<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 762/2012
ECLI:SI:VSCE:2013:CP.762.2012

Evidenčna številka:VSC0003373
Datum odločbe:10.04.2013
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:primerna višina odškodnine - povrnitev stroškov postopka - oprostitev plačila sodnih taks

Jedro

Tožnik je utrpel zlom notranjega desnega gležnja s premikom odlomkov. Res se mu je zdravljenje te poškodbe kompliciralo zaradi kompleksno regionalnega bolečinskega sindroma (Sudeckov sindrom) ter še kroničnega limfendona kar vse mu je povzročilo tudi težave na psihičnem področju, vendar pa je prisojena odškodnina v višini 99.000,00 EUR, ki predstavlja 101 povprečnih plač v času sojenja, previsoka. Primerna odškodnina je 67.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi v odločitvi o stroških pravdnega postopka tako, da se tožeči stranki prizna še del stroškov sodne takse za postopek v višini 368,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 67.000,00 EUR in se tako zavrne zahtevek še za 32.000,00 EUR , z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje;

in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.009,39 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 680,76 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za gmotno in negmotno škodo v skupni višini 99.042,32 EUR, z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, v presežku za znesek 1.000,00 EUR in 59,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 8.419,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je bilo odločeno z vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, zato je sodišče odločalo le še o primerni višini odškodnine. Tožnik je bil telesno poškodovan v delovni nezgodi 7. 12. 2005, ko je opravljal delo pomožnega gradbenega delavca in ko mu je pri kopanju rova za kanalizacijo strojnik zapeljal z bagrom čez desno nogo in ga hudo telesno poškodoval. Sodišče je o tem postopku zaslišalo izvedenca travmatologa A. A., klinično psihologinjo J. B. in dermatovenerologinjo dr. I. P. in ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom notranje grče desnega gležnja s premikom odlomkov, kot posledica te poškodbe pa se je pri njemu razvila Sudeckova distrofija in kronično otekanje desne goleni zaradi limfnega zastoja, prišlo je tudi do kroničnega vnetja v pooperativni rani, v zvezi s stresno situacijo, ki je nastopila po poškodbi pa se je pri njemu pojavila še depresivna dekompenzacija in prilagoditvena motnja. Sodišče je tako tožniku prisodilo iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja vso zahtevano odškodnino v višini 40.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR od zahtevanih 5.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi skaženosti vso zahtevano odškodnino v višini 5.000,00 EUR, prav tako pa tudi vso zahtevano odškodnino v višini 50.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Skupno je tožniku prisodilo odškodnino v višini 99.000,00 EUR, kar je v času sojenja (11. 9. 2012) predstavljalo 101 povprečno plačo (povprečna plača 972,73 EUR). Od prisojene odškodnine za negmotno škodo mu je priznalo zakonske zamudne obresti od 7. 7. 2008 dalje. Delno je ugodilo zahtevku za povrnitev materialne škode v znesku 42,34 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti. Zavrnilo pa zahtevek za 59,90 EUR iz razlogov, ker tožnik tega stroška ni dokazal. O stroških postopka je odločalo v skladu z določbami člena 154 in 155 in tožniku priznalo stroške, ki so bili potrebni in ki so skladni z Odvetniško tarifo, ni pa mu priznalo stroškov sodnih taks za postopek v višini 1.116,00 EUR, ker teh stroškov ni poravnal glede na to, da je bil oproščen plačila sodne takse.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija celoten zavrnilni del in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, razlaga pa predvsem pritožbeni razlog nepravilno uporabljenega materialnega prava ker meni, da bi sodišče moralo tožniku priznati še zavrnjenih 1.000,00 EUR odškodnine za negmotno škodo. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo zahtevek za materialno škodo in v tem delu sodišču očita bistveno kršitev, saj je s predložitvijo računa izkazal uveljavljeni stroške. Izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu, saj bi mu sodišče moralo priznati stroške za sodne takse ne glede na taksno oprostitev, saj bo ne glede na podano taksno oprostitev tožeča stranka na koncu postopka pozvana k plačilu sodne takse. Zato bi ji sodišče to takso moralo priznati. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prisodi celotna odškodnina in tudi stroški za takso za postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 288,17 EUR.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razlaga pa le prvi pritožbeni razlog in ne pove, v čem vidi bistveno kršitev določb postopka. Na pritožbeni stopnji izpodbija odškodnino v višini 52.000,00 EUR in meni, da je odškodnina ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, za vse oblike škode previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Tako bi bila primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 23.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, enako za duševne bolečine za skaženost, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa prav tako 20.000,00 EUR. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za 52.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožene stranke

Ob dejanskem stanju, ki ga je kar s tremi izvedenci, z zaslišanjem tožnika in medicinsko dokumentacijo ugotovilo sodišče prve stopnje in ga v razlogih sodbe natančno obrazložilo, je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina tako za posamezne oblike škode kot celota previsoka, saj predstavlja kar 101 povprečnih plača v času sojenja (11. 9. 2012 je bila povprečna plača 972,73 EUR). Tožnik je utrpel zlom notranjega desnega gležnja s premikom odlomkov. Res se mu je zdravljenje te poškodbe kompliciralo zaradi kompleksno regionalnega bolečinskega sindroma (Sudeckov sindrom) ter še kroničnega limfedona kar vse mu je povzročilo tudi težave na psihičnem področju, vendar pa je prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR, ki predstavlja kar 41 povprečnih plač, previsoka. Hude telesne bolečine je prenašal le 14 dni, srednje hude stalne 6 mesecev in blage stalne 1 leto, bodoče bolečine pa bodo le blage pri raznih fizičnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bolečine trpel in jih bo trpel tudi zaradi limfedona in Sudeckovega sindroma. Pri tem pa je vendarle potrebno upoštevati, da se je poškodba nanašala le na en del telesa in da je tožnik kljub neugodnostim, ki so res bile številne in kljub vezanosti na uporabo bergel, še vedno lahko gibal (z več ali manj omejitvami) in opravljal vsakdanje aktivnosti. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 30.000,00 EUR (30,8 povprečnih plač). Takšna odškodnina je tudi primerljiva s podobnimi primeri.

Kljub dejanskemu stanju, ki ga je v zvezi s stopnjo in trajanjem strahu ugotovilo sodišče prve stopnje, je prisojena odškodnina previsoka. Primarni strah je bil zelo kratek, nato pa še 4 mesece hud strah, šest mesecev srednje hud, nato pa 2 leti in pol blag strah. Odškodnina za strah se ne prisodi kot odškodnina za trajne posledice, saj gre v tem primeru za drugo obliko škode, ampak se prizna le za čas trajanja, dokler o tem obstoji negotovost. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerna odškodnina za strah 3.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožniku v celoti prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in ugotovilo, da tožnik zaradi posledic poškodbe hodi postrani, na eni nogi lahko obuje le večje čevlje in da mu je ostala tudi brazgotina, ki je za njega moteča. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je primerna odškodnina nekoliko nižja kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje in sicer 4.000,00 EUR.

Vse posledice poškodbe, vključno s komplikacijami tako na fizičnem kot tudi na psihičnem področju je sodišče prve stopnje natančno opisalo v sodbi na strani 11 in delno na strani 12 sodbe. Ne glede na takšne posledice pa tudi ob že kroničnih psihičnih težavah, za katere je sodišče ugotovilo, da so posledice poškodb, pa je vendarle odškodnina v višini 50.000,00 EUR kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, previsoka. Tožnik ima težave le z desno nogo, gibljivost desnega gležnja je znatno zavrta, vendar pa še vedno lahko hodi in v pretežnem delu sam zase skrbi. Kljub starosti 26. let in dejstvu, da bodo omejitve trajale dalj časa, pa je primerna odškodnina, ki je tudi primerljiva z ostalimi primeri, 30.000,00 EUR. Tudi skupna odškodnina v višini 67.000,00 EUR, ki predstavlja 68 povprečnih plač je primerna in primerljiva s podobnimi primeri.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava, določb 179 in 182. člena OZ, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek še za 32.000 EUR z enakimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (ZPP, člen 358). Zaradi znižanja odškodnine je bil uspeh tožeče stranke le 67 %, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le del stroškov postopka, kar od skupno priznanih stroških znese 5641,11 EUR. V tem delu je bilo potrebno odločitev o stroških postopka spremeniti v skladu z 154. členom ZPP.

O pritožbi tožeče stranke

Ob vsem zgoraj navedenem, ko je pritožbeno sodišče odgovarjalo na pritožbo tožene stranke in odškodnino znižalo, pa ni utemeljena pritožba tožeče stranke, s katero skuša doseči plačilo celotne zahtevane odškodnine, na pritožbeni stopnji spornih še 1.000,00 EUR. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti (ZPP, člen 353).

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnjeni del odškodnine za premoženjsko škodo v višini 59,90 EUR, ki predstavlja stroške za nakup dokolenk po računu S. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožeča stranka potrdila o nakupu tega izdelka ni predložila, zato je pravilno štelo, da tožeča stranka tega dela zahtevka ni utemeljila oziroma ni dokazala. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljene, kot tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP, člen 353).

Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu in sicer v tistem delu, ko je sodišče zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov taks z obrazložitvijo, da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks. V pritožbi navaja, da ne glede na podano taksno oprostitev bo na koncu postopka morala plačati sodne takse, zato je te stroške tudi pravilno zaznamovala in bi ji jih sodišče moralo priznati. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava. V tem delu pa je pritožba tožeče stranke utemeljena. Niti določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči niti določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ne dajejo podlage za sklep, da zaradi založitve stroškov iz sredstev sodišča oziroma oprostitve plačila sodnih taks navedeni stroški niso več strošek postopka. 15. člen ZST-1 določa, da takse, katerih plačila je bila stranka oproščena predstavljajo del stroškov postopka. Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik stranke. Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati. Če pa stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje. Na prvi stopnji je tožeča stranka skoraj v celoti uspela z zahtevkom, po spremenjeni sodbi in znižanju odškodnine, pa je uspeh tožeče stranke le 67 %. Tako bo sodišče po pravnomočnosti sodbe od tožeče stranke izterjalo 33 % zneska sodne takse, kar znese 368,28 EUR. Do te višine pa mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka (skupno 6.009,39 EUR), v skladu z določbo 15. člena ZST-1.

Pritožbeni uspeh tožene stranke je glede na izpodbijani del (52.000,00 EUR) in glede na to, da je s pritožbo uspela z 32.000,00 EUR, 61 %, zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je priglasila kot strošek samo takse, ki jih je plačala za pritožbo v višini 1.116,00 EUR. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 61 % teh stroškov kar znese 680,76 EUR. Uspeh tožeče stranke je bil minimalen, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka, vključno s stroški odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (ZPP, člen 165 v zvezi s členom 154).


Zveza:

OZ člen 179, 182.
ZST-1 člen 15.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0NTQ1