<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 289/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.289.2012

Evidenčna številka:UL0007613
Datum odločbe:12.03.2013
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:ENERGETIKA
Institut:podpora za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije - referenčni stroški - državna pomoč - pravilo de minimis

Jedro

Če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu, se proizvajalcem za to električno energijo lahko dodelijo podpore.

Izrek

Tožba se zavrne

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavil odločbo 136-05-0005/0008/2010/0033/2010 z dne 25. 2. 2010 (točka 1 izreka). Za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi A. se proizvajalcu električne energije B. dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64n. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) (točka 2 izreka) proizvodna naprava iz 1. točke izreka (pravilno 2. točke izreka) se uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent uporabljajo sončno energijo, nazivna električna moč proizvodne naprave je 12 kW. Številka prevzemno prodajnega mesta je 02-000000221. Merilno mesto na proizvodni napravi je prevzemno predajno mesto. Proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.2 Referenčni stroški proizvodnih naprav obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) na sončno energijo, ki so zgrajene kot samostojni objekt 2009 in velikostni razred Mikro v skladu s prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljenih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Zaradi prejemanja subvencije Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij – ukrep št. 312, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju AKTRP), se nesprejemljivi del referenčnih stroškov tožnika zniža za 180,21 EUR (točka 3 izreka) podpora se dodeli za obdobje od začetka zagotavljanja podpore na podlagi pogodbe o zagotavljanju podpore, do vključno februarja 2025 (točka 4 izreka). Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsake tri leta prejemanja podpore (točka 5 izreka) ta odločba preneha veljati, če za proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 6 izreka). Proizvajalec električne energije B. je dolžan v primeru prejema kakršnekoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko šteje za subvencijo, obvestiti Javno agencijo RS za energijo v 15 dneh po prejemu sredstev. Javna agencija RS za energijo bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka te odločbe v skladu s 3. odstavkom 15. člena Uredbe (7 točka izreka) pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 8 izreka) v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (točka 9 izreka).

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil (v zvezi s tožbenimi ugovori pa v obrazložitvi navaja, da so neutemeljeni). Prvi pritožbeni ugovor se nanaša na kršitev pravil postopka. V zvezi s tem pritožbeni organ pojasnjuje, da pravnomočna odločba, s katero se je v upravnem postopku ugotovila in priznala določena pravica, ne pomeni absolutne nespremenljivosti pravnega razmerja, ki izhaja iz izreka izdane odločbe, saj se vanj lahko poseže ob pravilni uporabi zakonitih sredstev. Dejstva, ki vplivajo na spremembo strankine pravice, nastala po pravnomočnosti odločbe, je mogoče uveljavljati v novem postopku, ki ga mora izvesti pristojni organ. Če posebni zakon dopušča ponovno odločanje o istem pravnem razmerju na podlagi spremembe dejanskega stanja, se v novem postopku, ki se lahko začne tudi po uradni dolžnosti, ugotavlja obstoj in vpliv novega dejstva na s pravnomočno odločbo priznano pravico. Glede na uspeh te presoje se izda nova odločba, prejšnja pa se razveljavi. Nova odločba, ki ima za podlago novo dejansko stanje, ne krši načela pravnomočnosti prejšnje odločbe. Člen 64n. EZ določa, da podpora ne sme omogočati prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero podporo prejema, večji od stroškov proizvodnje električne energije. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Na podlagi devetega odstavka 64n. člena EZ je bila izdana Uredba, ki v 1. alineji drugega odstavka 19. člena določa, da organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na predlog centra za podpore spremeni ali razveljavi odločbo o dodelitvi podpore v primeru, da ugotovi, da prejemnik podpore ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev te podpore v skladu s to Uredbo. Organ prve stopnje je tako upravičen poseči v pravnomočno odločbo o dodelitvi podpore.

V drugem pritožbenem ugovoru tožnik meni, da ni zadostno obrazložena trditev, da je kumulacija pomoči v neskladju z evropskim pravom. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom pritožbeni organ navaja, da je podlaga za znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov podana v nacionalni zakonodaji, kar je organ prve stopnje obrazložil. Pravilo kumulacije državnih pomoči je, da se prejete državne pomoči med seboj seštevajo, kar je upoštevano v nacionalni zakonodaji, ki je edina neposredna pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi. Tožnik je ugovarjal, da so mu bila sredstva izplačana po pravilu „de minimis“, zato ne gre za pomoč, ki se po Uredbi šteje za subvencijo in pogoji za zmanjšanje podpore niso izpolnjeni. Pritožbeni organ v zvezi s tem navaja, da je v prvem odstavku 15. člena Uredbe določeno, da če je proizvodna naprava OVE prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, mora prosilec to navesti v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore. Prosilec mora vlogi priložiti kopije ustreznih dokumentov o prejemu subvencije, iz katerih je razvidna višina in drugi pogoji v zvezi s subvencijo. V 2. členu Uredbe, ki določa pomen izrazov, se za subvencije po tej Uredbi štejejo prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči (v nadaljevanju ZSDrP). Iz tega je razvidno, da je namen te določbe zajeti kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo oz. izraz subvencija obsega kakršnekoli prejete finančne pomoči za izvedbo. Subvencija je denarna podpora, navadno iz državnega proračuna (lahko pa tudi iz občinskih ali evropskih sredstev), namenjena financiranju ali sofinanciranju izvedbe določenega projekta. „De minimis“ je zgolj pravilo, po katerem skupna vrednost pomoči, dodeljena istemu upravičencu, ne sme presegati 200.000,00 EUR v obdobju treh let od zadnjega prejema takšne pomoči, ne glede na obliko ali namen pomoči in za tako prejeta javna sredstva velja pravilo kumulacije (to je, da se prejete pomoči seštevajo), kot to izhaja iz 6. točke Smernic skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja.

Tožnik je v pritožbi tudi ugovarjal, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Navaja, da mu je bilo izplačanih le 65.421,01 EUR, od skupno prejetih 67.596,01 EUR, ostala prejeta sredstva pa so bila namenjena za pridobivanje gradbenega dovoljenja za gradnjo stavbe. Proizvodni napravi A-I. ni bilo namenjeno 40.587,57 EUR, kot ugotavlja organ prve stopnje, ampak 40.161,61 EUR. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom pritožbeni organ navaja, da je predmet odločanja dodelitev podpore proizvodni napravi A-II., in ne A-I.. Pritožbeni organ dodaja, da je organ prve stopnje v izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov upošteval prejeto subvencijo v višini 27.008,44 EUR. Pri razdelitvi se je upošteval celotni znesek nakazanih nepovratnih sredstev, ki predstavlja prejeti znesek po pravilih pomoč „de minimis“, to je 67.596,01 EUR. Iz specifikacije, izdane s strani AKTRP, je razvidno, da ta znesek zajema sredstva za nakup in nastavitev proizvodne opreme za proizvodne naprave (65.421,01 EUR) kot ostale stroške (2.175,00 EUR). Na podlagi tožnikovega obvestila o prejetih nepovratnih sredstvih 22. 8. 2010 je organ prve stopnje določil razmerje, v katerem so se delili stroški za nakup in nastavitev proizvodne naprave med obe tožnikovi proizvodni napravi. Na podlagi tega razmerja je razdelil tudi ostale splošne stroške. Na proizvodno napravo A-II., ki je predmet tega postopka, je odpadlo 39,95 % prejetih sredstev za nakup in nastavitev opreme. Organ prve stopnje je k temu znesku prejete pomoči za proizvodno napravo A-II. prištel še 39,95 % od prejetih ostalih splošnih stroškov (to je od 2.175,00 EUR), kar znaša 869,04 EUR. Kot prejeto subvencijo je organ prve stopnje upošteval seštevek obeh postavk, ki znaša 27.008,44 EUR. Organ prve stopnje je tako pravilno ugotovil znesek prejete subvencije, saj je kot pomoč, dodeljeno proizvodni napravi potrebno šteti tudi pomoč, ki jo je tožnik pridobil za namene njene zakonite postavitve, in ne zgolj pomoč, pridobljeno za nakup same naprave.

Glede pritožbenega ugovora, da pravilnosti izračuna ni mogoče preizkusiti, pritožbeni organ dodaja, da je proizvodna naprava na podlagi njene nazivne moči, ki je 12 kW, razvrščena v razred „mikro“ proizvodnih naprav, da se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.2. Referenčni stroški proizvodnih naprav OVE na sončno energijo, ki so zgrajene kot samostojni objekt 2009, znašajo 390,42 EUR. Zaradi pridobitve subvencije Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij – Ukrep št. 312, kar je razvidno iz potrdila AKTRP z dne 21. 9. 2010, se nespremenljivi del referenčnih stroškov v skladu s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe, zniža za 180,21 EUR. Tožnik prav tako dvomi v pravilnost izračuna, ker je organ prve stopnje uporabljal vhodne podatke, ki veljajo sedaj, namesto tistih, ki so bili podlaga za izdajo deklaracije in izračun višine podpore v času izdaje odločbe 25. 2. 2010. V zvezi s tem pritožbeni organ dodaja, da se je v času od izdaje prve odločbe 25. 2. 2010 do izdaje odločbe 27. 7. 2011, v zvezi s formulo izračuna znižanja referenčnih stroškov, spremenila le diskontna stopnja, ki vpliva na višino anuitetnega faktorja, nazivna moč in letne obratovalne ure pa so ostale enake. Pri odločanju pa je organ prve stopnje uporabil veljavni predpis, torej predpis, ki velja v času odločanja (sodba UPRS U 1252/2002).

Tožnik v tožbi toženi stranki očita kršitev pravil postopka in sicer meni, da je bila pravnomočna odločba razveljavljena brez ustrezne pravne podlage. Navaja, da je pravni učinek pravnomočnosti v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba. Gre za tako pomemben institut, da ga ureja tudi Ustava RS. V skladu z določbo četrtega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Nadalje navaja, da meni, da določba tretjega odstavka 64n. člena EZ ne predstavlja zakonite podlage za razveljavitev pravnomočne odločbe. Ta določba predstavlja materialno določbo in ne postopkovne določbe, ki bi omogočala spremembo, odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe. Prav tako se ne strinja, da gre v konkretnem primeru za institut neprave obnove postopka. Tožena stranka pomanjkljivost tretjega odstavka 64n. člena EZ razlaga skupaj z devetim odstavkom 64n. člena EZ, ki napotuje na Uredbo. Tudi ta določba je po mnenju tožnika šibka in pomanjkljiva ter ne pokriva situacije, ki jo zasleduje organ z izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako tožnik meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožnik se ne strinja s toženo stranko, da se v Uredbi pojem subvencija nanaša na vse pomoči definirane v 2. členu ZSDrP, ampak se ta izraz po izredni določbi nanaša le na državne pomoči, opredeljene v tem zakonu. Tudi vsebinsko ZSDrP v 2. členu posebej opredeljuje državne pomoči in posebej pomoči po pravilu „de minimis“. Iz navedenega sledi, da gre za dva različna pojma, dve različni vrsti pomoči. Uredba se v 15. členu nanaša le na pomoči, ki se lahko štejejo za subvencijo, kaj se šteje za subvencijo pa je opredeljeno v 2. členu Uredbe. Glede na jasna določila pojma pomoči iz 15. člena Uredbe ni mogoče razširiti tudi na pomoči po pravilu „de minimis“. Če bi bil namen zakonodajalca takšen, bi moralo biti v 2. členu Uredbe jasno zapisano, da so subvencije po tej Uredbi prejete državne pomoči in pomoči po pravilu „de minimis“, kot so opredeljene v 2. členu ZSDrP. Tožnik tudi meni, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je Javni agenciji RS za energijo poslal obvestilo, da so mu bila izplačana nepovratna sredstva. Že v pritožbi je navedel, da so bila ostala prejeta sredstva namenjena za pridobivanje gradbenega dovoljenja in ne za naložbo v opremo sončne elektrarne, česar ni upošteval ne organ prve ne organ druge stopnje. Gradbeno dovoljenje za elektrarno je bilo pridobljeno 8. 6. 2010, stroški za pridobivanje gradbenega dovoljenja pa niso bili del nepovratne pomoči. Tožnik ugovarja tudi napačnemu izračunu, in sicer meni, da iz odločbe ni razvidno, kako je znesek podpore izračunan, zato se tudi ne da preveriti pravilnosti izračuna. Dvom v pravilnost izračuna se poraja predvsem zato, ker je organ pri izračunu uporabljal vhodne podatke, ki veljajo sedaj, namesto, da bi uporabljal tiste, ki so bili podlaga za izdajo deklaracije za proizvodno napravo in izračun višine podpore v času izdaje odločbe 25. 2. 2010. Tožena stranka bi morala ponovno izračunati znesek referenčnih stroškov in po 15. členu Uredbe podrobno utemeljiti vsak element v formuli ter se pri tem sklicevati na uradne vire v formuli vsebovanih koeficientov. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev pravilna in zakonita, zanjo pa je organ prve stopnje navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Sodišče se ne strinja s tožnikovim ugovorom, da je tožena stranka kršila pravila postopka. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče pojasnjuje, da tak nov postopek pomeni (v nekem smislu) nadaljevanje prejšnjega sicer že pravnomočno končanega upravnega postopka, zaradi nastanka novega dejstva, na kar je bil tožnik opozorjen že v predhodno zaključenem postopku. Relevantno novo dejstvo (ki po predpisu vpliva na obseg že pridobljene pravice tožnika) ustvarja novo dejansko stanje in po materialnem predpisu vpliva na pravico oziroma obveznost stranke. Novega postopka zato ne gre povsem enačiti s postopkom, ki nastane na novo, saj so predmet novega odločanja iste pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznika glede na novo dejstvo in ki je nastalo kasneje. Spremenilo se je dejansko stanje, zato je potreben nov postopek in izdaja nove odločbe. Ker je bilo s prvotno odločbo javnopravno razmerje med posameznikom in državo dokončno oziroma pravnomočno urejeno in so posamezniku priznane določene pravice ali pa so mu naložene določene obveznosti, je mogoče začeti nov postopek le tedaj, če poseben (specialen) zakon to izrecno določa, tako kot v obravnavani zadevi, da se lahko v primeru naknadno spremenjenih okoliščin o neki pravici ali obveznosti ponovno odloči. Izpodbijana odločba, ki ima za podlago novo dejansko stanje, zato ne krši načela pravnomočnosti prejšnje odločbe, ker temelji na spremenjenem dejanskem stanju, sprememba v dejanskem stanju pa je nastala po pravnomočnosti prejšnje odločbe (glej Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Ljubljana 2006, str. 447).

Iz upravnih spisov je razvidno, da vloga tožnika temelji na določbi 2. alineje četrtega odstavka 64n. člena EZ, ki določa, da se podpora izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje za ostale proizvajalce. V tretjem odstavku 64n. člena EZ je določeno, da podpora ne sme omogočati prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podpore, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Iz devetega odstavka 64n. člena EZ izhaja, da Vlada RS podrobneje predpiše višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore. Na podlagi pooblastila iz devetega odstavka 64n. člena EZ je Vlada RS izdala Uredbo. Iz navedenega sledi, da specialni zakon izrecno določa, da se v primeru prejema druge državne pomoči, podpora električni energiji iz te naprave, zmanjša. V odločitve in posledično v pravice, ki jih je tožnik pridobil, pa se z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, ne posega. Zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na prepoved retroaktivnosti na podlagi 155. člena Ustave RS (enako tudi sodbi UPRS I U 63/2011 z dne 18. 5. 2011 in II U 63/2011 z dne 16. 2. 2012 ter sklep VSRS X Ips 310/2011 z dne 28. 11. 2012, idr.).

V zvezi s tožbenim ugovorom napačne uporabe materialnega prava sodišče pojasnjuje, da je v Uredbi, ki je veljala v času odločanja in ki se uporablja kot relevanten predpis, v 2. členu izrecno določeno, da so subvencije po tej Uredbi prejete denarne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu ZSDrP. V 2. členu ZSDrP je v 1. alineji opredeljen pojem državne pomoči, v 2. alineji so opredeljene skupinske izjeme, v 3. alineji je opredeljen pojem pomoči po pravilu „de minimis“ in v 4. alineji je opredeljeno kdo je upravljalec državne pomoči. V 1. alineji 2. člena ZSDrP je določeno, da pomeni državna pomoč izdatke in zmanjšane prejemke države oziroma občine, ki pomenijo korist za prejemnika pomoči in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti in so namenjeni za financiranje in sofinanciranje programov v institucionalnih enotah, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev z namenom zagotavljanja določene konkurenčne prednosti. V tretji alineji 2. člena ZSDrP je pomoč po pravilu „de minimis“, ki je pomoč, ki zaradi svoje višine ne izkrivljajo ali ogrožajo konkurence in ne predstavljajo državne pomoči, ko to opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 69/2001 o uporabi 87. in 88. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za državno pomoč „de minimis“ (UL L 83 z dne 27. 3. 1999, vključno z vsemi spremembami). Sredstva, ki se dodeljujejo na podlagi pravila „de minimis“ ne smejo presegati 200.000,00 EUR v obdobju 3 let od zadnjega prejema takšne pomoči, ne glede na obliko ali zasledovani cilj in za tako prejeta javna sredstva velja pravilo kumulacije. Sprememba Uredbe, ki velja od 9. 6. 2012 dalje pa tudi sicer ne spreminja definicije subvencije, kot želi prikazati tožnik, temveč precizneje glede na to, da so v 1., 2, in 3. alineji 2. člena ZSDrP opredeljene različne vsebine državne pomoči, opredeli katera alineja 2. člena ZSDrP se nanaša na subvencije.

V prvem odstavku 15. člena Uredbe, je določeno, da v primeru, če je proizvodna naprava prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, mora prosilec to navesti v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore. Prosilec mora vlogi priložiti kopije ustreznih dokumentov o prejemu subvencije, iz katerih so razvidni višina in drugi pogoji v zvezi s subvencijo. V drugem odstavku 15. člena Uredbe je določeno, da če po sklenitvi pogodbe o zagotavljanju podpor, proizvodna naprava OVE prejme kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo, mora imetnik odločbe to nemudoma sporočiti Agenciji za energijo in predložiti dokumente iz prvega odstavka 15. člena Uredbe. Iz tega je razvidno, da je namen te določbe zajeti kakršnokoli finančno pomoč. Subvencija je denarna podpora namenjena financiranju ali sofinanciranju izvedbe določenega projekta. Sodišče nima pomislekov, da je tožnik v obravnavanem primeru prejel finančno pomoč, ki je bila zagotovljena o obliki nepovratnih sredstev po pravilih državnih pomoči po pravilu „de minimis“ v skupnem znesku 67.596,01 EUR, kar je razvidno tudi iz specifikacije uveljavljenih stroškov in odobrenih sredstev po namenih 21. 9. 2010. Prav tako je iz odločbe 19. 8. 2009 razvidno, da so bila tožniku odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, Sončna elektrarna A-I.. Tožnik je prejel sredstva, ki so bila izplačana iz proračunskih postavk: 9200 – Program razvoja podeželja 2007-2013 – delež EU in 9201 – Program razvoja podeželja 2007-2013 – delež SLO. Iz navedenega sledi, da je tožnik konkretno pomoč prejel iz javnofinančnih sredstev kot subvencijo, kakor je definirana v 2. členu Uredbe in 1. in 3. alineji 2. člena ZSDrP, saj so bila izplačana nepovratna sredstva po odločbi AKTRP sredstva EU in sredstva RS, torej javnofinančna sredstva, ki pomenijo korist za tožnika in so bila namenjena za financiranje oziroma sofinanciranje tam opredeljenega ukrepa kmetijske politike.

Tožnik tudi ugovarja, da je organ prve stopnje nepravilno ugotovil dejansko stanje in sicer navaja, da je že v pritožbi navedel, da so bila ostala prejeta sredstva namenjena za pridobivanje gradbenega dovoljenja in ne za naložbo v opremo sončne elektrarne. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom navaja, da je iz specifikacije, izdane s strani AKTRP razvidno, da znesek v višini 67.596,01 EUR zajema sredstva za nakup in nastavitev proizvodne opreme za proizvodne naprave v višini 65.421,01 EUR in kot ostale stroške v višini 2.175,00 EUR. Po presoji sodišča je organ prve stopnje pravilno ugotovil znesek prejete subvencije, saj je kot pomoč, dodeljeno proizvodni napravi, nedvomno treba šteti tudi denarno pomoč, ki jo je tožnik pridobil za namene njene zakonite postavitve, in ne zgolj pomoč, pridobljeno za nakup same naprave.

V zvezi s tožnikovim ugovorom o nepravilnosti izračuna, konkretno na znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov v višini 180,21 EU, sodišče navaja, da je višina referenčnih stroškov izračunana na podlagi 15. člena Uredbe, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE. Po prvem odstavku 15. člena Uredbe mora prosilec v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore navesti, če je proizvodna naprava OVE prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. Tožnik se ne more utemeljeno sklicevati na to, da je izračun znižanja referenčnih stroškov nezakonit zato, ker so bili pri izračunu upoštevani vhodni podatki, ki veljajo sedaj v času odločanja. Organ prve stopnje je pri ponovnem izračunu pravilno upošteval nove vhodne podatke, saj je do spremembe dejanskega stanja prišlo prav zaradi prejete subvencije, kar pomeni, da gre za nova dejstva. Pri izračunu je organ prve stopnje upošteval, da je proizvodna naprava na podlagi njene nazivne moči, ki je 12 kW, razvrščena v razred „mikro“ proizvodnih naprav, da se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.2, ki znašajo 390,42 EUR. Nadalje je upošteval, da se zaradi pridobitve subvencije AKTRP Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij – Ukrep št. 312, nespremenljivi del referenčnih stroškov v skladu s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe, zniža za 180,21 EUR. Referenčni stroški so se tako znižali le zaradi in ob upoštevanju prejetih nepovratnih sredstev. Višina znižanja referenčnih stroškov je bila izračunana pravilno in v skladu z navedenimi predpisi (tretji odstavek 15. člena Uredbe), tožniku pa je bil izračun primerno obrazložila tudi tožena stranka, s katero se strinja tudi sodišče. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker relevantne okoliščine za odločitev niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

EZ člen 64n.
Datum zadnje spremembe:
15.01.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxNTE1