<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 308/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.308.95

Evidenčna številka:VS03246
Datum odločbe:18.09.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 1026/94
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba o dosmrtnem preživljanju - poslovna sposobnost - pogodba poslovno nesposobne osebe - poslovno omejeno sposobna oseba

Jedro

Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odstavek 56. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Da je posel veljaven, mora biti tedaj stranka sposobna izraziti pravo voljo, ki je temelj pravnoposlovnega ravnanja. Po izvedbi številnih dokazov, med katerimi so bili tudi dokazi z izvedenci medicinske stroke, in po oceni teh dokazov sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta bila tako preživljanec J. K. kot tudi eden izmed preživljalcev R. K.

(drugi preživljalec je bila njegova žena, katere poslovna sposobnost pa ni bila sporna) sposobna izraziti pravo poslovno voljo in razumeti pomen svojih pravnoposlovnih ravnanj. Glede sedaj že pok. R. K. je v sodbi sodišča druge stopnje celo izrecna ugotovitev, da je ta preživljalec ob podpisu pogodbe pred sodnikom vedel kakšno pogodbo sklepa in da se je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju v času njegovega življenja tudi v celoti izvrševala. Ob upoštevanju teh ugotovitev je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje določbo 1. odstavka 56. člena ZOR zmotno uporabili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo dne 19.9.1987 sklenili pokojni J. K. kot preživljanec, ter R. K. in K. K. kot preživljalca, v 3. odstavku 1. točke, v kateri je določeno, da daje J. K. svojemu sinu in snahi vsakemu do 1/2 sredstev pokojnine, ki jo pričakuje iz Italije, nična. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 20.148,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična glede italijanske pokojnine in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu zavrnilnemu delu drugostopne sodbe je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bil pok. R. K. sposoben razumeti kakšen posel je sklenil. Zato je zmotno uporabljena tudi določba 1. odstavka 56. člena ZOR. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je osebne narave. Zato se sprememba pogodbene stranke lahko opravi le v soglasju s preživljancem. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila overovitev pogodbe opravljena pred sodnim pripravnikom, sodnica pa je kasneje soleminizacijsko izjavo le podpisala. Dejstvo, da je bila komunikacija s preživljancem K. J. zaradi njegovih bolezni in naglušnosti močno otežena, je bilo upoštevano v premajhni meri. Del zdravstvene dokumentacije, ki bi potrdil trditve tožnikov, da preživljanec K. J. ob sklenitvi pogodbe ni bil poslovno sposoben, se je izgubil, vendar pa to ne bi smelo biti v škodo tožnikov. Sodišči tudi nista upoštevali, da 1. odstavek 56. člena ZOR določa, da mora biti podana poslovna sposobnost za sklenitev prav določene pogodbe. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bila namera J. K. res tudi v tem, da se zaradi sklenitve izpodbijane pogodbe ostali dediči izključijo iz dedovanja. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odstavek 56. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Da je posel veljaven, mora biti tedaj stranka sposobna izraziti pravo voljo, ki je temelj pravnoposlovnega ravnanja. Po izvedbi številnih dokazov, med katerimi so bili tudi dokazi z izvedenci medicinske stroke, in po oceni teh dokazov sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta bila tako preživljanec J. K. kot tudi eden izmed preživljalcev R. K.

(drugi preživljalec je bila njegova žena, katere poslovna sposobnost pa ni bila sporna) sposobna izraziti pravo poslovno voljo in razumeti pomen svojih pravnoposlovnih ravnanj. Glede sedaj že pok. R. K. je v sodbi sodišča druge stopnje celo izrecna ugotovitev, da je ta preživljalec ob podpisu pogodbe pred sodnikom vedel kakšno pogodbo sklepa in da se je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju v času njegovega življenja tudi v celoti izvrševala. Ob upoštevanju teh ugotovitev je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje določbo 1. odstavka 56. člena ZOR zmotno uporabili.

Dokazno breme, da sedaj že pokojna pogodbenika J. in R. K. nista bila poslovno sposobna, je bilo na tožeči stranki. Iz dokazov, ki jih je tožeča stranka sodišču ponudila, sodišče pa izvedlo in ocenilo, zaključka o poslovni nesposobnosti J. in R. K. sodišči prve in druge stopnje nista mogli narediti. Ob dokaznem bremenu, ki je na strani tožeče stranke, in ob upoštevanju načela, da so polnoletni ljudje poslovno sposobni, pa sodišči druge in prve stopnje na zatrjevano poslovno nesposobnost nista mogli sklepati na podlagi medicinske dokumentacije, ki sodišču sploh ni bila predložena in ki naj bi se po trditvah tožeče stranke izgubila.

Trditev, da naj bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 19.9.1987 sklenjena pred sodnim pripravnikom in ne sodnikom, pa je tožeča stranka postavila šele v revizijskem postopku. Zato ta trditev predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno novoto (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 56, 56/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mzkw