<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 3403/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3403.2011

Evidenčna številka:VSL0068684
Datum odločbe:28.03.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:sposobnost za razsojanje - ničnost - poslovna sposobnost - neobstoječa pogodba

Jedro

Na podlagi ugotovitve, da tožnica v času sklepanja sporne pogodbe ni bila sposobna za razsojanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pogodba neobstoječa oziroma nična. Sposobnost za razsojanje je namreč izhodišče (podstat) poslovne sposobnosti in je prav tako kot poslovna sposobnost predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivni spremembi tožbe z dne 20. 06. 2007 in 16. 03. 2009 (1. točka izreka); nadalje je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 31. 05. 2005 za nepremičnino: stanovanje št. 17 v IV. nadstropju, v izmeri 22,54 m2, v stanovanjski hiši v Y, ki leži na parc. št. 2102/1, vl. št. 956, k.o. X in ustreznega deleža skupnih delov, objektov in naprav predmetne večstanovanjske hiše, ki so jo sklenili tožnica kot prodajalka in toženca kot kupca za ceno 33.383,41 EUR (8.000.000,00 SIT), nična (2. točka izreka) ter tožencema naložilo, da tožnici izročita izvirnik kupoprodajne pogodbe z dne 14. 11. 1991, sklenjene med prodajalcema I., p.o. in tožnico, ter izvirnik kupoprodajne pogodbe sklenjene med tožnico in tožencema, sklenjene dne 31. 05. 2005, ki se obe nanašata na stanovanje, navedeno pod točko 2 izreka (3. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna solidarno povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 2.335,11 EUR z obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov z obrestmi. Sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj za to niso obstajali pogoji. Tožena stranka je namreč spremembi nasprotovala, tako da vztraja pri že navedenih razlogih. Sodišče bi moralo glede vprašanja, ali se je bila tožnica sposobna zavedati pomena svojih dejanj, upoštevati tudi izpovedbo G. R., ki je sodeloval pri sestavi in sklepanju pogodbe, ne pa le mnenja izvedenca. Nadalje navaja, da so delavke CSD, ki so bile zaslišane kot priče, obiskovale tožnice ter da bi, v kolikor bi bilo tožničino stanje takšno, da se ni zavedala pomena svojih ravnanj, CSD gotovo pričel s postopkom odvzema poslovne sposobnosti. V konkretnem primeru tudi niso podani elementi oderuštva. Stranke so za sestavo pogodbe pooblastile nepremičninsko agencijo, kjer je bila pogodba tudi podpisana. Agencija je zastopala vse pogodbene stranke, zato je bila dolžna skrbeti za njihove interese. Toženca gotovo nista zavestno zavajala tožnice niti nista imela namena ustvariti nesorazmerne koristi povezane s posebnimi okoliščinami pri drugi stranki. Utemeljeno sta verjela, da je bila tožnica poslovno sposobna in da je prodajna cena primerna. Če bi bilo kaj narobe, bi ju moral na to opozoriti nepremičninski agent. Sodišče tako zgolj špekulira, da naj bi na toženca neposredno ali posredno vplivala na tožnico za sklenitev pogodbe. Sodišče bi moralo ugotovitvi „odstopanje“ dogovorjene kupnine od „realne“ kupnine s postavitvijo izvedenca. To razliko bi morala dokazati tožnica, ki je sicer predložila izvedensko mnenje, ki pa je bilo pridobljeno izven sodnega postopka. Toženca sta podala ustrezne ugovore glede primerne pogodbene cene in za to predložila dokaze. Pomanjkanje poslovne sposobnosti ni razlog za ničnost pogodbe, temveč je v takšnem primeru pogodba le izpodbojna. Nepravilna je tudi odločitev o izročitvi dokumentacije. Ker na potrdilu A15 ni podpisov tožencev, ni dokazano, da sta toženca prejela originalne listine oziroma da imata celotno dokumentacijo. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita, zaradi česar predlaga, da se pritožba zavrne, toženi stranki pa se naloži, naj tožeči stranki plača stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da za dovolitev spremembe tožbe niso obstajali pogoji, ni utemeljena. Skladno s prvim odstavkom 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za dovolitev objektivne spremembe tožbe ni potrebna privolitev tožene stranke, kot zmotno menita pritožnika, saj lahko sodišče dovoli takšno spremembo tožbe, kljub temu, da se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da razlog smotrnosti glede obeh sprememb tožbe obstoji, pri čemer toženca proti tej oceni obrazloženo ne navajata argumentov, je izpodbijana odločitev o dovolitvi sprememb tožbe z dne 20. 06. 2007 in 16. 03. 2009 pravilna.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v času sklenitve sporne kupoprodajne pogodbe ni bila sposobna razsojati. Navedena ugotovitev ima namreč oporo v dveh izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatrične stroke, iz katerih jasno izhaja, da tožnica zaradi demence, za katero boleha že več let, ni bila zmožna razumeti pomena in posledic sklenjene kupoprodajne pogodbe ter imeti v oblasti svojega ravnanja. Pritožnika sicer menita, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožničine sposobnosti za razsojanje upoštevati tudi izpovedbo priče G. R., ki je sodeloval pri sestavi in sklepanju sporne pogodbe, in ne le izvedenskih mnenj, vendar temu ni moč pritrditi. V konkretnem primeru, ko sta izvedenski mnenji psihiatrov, ki razpolagata s potrebnim znanjem ter metodami za raziskovanje duševnih abnormnosti, povsem jasni ter gradita zaključek o tožničini nesposobnosti za razsojanje na objektivni okoliščini, da tožnica že več let boleha za demenco, dokaz z zaslišanjem omenjene priče, ki lahko kot laik izpove le o svojem neposrednem zaznavanju obnašanja tožnice in subjektivnem dojemanju tožničine sposobnosti razumeti pomen in posledice sklenjene pogodbe, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno upoštevati izpovedbe omenjene priče, temveč je pravilno oprlo zaključek o tožničini nesposobnosti za razsojanje le na izvedenski mnenji. Tega zaključka toženca prav tako ne moreta izpodbiti s pritožbeno navedbo, da bi CSD, čigar delavke so tožnico obiskovale, gotovo pričel s postopkom odvzema poslovne sposobnosti, če bi bilo tožničino stanje takšno, da se ni zavedala pomena svojih ravnanj. Navedeno dejstvo je lahko zgolj indic glede tožničine (ne)sposobnosti za razsojanje, ki pa ne more omajati na dveh jasnih in strokovnih izvedenskih mnenjih temelječe dokazne ocene.

7. Na podlagi ugotovitve, da tožnica v času sklepanja sporne kupoprodajne pogodbe ni bila sposobna za razsojanje, pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je kupoprodajna pogodba neobstoječa oziroma nična. Sposobnost za razsojanje je namreč izhodišče (podstat) poslovne sposobnosti in je prav tako kot poslovna sposobnost predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe (oseba, ki ni sposobna za razsojanje, ne more izraziti prave pogodbene volje). Pritožbeno stališče, da je pomanjkanje poslovne sposobnosti razlog za izpodbojnost pogodbe, ni pravilno, saj je izpodbojnost kot milejša oblika neveljavnosti določena za primer, če je pogodbo sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna (primerjaj 41. in 94. člen Obligacijskega zakonika), ne pa za primer, ko pogodbo sklene stranka, ki je popolnoma poslovno nesposobna ali nesposobna za razsojanje.

8. Ker že ugotovljena tožničina nesposobnost za razsojanje predstavlja zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi toženca izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je sporna pogodba nična tudi zato, ker je oderuška (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, da odločitev o izročitvi dokumentacije ni pravilna, ker ni dokazano, da sta toženca prejela izvirnika kupoprodajne pogodbe z dne 14. 11. 1991 in z dne 31. 05. 2005. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov, in sicer pooblastila, priloženega kupoprodajni pogodbi (A6), iz katerega izhaja, da tožnica pooblašča družbo R. nepremičnine, da prevzame originalne listine v zvezi s to pogodbo, ter kasnejšega dopisa (A14) in potrdila (A15), iz katerih je razvidno, da družba R. nepremičnine z zahtevanimi listinami ne razpolaga ter da je bila kompletna dokumentacija izročena tožencema, pravilno štelo za dokazano, da toženca razpolagata z izvirnikoma kupoprodajnih pogodb z dne 14. 11. 1991 in z dne 31. 05. 2005. Res je sicer, kot pravilno opozarjata pritožnika, da potrdilo o prejemu originalne dokumentacije (A15) ni podpisano s strani tožencev, vendar pa sodišče prve stopnje kljub temu slednjemu dokazu upravičeno ni odreklo dokazne vrednosti, glede na to, da toženca prejema dokumentacije nista zanikala ali mu ugovarjala na ustrezen način.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 41, 86, 94.
ZPP člen 185, 185/1.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NzY2