<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 110/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PSP.110.2013

Evidenčna številka:VDS0010672
Datum odločbe:16.05.2013
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Jože Cepec
Področje:INVALIDI
Institut:kmetijska dejavnost - invalidnost

Jedro

Tožnik, ki opravlja kmetijsko dejavnost, ni več sposoben za svoje delo, lahko pa s polnim delovnim časom na kmetiji opravlja lažja kmečka dela in opravila, zato se ga razvrsti III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela na lažjem fizičnem delu v okviru kmetijske dejavnosti s polnim delovnim časom. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se stroškovni sklep (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 413,00 EUR nadomesti z zneskom 206,58 EUR.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 6. 10. 2011 in št. … z dne 3. 1. 2012 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu v okviru kmetijske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu s polnim delovnim časom od 22. 9. 2011 dalje in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo. Zahtevek tožnika za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 8. 8. 2005 dalje zaradi bolezni pa je zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 413,16 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, zoper stroškovni sklep pa toženec in sicer oba iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik navaja, da se strinja z ugotovitvami v izvedenskem mnenju, vendar se ne strinja z zaključkom, da je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do fizično lažjega dela s polnim delovnim časom. Izvedenec je izrecno ugotovil, da tožnik ni sposoben opravljati dela na kmetiji, temveč le lažja pomožna dela v kmetijski dejavnosti, zaradi česar opravljanje teh lažjih del tožniku ne bi zagotovilo rednega dohodka in je zato vprašanje izpolnjevanja pogojev za pridobitno delo. Po mnenju tožnika drži, da je še sposoben za opravljanje določenega dela, predvsem iz opisa omejitev, ki jih je ugotovil izvedenec, ampak bistveno je, da za opravljanje teh del kot kmet ne more preživeti, ker za delo kmeta ni več sposoben, je v smislu definicije pridobitne dejavnosti pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Sodišče povsem ignorira specifičnost poklica kmeta, ki lahko preživi na trgu le v kolikor zmore opravljati vsa opravila z njegovega delovnega področja. Meni, da je njegov položaj možno obravnavati le v okviru prve oziroma druge kategorije invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Toženec v pritožbi navaja, da stroškovni sklep ni pravilen, ker iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik uspel s pretežnim delom zahtevka. Sodišče bi zato moralo v primeru odločitve o stroških postopka ravnati skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP in odločiti upoštevaje delni uspeh tožnika. Tožnik je namreč uspel v delu in ne v celoti svojega zahtevka. Tožbeni zahtevek se je glasil na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, sodišče pa je navedeni zahtevek zavrnilo. Ni pa izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. odstavka 154. člena ZPP in sicer ne gre za neuspeh tožnika v sorazmerno neznatnem delu zahtevka.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

K pritožbi tožnika:

Po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša možnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnosti, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea), v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alinea) in v III. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen (3. alinea).

Po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se pri zavarovancu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zmanjša zmožnost za zagotovitev drugega delovnega mesta, za ohranitev delovnega mesta in za poklicno napredovanje. Glede na takšno definicijo je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben obseg in teža sprememb v zdravstvenem stanju ter vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo. To je zmožnost za delo na delovnem mestu, ki ga je zavarovanec opravljal pred nastankom invalidnosti in delo, ki bi ga bil, v kolikor ima še preostalo delovno zmožnost še zmožen opravljati.

Ker ugotavljanje invalidnosti kot podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temelji na definiciji določeni v 60. členu ZPIZ-1, drugi kriteriji, ki niso vsebovani v tej določbi, za samo ugotovitev invalidnosti niso relevantni.

V okviru definicije invalidnosti je v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 določena splošna invalidnost in nezmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ali ko gre pri njem za poklicno invalidnosti, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede tožnikove delazmožnosti pridobilo izvedensko mnenje izvedenca spec. ortopeda, ki je menil, da tožnik ni več sposoben za svoje delo, da pa lahko s polnim delovnim časom na kmetiji opravlja lažja kmečka dela in opravila. Ugotovljeno stanje ustreza dejanskemu stanju, določenemu v 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in III. kategoriji invalidnosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Zaradi trajne okvare na nivoju ledveno križnega prehoda, do katere je prišlo po udarni poškodbi hrbtenice pri delu s traktorjem v letu 2011, je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom in sicer za lažja kmečka dela in opravila, torej v okviru kmetijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilo zaključilo, da tožnik svojega poklica oziroma dejavnosti ni več zmožen opravljati, v okviru kmetijske dejavnosti pa je še zmožen opravljati lažja dela s polnim delovnim časom, ker je pri njem bila nezmožnost zmanjšanja za manj kot 50 %. To pa je pravna podlaga za odločanje o nadomestilu za invalidnost, o katerem bo s posebno odločbo odločil toženec in bo ta dajatev predstavljala nadomestilo zaradi ugotovljene zmanjšane delovne zmožnosti in posledično manjšega ustvarjenega dohodka.

Ni pa nobene podlage ne v določbi 60. člena ZPIZ-1, niti v drugih določbah, da bi se tožnika zaradi manjšega ustvarjenega dohodka, razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine, kot zmotno in brez podlage uveljavlja tožnik.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, pa je v skladu z določbo 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

K pritožbi toženca:

Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora po 1. odstavku 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP).

Socialni spori so skladno z 58. členom ZDSS-1, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se na podlagi določb 63. člena in 81. člena ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta toženca in odloča o materialnopravni pravici, uveljavljani s tožbenim zahtevkom. Tožba, ki je vložena zoper upravni akt, mora po 1. odstavku 73. člena ZDSS-1 med drugim obsegati tudi tožbeni zahtevek. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Na podlagi 1. odstavka 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Tožnik tako v socialnem sporu v celoti uspe le v primeru, da je z izrekom sodbe priznana tista pravica, obveznost ali pravna korist, ki jo je uveljavljal s tožbenim zahtevkom.

Predmet tega socialnega spora je tako presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 3. 1. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 6. 10. 2011, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku pred sodiščem pa je tožnik predlagal razveljavitev oziroma odpravo citiranih odločb toženca in ugotovitev prve kategorije invalidnosti od 8. 8. 2005 dalje zaradi bolezni.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 6. 10. 2011 in z dne 3. 1. 2011 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in mu v okviru kmetijske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu s polnim delovnim časom od 22. 9. 2011 dalje, zavrnilo pa zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Navedeno pomeni, da tožnik, ki je s tožbenim zahtevkom ob izpodbijanju dokončne odločbe toženca uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu v okviru kmetijske dejavnosti priznalo pravico do dela na lažjem fizičnem delu s polnim delovnim časom, od 22. 9. 2011 dalje, v sporu ni uspel v celoti.

Toženec tako v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku le delno ugodilo in ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku (50 %), je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je od priznanih 413,16 EUR, priznalo polovico zneska torej 206,58 EUR in toženčevi pritožbi, skladno s 3. točko 365. člena ZPP, ugodilo.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 60. ZPP člen 154.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4NjA1