<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1512/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1512.2018

Evidenčna številka:VSL00018281
Datum odločbe:05.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:lovska družina - članstvo v lovski družini - odklonitev sprejema v članstvo - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do združevanja - nedopusten poseg v čast in dobro ime

Jedro

Pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 3. 2018:

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov (vse točka I izreka),

- odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh plačati 954,14 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku (s stroškovno posledico), podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma pojasnjuje, zakaj je zoper toženko vložil tožbo. Slednja ga kljub izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev ni sprejela v članstvo, kar je v sodbi z dne 22. 12. 2016 ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Kočevju. Toženka je zavestno kršila svoj temeljni akt, to je Pravila LD A., ki v svojem 4., 5. in 6. členu predpisujejo pogoje za sprejem v članstvo. Na naroku dne 11. 1. 2018 ter v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018 je navedel, da je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja utrpel nematerialno škodo (duševne bolečine). Poleg pribave zdravstvenega kartona je predlagal zaslišanje prič J. F., M. N. in L. B. starejšega, pri čemer pojasnjuje, o čem naj bi slednji izpovedali. Lovstvo mu izredno veliko pomeni. S tem, ko ga toženka ni sprejela v članstvo in ko so člani njenih organov o njem navajali neresnične trditve v zvezi s prenehanjem članstva v LD B., so mu bile povzročene izredno hude bolečine, ki so trajale do izvršitve sodbe z dne 22. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da ni uspel s svojim trditvenim bremenom glede odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravica do združevanja nima zahtevanih lastnosti in značilnosti osebnostnih pravic. Pojasnjuje, katere pravice pravna teorija uvršča med osebnostne pravice in kakšne so njihove osebnosti. Ustava Republike Slovenije pri opredelitvi varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin ne razlikuje med pravicami in svoboščinami, ki gredo človeku kot posamezniku, in pravicami in svoboščinami, ki pripadajo človeku kot državljanu, marveč je vsem temeljnim pravicam in svoboščinam zagotovljeno pravno varstvo. Človekove pravice in svoboščine uživajo pravno varstvo tudi na mednarodni ravni (pritožba se sklicuje na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Ker ga toženka kljub izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev ni sprejela v članstvo, je prizadela njegov ugled tako pred lovskimi tovariši kot sovaščani. Vse do izvršitve sodbe z dne 22. 12. 2016 je trpel kršitev svoje osebnostne pravice, to je pravice do združevanja. Ves čas je poskušal storiti vse, da bi se lahko včlanil, toženka pa je na drugi strani ves čas iskala možnosti, kako bi se sprejemu tožnika v članstvo izognila. Po njegovi oceni je tudi pravica do združevanja osebnostna pravica, ki pripada človeku kot takemu glede na njegov obstoj. Z njo se ureja njegova osebnost, njegovo fizično in moralno bistvo in učinkuje zoper vsakogar. Sodišče prve stopnje je s tem, ko mu v predmetni pravdni zadevi ni priznalo sodnega varstva, ravnalo tudi v nasprotju s 15. členom Ustave RS.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice. Kot je pojasnilo (ob sklicevanju na sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017), je za osebnostne pravice bistveno to, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika kot tudi da imajo (zlasti) negativno vsebino (prepoved posega).1 Gre za pravice, ki gredo človeku že zgolj glede na njegov obstoj in se tičejo neposredno njegove osebe oziroma njenih določenih dobrin, to je posameznikovih fizičnih in duševnih lastnosti (različnih manifestacij, ki so del njega). Kot take vzpostavljajo varstvo človekove osebnosti (s katero so neločljivo povezane) oziroma njegovega fizičnega in moralnega bistva v določenih smereh.2 In samo za kršitve teh pravic3 je (poleg siceršnjih opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov) v 179. členu OZ4 predvideno tudi odškodninsko varstvo.5 Na drugi strani gre pri pravici do združevanja6 za ustavno varovano pravico (glej 42. člen Ustave RS), ki pa ni hkrati civilna oziroma osebnostna pravica. Gre za pravico, ki ni namenjena varovanju dobrin, ki izvirajo neposredno iz človekove osebnosti,7 oziroma njegovih fizičnih in duševnih lastnosti (manifestacij), ampak predstavlja tako kot ostale politične pravice (npr. volilna pravica) v prvi vrsti varstvo človeka kot družbenega bitja (člana družbe8) v razmerju do države (oblasti) oziroma njenega nedovoljenega omejevanja.9 Za uresničevanje takšnih pravic tudi ne zadostuje le obstoj človeka (kot takega), ampak je to vezano na njegovo izpolnjevanje določenega statusa oziroma nadaljnjih pogojev (npr. v konkretnem primeru pogojev za včlanitev v lovsko družino).10

6. Ker pravica do združevanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni osebnostna pravica,11 je pritožnikovo obširno poudarjanje, zakaj naj bi do njene kršitve s strani toženke prišlo in kakšne duševne bolečine (neugodje) naj bi posledično utrpel, nebistveno, saj le-te (tudi če bi jih res utrpel) ne predstavljajo pravno priznane škode.12 Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko mu v predmetni zadevi ni priznalo sodnega varstva, ravnalo v nasprotju s 15. členom Ustave RS. Omenjeni člen v 4. odstavku predvideva obstoj sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravice do odprave posledic njihove kršitve. Ni pa moč iz te vsebine narediti zaključka, da v to pravno varstvo sodi tudi možnost uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2013, je pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere posameznik lahko zahteva odškodnino v denarju, zakonodajalec omejil na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členu OZ. V omenjeni taksativno urejeni pravni okvir pa pravica do združevanja oziroma dejanski stan njene kršitve ne sodi. Prav tako je že sodišče prve stopnje (v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, da je bilo tožniku sodno varstvo njegove ustavno varovane pravice do združevanja (v skladu s 15. členom Ustave RS) zagotovljeno (dano), saj je prav v sodnem postopku13 dosegel odpravo toženkinih sklepov in sprejetje v njeno članstvo.14

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper zaključke sodišča prve stopnje glede zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Ker tudi omenjeni zahtevek uveljavlja zoper toženko, bi moral tožnik (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) opredeliti konkretno protipravno ravnanje konkretne odgovorne osebe tožene stranke,15 ki naj bi mu takšno škodo povzročila, potem pa te svoje trditve tudi izkazati. A je bil v tem oziru (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) neuspešen že pri podajanju ustrezno konkretiziranih (substanciranih) trditev.16 To velja tako glede navedb (1.) o toženkinem (domnevnem) zatrjevanju njegovega arogantnega nastopa in žaljenja njenih članov na občnem zboru, (2.) o izstopanju nekaterih lovcev iz članstva oziroma zavračanja vstopa v članstvo, če bi sprejeli tožnika, kot tudi (3.) o domnevnih izjavah nekaterih toženkinih članov o tem, zakaj naj se tožnik ne sprejme v članstvo,17 o čemer naj bi izpovedale predlagane priče M. N., J. F. in L. B. (starejši).18 Sodišče prve stopnje je zato tudi omenjene dokazne predloge upravičeno ocenilo kot nesubstancirane oziroma informativne.19 Presplošno je nadalje ostalo tožnikovo zatrjevanje (ki ga ponovi v pritožbi), da je toženka,20 ker ga kljub izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev ni sprejela v članstvo, prizadela njegov ugled pred lovskimi tovariši in sovaščani. Z ničemer namreč ni pojasnil (opredelil), kako naj bi se ta poseg v ugled konkretno kazal (manifestiral).21

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP22). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o tožnikovi pritožbi (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Glej VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
2 Glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 38, 39, kot tudi D. Jadek Pensa, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 779.
3 Točneje zaradi njihove okrnitve pretrpljenih duševnih bolečin (nepremoženjske škode).
4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
5 Glej VSRS sodbo II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2013 in VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
6 Kakor je to (ob sklicevanju na sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017) prav tako obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
7 Glej tudi VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
8 Glej VSRS sodbo II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2013.
9 Kot je to razvidno že iz tretjega odstavka 42. člena Ustave RS. V istem kontekstu je moč razumeti vsebino v 11. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin opredeljene svobode zbiranja združevanja (na katero se skupaj s pravico do zadoščenja iz 41. člena istega akta sklicuje pritožba).
10 Glej VSRS sodbo II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2013 in VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
11 Pritožba pa v nasprotno zgolj s teoretičnim opredeljevanjem narave osebnostnih pravic in vztrajanjem, da je tudi obravnavana pravica takšna, kot tudi opisom ustavno-pravne ureditve pravice do združevanja in pravnega varstva človekovih pravic in svoboščin na mednarodni ravni, ne prepriča.
12 Glej VSRS sodbo II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2013 in VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
13 Glej sodbo v prilogi A20.
14 Glej tudi VSL sodbo I Cp 863/2017 z dne 22. 11. 2017.
15 Slednja je namreč (na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2018) upravičeno poudarila, da za ravnanje posameznih lovcev/članov (oziroma tretjih) ne more biti odgovorna. Sodišče prve stopnje pa je na drugi strani v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo (in pritožba temu ne oporeka), da naj bi tožnik ob izpovedbi tudi sicer zanikal trditev, da bi mu kdo očital storitev prekrška ali kaznivega dejanja s področja lova (in sicer tudi glede LD B. ne).
16 Kar je tožena stranka (v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2018 in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2018) tudi ustrezno izpostavila oziroma upravičeno ugovarjala.
17 Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz predloženih (delov) zapisnikov in toženkinih odgovorov tožniku ne izhajajo ne ugotovitve o tožnikovem neprimernem obnašanju in o okoliščini, da nekateri člani zaradi njega niso hoteli v članstvo (oziroma da so hoteli zaradi njega iz članstva izstopili), niti da bi se mu očitala dejanja, ki jih ni storil.
18 Pri čemer ni (po)jasn(jen)o, kaj naj bi bilo v zadnje dveh omenjenih primerih sploh protipravnega. Enako velja za pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi L. B. izpovedal o tem, kako je opozarjal starešino na posledico tožnikovega ne-sprejema v članstvo.
19 Ti so v pravdnem postopku dovoljeni le izjemoma (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012) oziroma ob obstoju upravičenih razlogov, ki pa jih tožnik ni zatrjeval (niti jih ne zatrjuje v pritožbi).
20 Ki je tudi tem trditvam v postopku na prvi stopnji konkretizirano ugovarjala (glej njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2018).
21 V tem oziru je sicer sodišče prve stopnje (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpodbijane sodbe) izpostavilo tudi izpovedbo toženkinega zakonitega zastopnika M. D. o tem, da ni zaznal, da bi bilo zaradi tega, ker ni bil sprejet v članstvo, okrnjeno tožnikovo ime oziroma ugled.
22 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/4, 42
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
04.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MTI4