<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep Cst 28/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:CST.28.2016

Evidenčna številka:VSL0081538
Datum odločbe:26.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Mateja Levstek
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:prodaja dolžnikovega premoženja - način prodaje - izhodiščna cena - ocenjena vrednost premoženja

Jedro

Pritožbi v tem, da bi sodišče moralo najprej kot način prodaje izbrati javno dražbo, ker bi s tem predmetno nepremičnino prodalo za višjo ceno, in šele nato, če dražba ne bi bila uspešna, poseči po drugem načinu, ni mogoče slediti. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim prvim sklepom o prodaji sklenilo, da se izvede zavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje v izreku izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine. Določilo je izhodiščno ceno 112.646,00 EUR in varščino v višini 11.264,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil upnik. Predlagal je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, se je sodišče prve stopnje za navedeni način prodaje (z zavezujočim zbiranjem ponudb) odločilo, ker je ocenilo, da je najprimernejši za prodajo vrste premoženja, ki je predmet prodaje (kotlovnice s skladiščem). Izhodiščno ceno je oblikovalo na podlagi ocene vrednosti (prvi in drugi odstavek 332. člena ZFPPIPP), ki sta jo podala pooblaščeni cenilec nepremičnin in pooblaščeni cenilec strojev. S takšnim načinom je soglašal tudi upniški odbor (PD193).

5. Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbeni očitek, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je predmetna nepremičnina „vredna le 112.646,00 EUR“. Vrednost (ki jo oceni pooblaščeni ocenjevalec), je gospodarska zasnova, ki izraža ceno, za katero se bodo najverjetneje pogodili kupci in prodajalci. Gre za oceno možne cene, ki bo plačana. Zato je ocenjena vrednost samo (pogajalsko) izhodišče v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, pa se izoblikuje na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo na javni dražbi, v postopku zbiranja ponudb oziroma pri neposrednih pogajanjih (prim. Razširjena uvodna pojasnila k ZFPPIPP, Nina Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 251).

6. Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni (izrecno) pojasnilo, zakaj omenjeni način prodaje šteje kot najprimernejši. Ker pa je to razvidno iz upraviteljevega predloga (PD 164), ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, in sicer, ker se s tem preprečijo špekulacije na dražbi, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Prav tako pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem navaja, da bi sodišče moralo najprej kot način prodaje izbrati javno dražbo, ker bi s tem predmetno nepremičnino prodalo za višjo ceno, in šele nato, če dražba ne bi bila uspešna, poseči po drugem načinu. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Upravitelj je ustrezno pojasnil, zakaj tak način šteje kot primernejši, in tega pritožbene špekulacije, da bi se na javni dražbi nepremičnina prodala za višjo ceno, ne morejo izpodbiti. Čeprav pritožnik pravilno navaja cilje, ki jih je potrebno zasledovati pri prodaji dolžnikovega premoženja, pa to še ne pomeni, da bi se predmetna nepremičnina prodala na javni dražbi za višjo ceno oziroma pod ugodnejšimi pogoji kot v primeru zavezujočega zbiranja ponudb. Gre zgolj za hipotetično oceno pritožnika, ki z ničemer ni dokazno podprta.

7. Kam pritožnik meri s pritožbenimi navedbami, da je potrebno ugotoviti, da je terjatev upnika do stečajnega dolžnika iz naslova v plačilo zapadle in neplačane kupnine po Kupni pogodbi z dne 23.12.2002 zastarana, ni jasno. Prav tako za odločitev o pravilnosti sklepa o prodaji ne more biti relevantno vprašanje, ki se nanaša na terjatev upnika v višini 837.554,69 EUR, in tudi ne zadevi I Pg 218/20125 ter Pg 34/2014, za kateri pritožnik meni, da bi ju moralo sodišče „obravnavati“ pred stečajnim postopkom. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali so bili podani pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, na odločitev o pravilnosti sklepa o prodaji nimajo vpliva, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

8. Višje sodišče relevatnim pritožbenim navedbam ne more slediti in zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


Zveza:

ZFPPIPP člen 329, 329/1, 332, 332/1, 332/2.
Datum zadnje spremembe:
08.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1MjA3