 280, 280/2, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/1-15, 347, 347/3, 348, 348/5, 358, 358-1, 370, 370/3.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcyNzU5