<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 42/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PSP.42.2011

Evidenčna številka:VDS0009307
Datum odločbe:12.04.2011
Področje:INVALIDI
Institut:invalidnost - kmetijska dejavnost - III. kategorija invalidnosti

Jedro

Tožnik za kmetijsko dejavnost pod splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa je, da v okviru kmetijske dejavnosti opravlja lažja dela s polnim delovnim časom, ker je pri njem delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Zato se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu v okviru kmetijske dejavnosti prizna pravica do dela z omejitvami s polnim delovnim časom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se tožnik zaradi posledic poškodba pri delu razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu v okviru kmetijske dejavnosti prizna pravica do dela na lažjem fizičnem delu z omejitvijo dvigovanja bremen z levico nad 5 kg, brez dvigovanja levice do višine komolca, brez dela s stroji, ki povzročajo vibracije s polnim delovnim časom od 3. 5. 2006 dalje.

O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločil toženec s posebno odločbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izpodbijane sodbe odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 2. 2007 in št. ... z dne 18. 5. 2006 ter z 2. točko izreka tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 3. 5. 2006 dalje, ker za opravljanje kmetijske dejavnosti ni več zmožen. V okviru svojega poklica (strojni tehnik) je zmožen za lažja fizična dela, brez dvigovanja bremen z levico nad 5 kg, brez dvigovanja levice nad višino komolca, brez strojev, ki povzročajo vibracije v polnem delovnem času. Obenem je s 3. in 4. točko izreka odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost pod pogojem, da se kot invalidna oseba prijavi pri Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da bo o višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in da je državni zbor ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Povzema obrazložitev citirane odločbe Ustavnega sodišča in navaja, da je bila ustavna odločba v zvezi s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 izdana na podlagi 1. odstavka 48. člena ZUstS, v kateri je bila presojana le neskladnost z Ustavo in 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ni bil neodpravljen in nerazveljavljen ter je bila odprava ugotovljene neskladnosti naložena v pristojnost zakonodajalcu. Po mnenju toženca je takšno protiustavno določbo do odprave ugotovljenega nesoglasja z ustavo potrebno uporabljati še naprej. Prvostopno sodišče ni imelo nobene zakonite podlage, ko se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo neposredno na Ustavo, saj je s takšno odločitvijo prehitelo zakonodajalca ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča sploh ne določa. Tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja neposredna uporaba ugotovitvene odločbe. S takšno razsodbo je tako prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijani odločbi toženca še vedno temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1, saj Ustavno sodišče protiustavne določbe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni izločilo iz pravnega reda. Čeprav je Ustava sicer neposredno uporaben pravni vir, pa je večina njenih določb nadgrajenih s zakonsko ureditvijo. Tako se tudi posebne človekove pravice na področju socialne varnosti iz 1. odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakoni, pri čemer je v 2. odstavku 50. člena med drugim določen tudi predpis o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je z ugotovitveno odločbo Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo rok za odpravo neskladja, učinki ugotovitvene neskladnosti v vmesnem obdobju, do sprejema nove zakonske ureditve oziroma novele ZPIZ-1, pa izrecno z ustavno določbo niso urejeni, toženec meni, da prvostopno sodišče v zadevi ni smelo odločiti v smislu ustavne odločbe. To pa pomeni, da prvostopno sodišče v primeru tožnika, ki ima oziroma je v času nastanka invalidnosti imel status kmeta, ne more o njegovim pravicah iz invalidskega zavarovanja odločati drugače, vse dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena oziroma vse dokler zakonodajalec za te zavarovance ne bo sprejel ustrezne zakonske ureditve. Po njegovem mnenju pa tudi ne gre za obstoj pravne praznine, kot le-to zmotno interpretira prvostopno sodišče. Če bi šlo za pravno praznino, bi to ugotovilo že Ustavno sodišče in bi izdalo interpretativno odločbo ter določilo, da je potrebno sporno zakonsko določbo razlagati tako, da bo skladna z Ustavo, torej na podlagi analogije. Da ne gre za pravno praznino, izhaja tudi iz 11. in 18. točke obrazložitve ustavne odločbe, saj presojana zakonska določba ne ureja invalidskih pravic za kmete in druge oblike dela. Ustavno sodišče izrecno poudarja, da obe vrsti zavarovancev nujno ne moreta imeti iste pravice in da pravice ne morejo biti enake. Tako po mnenju toženca, dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena, ugotovljene vrzeli v omenjeni določbi tudi ni mogoče dopolniti na način, kot je to storilo prvostopno sodišče. Da bi se zagotovila vsaj približno enaka raven varstva vseh zavarovancev, tako kmetov kot samozaposlenih, je potrebno reformirati celoten sistem invalidskega zavarovanja v smislu izvrševanja pravic na podlagi III. kategorije. Takšno stališče potrjuje tudi pritrdilno ločeno mnenje odločbe Ustavnega sodišča, iz katerega je moč povzeti, da so vsi instituti invalidskega zavarovanja vezani na delovno mesto in organizirani delovni proces v okviru delodajalca ter da bo zato odprava ugotovljene neskladnosti z ustavo zahtevala kompleksnejšo zakonodajno urejanje. Upoštevaje definicijo invalidnosti po ZPIZ-1 namreč za zavarovance, samozaposlene in kmete, ni mogoče ugotoviti, da lahko gre pri njih za omejeno zmožnost za delo, saj pri njih ne gre za razporeditev na delovno mesto. Tudi če bi omejena zmožnost za delo lahko bila uporabljiva za tovrstne zavarovance, tako da bi se namesto delovnega mesta, na katerega je razporejen, uporabil pojem svoje delo, bi nastal položaj, v katerem samozaposleni ne bi bil več sposoben opravljati svoje dejavnosti, drugega dela, ki naj bi ga pa v okviru svojega poklica lahko še opravljal, pa nima. Po mnenju toženca tudi ni zakonske podlage, da sodišče takšnega zavarovanca napoti na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kot je to storilo v primeru tožnika, posledično pa mu tudi ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja glede na še vedno veljavno zakonodajo. Edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti po 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1 pa je ugotavljanje preostale delovne zmožnosti glede na drugo delovno mesto. Zato je pri ugotavljanju III. kategorije invalidnosti pomembno, katero je tisto drugo delovno mesto, ki mora ustrezati zdravstvenemu stanju zavarovanca oziroma naravi spremembe v njegovem zdravstvenem stanju, da se stopnja invalidnosti ne bi poslabšala in tudi kdo mu je dolžan zagotoviti to drugo delo, ki bi ga v okviru svojega poklica še lahko opravljal. Bistven element inštituta omejene zmožnosti za delo je, da se delo opravlja na delovnem mestu, na katerega so zavarovanci razporejeni, česar pa pri kmetih ni, saj le-ti drugega delovnega mesta nimajo, zakonske podlage za napotitev na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pa tudi ni. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da toženec napačno zaključuje, da je potrebno takšno protiustavno določbo do odprave ugotovljenega nesoglasja z Ustavo, uporabljati še naprej ter da prvostopenjsko sodišče ni imelo nobene zakonite podlage, da bi se lahko oprlo neposredno na ustavo in da ne gre za pravno praznino. Navaja, da je o opredelitvi pravne narave in pravnih posledicah ugotovitvene odločbe Ustavno sodišče sprejelo že številne odločbe, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče. Primeroma navaja mnenja konkretnih pravnih strokovnjakov in poudarja, da so mnenja vseh enaka, da v primeru, ko zakonodajalec v roku ne izpolni svoje obveznosti, nastopijo pravne posledice ugotovitvene odločbe. Ne strinja se, da v konkretnem primeru ne gre za pravno praznino. Meni, da toženec neutemeljeno izpodbija vsebinsko odločitev prvostopnega sodišča, saj se je pri rešitvi odprtega vprašanja, glede priznanja statusa invalida ter pravic z načelom enakosti oprlo na določbe 60., 94. in 97. člena ZPIZ-1. Nasprotuje vsem navedbam toženca v pritožbi.

Pritožbi se delno ugodi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št.... z dne 14. 2. 2007 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 18. 5. 2006, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je tekom sodnega postopka pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in dodatno zaslišalo še predsednico te komisije, specialistko medicine dela, prometa in športa A.A., dr. med. Dopolnilno mnenje, ki ga je podala invalidska komisija II. stopnje, je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in na podlagi sprejetega mnenja tožnika razvrstilo v III. Kategorijo invalidnosti, ker je zaključilo, da za opravljanje kmetijske dejavnosti ni več zmožen, da pa je v okviru svojega poklica (strojni tehnik) zmožen opravljati lažja fizična dela, brez dvigovanja bremen z levico nad 5 kg, brez dvigovanja levice nad višino komolca, brez strojev, ki povzročajo vibracije v polnem delovnem času. Zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z opravljanem kmetijske dejavnosti, je pritožbeno sodišče razpisalo obravnavo ter dodatno zaslišalo predsednico invalidske komisije II. stopnje, specialistko medicine dela, prometa in športa A.A. dr. med. Ta je izpovedala, da je opravljanje kmečke dejavnosti širši pojem, ki vsebuje več posameznih opravil, med drugim molža krav, pobiranje pridelkov in drugo. Po njenem mnenju tožnik lahko še opravlja kmečko dejavnost in sicer določena lažja dela, ni pa zmožen za delo, ki ga opravlja. Pri podaji dopolnilnega menja so na invalidski komisiji II. stopnje upoštevali delo po opisu, ki je bil pridobljen v predsodnem postopku in sicer delo v gozdu, pripravljanje silaže in druga opravila. Glede opravljanja same dejavnosti je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da je tožnik še vedno v okviru svoje dejavnosti zmožen za lažja dela. Izrecno je poudarila, da pri tožniku ne gre za zmanjšanje delovne zmožnosti v okviru njegove dejavnosti za več kot 50 % in tudi ne za II. kategorijo invalidnosti. Menila je, da je možno organizirati kmetijsko dejavnost tako, da se opravljajo lažja dela in sicer z ergonomskimi pripomočki, da se s tem razbremenijo težka fizična dela in da tudi kmetijsko dejavnost lahko opravljalo invalidi.

Pritožbeno sodišče pa je dodatno zaslišalo še tožnika in se prepričalo, da je tožnik zavarovanec iz 16. člena ZPIZ-1.

Na podlagi dodatno izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnik za kmetijsko dejavnost ob splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa je, da v okviru kmetijske dejavnosti opravlja lažja dela s polnim delovnim časom, ker je pri njem delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Da so potrebne omejitve pri delu kmeta, je v predsodnem postopku ugotovil tudi toženec, vendar tožniku pravic iz invalidskega zavarovanja ob sklicevanju na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ni priznal in hkrati kljub ugotovljenim omejitvam zaključil, da pri njem ni invalidnosti. Drugače kot toženec je že sodišče prve stopnje glede kategorije invalidnosti ugotovilo, da je pri tožniku podano stanje po 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti.

