<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 334/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.334.2013

Evidenčna številka:VS0016657
Datum odločbe:30.01.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 114/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:NEPRAVDNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - nepravdni postopek - postopek za določitev odškodnine - odškodnina zaradi razlastitve - dejanska razlastitev - plačilo odškodnine po dogovoru o odškodnini - odločitev o stroških postopka

Jedro

Čeprav postopek razlastitve ni bil izpeljan v skladu z 49. členom ZRPPN in zato sporazum, ki je bil sklenjen v tem postopku ne more imeti moči izvršilnega naslova po 50. členu ZRPPN, pa ni mogoče mimo dejstva, da dogovor, ki sta ga o odškodnini za zemljišče parc. št. 490 predlagatelja sklenila z razlastitveno upravičenko, predstavlja najmanj pogodbo o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe obligacijskega prava (prvi odstavek 1093. člena ZOR). To pa seveda pomeni, da sta se predlagatelja z nasprotno udeleženko sporazumela, kakšno odškodnino jima je zaradi odvzema zemljišča dolžna plačati, predlagatelja pa tudi nista nikoli zatrjevala, da bi bila ta pogodba o poravnavi razveljavljena v zakonskih rokih. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je država s tem, ko je dogovorjeno odškodnino izplačala, svojo obveznost v celoti izpolnila in predlagateljema ne dolguje ničesar več.

V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Udeleženci krijejo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlagateljema za razlaščeni nepremičnini parc. št. 490/1 in 490/2 k.o. ... prisodilo še neto 10.667,32 EUR in zakonske zamudne obresti od neizplačane odškodnine v znesku 538.280 SIT za obdobje od 15. 4. 1992 do 1. 1. 2002 v skupnem znesku neto 43.401,07 EUR. Nasprotni udeleženki je naložilo tudi, da mora predlagateljema na račun izgubljenega dobička izplačati 13.940,14 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama predlagateljev in nasprotne udeleženke delno ugodilo in je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za odmero dodatne odškodnine za razlaščeni nepremičnini parc. št. 490/1 in 490/2 k.o. ... zavrnilo, odškodnino za izgubljeni dobiček pa je zvišalo na 15.895,45 EUR. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi odločitve o zavrnitvi predloga za plačilo dodatne odškodnine za parc. št. 490/1 in 490/2 je navedlo, da bi sicer po takrat veljavnem Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN) udeleženci morali skleniti sporazum o odškodnini šele po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, da pa to ne pomeni, da sporazum zato ni veljaven. Poudarilo je, da sta bila temeljna pogoja za razlastitev javna korist in odvzem lastnine, kar je bilo v obravnavanem primeru izpolnjeno, čeprav formalna odločba ni bila izdana in da ima zato sporazum o odškodnini, ki sta ga sklenila predlagatelja leta 1992, naravo izvršilnega naslova. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila predlagateljema leta 1992 plačana odškodnina za vso, takrat še enotno parc. št. 490, je odločilo, da o odškodnini ni mogoče ponovno razpravljati.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta predlagatelja vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 212/2013 dopuščena glede pravnega vprašanja: Ali je predlagatelj v primeru tako imenovane „dejanske razlastitve“, ko je bila posest odvzeta brez izvedbe zakonitega razlastitvenega postopka in proti plačilu odškodnine, ki ne dosega realne vrednosti nepremičnine, šele več let kasneje pa je izdana razlastitvena odločba, upravičen do razlike do popolne odškodnine za razlaščene nepremičnine in do zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od odvzema posesti do plačila popolne odškodnine?

4. Predlagatelja v reviziji, ki sta jo vložila na podlagi tega sklepa, navajata, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od zadeve Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 874/2009. Opozarjata, da je tudi v tej zadevi šlo za razlastitev zemljišča na istem območju, da je bila prav tako dogovorjena odškodnina v letu 1991, formalni postopek razlastitve pa je bil izpeljan šele leta 2003, da pa je razlika le, da je razlaščenka v zadevi II Ips 874/2009 v vmesnem obdobju nepremičnino prodala tretjemu in je bila nato nepremičnina formalno odvzeta tretjemu. Poudarjata, da je bilo v zadevi II Ips 874/2009 zavzeto stališče, da je bil postopek razlastitve izpeljan napačno, da zato razlaščenec ne more biti upravičen le do odškodnine, kakršno bi tudi sicer dobil, ampak bodisi do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, bodisi do povrnitve koristi, ki jo je imel upravičenec v vmesnem obdobju od uporabe, ali pa do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za čas od dejanske do formalne razlastitve. Menita, da je višje sodišče odstopilo od navedenega stališča Vrhovnega sodišča, saj je v obrazložitvi označilo nezakonite razlastitve kot neproblematične. Poudarjata kako pomembno je, da dogovor o odškodnini sledi pravnomočni razlastitveni odločbi, saj ima razlaščenec tako možnost uveljavljanja ustreznih pravnih sredstev, poleg tega pa ima tudi čas, da razmisli, ali sprejme ponudbo države glede odškodnine, ali pa začne nepravdni postopek. Predlagatelja opozarjata, da sklenjeni sporazum o odškodnini ni pogodba namesto razlastitve, pač pa le sporazum o višini odškodnine in da sta zato, ker o razlastitvi nikoli ni bilo odločeno, utemeljeno sklepala, da bosta še imela možnost dokazovati pravo vrednost nepremičnine. Navajata, da je tudi Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-26/97 in U-I-224/00 zapisalo, da ni mogoče odvzeti posesti brez izvedbe postopka, ki ga predvideva zakon. Opozarjata, da je sodišče druge stopnje kršilo 1. člen Protokola št.1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in opozarjata na zadeve Evropskega sodišča Guisso-Galissay, Porrong in Loennroth proti Švedski in Iatridis proti Grčiji, v katerih je sodišče obravnavalo kršitve pravice do zasebne lastnine. Poudarjata, da bi sodišče moralo kaznovati protipravno ravnanje države. Opozarjata tudi, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je za vso odvzeto nepremičnino že v letu 1992 obstajal javni interes, saj za del parcele, ki sedaj predstavlja št. 490/2 nikoli ni bilo javnega interesa za razlastitev, pa je država kljub temu predlagateljema odvzela tudi ta del. Menita, da se do tega dejstva sodišče druge stopnje ni opredelilo in je tudi zato odločitev sodišča druge stopnje napačna. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njuni pritožbi ugodi in jima odmeri odškodnino in zakonske zamudne obresti od 15. 4. 1992 do izdaje sklepa o odmeri odškodnine, ali pritožbo nasprotne udeleženke zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi, ali pa izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v nov postopek.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da se zaradi sklenjenega sporazuma o odškodnini in o odvzemu posesti zaradi potreb naknadne razširitve mejnega prehoda obravnavani primer bistveno razlikuje od zadeve II Ips 874/2009 in zadeve Guisso Galissay, na kateri se sklicujeta predlagatelja. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje zato pravilna in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili:

- da je bilo sporno zemljišče uporabljeno za izgradnjo mejnega prehoda A.;

- da je bil dne 15. 4. 1992 sestavljen zapisnik o ustni obravnavi na sekretariatu za gospodarstvo občine B. zaradi sporazumne določitve odškodnine za razlaščeno zemljišče;

- da je v zapisniku navedeno, da so bila na meji med Slovenijo in Hrvaško že izvedena gradbena dela, da se je izkazalo, da je treba razširiti parkirne prostore, da je zato treba poseči še na parc. št. 490/1, da zaradi nujnosti primerov postopek za ugotovitev splošnega interesa oz. izdelave lokacijske dokumentacije še ni končan in da bo takoj, ko bo sprejeta odločba o ugotovitvi splošnega interesa izdana tudi razlastitvena odločba, ki bo zajemala obravnavano zemljišče,

- da je vodja postopka stranki pojasnila, da ji pripada odškodnina za kmetijsko zemljišče;

- da je bil po razpravi sklenjen sporazum, da se predlagateljema za parc. št. 490-njiva 709 m2 izplača odškodnino v višini 99.260,00 SIT;

- da je sklenjeni sporazum obsegal odškodnino za celotno parc. št. 490, ki se je šele naknadno leta 2002 razdelila v dve parceli 490/1 in 490/2;

- da nikjer v zapisniku ni navedeno, da bodo stranke še kdaj ponovno razpravljale o odškodnini ali da gre samo za plačilo akontacije.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da predlagatelja utemeljeno opozarjata, da v obravnavanem primeru, tako kot v zadevi II Ips 874/2009, postopek razlastitve ni potekal v skladu s tedaj veljavnim ZRPPN. Ni bila najprej ugotovljena javna korist za razlastitev, nato izdana pravnomočna odločba o razlastitvi in nato izpeljan postopek za določitev odškodnine, ampak je razlastitvena upravičenka najprej nepremičnino prevzela v posest, na njej zgradila infrastrukturo, šele po več letih pa je bila izdana odločba o razlastitvi. Nobenega dvoma ni, da postopek ni bil pravilno izveden, vendar pa ima nasprotna udeleženka prav, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve II Ips 874/2009. Vrhovno sodišče se namreč v zadevi II Ips 874/2009, zaradi drugačnih okoliščin primera(1), sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je razlaščenec kljub sicer nepravilno izvedenemu postopku, upravičen do dodatne odškodnine, čeprav je ob dejanskem odvzemu z razlastitveno upravičenko sklenil dogovor o višini odškodnine in takšno odškodnino tudi prejel. Tudi v zadevah Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-26/97 in U-I224/00, ter zadevah Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic Guisso-Galissay proti Italiji (Appl. No. 58858/00), Sporrong in Loennroth proti Švedski (Appl. No. 7151/75) in Iatridis proti Grčiji (Appl. No. 31107/96), na katere se sklicujeta predlagatelja v reviziji, to vprašanje ni bilo obravnavano.

9. Čeprav postopek razlastitve ni bil izpeljan v skladu z 49. členom ZRPPN in zato sporazum, ki je bil sklenjen v tem postopku ne more imeti moči izvršilnega naslova po 50. členu ZRPPN, pa ni mogoče mimo dejstva, da dogovor, ki sta ga o odškodnini za zemljišče parc. št. 490 predlagatelja sklenila z razlastitveno upravičenko, predstavlja najmanj pogodbo o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe obligacijskega prava (prvi odstavek 1093. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(2)). To pa seveda pomeni, da sta se predlagatelja z nasprotno udeleženko sporazumela, kakšno odškodnino jima je zaradi odvzema zemljišča dolžna plačati, predlagatelja pa tudi nista nikoli zatrjevala, da bi bila ta pogodba o poravnavi razveljavljena v zakonskih rokih. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je država s tem, ko je dogovorjeno odškodnino izplačala, svojo obveznost v celoti izpolnila in predlagateljema ne dolguje ničesar več.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.

---.---

Op. št. (1): V zadevi II Ips 874/2009 sta bili dve zemljišči odvzeti prvotni lastnici in z njo sklenjen sporazum o odškodnini. Do prepisa lastnine na razlastitveno upravičenko ni prišlo, je pa imela ves čas nepremičnine v posesti. Prvotna lastnica je nato parceli v letu 2002 za simbolično kupnino prodala tretjemu, kateremu sta bili nato v razlastitvenem postopku v oktobru 2003 nepremičnini odvzeti. V zadevi II Ips 874/2009 je zaradi teh okoliščin razlastitvena upravičenka štela, da razlaščencu nikoli ni bila plačana odškodnina in je po razlastitvi celo sama začela nepravdni postopek za določitev odškodnine, revizijsko sodišče pa je presojalo le, ali je utemeljena zahteva razlaščenca, da mu pripada odškodnina po stanju nepremičnine, kakršna je bila ob formalni razlastitvi, torej upoštevajoč tudi infrastrukturo, ki jo je država zgradila na odvzetem zemljišču v obdobju od dejanske razlastitve do uvedbe razlastitvenega postopka. Revizijsko sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je zahteva razlaščenca neutemeljena.

Op. št. (2): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih.


Zveza:

ZNP člen 35, 104. ZRPPN člen 49, 50. ZOR člen 1093.
Datum zadnje spremembe:
31.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNzQ1