<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 824/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.824.2014

Evidenčna številka:VDS0013435
Datum odločbe:10.12.2014
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:postopek izbire kandidata - neizbrani kandidat - organi zavoda - soglasje ministra - direktor - javni zavod

Jedro

Določba šestega odstavka 56. člena ZSV in 31. člena statuta tožene stranke (javnega zavoda) določata, da direktorja tožene stranke imenuje in razreši Svet s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo (m

inister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

), po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež (župana). Pristojni minister pred sprejetjem sklepa o imenovanju direktorja s strani Sveta soglasja k sklepu ni podal. Zato je izpodbijani sklep o imenovanju nezakonit.

Soglasje ministra je del postopka imenovanja direktorja, zato je sklep o imenovanju zakonit le, če je že v trenutku njegovega sprejema podano soglasje pristojnega ministra iz šestega odstavka 56. člena ZSV oz. 31. člena statuta tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep Sveta tožene stranke o imenovanju direktorice varstveno delovnega centra A. št. ... z dne 8. 3. 2013 odpravi (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek izbire kandidata za delovno mesto direktorja/direktorice tožene stranke v skladu z določbami Zakona o zavodih, Zakona o socialnem varstvu in Statutom tožene stranke (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na sodno nadomestitev vsebine sklepa Sveta tožene stranke, tako da bi bila za direktorico tožene stranke imenovana tožnica (III. točka izreka), kot tudi v delu, ki je vseboval podredni tožbeni zahtevek za odpravo zgoraj navedenega sklepa Sveta tožene stranke (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper V. točko izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo (pravilno sklep) sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka oz. podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je v sporu v celoti uspela, saj je bil namen postopka na prvi stopnji razveljavitev sklepa sveta tožene stranke, s katerim je bila za direktorico imenovana B.B.. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je zahtevek za odpravo sklepa o imenovanju vsebovan tako v primarnem, kot tudi v podrednem tožbenem zahtevku, zato je po nepotrebnem „razbilo“ odločitev, saj bi lahko v celoti ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti (I. in II. točka izreka) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne vse tožbene zahtevke tožnice s stroškovno posledico oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je treba določbo 31. člena statuta razlagati tako, da mora svet zavoda soglasje ministra pridobiti po sprejemu sklepa o imenovanju. Statut namreč ne določa, da bi Svet moral sprejeti le sklep o izbiri kandidata za direktorja, po prejetem soglasju pa še sklep o njegovem imenovanju. Imenovanje je opravljeno z dnem, ko je sklep o imenovanju sprejet, dano soglasje pa ima učinek za nazaj. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je odsotnost soglasja pristojnega ministra vplivala na odločitev o izbiri osebe za njenega direktorja, saj tožnica glede na razporeditev glasov članov sveta ne bi bila izvoljena, tudi če bi minister dal soglasje le k njenem imenovanju, k imenovanju B.B. pa ne. Tožena stranka nadalje v pritožbi zatrjuje, da je namen pridobitve mnenja lokalne skupnosti v lažji odločitvi pristojnega ministra, ali bo soglasje k imenovanju podal. Iz šestega odstavka 56. člena ZSV in 31. člena statuta tudi jasno izhaja, da je mnenje lokalne skupnosti treba pridobiti pred izdajo soglasja ministra, ne pa pred sprejemom sklepa o imenovanju. Lokalna skupnost je zaprosilo za podajo mnenja prejela, zakon pa ne določa roka, v katerem ga mora podati. Ker minister soglasja k imenovanju direktorice B.B. še ni podal, je to mnenje še vedno mogoče pridobiti. Odsotnost mnenja ob sprejemu sklepa o imenovanju ne more pomeniti kršitve razpisnega postopka tudi zato, ker bi bila v tem primeru tožena stranka dolžna pridobiti mnenje za vse kandidate za direktorja, kar ni izvedljivo, stališče sodišča prve stopnje, da bi po prejemu mnenja člani sveta morda glasovali drugače, pa je hipotetično in neargumentirano. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi preuranjeno zaključilo, da B.B. že opravlja funkcijo direktorice tožene stranke in ta zaključek zmotno oprlo na ugotovitev, da je B.B. kot direktorica navedena na pooblastilu odvetniku za zastopanje v tem sporu. Pooblastilo tega ne dokazuje. Tudi na spletnem portalu AJPES je kot datum podelitve pooblastila za zastopanje B.B. še vedno naveden datum 1. 6. 2008, ko je bila za direktorico tožene stranke imenovana prvič. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predsednika Sveta C.C., čeprav je to pravočasno predlagala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, tožnica pa na pritožbo tožene stranke. Obe sta prerekali nasprotne pritožbene navedbe, predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero v pritožbi opozarja tožena stranka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta se tožnica in dotedanja direktorica tožene stranke B.B. prijavili na razpis tožene stranke za mesto direktorja/direktorice (priloga A 1). Dne 4. 3. 2013 sta se na izredni seji predstavili svetu tožene stranke (v nadaljevanju Svet), ki je s petimi glasovi za in dvema proti izglasoval kandidatko B.B., ta pa je bila nato s sklepom Sveta o imenovanju direktorice tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2013 (v nadaljevanju sklep o imenovanju – priloga A 4) imenovana za direktorico za mandatno obdobje 2013 do 2018.

O pritožbi tožnice:

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje po vsebini očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, čeprav je v postopku v celoti uspela. Tožnica v pritožbi nepravilno zatrjuje, da je v tožbi postavila primarne in podredne tožbene zahtevke, saj pritožbeno sodišče glede na njihovo vsebino ugotavlja, da sta v razmerju primarnosti/podrednosti le tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče prve stopnje s sodbo nadomesti vsebino sklepa o imenovanju in za direktorico tožene stranke imenuje njo (primarni tožbeni zahtevek), ter tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče prve stopnje toženi stranki naloži ponovitev postopka izbire kandidata za delovno mesto direktorja/direktorice (podredni tožbeni zahtevek). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zapisalo, da je ugodilo delu primarnega zahtevka za odpravo sklepa o imenovanju ter delu podrednega tožbenega zahtevka za ponovitev postopka izbire kandidata za delovno mesto direktorja/direktorice, kar bi pomenilo kršitev načela dispozitivnosti, če bi sodišče prve stopnje res tako odločilo. Podredni zahtevek je namreč v skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP postavljen le za primer, če bo primarni (v celoti) zavrnjen. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub nedosledni obrazložitvi odločilo pravilno, saj je, ko je tožbo pravilno zavrglo v delu, ki se je nanašal na sodno nadomestitev vsebine sklepa o imenovanju (III. točka izreka, ki ni pod pritožbo), ker odločanje o imenovanju direktorja ne spada v sodno pristojnost, odločalo o zgoraj navedenem podrednem tožbenem zahtevku in mu ugodilo (točka II. izreka). V skladu z navedenim pa je neutemeljeno tožničino pritožbeno zavzemanje, da je v postopku v celoti uspela, zato pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi delnega uspeha v postopku na prvi stopnji sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka). Pritožbeno sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožbo v delu, v katerem je tožnica „podredno“ postavila tožbeni zahtevek za odpravo sklepa o imenovanju, zavrglo zaradi litispendence (IV. točka izreka). O njem namreč sploh ne bi smelo odločati, saj je identičen tožbeni zahtevek tožnica postavila tudi kot primarnega, zato gre le za en zahtevek in nikakršna kumulacija ni mogoča.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predsednika Sveta C.C., ki bi lahko zaslišan kot priča potrdil, da B.B. opravlja funkcijo vršilke dolžnosti direktorja in ne funkcije direktorice tožene stranke, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 23. 4. 2014 (list. št. 31) ne izhaja, da bi tožena stranka to kršitev grajala, zato gre za pritožbeno novoto. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP je namreč stranka dolžna kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje (vključno v pravnih sredstvih) pa se upoštevajo le, če jih predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde. Ker tožena stranka v pritožbi ne navaja, zakaj kršitve ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, je z njenim uveljavljanjem prekludirana. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokazni predlog nepotreben, saj med strankama ni sporno, da sklep o imenovanju pravno (še) ne učinkuje, posledično pa B.B. ni direktorica tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbeni navedbi tožene stranke, da je zaključek sodišča prve stopnje glede tega dejstva zmoten, vendar pa to za odločitev v obravnavanem sporu ni pomembno, zato ne omaja pravilnosti ostalih zaključkov sodišča prve stopnje glede (ne)zakonitosti sklepa o imenovanju.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je zaključilo, da je tožena stranka kršila za izvedbo razpisa določen postopek, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata za njenega direktorja. V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da določba šestega odstavka 56. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in nadalj.) in 31. člena statuta tožene stranke (vsebino te določbe je na naroku za glavno obravnavo potrdil predsednik Sveta C.C.) skladno določata, da direktorja tožene stranke imenuje in razreši Svet s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo (m

inister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

), po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež (župana občine D.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta navedeni določbi pomensko odprti, zato ju je mogoče razlagati na več načinov, sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča pa glede razlage določbe šestega odstavka 56. člena ZSV do sedaj še ni bila oblikovana. Tožena stranka se v pritožbi sicer zavzema za takšno razlago navedenih določb, ki je vsebinsko nasprotna razlagi sodišča prve stopnje, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče, ki ga je glede razlage določb zavzelo sodišča prve stopnje.

V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da pristojni minister pred sprejetjem sklepa o imenovanju s strani Sveta, soglasja k sklepu ni podal. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da soglasje pristojnega ministra predstavlja predpostavko za njegovo zakonitost, je sklep o imenovanju odpravilo. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Ker ZSV in statut ne določata roka, v katerem mora minister soglasje podati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi se ob razlagi navedenih določb na način, za katerega se zavzema pritožba, lahko zgodilo, da sicer zakonit sklep o imenovanju zaradi odsotnosti soglasja več mesecev ali celo več let ne bi pravno učinkoval. Ker je v obravnavanem primeru do tega tudi prišlo, je bila B.B. še na dan naroka za glavno obravnavo v tem individualnem delovnem sporu (23. 4. 2014) le vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke, čeprav je od izdaje sklepa o imenovanju (4. 3. 2013) minilo že več kot leto dni. Tudi pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da ima dano soglasje, ko ga minister poda, učinek za nazaj (ex tunc), je po stališču pritožbenega sodišča napačno. To bi namreč pomenilo, da bi zavod lahko imel v istem obdobju tako direktorja, kot tudi vršilca dolžnosti direktorja (v konkretnem primeru do tega sicer ne bi prišlo, ker je bila za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke imenovana B.B.), poleg tega pa bi takšna razlaga navedenih določb odpirala nadaljnje dileme (npr. glede plačila za delo za nazaj, ko direktor svoje funkcije dejansko ni opravljal). Tudi Vrhovno sodišče RS je v več odločbah zavzelo stališče

(1)

, da je soglasje pristojnega ministra le akcesorni akt, ki nima samostojne narave, saj je sklep o imenovanju direktorja zavoda t. i. zbirna odločba. Ker je soglasje ministra torej le del postopka imenovanja direktorja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sklep o imenovanju zakonit le, če je že v trenutku njegovega sprejema podano soglasje pristojnega ministra iz šestega odstavka 56. člena ZSV oz. 31. člena statuta tožene stranke, na ta zaključek pa pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnica v nobenem primeru ne bi bila izvoljena za direktorico tožene stranke, nima nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila za izvedbo razpisa določen postopek, ker pred imenovanjem B.B. za direktorico ni pridobila mnenja župana Občine D.. Med strankama ni sporno, da je Svet za mnenje zaprosil (priloga B 3) istega dne, kot je izdal sklep o imenovanju (8. 3. 2013), vendar lokalna skupnost tega mnenja ni podala. Pritožbeno sodišče tudi glede dolžnosti Sveta, da to mnenje pridobi, ugotavlja, da je razlaga zakonske in statutarne določbe sicer mogoča na način, ki ga v pritožbi uveljavlja tožena stranka, vendar pa se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da je namen predhodne pridobitve mnenja lokalne skupnosti v seznanitvi članov Sveta z njim pred glasovanjem o kandidatih za direktorja. Pritožbeno zavzemanje, da je mnenje namenjeno ministru, ki se po njegovem prejemu nato lažje odloči, ali bo k imenovanju podal soglasje, je zato neutemeljeno, poleg tega pa to za odločitev v tej zadevi ni več pomembno, saj iz zgoraj obrazloženega stališča, da je soglasje ministra pogoj za zakonitost sklepa o imenovanju, nujno sledi, da mora Svet tudi mnenje lokalne skupnosti pridobiti pred sprejemom sklepa o imenovanju. Med strankama nesporno dejstvo, da mnenje ni pravno zavezujoče, Sveta te dolžnosti ne odvezuje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu s 154. členom ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške. Prav tako sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj odgovora nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

------

(1) Glej npr. sklep VSRS I Up 1768/2006 z dne 12. 11. 2008 in sklep VSRS I Up 51/2007 z dne 8. 10. 2008.


Zveza:

ZSV člen 56, 56/6.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4Njgz