<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1309/2001
ECLI:SI:VSLJ:2002:I.CP.1309.2001

Evidenčna številka:VSL48670
Datum odločbe:30.01.2002
Področje:obligacijsko pravo
Institut:predkupna pravica

Jedro

Po določbi prvega odstavka 532. člena ZOR lahko predkupni upravičenec zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene med predkupnim zavezancem in tretjo osebo, ter sklenitev pogodbe z njim, le v primeru, če je bilo tretjemu znano oziroma mu ni moglo ostati neznano, da ima nekdo drug predkupno pravico.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, v katerem je ta zahtevala, da se kupoprodajna pogodba, sklenjena med R. D. kot prodajalko in K. B. kot kupcem z dne 11.9.2000 glede prodaje nepremičnine parc. št. 101/1 vinograd v izmeri 7a in 55m2, vpisana pri vl. št. 79 k.o. ....., razveljavi ter je tožena stranka R. D. dolžna s tožnikom A. S. skleniti kupoprodajno pogodbo, po kateri bo tožnik kupil nepremičnino parc. št. 101/1 vinograd za kupnino 600.000,00 SIT, sicer bo takšno pogodbo nadomestila sodba. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženima stranka pravdne stroške v znesku 185.240,00 SIT, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 do plačila, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da med tožnikom in pokojnim J.D. ni bil sklenjen dogovor o predkupni pravici, prav tako se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil takšen dogovor o predkupni pravici sklenjen med tožnikom in R. D.. Nadalje navaja, da je tudi K. B. (drugi toženec) vedel za obstoj predkupne pravice, ker je sam zaslišan na obravnavi povedal, da je bilo govora o tem, da se je S. omenjal, da želi kupiti to parcelo. Tako je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil kupec K. B. v dobri veri. Kot je bilo že navedeno, je B. sam povedal, da se je omenjalo, da želi to parcelo kupiti S.. Samo dejstvo, da je bil postopek speljan v skladu z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih, s predhodno speljanim upravnim postopkom pri Upravni enoti Trebnje, pa ni razlog, ki bi sam po sebi dokazoval dobro vero kupca, saj je bilo med strankami, ki živijo v majhnem kraju, tudi splošno znano, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o predkupni pravici. Obstoj predkupne pravice pa je potrdil celo J. B., ki je povedal, da je bila pred kakšnimi dvemi leti in pol sporna parcela ponujena tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ugotavlja, da ne bi bil potreben nov dogovor z R. D. kot dedinjo pokojnega D., saj bi njo obvezoval že dogovor njenega pokojnega moža. Slednje je v nasprotju z določilom 531. člena ZOR, ki določa, da predkupna pravica preneha po petih letih od sklenitve pogodbe, tudi če bi tožnik in pokojni D. dogovorila daljši rok. Sodišče prve stopnje je zmotno povzelo izpovedbe posameznih prič, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi, v določenem delu pa je povzemanje izpovedb prič celo v nasprotju z vsebino zapisnika o njihovih izpovedbah. Zato je po mnenju tožeče stranke podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi temi zapisniki. Slednja nasprotja je tožeča stranka pojasnila že v okviru izpovedbe posamezne priče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem pa meni, da bo potrebno v novem postopku zaslišati tudi že v tožbi predlagano pričo A. S., ki mu je bil tudi znan sklenjen dogovor o predkupni pravici. Slednje priče pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo, kot tudi ni obrazložilo, zakaj navedenega dokaznega predloga ni izvedlo, zaradi česar je v tem delu izpodbijana sodba brez razlogov, kar zopet predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, to je glede tega, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče, ki ve za obstoj pogodbe o predkupni pravici.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi temi zapisniki, pri čemer naj bi ta nasprotja tožeča stranka pojasnila že v okviru izpovedbe posamezne priče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta nasprotja niso podana in s tem tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka pa s svojimi navedbami v bistvu le želi izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe členov 527 do 532 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki veljajo za vse primere pogodbene predkupne pravice in ne le za tiste, ko si prodajalec v prodajni pogodbi nasproti kupcu izgovori predkupno pravico za primer, če bo kupec stvar naprej prodal (to je situacija določbe 527. člena in izhodišče členov 528 - 532. člena ZOR). Po določbi prvega odstavka 532. člena ZOR pa lahko predkupni upravičenec zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene med predkupnim zavezancem in tretjo osebo, ter sklenitev pogodbe z njim, le v primeru, če je bilo tretjemu znano oziroma mu ni moglo ostati neznano, da ima nekdo drug glede določene stvari predkupno pravico. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil drugi toženec K. B. kot tretja oseba ob sklepanju kupoprodajne pogodbe s prvo toženko v dobri veri. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji niti ni navedla dejstev, s katerimi bi zatrjevala, da je bilo drugemu tožencu K. B znano oziroma mu ni moglo ostati neznano, da ima tožnik predkupno pravico. Tudi iz zaslišanja drugega toženca sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je drugi toženec vedel oziroma mogel vedeti za obstoj predkupne pravice. Le na podlagi izjave drugega toženca ob zaslišanju, da se je omenjalo, da želi S. (tožnik) kupiti to parcelo, namreč ni mogoče sklepati, da je drugi toženec vedel za obstoj predkupne pravice oziroma da bi za to moral vedeti, kot to navaja pritožnik. Vedenje o tem, da nekdo želi kupiti neko zemljišče, še ne pomeni vedenja tudi o tem, da je on tudi predkupni upravičenec oziroma da se je lastnik parcele zavezal to zemljišče najprej ponuditi njemu v primeru, da bo to zemljišče kdaj prodajal. Dejstvo, da je bilo med strankami, ki živijo v majhnem kraju, splošno znano, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o predkupni pravici, pa bi tožeča stranka morala navajati že v postopku na prvi stopnji, saj navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku ni dopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da pogoj iz prvega odstavka 532. člena ZOR (vedenje drugega toženca o zatrjevanem obstoju predkupne pravice tožnika, kar mora dokazati tožnik) ni izpoljnjen, pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih navedb tožeče stranke v pritožbi, s katerimi tožeča stranka izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnik sploh imel dogovorjeno predkupno pravico ali ne, saj se je pokazalo, da niso odločilnega pomena za preizkus izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tako tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. S., ki naj bi mu bil po zatrjevanju pritožnika znan sklenjen dogovor o predkupni pravici, ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožnik.

Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 532, 532/1, 532, 532/1.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODIwOQ==