<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 820/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.820.2015

Evidenčna številka:UL0012817
Datum odločbe:04.10.2016
Senat, sodnik posameznik:Marjanca Faganel (preds.), Zdenka Štucin (poroč.), Alenka Praprotnik
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna osnova - investicijski stroški v nepremičnino - dokazno breme

Jedro

Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec.

Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Predložena cenitev tudi po presoji sodišča kot dokaz ni primerna za dokazovanje, da je tožeča stranka sama plačala stroške investicij, saj iz nje izhaja zgolj ocenjena povečana vrednost nepremičnine. Plačila po naravi stvari tudi ni mogoče dokazovati z ogledom nepremičnine in izvedencem gradbene stroke, ki ju je predlagala tožeča stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. DT 24-00431 z dne 29. 5. 2014 je Davčni urad Ljubljana tožeči stranki odmeril dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine od davčne osnove 66.610,68 EUR po stopnji 10 % v znesku 6.661,07 EUR in ji naložil, da odmerjeno dohodnino plača v 30 dneh od vročitve odločbe.

2. Predmet odmere je dobiček iz kapitala pri odsvojitvi stanovanja na naslovu A.. Davčna osnova je ugotovljena z upoštevanjem nabavne vrednosti ob pridobitvi (15.496,36 EUR), stroškov ob pridobitvi (154,96 EUR), vrednosti ob odsvojitvi (85.000,00 EUR) in stroškov ob odsvojitvi (2.738,00 EUR), ki so skladne z napovedanimi podatki. V vrednost kapitala ob pridobitvi pa se po odločitvi davčnega organa ne všteva vrednost opravljenih investicij v znesku 50.000,00 EUR, ki jih je v napovedi uveljavljala in s predloženo cenitvijo in predlaganim zaslišanjem prič, ogledom, izvedencem gradbene stroke in zaslišanjem stranke dokazovala tožeča stranka. Predložena cenitev dokazuje zgolj opravljene investicije. Drugi predlagani dokazi pa so po presoji davčnega organa primerni za dokazovanje investicij, ki jih ne osporava, niso pa primerni za dokazovanje stroškov, ki jih je plačala tožeča stranka, kar je po sedmem odstavku 98. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) nadaljnji pogoj za njihovo vštevanje v vrednost kapitala ob pridobitvi. Zato njihovo izvedbo kot nesmiselno zavrne in obračuna davek od davčne osnove 66.610,68 EUR. Davčna stopnja je določena skladno s 132. členom ZDoh-2.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-05-91/2014-2 z dne 15. 4. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih dopolni razloge izpodbijane odločbe, sicer pa v celoti pritrdi izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje in poudari, da gre v zadevi za pravno vezano odločitev in da je skladno z zakonom investicijske stroške pri odmeri mogoče priznati le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v 7. odstavku 98. člena ZDoh-2. Po tej določbi se kot strošek pri vrednosti kapitala lahko upošteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če ga (jih) je plačal zavezanec. Ta mora tako dokazati več bistvenih dejstev: da so mu stroški dejansko nastali in da jih je plačal sam ter da gre za vrsto stroška, ki ga je sploh mogoče uveljavljati. V obravnavani zadevi tožeča stranka za uveljavljene stroške ni predložila računov, pač pa je nastanek in plačilo stroškov želela dokazovati s predloženo cenitvijo oziroma zaslišanjem prič. S cenitvijo je tudi po presoji pritožbenega organa mogoče dokazovati vrednost opravljenih del, ni pa cenitveno poročilo dokazilo, ki bi potrjevalo dejstvo, da gre za stroške, ki jih je plačal zavezanec sam, kar je bistveni pogoj za priznanje stroškov. Prizna se le tiso znižanje, ki ga zavezanec dokaže z ustreznimi dokazili – praviloma z računi, ki se glasijo na njegovo ime, in ki se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški. Tudi z drugimi predlaganimi dokazi, to je z zaslišanjem prič ali ogledom nepremičnine, ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja plačila. Z njimi je sicer možno dokazovati, da so bila dela opravljena, vendar to v obravnavani zadevi ni sporno. Tožnica torej ni uspela ustrezno izkazati stroškov investicije. Posledično davčnemu organu ni mogoče očitati kršitve pravil postopka. Načela materialne resnice ni mogoče izvajati izven dokaznih pravil, ki veljajo v davčnem postopku. Skladno s 76. členom ZDavP-2 pa mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Pomisleke, ki jih glede na časovno odmaknjenost obnove stanovanja in hkratnem upoštevanju 41. člena ZDavP-2 izraža tožeča stranka, je sicer mogoče razumeti, vendar pa je navedena zakonska določba o hrambi dokumentacije v prvi vrsti namenjena ugotavljanju davčne obveznosti zavezancev za davek in ne uveljavljanju davčnih ugodnosti. Zato po mnenju pritožbenega organa določbe ni možno tolmačiti v smeri, da je zmanjšanje davčne osnove iz naslova investicij s plačanimi računi za material ali storitve mogoče dokazovati le v obdobju petih let.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

5. Izpodbijana odločitev je nepravilna in nezakonita. Ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka edina lastnica navedenega stanovanja v obravnavanem obdobju, je že z življenjsko logično razlago in ob odsotnosti drugih dokazov, indicev ali zatrjevanj mogoče na ravni prepričanja sklepati na to, da je vlaganja v stanovanje opravil njegov lastnik. Gre za dokaz prima facie. Poleg tega pa je tožeča stranka v dokaz navedenega ponudila tudi vrsto drugih dokazov, predvsem lastno zaslišanje in zaslišanje sosed, ki sta bili priči pri prenovi stanovanja. Tožena stranka navedenega logičnega in samoumevnega preizkusa sploh ni opravila, predlagane dokaze pa je pavšalno zavrnila z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno ter implicitno zaključila, da naj bi vlaganja v zavezankino stanovanje opravila kar neka tretja oseba, ki je niti ne identificira. S tem je napačno ugotovila dejansko stanje in zagrešila več bistvenih kršitev pravil postopka. Pavšalna zavrnitev dokaznih predlogov je v nasprotju z načelom materialne resnice po 5. členu ZDavP-2, saj bi že katerokoli od navedenih zaslišanj toženo stranko privedlo do spoznanja, da je vlaganja opravila tožeča stranka. Pavšalna obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne zadosti standardu vsebinske obrazložitve, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, s katero je poseženo v načelo enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave in 6. člena EKČP. Stališče tožene stranke, da predlaganih dokazov ne bo izvedla, ker z njimi ni mogoče izkazovati plačila stroškov v smislu določbe sedmega odstavka 98. člena ZDavP-2, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, saj tožena stranka ni zavzela le stališča do uspešnosti dokaza, temveč do njegove spoznavne razsežnosti.

6. Navedeno ravnanje tožene stranke predstavlja tudi kršitev 73. člena ZDavP-2. Poudariti pa še velja, da je bila tožeča stranka po 41. členu ZDavP-2 dolžna hraniti dokumentacijo o vlaganjih le 5 let, in da je od investicij, ki jih uveljavlja v tem postopku, prišlo že mnogo prej. Očitek pomanjkljive pisne dokumentacije je zato neutemeljen. Zakon dokaznih sredstev ne omejuje, sklicevanje tožene stranke na 76. člen ZDavP-2, ki govori o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, pa nima nobene zveze z dokaznimi pravili.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča ustrezno obrazložena tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu, zato je tožbeni očitek, da na njeni podlagi preizkus pravilnosti odločitve ni mogoč, ne drži. To nenazadnje potrjujejo tudi tožbeni in pred tem pritožbeni ugovori zoper dejanske ugotovitve in stališča o uporabi materialnega in procesnega zakona, ki jih v obrazložitvi odločb zavzameta davčni organ prve in druge stopnje.

11. Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva tudi vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec.

12. O dejstvih, ki so za priznanje stroškov pravno relevantna, med strankama ni spora. Spora tudi ni o tem, da je trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke. Po navedeni jasni zakonski določbi se torej investicije in stroški, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. V tem pogledu pa po presoji sodišča ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da je plačilo stroškov s strani lastnika nepremičnine dokazano že z lastništvom samim. Dejstvo, da stroške vlaganj v stanovanje praviloma nosi njegov lastnik, lahko izpolnitev predpisanega pogoja le verjetno izkazuje, kar pa za priznanje davčne ugodnosti ne zadošča.

13. Sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevanega nezakonitega omejevanja dokaznih sredstev in vnaprejšnje dokazne ocene, ki jo davčnemu organu očita tožeča stranka. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega in tega sodišča ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Predložena cenitev tudi po presoji sodišča kot dokaz ni primerna za dokazovanje, da je tožeča stranka sama plačala stroške investicij, saj iz nje izhaja zgolj ocenjena povečana vrednost nepremičnine. Plačila po naravi stvari tudi ni mogoče dokazovati z ogledom nepremičnine in izvedencem gradbene stroke, ki ju je predlagala tožeča stranka. Tega tožeča stranka v tožbi tudi ne zatrjuje. V zvezi s predlaganim zaslišanjem sosed, ki sta bili po navedbah tožbe priči prenovi stanovanja, pa sodišče po pregledu upravnih spisov ugotavlja, da tožnica drugih dejstev, o katerih bi predlagani priči vedeli izpovedati, tudi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni navedla, zato je po presoji sodišča glede na trditveno podlago tudi dokaz z zaslišanjem prič v davčnem postopku utemeljeno zavrnjen kot neprimeren. Izjava stranke pa ima v upravnem postopku zgolj podrejen položaj, saj se uporabi le, če za ugotavljanje nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, kar pomeni, da za ugotovitev dejstva, da je stroške investicij plačevala tožnica, ne zadošča. Ob tem sodišče pripominja še, da je trditev tožnice o investiranju in o opravljenih vlaganjih (smiselno verjetno tudi o izvršenem plačilu) zgolj pavšalna, konkretnih okoliščin v zvezi s plačili in oseb, ki naj bi jim bilo plačilo opravljeno, pa tožnica niti ne navede.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov nepravilnosti ni ugotovilo, drugi dokazi pa so bili v davčnem postopku izvedeni in pravilno presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDoh-2 člen 98, 98/7, 132. ZDavP-2 člen 76, 77.
Datum zadnje spremembe:
05.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwNDM1