<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 330/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.330.2007

Evidenčna številka:VS3003607
Datum odločbe:10.02.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:direktor - razrešitev - plačilo odpravnine

Jedro

Ker je bilo tožniku po razrešitvi z delovnega mesta poslovodje družbe zagotovljeno ustrezno delo pri drugotoženi stranki kot ustanoviteljici prvotožene stranke in je tožnik za ponujeno delo z drugotoženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi in brez prekinitve nadaljeval z delom, ni bil upravičen do plačila odpravnine, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi določena za primer prenehanja delovnega razmerja pri prvotoženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku tako, da je tožnicama naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine zaradi razrešitve s funkcije poslovodje družbe brez utemeljenih razlogov in prenehanja delovnega razmerja izplačata 24,470.640,00 SIT (102.114,17 EUR) bruto oziroma 11,273.018,00 SIT (47.041,47 EUR) neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je toženkama naložilo, da tožniku iz naslova razlike plače za leto 1997 in za leto 1998 izplačata 416.689,40 SIT (1.738,81 EUR) oziroma 469.709,10 SIT (1.960,06 EUR) in mu povrneta stroške postopka. Pri določitvi višine odpravnine je sodišče izhajalo iz določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 1993 o pravici do odpravnine v višini 24-kratnika njegove zadnje plače, če tožniku preneha delovno razmerje proti njegovi volji in brez krivdnih razlogov.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odpravnine znižalo na 5,710.004,00 SIT (23.827,42 EUR) in odločilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka. Ob ugotovitvi, da je tožnik dne 1. 4. 1993 sklenil pogodbo o zaposlitvi le za čas trajanja štiriletnega mandata, to je do 1. 4. 1997, da je po tem datumu nadaljeval funkcijo poslovodje na podlagi sklepa skupščine prve toženke z dne 13. 3. 1995 o spremembi pogodbe o ustanovitvi družbe, da se poslovodja imenuje za nedoločen čas in da naloge poslovodje opravlja tožnik in ob ugotovitvi, da je bil tožnik brez utemeljenih razlogov s funkcije poslovodje razrešen na skupščini družbe dne 18. 12. 1998, ko je bila dne 14. 12. 1998 spremenjena pogodba o ustanovitvi družbe z določbo, da direktorja oziroma poslovodjo imenuje in odpokliče skupščina družbe in da brez utemeljenih razlogov odpoklicanemu direktorju pripada odpravnina v skladu z zakonom, je presodilo, da je tožnik na podlagi določb tretjega odstavka 449. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 do 20/98) upravičen do odpravnine le v višini 6-kratnika povprečne plače v zadnjih dvanajstih mesecih.

3. Glede zavrnitve dela zahtevka iz naslova odpravnine vlaga tožnik zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da je bila pogodba o ustanovitvi prvotoženke glede razrešitve poslovodje in odpravnine spremenjena na skupščini 14. 12. 1998. Tega dne ni bila opravljena nobena skupščina, ta datum nosi le vabilo za skupščino, ki je bila 18. 12. 1998. Hkrati tako ugotovljen datum skupščine pomeni tudi nedovoljeno spremembo dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje in s tem kršitev določb 358. člena ZPP. Upoštevaje, da je skupščina družbe dejansko sprejela spremembe pogodbe o ustanovitvi družbe glede razrešitve poslovodje in višine odpravnine dne 18. 12. 1998 šele, potem ko je predhodno že razrešila tožnika, te določbe glede razrešitve tožnika niso mogle veljati. Ker je za tožnika vse do njegove razrešitve veljala pogodba o zaposlitvi iz leta 1993, ki je določala odpravnino v višini 24-kratnika njegove zadnje plače, bi moralo sodišče o njegovem zahtevku za odpravnino odločiti na podlagi teh pogodbenih določb in se je neutemeljeno sklicevalo na določbe ZGD, ki niso bile prisilne narave, ter na kasnejše odločitve skupščine družbe. Poleg tega tožnik opozarja, da je sodišče odločilo v neobstoječi valuti.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema toženkama, ki sta v odgovoru navedli, da se je sodišče očitno pomotno sklicevalo na spremembo pogodbe o ustanovitvi družbe na skupščini dne 14. 12. 1998, saj se je skupščina dejansko vršila in sprejela navedene spremembe dne 18. 12. 1998. Vsi sklepi, sprejeti tega dne, so začeli veljati istočasno, tako da niso utemeljene tožnikove revizijske navedbe, da ob njegovi razrešitvi na skupščini tega dne sprememba pogodbe o ustanovitvi družbe o v skladu z ZGD znižani odpravnini za primer razrešitve poslovodje brez utemeljenih razlogov še ni veljala. Predlagali sta zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je očitno pomotno navedlo, da je bila sprememba pogodbe o ustanovitvi prvotožene stranke glede razrešitve poslovodje in višine odpravnine sprejeta na skupščini družbe 14. 12. 1998 namesto dne 18. 12. 1998, ko je bila skupščina dejansko opravljena. Sicer pa ta sprememba pogodbe o ustanovitvi družbe za odločitev o višji odpravnini dejansko ni bila bistvena, tako da tudi iz tega razloga ni šlo za v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka (niti za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in niti za bistveno kršitev določb 358. člena ZPP).

8. Na podlagi spremenjenih določb tretjega odstavka 449. člena ZGD (ZGD-C, Ur. l. RS, št. 20/98), ki so veljale v času spornega odpoklica tožnika, je bil poslovodja družbe, ki je bil razrešen brez utemeljenih razlogov, upravičen do odpravnine največ v višini 6-kratnika povprečne plače v zadnjih dvanajstih mesecih. Tožnik neutemeljeno navaja, da navedena zakonska določba glede določitve najvišjega zneska odpravnine ni prisilne narave, saj je izrecno oblikovana v smislu najvišje mogoče meje še dopustne odpravnine. Res pa so sodišča navedeno določbo ZGD uporabljala v tem smislu, da ne posega v pred uveljavitvijo te določbe že izrecno dogovorjena individualna razmerja in v tem smislu ne učinkuje za nazaj. Kljub gornjim določbam ZGD tožena stranka tako z enostranskimi sklepi na skupščini prvotožene stranke dne 18. 12. 1998 in s spremembami pogodbe o ustanovitvi družbe ni mogla enostransko spreminjati določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to pa je odločitev sodišča druge stopnje pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja oziroma poslovodja družbe z dne 1. 4. 1993, ki je bila najprej sklenjena za čas štiriletnega mandata, na podlagi naknadnega imenovanja tožnika na mesto poslovodje za časovno neomejen mandat in na podlagi nadaljevanja dela na tej funkciji po 1. 4. 1997 podaljšana za nedoločen čas. Pri tem so bile v 13. členu pogodbe v korist tožnika določene različne pravice za primer razrešitve s funkcije poslovodje oziroma prenehanja delovnega razmerja. Tako je bilo v prvem odstavku določeno, da pripada tožniku plača direktorja še šest mesecev po razrešitvi, če je razrešen pred potekom pogodbenega obdobja oziroma če ob reelekciji ni ponovno izbran. Če mu obenem preneha delovno razmerje, vključujoč prekinitev po njegovi volji, mu plača poslovodnega delavca pripada še dvanajst mesecev po razrešitvi. V drugem odstavku pa je določeno, da tožniku v primeru prenehanja delovnega razmerja direktorja proti njegovi volji in brez krivdnih razlogov pripada odpravnina v višini izplačila zadnje plače in to za obdobje 24 mesecev.

10. Navedene določbe pogodbe o zaposlitvi dejansko pomenijo, da je bil tožnik upravičen do odpravnine v višini 24 plač le v primeru, če mu v primeru razrešitve na delovnem mestu direktorja tudi preneha delovno razmerje iz razlogov na strani tožene stranke oziroma da mu je tožena stranka dolžna plačati takšno odpravnino, če mu ob razrešitvi z mesta direktorja ne zagotovi drugega ustreznega dela.

11. Glede na gornjo vsebino pogodbe o zaposlitvi so pomembne ugotovitve sodišča, da je prišlo ob razrešitvi tožnika na skupščini prvotožene stranke dne 18. 12. 1998 tudi do spremembe njene dejavnosti, da je bila pretežna večina dejavnosti, ki jo je vodil tožnik, prenesena nazaj na drugotoženo stranko, ki je bila edina ustanoviteljica prvotožene, da je ob tem prešla v delovno razmerje k drugotoženi tudi večina tedanjih delavcev prvotoženke in da je skupščina prvotoženke sklenila, da se tudi tožnik v soglasju z drugotoženko razporedi, to je, da se mu zagotovi ustrezno delo pri drugotoženki, to pa je bilo potem s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko tudi realizirano v tem smislu, da je tožnik brez prekinitve nadaljeval delo pri drugotoženki kot pooblaščenec uprave za vodenje dela v dejavnosti, ki je bila na drugotoženko prenešena ob reorganizaciji prvotoženke.

12. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah je sodišče zmotno presodilo, da je odločilno za priznanje pravice do odpravnine v višini 24 plač na podlagi drugega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ob njegovi razrešitvi brez utemeljenega razloga zgolj formalno prenehanje delovnega razmerja pri prvotoženi stranki brez izrecnega sporazuma oziroma proti njegovi volji. Ker je tožnik po razrešitvi s funkcije poslovodje po 18. 12. 1998 ob gornjih pogojih nadaljeval z delom in delovnim razmerjem na ustreznem delovnem mestu pri drugotoženi stranki, se šteje, da sta mu toženki po razrešitvi zagotovili nadaljevanje delovnega razmerja in da mu delovno razmerje ni prenehalo v smislu določb drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato niso bili podani pogoji za izplačilo odpravnine v višini 24 plač v smislu drugega odstavka 13. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa v tem času podlage za izplačilo takšne odpravnine ni več vseboval ZGD. Glede na to bi na podlagi prvega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa skupščine prvotožene stranke z dne 18. 12. 1998 zaradi njegove razrešitve eventualno prišla v poštev le odpravnina v višini 6 mesečne plače, kar je tudi sicer v okviru takratnih določb tretjega odstavka 449. člena ZGD-C. Zato je sodišče druge stopnje s strani sodišča prve stopnje prisojeno odpravnino utemeljeno ustrezno znižalo in tako znižanega zneska tudi tožena stranka ni izpodbijala.

13. Kolikor revizija graja odločitev sodišča v takrat že bivši valuti, sodišče ugotavlja, da je mogoče tako določen znesek v SIT vedno preračunati v veljavno valuto (EUR) po tečaju, veljavnem ob njeni uvedbi. Zato ne gre za takšno napako, zaradi katere bi bila izpodbijana sodba nezakonita.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Na podlagi 378. člena ZPP je zato sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in, čeprav iz delno drugačnih razlogov, potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.


Zveza:

ZGD člen 449.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzM5NA==