<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 685/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.685.2018

Evidenčna številka:VDS00019732
Datum odločbe:29.11.2018
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni zavod - postopek izbire - neizbran kandidat - direktor - izpolnjevanje razpisnih pogojev - razgovor - diskriminacija - volitve župana - župan

Jedro

Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitve tožene stranke za razpisano vodstveno delovno mesto generalnega direktorja A. in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stranki znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil enakopravno obravnavan, saj se je neenakopravnost kazala v razmerju z dr. B.B., ki je bil favoriziran in kot tak tudi izbran, pa čeprav kasneje ni bil potrjen. Prav kriterij izkušnje sodelovanja z določeno renomirano osebo je po mnenju pritožbe najbolj sporen, saj ga tožena stranka v razpisu ni zapisala, ker ga tudi ni smela. Navaja, da je bil pri predmetnem razpisu zavrnjen brez razgovora in graja ugotovitev o neustreznosti županskih izkušenj, saj je političen zgolj način, da nekdo postane župan, njegova vloga pa je v nadaljevanju izrazito vodstvena in profesionalna. Tožena stranka je ocenila, da je tožnik vodil premalo ljudi in da področje ni podobno, v takem primeru pa ni mogoče govoriti o neizpolnjevanju pogoja, temveč o komparativni slabši vsebini pogoja, ki je sicer izkazan. Menim, da mu odškodnina zaradi diskriminacije pripada že zato, ker je bil kot kandidat v neenakem položaju z dr. B.B., ki ga je tožena stranka favorizirala zaradi osebnih zvez. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o pomanjkanju trditev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Meni, da je povsem jasno navedel, da ga je tožena stranka diskriminirala in s čim (torej z neenakopravno obravnavo v razmerju z drugim kandidatom), s tem pa mu je nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, ki jo je ocenil na 5.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka pravilno izpeljala postopek za imenovanje generalnega direktorja in ali je tožnika pri tem neenakopravno obravnavala.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in je s sodbo I Pd 1275/2015 z dne 28. 3. 2017 tožbo delno zavrglo, v preostalem delu pa zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Tožnikovi pritožbi zoper navedeno sodbo in sklep je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 509/2017 z dne 26. 10. 2017 razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo vse pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Izvedene dokaze je pravilno dokazno ocenilo, ugotovilo je vsa odločilna dejstva, ki so bila relevantna v postopku izbire generalnega direktorja in za utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, svojo odločitev pa je tudi podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov, soglaša pa tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da se je tožnik prijavil na objavljen razpis dne 25. 9. 2015 za imenovanje generalnega direktorja tožene stranke;

- da se je na naveden razpis prijavilo 7 kandidatov, ter da 2 kandidata nista izpolnjevala pogojev, eden od teh pa je bil tožnik, in sicer pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in opravljanja;

- da je po odstopu enega od kandidatov od kandidature, svet zavoda opravil razgovore s 4 kandidati;

- da je tožnik glede spornega pogoja delovnih izkušenj navajal, da 9 let uspešno vodi Občino C., ki je ena redkih nezadolženih občin v RS in da ustreza razpisnemu pogoju 5 let ustreznih delovnih izkušenj;

- da sta predsednik in članica razpisne komisije izpovedala, da mesto župana Občine C. ni primerljivo delovnemu mestu generalnega direktorja tožene stranke;

- da na podlagi primerjave podatkov v listinah izhaja, da je tožnik kot župan Občine C. v letu 2015 vodil 6,5 zaposlenih (občina je imela 3.936 prebivalcev) in upravljal s prihodki občine v višini 3.274.303,00 EUR, medtem ko je imela tožena stranka v letu 2015 v povprečju 7.846 zaposlenih in 453.677.304,00 EUR realiziranih prihodkov, zdravljenih je bilo 115.599 bolnikov v hospitalni obravnavi in 759.865 bolnikov v specialistično ambulantni obravnavi;

- da tožena stranka ni dala prednosti nobenemu od kandidatov, niti pri odločanju o kandidatih upoštevala poznanstva z dr. D.D., na to poznanstvo pa se tudi ni skliceval B.B.;

- da je po opravljenem tajnem glasovanju kandidata B.B. toženka imenovala za generalnega direktorja, vendar pa Vlada RS kot ustanovitelj ni podala soglasja k imenovanju;

- da je tožena stranka razpis ponovila, v njem pa je bil izbran nov kandidat E.E., ki je dobil soglasje Vlade RS.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delovni mesti župana Občine C. in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi in da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine v letu 2015 vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov. Tožena stranka z realiziranimi prihodki v letu 2015 v višini 453.677.304,00 EUR povprečno 7.846 zaposlenih v hospitalni obravnavi zdravljenih 115.599 bolnikov in zdravljenih v specialistično ambulantni obravnavi 759.865 bolnikov, zagotovo pomeni delovanje velikega sistema s katerim tožnik kot župan ni imel izkušenj. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožbe, da je tožena stranka dala prednost kandidatu B.B., ki se naj bi skliceval na poznanstvo z dr. D.D., saj sodišče v dokaznem postopku tega ni ugotovilo. Sicer pa B.B. ni pridobil soglasja Vlade RS za imenovanje, zato je tožena stranka ponovila razpis in na njem je bil izbran drug kandidat E.E., ki je pridobil soglasje Vlade RS.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik diskriminiran, ker ni bil povabljen na razgovor. Delodajalec ima namreč pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati. Tožena stranka je v izbirnem postopku opravila izbiro kandidata za generalnega direktorja v okviru diskrecijskih pooblastil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožena stranka v postopku izbire kandidata za generalnega direktorja tožnika ni diskriminirala, saj je utemeljeno ocenila, da ne izpolnjuje razpisanega pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. S tem ko tožnika ni povabila na razgovor, ta ni bil postavljen v neenakopraven položaj. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da delo župana v Občini C., kjer je tožnik vodil 6,5 zaposlenih, ni mogoče šteti za delovno mesto na katerem bi si kandidat lahko pridobil ustrezna organizacijska, vodstvena in upravljalska znanja za opravljanje funkcije generalnega direktorja tožene stranke, ki so potrebna za vodenje bolnišnice s 7.846 zaposlenimi. Kriterij - najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja je bil enak za vse kandidate in tožena stranka je kot bodoči delodajalec na razgovore povabila tiste od kandidatov, ki so izpolnjevali tudi ta razpisni pogoj vodenja velikih sistemov. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v predmetni zadevi ni prišlo do diskriminacije tožnika, ni bilo dolžno nadalje presojati toženega zahtevka v delu, ki se nanaša na vtoževano materialno in nematerialno škodo in je utemeljeno zahtevek tožnika zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker pritožba pritožbenih stroškov ne priglaša.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 32, 33, 34.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 24, 200, 200/5.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1ODg3