Po stališču pritožbenega sodišča, ki ga je zavzelo že v večih primerih, je v primeru, ko gre za zavarovanca po 16. členu ZPIZ-1, invalidnost podana le v primeru, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju svojega poklica oziroma dejavnosti ni več zmožen opravljati v obsegu, kot ga je opravljal pred nastankom sprememb v zdravstvenem stanju. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre pri tožniku za prav takšno stanje, je zaključilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker vzrok ugotovljene kategorije invalidnosti ni sporen, je pritožbeno sodišče štelo, da je vzrok glede na ugotovljeno vodilno diagnozo, poškodba pri delu. Po določbi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 zavarovanec iz 15. ter 16. člena zakona pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti nima, razen, če uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic. Za določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 je Ustavno sodišče z odločbo št. U-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je v neskladju z ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da je navedeno neskladje dolžan odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče v omenjeni odločbi med drugim ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ter je upravičen do pravice do premestitve skladno z 91. členom ZPIZ-1 ter pravice do nadomestila za invalidnost po 92. in 94. členu ZPIZ-1 in sicer, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina. Če pa je pri samozaposlenemu in kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni oziroma kmet, pa lahko opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem vprašanjem se je Ustavno sodišče postavilo na stališče, da razlog za takšno razlikovanje ni izkazan in da dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2.odstavkom 14. člena Ustave.

V zvezi s citirano ustavno odločbo je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da glede na to, da zakonodajalec zaenkrat še ni odpravil ugotovljenega neskladja, da je potrebno pravno praznino ustrezno zapolniti z interpretacijo ostalih zakonskih določb. Bistveno je, da imata obe vrsti zavarovancev, torej zavarovancev, zavarovanih na podlagi delovnega razmerja in zavarovancev, zavarovanih na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti oziroma kmetov, enako raven varstva oziroma obseg pravic.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnik, sicer zavarovanec po 16. členu ZPIZ-1, še vedno lahko opravlja dela v okviru svoje dejavnosti, to je v okviru kmetijske dejavnosti, vendar so potrebne omejitve pri delu. To pa pomeni, da dejavnost v določenem omejenem obsegu še vedno lahko opravlja. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico zagotavlja delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega oziroma za kmeta, pa je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. Ker v obravnavanem primeru ne gre za delavca, pač pa za kmeta, mu ni mogoče priznati pravice do premestitve, ki bi mu jo sicer zagotovil delodajalec, pač pa pravico do dela za omejitvami v okviru dejavnosti, v kateri bo opravljanje le-te organiziral sam. Priznanje takšne pravice predstavlja pri odločanju o nadomestilu za invalidnost enako pravno podlago kot pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1. V zvezi s pravico do dela z omejitvami v okviru svoje dejavnosti pritožbeno sodišče poudarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 442/2009 z dne 18. 4. 2011 poudarilo, da bi bila odločitev sodišča pravilna tudi v primeru, če bi bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu. V konkretni zadevi sicer ni potrebna časovna razbremenitev, pač pa samo omejitve pri delu, kar pomeni, da ne gre več za isto delo oziroma enak obseg dela, kot ga je tožnik opravljal pred nastankom invalidnosti, temveč so pri delu potrebne omejitve, torej enako kot v primeru, ko je priznana pravica do premestitve. Na takšno stališče se je pritožbeno sodišče že postavilo v večih zadevah. S tem so pravice prilagojene naravi dejavnosti in odpravljeno ugotovljeno neenako obravnavanje v odločbi Ustavnega sodišča z dne 4. 3. 2010. Ker je pritožbeno sodišče tožniku v okviru svoje dejavnosti priznalo pravico do dela z omejitvami in s tem štelo, da je tožnik s tem izenačen z delavcem, ki ima priznano pravico do premestitve na podlagi 91. člena ZPIZ-1, ter hkrati odločilo, da bo toženec ob analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1 odločil o pravici do nadomestila za invalidnost in da bo o tem izdal posebno odločbo. Glede na to, da je tožnik še zmožen opravljati svojo dejavnost, čeprav z omejitvami, ni nobene podlage, da bi se kot invalid III. kategorije invalidnosti prijavil pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. V tem delu je toženčevi pritožbi pritožbeno sodišče tudi ugodilo, zavrnilo pa odpravo izpodbijanih odločb toženca in glede na vse obrazloženo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 2., 3. in 4. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.


Zveza:

URS člen 14, 14/2. ZPIZ-1 člen 16, 60, 60/2, 60/2-1, 66/3, 91, 92, 94.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwMDg3