<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 394/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PSP.394.2011

Evidenčna številka:VDS0008250
Datum odločbe:01.12.2011
Področje:INVALIDI
Institut:invalid III. kategorije - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazovanje - sodni izvedenec - izvedensko mnenje - prekluzija - pritožbena novota

Jedro

Tožnica na dopolnilno mnenje sodnega izvedenca ni podala pripomb, kljub temu da jo je sodišče prve stopnje k temu pozvalo (in jo hkrati opozorilo na pravne posledice v primeru, če pripomb ne bi podala ali jih ne bi podala v določenem roku). Navedbe, s katerimi oporeka ugotovitvam sodnega izvedenca v dopolnilnem mnenju, je tožnica podala šele v pritožbi, kar je prepozno, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri presoji zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 1. 2009 in iste številke z dne 10. 12. 2008 ter da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno z ustreznimi pravicami.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na izvedeniško mnenje izvedenca doc. dr. J.B., dr. med., specialista ortopeda z dne 18. 4. 2011. Na mnenje je tožnica podala ustrezne pripombe, na katere pa izvedenec tudi s svojo dopolnitvijo ni odgovoril. Izvedeniško mnenje ni popolno in tudi sam izvedenec je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja pojasnil, da se v oceno psihičnega stanja tožnice ni spuščal, saj z ustreznim znanjem ne razpolaga. Izpostavlja, da iz izvedeniškega mnenja ne izhajajo posledice in vplivi ginekoloških težav, ki jih je imela tožnica zaradi totalne ekstirpacije uterusa z obojnimi adneksi leta 1998. Po njeni oceni bi ustrezen sovpliv ginekoloških težav na preostalo zdravstveno stanje podal le ustrezen izvedenec ginekološke stroke. Ker je tožnica prava neuka stranka, po prejemu dopolnitve izvedeniškega mnenja zoper slednje ni ugovarjala. Ugovarjala ni iz razloga, ker je slednje dejansko pavšalno ter povzema prvotno mnenje z dne 18. 4. 2011, dopolnitev mnenja pa tudi ni takšno, da bi odgovarjalo na njene pripombe. Sodišče prve stopnje tožnice ni opozorilo na možnost, da lahko predlaga drugega izvedenca medicinske stroke ali da lahko izrecno vztraja pri zaslišanju postavljenega izvedenca ter zahteva dopolnitev njegovega mnenja ter odgovor na njene pripombe. Tudi sodišče prve stopnje je odločilo, da bo izvedenca osebno zaslišalo, česar pa ni storilo. S takšnim ravnanjem sodišča prve stopnje, je bila tožnici odvzela možnost do podaje ustreznih pripomb na mnenje, ki bi se tudi dejansko upoštevale. Prav tako ni bila obveščena o svojih procesnih možnostih ugovarjanja mnenju v obliki dodatnih pojasnil. Meni, da je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da so v izvedeniškem mnenju povzeti vsi dotedanji izvidi drugih zdravnikov, samo mnenje pa je izjemno skopo. Izvedenec je ocenil, da je tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožna za delo v polnem delovnem času z omejitvami, te svoje odločitve pa konkretno ni obrazložil. Izvedenec se predvsem sklicuje na mnenje dr. K. z dne 14. 4. 2008 in 16. 6. 2008 in zatrjuje, da iz navedenih mnenj naj ne bi izhajale objektivne težave tožnice, temveč le subjektivne. Od leta 2002 se je zdravstveno stanje tožnice bistveno poslabšalo. Na takšno spremembo svojega stanja je izrecno opozorila in za to svoje poslabšanje predložila navedeni mnenji. Iz mnenj dr. K. izhaja, da ima tožnica poleg težav, ki so bile ugotovljene v letu 2002, tudi bolečine v kolenih, težave z desnim zapestjem, bolečine v vratu in križu z izžarevanjem predvsem v desno spodnjo okončino. Iz teh dveh mnenj izhaja predlog zdravnika, da je tožnica nujno potrebna bistveno manjših obremenitev pri delu prav zaradi navedenih težav. Težav in diagnoz, ki jih je postavil zdravnik, v letu 2002 pri tožnici nihče ni ugotovil. Tožnica je izrecno izpostavlja na izrazito bolečnost medvretenčnih prostorov, omejenost in bolečnost predklona ter bolečine v kolenih. Za takšnimi zdravstvenimi težavami ni trpela v letu 2002. Prav tako mora tožnica v sedanjem obdobju večkrat jemati protibolečinske tablete Zaldiar in Lekador, mora mirovati, masirati desno koleno z Olfen gelom, pa tudi opravljati fizikalne terapije, ki pa ne pripeljejo do nikakršnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Objektivne težave tožnice z bolečnostjo kolen in hrbtenice je bila ugotovljena ne le s strani dr. K., ampak tudi prof. dr. V.J. v izvidu z dne 22. 11. 2007. Prav v navedenem mnenju je izražena objektivna in ugotovljena zmerna difuzna artroza, zlasti v medialnem delu sklepa. V zadnji tretjini medialnega meniskusa je vidna manjša horizontalna fisura, na podlagi česar je bil ugotovljen izliv, artroza in degenerativna ruptura medialnega meniskusa. Do navedenih težav se izvedenec ni v ničemer opredelil. Tožnica za potrditev težav v kolenih prilaga tudi mnenje dr. K. z dne 26. 2. 2008, kjer je ugotovljeno, da je na podlagi že zatrjevanega MRI-ja kolen jasno in ugotovljena degeneracija meniskusov ter tudi predpisan kontrolni pregled z RTG. Izvedenec se izrecno sklicuje na ugotovitve v predsodnem postopku, sam pa ne poda konkretnih ugotovitev ter razlogov za takšne ugotovitve. Meni, da izvedeniško mnenje odstopa od predloženih listinskih dokazov, ki jih je tožnica v tem postopku predložila, pa tudi od izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 12. 8. 2002. Izvedenec ni upošteval sovplivov tožničinih zdravstvenih težav, predvsem bolečin v vratu, križu, artrozo kolen, miofascialnega sindroma v povezavi s tožničinimi ginekološkimi težavami. Opozarja na izvid R.S., ki ugotavlja, da gre pri tožnici za atipično lumbalgio, ki je lahko pogojena z zarastlinami po obsežni ginekološki operaciji. V kolikor bi bil v konkretnem postopku postavljen tudi izvedenec ginekološke stroke, bi slednji lahko podal ustrezno mnenje o takšnem sovplivu. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene pripombe na izvedeniško mnenje. Nadalje opozarja, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšno naj bi bilo drugo ustrezno delo, ki bi ga tožnica bila zmožna opravljati z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe iz leta 2002. Tožnica je ves čas pojasnjevala, da zaradi bolezni dela pomočnika strojevodja ne more več opravljati. Sporno pa je bilo nadaljnje opravljanje dela tožnice po ugotovitvi njene razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti. Ves čas postopka je zatrjevala, da je zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebno dolgotrajnejše mirovanje, da ne more vztrajati pri prisiljenih držah, zaradi bolečin v križu in nogah težko stoji dalj časa ali dalj časa sedi. Prav tako ima bolečine v rokah, se težko prikloni, predklon pa je omejen, tako kot tudi gibanje vratu. V tem delu se sodišče prve stopnje do trditev tožnice, da takšne njene zdravstvene težave predstavljajo dejansko omejitev njene zmožnosti opravljati delo, sploh ni opredelilo. Do tega se ni opredelil tudi izvedenec medicinske stroke ortoped. Dejansko tožnica ne more dalj časa sedeti, stati, se pripogibati in dvigati težje predmete, vztrajati v prisilnih držah, zaradi česar ni jasno, za katero delo s polnim delovnim časom kljub omejitvam naj bi bila primerna. Ravno na to opozarja tudi dr. K., ki zaradi specifičnih težav tožnice izrecno predlaga, da le-ta opravlja delo le štiri ure dnevno. Intenzivnost težav tožnice izhaja tudi iz dopolnitve izvedeniškega mnenja, v katerem izvedenec izrecno ugotovi, da dopušča možnost, da se je tožničino zdravstveno stanje v zadnjih desetih letih slabšalo, pri čemer pa ne opredeli, iz katerih razlogov naj bi kljub temu slabšanju v zadnjih desetih letih tožnica bila zmožna opravljati delo v polnem delovnem času ob ustreznih omejitvah. Ker tožnica pred vložitvijo pritožbe ni bila seznanjena z njeno procesno pravico predložiti konkretne izvide, šele v pritožbi prilaga ustrezne izvide dr. K., dr. R.S. in dr. V.J.. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca št.... z dne 30. 1. 2009 in iste opravilne številke z dne 10. 12. 2008 in odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila na glavni obravnavi dne 11. 2. 2011 (list. št. 18).

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje odločitev toženca v citiranih odločbah štelo za pravilno in zakonito in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Po 3. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Kakšno je tožničino zdravstveno stanje in njena delovna zmožnost in izrecno, ali je zmožna za delo z omejitvami s polnim delovnim časom oziroma s krajšim delovnim časom, je sodišče ugotavljalo z izvedencem ortopedom. Takšen konkreten predlog, da se izvede dokaz z izvedencem ortopedom, je tožnica postavila na prvi glavni obravnavi. Tudi na zaslišanju je opisovala predvsem ortopedske težave, v zvezi z ginekološkim obolenjem pa je navedla edino to, da je bila v letu 1998 ginekološko operirana, ne pa, da ima v zvezi s tem kakršnekoli ginekološke težave. Enako se je na ortopedske težave tožnica sklicevala že v predsodnem postopku v pritožbi, vloženi zoper prvostopno odločbo in vztrajala, da bi jo invalidska komisija morala ocenjevati zaradi težav s hrbtenico, torej zaradi ortopedskih težav in ne zaradi drugih težav.

Sodišče prve stopnje je na mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda utemeljeno oprlo svojo odločitev potem, ko je le-ta mnenje glede na tožničine pripombe, še dopolnil. Na dopolnilno mnenje, ki ga je sodišče tožnici posredovalo in jo posebej pozvalo, da morebitne pripombe na dopolnilno mnenje sodišču posreduje v 15-ih dneh ter jo hkrati v skladu z 286. a členom ZPP opozorilo na pravne posledice v primeru, da pripomb ne bi vložila ali jih ne bi vložila v določenem roku, tožnica pripomb ni podala. Razlogi, zakaj pripomb ni podala ob dovolj jasnem napotku in opozorilu sodišča prve stopnje, niso pomembni, niti utemeljeni, saj se ne nanašajo na takšne razloge, zaradi katerih ne bi mogla pripomb na dopolnilno mnenje posredovati sodišču prve stopnje v roku 15 dni, prav tako ne gre za takšne razloge, na katere bi se tožnica sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnica to, da se ne strinja z dopolnim mnenjem, navaja šele v pritožbi, in še to, da je pavšalno in da izvedenec le ponavlja prvotno mnenje. Tudi če je to res, takšne navedbe, dane v pritožbi že glede na določbo 286. a člena, zlasti pa določbo 337. člena ZPP, ne morejo biti upoštevne. Tako so prepozne in neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki ga nanašajo na izvedensko mnenje in dopolnilno mnenje, nadalje pa se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče sklenilo izvedenca zaslišati, potem pa je mnenje le dopolnilo. Neutemeljen je očitek, da ni bila obveščena o svojih procesnih možnostih ugovarjanja mnenju v obliki dodatnih pojasnil in možnosti, da poda predlog za postavitev drugega izvedenca specialista ginekologa in specialista psihiatra. V zvezi s takšnim predlogom za postavitev drugih dveh izvedencev (ginekologa in psihiatra) pritožba ne navaja, zakaj naj bi mnenje podala še ta dva izvedenca in kakšne težave naj bi imela tožnica iz teh dveh specialnosti, niti se ne sklicuje na konkretne izvide in ugotovitve teh specialistov. Pritožba tudi ne navaja, v čem je mnenje skopo in v kakšnem smislu naj bi izvedenec obrazložil, da je tožnica še nadalje zmožna za delo v polnem delovnem času z omejitvami, ustrezno fizično lažje delo brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg in dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice, psihično manj zahtevno delo. V nasprotju z mnenjem pritožba vztraja, da se je zdravstveno stanje pri tožnici od leta 2002 bistveno poslabšalo, to pa utemeljuje s tem, da iz mnenj dr. K. z dne 14. 4. 2008 in z dne 16. 6. 2008 izhaja, da ima tožnica poleg težav, ki so bile ugotovljene leta 2002, tudi bolečine v kolenih, težave z desnim zapestjem, bolečine v vratu in križu z izžarevanjem v desno okončino in da so pri tožnici potrebne bistveno manjše obremenitve pri delu in da tožnica izrecno izpostavlja izrazito bolečnost medvretenčnih prostorov, omejenost in bolečnost predklona ter bolečine v kolenih.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da izvedenec ni upošteval sovplivov ortopedskih težav z ginekološkimi težavami, pri čemer ne navaja konkretno, kakšne ginekološke težave ima tožnica in to tudi iz dokumentacije ne izhaja, razen, da je bila leta 1998 ginekološko operirana. Postavitve izvedenca ginekologa pa tožnica nikoli ni predlagala. Stranke skladno z določbo 212. člena predlagajo izvedbo določenih dokazov, kateri dokazi so pomembni za odločitev, pa presodi samo sodišče (213. člena ZPP).

Izvedenec je odgovoril na bistveno vprašanje, ali in do kakšnega poslabšanja zdravstvenega stanja naj bi prišlo pri tožnici, oziroma ali je za delo z omejitvami zmožna le s skrajšanim delovnim časom in ne s polnim delovnim časom, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim odločbama. Pri ugotavljanju tožničinega zdravstvenega stanja in delazmožnosti, je izvedenec proučil vso medicinsko dokumentacijo, vključno z izvidi dr. K. z dne 12. 5. 2008, 9. 6. 2008, 3. 9. 2008, 30. 9. 2009 in 15. 2. 2008. Izvedenec je tožnico tudi osebno pregledal in ugotovil, da so refleksi na spodnjih okončinah sicer oslabljeni, vendar simetrični in brez nevroloških izpadov in da tudi hrbtenica na poklep ni boleča. Vpogledal pa je tudi medicinsko dokumentacijo, ki jo je tožnica prinesla s seboj in sicer RTG lumbosakralne hrbtenice iz leta 2003, RTG vratne hrbtenice in kolen z dne 28. 5. 2007 in MR desnega kolena z dne 22. 11. 2007 in ugotovil, da RTG lumbosakralne hrbtenice ne pokaže patološki sprememb, da so na vratni hrbtenici vidni začetni znaki spondiloartroze, v kolenskih sklepih pa ni vidnih patoloških sprememb, prav tako pa MR desnega kolena ne pokaže znakov za okvaro ligamentarnega aparata ali hrustanca. Na podlagi takšne dokumentacije pritožba neutemeljeno vztraja, da mnenje odstopa od predloženih dokazov oziroma izvidov in od mnenj invalidskih komisij. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na izvid dr. R.S., še zlasti v delu, ki se nanaša na ginekološke težave in postavitev izvedenca ginekološke stroke.

Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da v objektivni zdravstveni dokumentaciji tožnice ni podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da se je njeno zdravstveno stanje do 30. 1. 2009, to je do dneva dokončne odločbe toženca, poslabšalo do te mere, da bi se njena delazmožnost pomembno zmanjšala. Enako tudi na podlagi izvidov osebnega pregleda ni ugotovil takšnih odstopanj v kliničnem statusu, ki bi utemeljevale njeno bistveno zmanjšano delovno zmožnost. Posebej je poudaril, da v izvidih ortopeda in fiziatra ni jasnih objektivnih ugotovitev o funkcionalnem stanju lokomotornega aparata ali anatomskih spremembah, ki bi bile lahko posledica kronične bolezni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožnici zaradi bolečin v kolenih, težav z desnim zapestjem, bolečin v vratu in križu, ne gre za stanje, ki bi narekovalo delo s krajšim delovnim časom. O tem, za kakšno delo je tožnica zmožna, pa je tudi dovolj razčiščeno in jasno navedeno, kakšne omejitve so pri delu potrebne glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 60. ZPP člen 213, 286.a, 337.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNTg1