<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 265/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.265.2014

Evidenčna številka:VS0017347
Datum odločbe:18.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 796/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DRUŠTVA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - lastninjenje - družbena lastnina - društva - lovska družina - dejavnost lovske družine - status lovske družine - kmetijska zemljišča - odplačna pridobitev nepremičnine - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - odločba Ustavnega sodišča - ustavnost določb ZSKZ

Jedro

Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je (bilo) vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine.

Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.034,00 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah ... Sodišče pri odločanju kot odločilnega ni upoštevalo zapisa družbene lastnine pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi, ampak je z namenom, da se ustavna pravica do zasebne lastnine uresniči v najvišji možni meri, upoštevalo tudi druge okoliščine (odplačna pridobitev od lastnikov, odklonilen odnos takratnega ekonomskega sistema do zasebne lastnine, lovske družine kot društva so bile nosilke pravic in obveznosti) oziroma je upoštevalo vsebino razmerja glede predmetnega premoženja toženke, ki po prepričanju sodišča nikakor ni združljiva s pojmom družbene lastnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Kot ključno je izpostavilo, da je bila pri teh nepremičninah na dan uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) vknjižena pravica uporabe in so tako ob uveljavitvi ZSKZ obstajali pogoji glede prenosa lastninske pravice na tožnico. Izpostavilo je, da z vidika predpisov, ki so urejali pridobitev stvarnih pravic na nepremičninah, ni bilo ovir, da toženka na spornih nepremičninah ne bi mogla pridobiti lastninske pravice, vendar je kljub zakonski dopustnosti bila v zemljiško knjigo vpisana družbena lastnina s pravico uporabe na toženo stranko. Če je toženka mnenja, da so vpisi v zemljiško knjigo bili nezakoniti oziroma v skladi s „tedanjim časom“, bi lahko sprožila postopek izpodbijanja vpisa, vendar ne zatrjuje, da bi to storila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 424/2013 z dne 13. 2. 2014 dopustilo revizijo toženke glede pravnega vprašanja, ali je v konkretnem primeru toženka (lovska družina) v času uveljavitve ZSKZ na nepremičninah, ki jih je pridobila od fizične osebe na odplačen način, imela lastninsko pravico.

Navedbe revidentke

4. Toženka meni, da odplačen pridobitni način nepremičnin potrjuje, da vtoževane parcele v času nakupa niso bile družbena lastnina in zato 14. člen ZSKZG ne predstavlja pravne podlage za njihovo pridobitev. Navaja, da je zemljišča pridobila s sredstvi, zagotovljenimi iz lastnih sredstev članov lovske družine, in z namenom opravljanja dejavnosti društva in ne z namenom opravljanja zadev splošnega družbenega pomena, kar je bila funkcija družbene lastnine v okviru prejšnjega pravnega sistema. Tožena stranka je kot lovska organizacija ob svoji družbenopravni naravi kot društvo lahko imela na nepremičninah lastninsko pravico, saj nakup ni bil izveden z izključnim namenom opravljanja zadev (splošnega) družbenega pomena, ampak zaradi zasebnih interesov društva. Vsebina razmerja glede predmetnih nepremičnin tako ni združljiva s pojmovanjem družbene lastnine, marveč je ostala kljub drugačnemu zapisu v zemljiški knjigi enaka zasebnim lastninskopravnim upravičenjem pravnih prednikov. Obrazloži, da sta tako ZSKZ in pred njim ZZadr podržavila samo tista kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bili pridobljeni na neodplačen način, saj je položaj lovskih organizacij primerljiv položaju temeljnih organizacij kooperantov. Po njenem mnenju osnovni namen ZSKZ ni bila ponovna nacionalizacija vseh kmetijskih zemljišč in gozdov brez izjem in za vsako ceno, ne glede na način njihove pridobitve. K smotrni uporabi kmetijskih zemljišč zavezuje lovske organizacije, med njimi tudi toženo stranko, že Zakon o društvih in sedaj tudi Zakon o divjadi in lovstvu, zato je podržavljenje tudi odplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč v lovskih organizacijah nesorazmeren ukrep. Meni, da je zaradi dosledne uresničitve pravice do zasebne lastnine ter ob uporabi načela vestnosti in poštenja treba 14. člen ZSKZ uporabiti zgolj in samo za tista kmetijska zemljišča in gozdove v družbeni lastnini, pri katerih gre po resnični vsebini za družbeno-lastninsko razmerje, čemur pa v konkretnem primeru ni mogoče pritrditi. Navedeno podkrepi s sodno prakso, sklicujoč se na sodbi VSM I Cp 827/2009 ter I Cp 1486/2010, I Cp 224/2013 ter sodbo VSC Cp 128/2013. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni odločitev sodišča druge stopnje tako, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali je lovska družina na podlagi kupoprodajne pogodbe z lastnikom kmetijskega zemljišča, na odplačen način, v sistemu družbene lastnine na kmetijskem zemljišču pridobila lastninsko pravico ali pa je kmetijsko zemljišče postalo družbena lastnina.

8. V nekdanjem družbenem sistemu sta bila obseg in vsebina lastninske pravice odvisna od konkretnega družbenega in ekonomskega razmerja, ki je bilo različno v odvisnosti od tega, ali je šlo za produkcijska sredstva ali sredstva za osebno porabo, ali pa za naravna bogastva, kulturne spomenike in podobno. Tako je bila v prejšnjem sistemu že v ustavi opredeljena vrsta lastninske pravice glede na predmet(1). Pri presoji vsebine pravic pravnih oseb, ki so uporabljale zemljišča v družbeni lastnini, je tako treba upoštevati določene posebnosti in omejitve, ki so veljale glede družbeno-lastninskih upravičenj na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v primerjavi z upravičenji na drugih sredstvih, ki so jih uporabljale družbene pravne osebe. Gre za posebnosti, ki so že v prejšnjem sistemu dajale uporabnikom družbenih sredstev na zemljiščih še manjši obseg upravičenj, kot so jih lahko imeli na drugih sredstvih, izhajale pa so iz dejstva, da zemlja predstavlja nacionalno bogastvo in omejen naravni vir na eni strani, in da je bilo to sredstvo v celoti pridobljeno v "splošno ljudsko premoženje" oziroma pozneje v državno in družbeno lastnino z zakonskimi ukrepi ob revolucionarni spremembi družbenega sistema po drugi svetovni vojni, ne pa ustvarjeno kot rezultat "združenega dela". Prehod kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino je bil načelno nedopusten, dopusten pa le v izjemnih primerih, določenih z zakonom (prvi odstavek 206. člena Zakona o združenem delu; v nadaljevanju ZZD). Prehajanje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini v lastnino občanov, društev in drugih civilnopravnih oseb je bilo podvrženo soglasju pristojnega javnega pravobranilca (35. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 26/73; v nadaljevanju ZKZ). Po drugi strani pa je bilo mogoče kmetijsko in stavbno zemljišče, gozd in gozdno zemljišče, ki so bili družbena lastnina, prenesti na drugo družbeno pravno osebo neodplačno, odplačno pa le do višine vrednosti vlaganj v to zemljišče oziroma v ta gozd (drugi odstavek 206. člena ZZD). Ta določba ZZD je že v sistemu družbene lastnine bistveno zmanjšala ekonomski pomen pravice razpolaganja z zemljiščem v družbeni lastnini. Le namenska in interesna povezanost kmetijskih zemljišč namreč lahko utemeljuje možnost neodplačnega prenosa oziroma prenosa na temelju povračila vlaganj. To je mogoče razumeti le v kontekstu samoupravnega združevanja dela in sredstev: ne spremeni se subjekt pravice, marveč le subjekt upravljanja.

9. Tožena stranka je lovska družina. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (UL SRS št. 25/76; v nadaljevanju ZVGLD) je v 55. členu določal, da so lovske organizacije a) lovske družine in njihove zveze ter b) organizacije združenega dela, ki upravljajo lovišča in narodne parke zaradi ohranitve in gojitve avtohtone divjadi in njihove skupnosti. Iz 57. člena istega zakona pa izhaja, da je lovska družina samoupravna organizacija občanov, ki se prostovoljno združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti. Za poslovanje in združevanje lovskih družin se uporabljajo predpisi o društvih, če ta zakon ne določa drugače. Nadalje je zakon določal, da so lovske družine in njihove zveze družbene organizacije in lahko pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu z zakonom in s svojim statutom.

10. Zakon je tako določil, da se za poslovanje in združevanje lovskih družin uporabljajo predpisi o društvih, kljub temu, da so imele lovske družine v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva(2). Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi (in ne le interese članov društva). Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi. Samoupravne organizacije občanov pa je, za razliko od organizacij združenega dela, opredeljeval element društvenosti v civilnem smislu (poudarek ni bil na združevanju produkcijskih sredstev kot je bilo to prisotno pri organizacijah združenega dela), kar potrjuje tudi določba drugega odstavka 57. člena ZVGLD, da se za poslovanje in združevanje lovskih družin uporabljajo predpisi o društvih. Iz navedenega izhaja, da so bile lovske družine tako subjekti civilnega prava (nosilci lastninske pravice), kot tudi družbene organizacije, ki so pridobljena sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev, se pravi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti. Za zagotavljanje teh nalog pa so kot družbene organizacije lahko pridobivale sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena ali kot lastna uporabljale za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom.

11. Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je (bilo) vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine(3).

12. V 29. členu ZVGLD je bilo določeno, da lovska organizacija, ki upravlja lovišče, lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupi ali vzame v zakup kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih kupujejo oziroma jemljejo taka zemljišča v zakup kmetijske organizacije, vendar tako, da ima prednostno pravico šele za kmetom, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se prodaja oziroma daje v zakup. Kmetijske organizacije, kot jih je opredeljeval peti odstavek 4. člena ZKZ, so imele lahko v skladu s prvim odstavkom 30. člena takratne Ustave SRS na zemljišču le družbeno lastnino. Po 23. členu ZKZ sta bili za kmetijske organizacije predpisani tudi omejitvi glede razpolaganja s kmetijskimi zemljišči in glede razpolaganja z denarnimi zneski, ki ga dobijo za kmetijska zemljišča(4).

13. Kmetijska zemljišča so tako lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe; v vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino. Tudi v teoriji je zaslediti stališče, da „ni dvoma, da so sredstva, s katerimi razpolaga in z njimi upravlja lovska organizacija (družina), družbena sredstva, pa čeprav ima del teh sredstev svoj izvor v prispevkih (članarini) članov te organizacije.“(5)

14. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini je zakonodajalec uredil z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih je zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile nekatere izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim (je) velja(l) za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad) ter za TOK (prvi odstavek 14. člena ZSKZ).

15. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča v reviziji ponujene analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 (med drugim) ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena ZSKZ ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Razlog za to je iskati predvsem v posebnem statusu, ki so ga imela kmetijska zemljišča že v sistemu družbene lastnine. Kmetijska zemljišča so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom. Društva so imela lahko v lasti samo toliko kmetijskih zemljišč, kolikor jim jih je bilo to potrebno za uresničevanje namena, zaradi katerega so ustanovljena. Iz navedenega predvsem izhaja, da kmetijskega zemljišča niso smela prosto prodati. Tudi če ga niso obdelovala kot skrben gospodar, se jim je le-ta lahko odvzel (prenesel na kmetijsko zemljiško skupnost)(6).

16. Opisano razlago potrjujejo tudi druge določbe ZSKZ, ki se nanašajo na pravico do nadaljnje uporabe in upravljanja kmetijskih zemljišč, pri čemer se morebitna kupnina pobota z zakupnino ali koncesijsko dajatvijo (17. člen ZSKZ). Ob tem gre dodati, da je ustavno presojo prestala tudi določba prvega odstavka 5. člena ZLPP, ki je podjetjem ob lastninjenju naložila, da izločijo tudi odplačno pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove.

17. Ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

18. Ker toženka z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki dolžna povrnitvi stroške odgovora na revizijo po stroškovniku na l. št. 57 ter v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Kmetijska zemljišča, 2. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije 1982, str. 77.; Prim. Sajovic B.: Nekatera sistemska vprašanja ob ZTLR, str. 512 ter Finžgar A.:Stvarno pravo (Lastnina: Poglavje o lastnini iz rokopisa za učbenik stvarnega prava), Pravna fakulteta v Ljubljani, 1972, str.129.

Op. št. (2): Glej dr. Alojzij Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, Uradni list RS, 1980, 1. člen.

Op. št. (3): Glej odločbi VS RS II Ips 655/1992 ter II Ips 818/2009.

Op. št. (4): Zakon o kmetijskih zemljiščih s komentarjem in napotki za prakso, UL SRS, 1974, str. 69.

Op. št. (5): Strohsack B.: Žival in škoda, Ljubljana 1982, str. 65.

Op. št. (6): Glej Kmetijska zemljišča tretja knjiga 1985, str. 119.


Zveza:

Ustava SRS člen 30, 30/1. ZZD člen 206, 206/1, 206/2. ZKZ (1973) 4, 4/5, 35. ZVGLD člen 17, 29, 55, 57, 57/1, 57/2. ZSKZ člen 14, 14/1, 17. ZLPP člen 5.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MTY1