<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 95/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.95.2018

Evidenčna številka:VDS00015812
Datum odločbe:12.07.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:postopek izbire - neizbran kandidat - sodno varstvo - zdravstvo - izpolnjevanje razpisnih pogojev - javni zavod - vodstvene izkušnje - direktor

Jedro

Zgolj dejstvo, da med vodstveni delovnimi mesti, ki so izrecno določena v 71. členu Statuta tožene stranke, ni delovnega mesta izbrane kandidatke, še ne pomeni, da ta ni izpolnjevala razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih.

Ker je izbrana kandidatka v določenem obdobju (8 let in 7 mesecev) opravljala delo vodje oddelka in za to delo prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem času dejansko opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu, in da zato izpolnjuje razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev in ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izbiri oziroma imenovanju kandidatke A.A., na vodstveno delovno mesto strokovni direktor UKC B. (m/ž), naziv delovnega mesta: strokovni direktor/strokovni vodja, šifra: ..., na podlagi razpisa z dne ... nezakonit in da se razveljavi. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala ponovitev postopka za izbiro strokovnega direktorja UKC B. (I. točka sklepa) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z razlago sodišča glede razpisnega pogoja "delovne izkušnje na vodstvenih delovnih mestih", ker nima podlage v veljavnih predpisih oziroma Statutu tožene stranke. Čeprav je izbrana kandidatka v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, to ne pomeni, da je opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu. Pogoj delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu izpolnjuje le kandidat, ki opravlja delo na delovnih mestih, ki so našteta v 71. členu Statuta tožene stranke kot vodstvena delovna mesta. Besedilo tega člena je jasno in nedvoumno. Tožnica se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 235/2006 in izpostavlja, da je razpisni pogoj treba razlagati, kot se glasi. Res je, da se razpisni pogoj nanaša tudi na vodstvena delovna mesta pri katerem koli izvajalcu v zdravstvu, vendar to ne pomeni, da je v primeru, ko se vodstveno delovno mesto dejansko nahaja pri toženi stranki, izpolnjevanje tega pogoja dopustno razlagati v nasprotju s statutom tožene stranke. Tožnica vztraja, da vsak delodajalec sam opredeljuje svoja vodstvena delovna mesta, tako kot jih je tožena stranka v 71. členu Statuta. Opozarja na stališče VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1/2013, da v primeru, ko je med razpisnimi pogoji navedeno, da se zahtevajo delovne izkušnje na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih, tega pogoja ni mogoče razlagati v tem smislu, da zadošča delo, ki ima po vsebini značaj vodenja.

Za stališče, da pogoj delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu pomeni, da so to vsa delovna mesta, na katerih se opravljajo kakršnekoli naloge vodenja, ni pravne podlage. Razpisni pogoji so lahko bolj ali manj objektivizirani. Če bi moral biti vsak razpisni pogoj povsem objektiviziran, bi to pomenilo, da v nobenem razpisu z nobenega področja ne sme biti določen razpisni pogoj delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih, kar bi to pomenilo, da za različne kandidate veljajo različni kriteriji in da pogoja ni mogoče objektivizirati, kar pa ne drži. Takšen razpisni pogoj je ustrezen in dopusten, čeprav vsak delodajalec določa svoja vodstvena delovna mesta, za toženo stranko pa je zavezujoč že zato, ker je določen z njenim statutom.

Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da je treba pri razlagi, kaj je vodstveno delovno mesto v zdravstvu, upoštevati vse relevantne predpise z zdravstvenega področja, to je predvsem določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Kolektivni pogodbi zgolj za namene umestitve delovnih mest v plačni sistem določata, katerim delovnim mestom pripada položajni dodatek. Z nezakonito in pristransko razlago, ki je v korist toženi stranki, je sodišče nedopustno poseglo v ustavni pravici do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Tožnica je na primeru svoje pogodbe o zaposlitvi dokazala, da je tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi za delovna mesta iz 71. člena Statuta izrecno navajala, da se sklepajo za opravljanje del na vodstvenih delovnih mestih, poleg tega pa je zgolj dodatno navedla, v katero sistemizirano delovno mesto je to delovno mesto uvrščeno v skladu s Pravilnikom o sistematizaciji delovnih mest. Tudi za druga vodstvena delovna mesta iz 71. člena Statuta je tožena stranka tudi po letu 2008 sklepala pogodbe o zaposlitvi za vodstvena delovna mesta. Tožnica je predložila 10 razpisov za vodstvena delovna mesta, ki jih je tožena stranka objavila od leta 2013 dalje. Bistveno je, da izbrana kandidatka v času, ko je vodila oddelek C., ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za vodstveno delovno mesto, kot izhaja iz 71. člena Statuta tožene stranke. Tudi vodstvena delovna mesta iz 71. člena Statuta ne obstajajo v naboru delovnih mest po navedenih kolektivnih pogodbah, pa jih je tožena stranka vseskozi obravnavala kot vodstvena delovna mesta.

Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede vprašanja, kako je tožena stranka zaposlenim določala položajni dodatek. Vztraja, da je ključna razlika med vodstvenimi in "navadnimi" delovnimi mesti pri toženi stranki v tem, da so zaposleni imenovani na vodstvena delovna mesta z mandatom, ki traja določen čas in imajo na tej podlagi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata. Zaposleni, ki prejemajo položajni dodatek in niso zaposleni na vodstvenih delovnih mestih, pa niso imenovani na mandat in imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za "navadna" delovna mesta. V skladu z določbo 72. člena Statuta tožene stranke se vodstvena delovna mesta zasedajo po izbiri generalnega direktorja tožene stranke na podlagi javnega razpisa za dobo štirih let. Opozarja, da po stališču tožene stranke tudi delovno mesto pomočnik strokovnega direktorja ne bi bilo vodstveno, ker zanj ne prejema položajnega dodatka, vendar pa iz 71. člena Statuta tožene stranke izhaja nasprotno. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ter kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba in sklep ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinih navedb, zlasti v zvezi s tem, kako je tožena stranka zaposlenim določala položajni dodatek in glede razlike med sklepanjem pogodb o zaposlitvi za vodstvena delovna mesta (ki so sklenjene za čas trajanja mandata, vodstvene delavce pa izbira generalni direktorj) in "navadna" delovna mesta, ki niso vodstvena. Očitani kršitvi nista podani. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev, zakaj sklep o izbiri oziroma imenovanju izbrane kandidatke A.A. na vodstveno delovno mesto strokovni direktor tožene stranke ni bil nezakonit. Med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice o relevantnih dejstvih in se je do njih ustrezno opredelilo. Nerelevantnih navedb pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Ob materialno pravnem stališču, da dejstvo, da je izbrana kandidatka v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, kaže na to, da je v tem obdobju opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu, ni pravno odločilno, na kakšen način je tožena stranka zaposlenim določala položajni dodatek. Do tožničinih navedb v zvezi z različnim načinom sklepanja pogodb za vodstvena in ostala delovna mesta pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 19. točki obrazložitve sodbe. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati pristranske obravnave tožnice. Zato pritožbeni očitek, da ji zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ni utemeljen.

6. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost sklepa o izbiri oziroma imenovanju kandidatke A.A. na vodstveno delovno mesto strokovni direktor UKC B. na podlagi razpisa z dne ... Tožnica je uveljavljala, da je navedeni sklep nezakonit zato, ker izbrana kandidatka ni izpolnjevala razpisnega pogoja štirih let delovnih izkušenj na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izbrana kandidatka v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 (8 let in 7 mesecev) opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu, zato je izpolnjevala razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu. Zaključilo je, da je navedeni sklep o izbiri oziroma imenovanju izbrane kandidatka na vodstveno delovno mesto strokovni direktor UKC B. zakonit in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenega sklepa. V delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek za izbiro strokovnega direktorja tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka objavila nov razpis za strokovnega direktorja tožene stranke, pri čemer se je rok za prijavo že iztekel, zato naj bi s tem prenehal tudi pravni interes tožnice za uveljavljanje takšnega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva:

- tožena stranka je dne ... na spletni strani, na Zavodu RS za zaposlovanje in v časopisih D. in E. objavila razpis za delovno mesto strokovnega direktorja tožene stranke (naziv delovnega mesta: strokovni direktor/strokovni vodja; šifra: ...) za obdobje štirih let;

- na razpisano delovno mesto sta se prijavili tožnica in kandidatka A.A.;

- člani sveta zavoda so soglasno sprejeli sklep, da se za strokovno direktorico tožene stranke imenuje A.A. za mandatno obdobje štirih let od dne ... dalje;

- tožnica je ... od tožene stranke prejela Obvestilo kandidatu z dne ..., da ni bila imenovana na razpisano delovno mesto strokovnega direktorja.

9. Pravno podlago v tem sporu, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavljata Zakon o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadalj.), zlasti določbe 41. in 42. člena tega zakona, ki se nanašajo na imenovanje in razrešitev strokovnega vodje in določbe 33. do 37. člena, ki se nanašajo na direktorja zavoda in se smiselno uporabljajo tudi za imenovanje in razrešitev strokovnega vodje ter Statut Univerzitetnega kliničnega centra B. z dne 5. 4. 2007 in 30. 7. 2007 (v nadaljevanju Statut tožene stranke), pa tudi določbe kolektivnih pogodb, ki veljajo v okviru zdravstvene dejavnosti. V 33. členu Statuta tožene stranke je med pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za strokovnega direktorja tožene stranke (da ima univerzitetno izobrazbo medicinske smeri; naziv visokošolskega učitelja na medicinski fakulteti ali naziv višji svetnik; znanje enega svetovnega jezika; predložiti mora program strokovnega dela in razvoja KC; ne sme biti pravnomočno obsojen na naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti), določen tudi pogoj, da ima kandidat najmanj štiri leta delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izbrana kandidatka A.A. v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 vodila manjši oddelek, tj. oddelek C. Kliničnega oddelka F. na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2007 za delovno mesto zdravnik s temeljno specializacijo - vodja manjšega oddelka in aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, s katerim je bilo navedeno delovno mesto prevedeno v delovno mesto zdravnik specialist V/VI. Izbrana kandidatka je za vodenje manjšega oddelka v obdobju od 1. 3. 2006 do 31. 7. 2008 (2 leti in 5 mesecev) prejemala vodstveni dodatek v višini 0,3 količnika, v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 10. 2012 (2 leti in 3 mesece) položajni dodatek v višini 9 % osnovne plače in v obdobju od 1. 11. 2010 do 1. 10. 2014 (3 leta in 11 mesecev) položajni dodatek. Sporno med strankama je bilo, ali je opravljanje dela vodje oddelka C. Kliničnega oddelka F. in za njegovo vodenje v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 predstavljalo delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu.

11. Tožeča stranka je v postopku navajala, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da se za izpolnjevanje razpisnega pogoja štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu upošteva le opravljanje dela na vodstvenih delovnih mestih, ki so izrecno našteta v 71. členu Statuta tožene stranke, med katerimi pa ni delovnega mesta, ki ga je zasedala izbrana kandidatka (zdravnik s temeljno specializacijo - vodja manjšega oddelka oziroma zdravnik specialist V/VI). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da med vodstveni delovnimi mesti, ki so izrecno določena v 71. členu Statuta tožene stranke, ni delovnega mesta izbrane kandidatke, še ne pomeni, da ta ni izpolnjevala razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih.

12. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu pravilno oprlo na določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS; št. 15/1994 in nadalj.) in Kolektivne pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 14/1994 in nadalj.), ki določajo nabor delovnih mest v zdravstvu oziroma delovnih mest za zdravnike in zobozdravnike in ugotovilo, da v naboru delovnih mest za zdravnike niso določena vodstvena delovna mesta. Pri tem je kot bistveno izpostavilo, da je peta točka priloge 5 k Aneksu k kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, v kateri so navedeni kriteriji za uvrščanje vodstvenih delovnih mest, določila, da se za delovna mesta v podskupini E1 (za zdravnike) vodenje ovrednoti izključno s položajnim dodatkom. Tudi v prvem odstavku 10. člena Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest UKC z dne 1. 8. 2008 je določeno, da se vodenje pri zdravniških delovnih mestih v skladu s kolektivno pogodbo ovrednoti izključno s položajnim dodatkom, kot ga določa uredba. Po tretjem členu Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote. Smiselno enako izhaja tudi iz Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji, ki v 27. členu določa, da pripada zdravniku, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije, vodstveni ali položajni dodatek.

13. Glede na takšno ureditev je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določitev in prejemanje vodstvenega oziroma položajnega dodatka na zdravniškem delovnem mestu kaže na to, da gre za vodstveno delovno mesto v zdravstvu, čeprav to delovno mesto ni uvrščeno med vodstvena delovna mesta v 71. členu Statuta tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da takšna razlaga objektivizira razpisni pogoj delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu do te mere, da se lahko enako uporabi za vse kandidate, ne glede na opredelitev delovnih mest v notranjih aktih posameznega delodajalca, torej tudi za kandidate, ki pred prijavo na razpis niso bili delavci UKC, ampak so bili zaposleni v drugih zdravstvenih zavodih.

14. Ker je izbrana kandidatka A.A. v obdobju od 1. 3. 2006 do 1. 10. 2014 (8 let in 7 mesecev) opravljala delo vodje oddelka C. Kliničnega oddelka F., in za to delo prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem času dejansko opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu in da zato izpolnjuje razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu. Ker že določitev in prejemanje vodstvenega oziroma položajnega dodatka na zdravniškem delovnem mestu opredeljuje vodstveno delovno mesto v zdravstvu, ni odločilnega pomena, da pogodba o zaposlitvi izbrane kandidatke A.A. (za delovno mesto zdravnik s temeljno specializacijo - vodja manjšega oddelka oziroma zdravnik specialist V/VI) ni bila sklenjena za čas trajanja mandata in da izbrana kandidatka tega delovnega mesta ni zasedala po izbiri generalnega direktorja (kot je bilo to v Statutu tožene stranke določeno za vodstvena delovnega mesta). Ne nazadnje pa je treba upoštevati, da tudi glede na določbo 74. člena ZDR-1 za vodilne delavce ni nujno, da bi bila ta (vodilna) delovna mesta vezana na mandat (ker se za vodilna delovna mesta lahko sklepajo tudi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas).

15. Glede na to, da je izbrana kandidatka A.A. izpolnjevala vse pogoje razpisa z dne ..., je sklep tožene stranke o izbiri oziroma imenovanju kandidatke A.A. na vodstveno delovno mesto strokovne direktorice UKC B. zakonit in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti sklepa oziroma njegovo razveljavitev utemeljeno zavrnilo.

16. Tožnica se v pritožbi sklicuje na odločitev VDSS opr. št. Pdp 1/2013 z dne 8. 3. 2013, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je za presojo delovnih izkušenj na vodstvenih ali vodilnih delovnih mestih bistveno le opredelitev delovnega mesta, na katerem je bila izbrana kandidatka zaposlena, kot vodstvenega in ne, kakšna je bila vsebina njenega dela, pri čemer je bila izbrana kandidatka zaposlena na delovnem mestu vodje projektov, ki ni bilo niti vodstveno niti vodilno. Stališče sodišča v obravnavani zadevi v ničemer ne odstopa od stališč pritožbenega sodišča v omenjenem sporu.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 235/2006 z dne 24. 4. 2007. V tej zadevi je VS RS na vprašanje, ali je tožena stranka (kot zasebni zavod) pri presoji delovnih izkušenj izbrane kandidatke, poleg listinskih dokazov lahko upoštevala tudi razgovor kandidatke s svetom zavoda tožene stranke, pojasnilo, da je tožena stranka dolžna upoštevati svoje statutarne določbe, vključno z opredelitvijo pogoja petletnih managerskih izkušenj na vodilnih delovnih mestih ter da so delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih objektivno ugotovljive in neodvisne od pavšalnih ugotovitev Sveta tožene stranke. Iz navedenega torej izhaja, da dejanska in pravna situacija v tej zadevi ni primerljiva z obravnavano zadevo.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. in prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 33, 37, 41, 42.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMzY2