<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 763/2004
ECLI:SI:VSRS:2007:I.UP.763.2004

Evidenčna številka:VS19380
Datum odločbe:28.11.2007
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2035/2003
Področje:GRADBENIŠTVO - URBANIZEM
Institut:enotno dovoljenje za gradnjo - nadomestna gradnja - poseg v služnost poti

Jedro

Vprašanje, ali prihaja do širitve služnosti ali ne ter vprašanje ugotavljanja morebitne škode na služečem zemljišču, ne moreta biti predmet tega postopka, temveč le postopka pred sodiščem splošne pristojnosti. V tem upravnem sporu je odločilo le, ali so bili za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo dejansko izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo materialni predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 21.10.2002, s katero je upravni organ prve stopnje investitorju A.A. izdal enotno dovoljenje za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in izgradnjo nadomestne stanovanjske hiše s poslovnimi prostori (pisarniška dejavnost) na mestu porušenega objekta s pripadajočo komunalno, zunanjo in prometno ureditvijo, vse na zemljišču parc.št. 15 k.o..., z dostopom in dovozom po obstoječi služnostni poti po zemljišču parc.št. 16 iste k.o., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v tem upravnem sporu za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se na podlagi 33.a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00, v nadaljevanju ZGO) lahko izda investitorju na njegovo zahtevo, če zahtevi poleg dokazil iz 36. člena tega zakona, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo namreč vsebuje vse sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. V zadevi ni sporno, da gre za poseg na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja BS 6 ( v nadaljevanju PUP), ter da se predlagana gradnja nahaja v območju urejanja BS 6. V tej morfološki enoti, ki zajema območje jedra starega naselja, so v skladu s 5. členom PUP dovoljene tudi gradnje in nadomestne gradnje. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je predlagana gradnja v skladu s pogoji PUP. Kot izhaja iz tožbenih navedb pa je sporno predvsem vprašanje dostopa do zemljišča predvidenega posega, saj dostop poteka po služnostni poti preko zemljišča v lasti tožeče stranke. Kot je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nahaja med upravnimi spisi, je v zemljiško knjigo vknjižena služnostna pravica na parceli št. 16 v korist lastnika oziroma uporabnika parcele št. 15. Potrebno je poudariti, da je vknjižena služnostna pravica brez vseh omejitev. Iz listin, ki so priložene zemljiškoknjižnemu izpisku, je razvidno, da je bila dogovorjena služnost hoje in vožnje z vprežnimi ter motornimi vozili. Služnost torej ni bila omejena na služnost pešpoti, kot zmotno navaja tožeča stranka, in torej ne gre za širjenje služnosti pešpoti, kar naj bi dokazovala predvidena parkirišča za stranke. Prav tako ni omejena služnost glede na vrsto gospodujočega zemljišča. Sicer pa to, kot je pravilno navedla tožena stranka, ni predmet tega postopka. Naloga upravnega organa pri izdaji dovoljenja je glede dostopa le ta, da ugotovi, ali dostopna pot omogoča normalen dostop do objekta oziroma zemljišča, na katerem bo objekt stal. Tudi po presoji sodišča se služnost v škodo služečega zemljišča ne povečuje, saj se s posegom po spornem dovoljenju ne posega v služnostno pot in s tem v zemljišče v lasti tožeče stranke. Pravilno pa je razlogovanje tožeče stranke, da služnost pomeni omejevanje lastninske pravice in da je potrebno služnost omejevati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da se vprašanja vrednosti sosednjih nepremičnin ne rešujejo v upravnih postopkih za izdajo dovoljenj za posege v prostor. Prav tako niso stvar tega postopka morebitne škode, nastale na nepremičninah zaradi izvajanja gradnje. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da gre v teh primerih za zasebno-pravni interes, ki se v postopkih za izdajo dovoljenj za posege v prostor ne upošteva ter se rešuje drugje na pristojnih sodiščih. Samo izdano dovoljenje zavezuje investitorja, da mora morebitno škodo, nastalo v času gradnje na sosednjih objektih, sanirati takoj, ko je to mogoče. Nedvomno bo večja obremenitev poti v času gradnje, za kasneje pa se sodišče strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da zaradi same dejavnosti služeče zemljišče ne bo bistveno bolj obremenjeno. Sicer pa v konkretnem primeru služnostna pravica ni omejena s številom voženj. Tožena stranka v tožbi še navaja, da bi moral upravni organ poskrbeti z ustreznimi zagotovili že med lokacijskim postopkom, da se ne bi bistveno posegalo v nepremičnino tožeče stranke. Po presoji sodišča upravni organ takih pooblastil nima, stvar dogovora med strankami pa je, kako si bodo uredile obstoječo služnostno pot, ki je vpisana v zemljiško knjigo ter pred tem dogovorjena s pogodbo oziroma sporazumom, ki so ga sklenili M.M., A.V., R. V., J.Z. in I.Z., in s katerim je soglašala tudi takratna Občina ... kot upravni organ za zemljišče družbene lastnine. Občina je tudi dovolila vknjižbo oziroma zaznambo služnosti. Kot že rečeno, je bila ta dogovorjena za hojo in vožnjo z vprežnimi ter motornimi vozili, in sicer po severni strani parcele št. 16 k.o. ... po vsej njeni dolžini. Glede na to, da obstoj same služnosti ni sporen, ima investitor zagotovljen dostop do zemljišča predvidenega posega, to pa je tudi relevantno v postopku izdaje dovoljenja za posege v prostor.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev upravnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu predlogu po razveljavitvi in odpravi odločbe tožene stranke z dne 17.10.2003 ugodi ter odpravi enotno gradbeno dovoljenje z dne 21.10.2002 in zavrne zahtevek investitorja za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Poudarja, da je neizpodbitno dejstvo, da navedena gradnja investitorja prekomerno posega v lastninsko pravico pritožnika. Res je, da ima investitor na zemljišču tožeče stranke služnostno pot, vendar pa to ne pomeni, da se lahko neomejeno posega v lastninsko pravico tožeče stranke in se navedena služnostna pot neomejeno širi v škodo tožeče stranke. To se v tem primeru dogaja, saj gradnja nadomestnega objekta dejansko poteka na zemljišču v lasti tožeče stranke, kar izhaja iz osmih barvnih fotografij, ki jih je tožeča stranka predložila sodišču prve stopnje. Služnostna pot, ki služi le dostopu do nepremičnine investitorja, tako sedaj opravlja funkcijo gradbišča. Poleg navedenega pa zaradi navedenih gradbenih del, ki delno potekajo tudi na zemljišču tožeče stranke, na njegovi hiši nastaja škoda, zaradi gradnje nastaja neznosen hrup in emisije izpušnih plinov, zaradi tresljajev, ki nastanejo ob delovanju gradbenih strojev, oddaljenih manj kot meter od hiše tožeče stranke, pa nastajajo na zidovih hiše razpoke. Prav tako je oviran dostop do nepremičnine v lasti tožeče stranke, zaradi nadomestne gradnje pa je ovirano tudi osončenje hiše tožeče stranke, saj je ta na eni strani ograjena s črnim polivinilom. Tožeča stranka je na navedene nedopustne posledice opozarjala ves čas upravnega postopka. Če bi upravni organ in sodišče prve stopnje postavila izvedenca prometne in izvedenca gradbene stroke ali vsaj opravila ogled na kraju samem, bi lahko ugotovila, da nadomestna gradnja na tako majhnem prostoru z omejeno možnostjo dostopa ni mogoča. Poleg tega sodišče prve stopnje ni izkoristilo zakonske možnosti oziroma obveznosti in ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi lahko zaslišalo tožečo stranko, ki bi imela možnost izpovedati, kakšno je dejansko stanje in kakšne so realne možnosti gradnje na predmetnem zemljišču. Sodišče je s tem kršilo osnovno načelo kontradiktornosti postopka, saj tožeča stranka ni imela možnosti v postopku upravnega spora pojasniti svojega stališča o nezakonitosti pridobivanja dovoljenja za gradnjo. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-197/02 z dne 3.4.2003, izhaja, da sodišče v upravnem sporu na podlagi 50. člena ZUS odloča po opravljeni glavni obravnavi, brez nje pa le v primeru, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa ni sporno. V konkretnem primeru tožeča stranka ves čas poudarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, vendar sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov niti ni opravilo glavne obravnave. Po mnenju tožeče stranke ima upravni organ ne samo pooblastila, ampak tudi zakonsko dolžnost, da med lokacijskim postopkom zagotovi, da se med samo gradnjo ne bo bistveno posegalo v nepremičnino v lasti tožeče stranke, še zlasti, če na to tožeča stranka ves čas opozarja. Tožeča stranka meni, da je zaradi vsega navedenega nedopustna, nezakonita in protiustavna sodba sodišča prve stopnje, ki pomeni nedopustno oškodovanje tožeče stranke in zmanjšanje vrednosti njegove nepremičnine.

Tožena stranka in prizadeta stranka nista podali odgovora.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo v upravnem postopku na ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje upravnega akta pravilno uporabljeno materialno pravo. Po prehodni določbi 191. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, ZGO-1) se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1.1.2003, končajo po določbah ZGO. Enotno dovoljenje za gradnjo se je po določilu 33.a člena ZGO, na katerega se pravilno sklicujeta sodišče prve stopnje in upravni organ, lahko izdalo investitorju na njegovo zahtevo, če je zahtevi za izdajo tega dovoljenja, poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predložil tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje vse sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Glede na navedeno določbo ZGO je bila podlaga za izdajo odločbe tudi v 2. odstavku 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ki med drugim določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji. V obravnavani zadevi zadevno območje leži v območju, ki se ureja s PUP in se nahaja v območju urejanja BS 6. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da med postopkom ni bilo spora o tem, da je predlagana gradnja, to je odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in izgradnja nadomestne stanovanjske hiše s poslovnimi prostori - pisarniška dejavnost, skladna z določilom 5. člena PUP, ki določa, da so na tem območju dovoljene tudi novogradnje in torej tudi nadomestne gradnje. Sporno pa je bilo predvsem vprašanje dostopa do zemljišča predvidenega posega, saj dostop poteka po služnostni poti preko zemljišča, ki je last tožeče stranke.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nahaja med upravnimi spisi, izhaja, da je v zemljiško knjigo na parceli št. 16 (last tožeče stranke) vknjižena služnostna pravica v korist lastnika parcele št. 15 (investitorja A.A.), da je vknjižena služnostna pravica brez omejitev, ter da je iz listin, ki so priložene zemljiškoknjižnemu izpisku, razvidno, da je bila med strankama dogovorjena služnost hoje in vožnje z vprežnimi in motornimi vozili. Glede na navedene ugotovitve se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za širjenje služnosti pešpoti, saj dogovorjena in v zemljiško knjigo vpisana služnost ni bila omejena le na služnost pešpoti, kot to ves čas postopka nepravilno navaja tožeča stranka. V zvezi z zatrjevanim omejevanjem služnosti tožeča stranka v pritožbi še navaja, da gradnja nadomestnega objekta dejansko poteka na zemljišču tožeče stranke, pri tem pa tožeči stranki nastaja ogromna škoda. Takšni pritožbeni ugovori so za ta upravni spor neupoštevni, saj vprašanje, ali prihaja do širitve služnosti ali ne, ter vprašanje ugotavljanja morebitne škode na služečem zemljišču, ne moreta biti predmet tega postopka, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, temveč le postopka pred sodiščem splošne pristojnosti. Glede na navedeno je za ta upravni spor neupošteven tudi pritožbeni ugovor, da bi v obravnavanem primeru moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled na kraju samem ter pritegniti izvedenca prometne in gradbene stroke, ki bi povedala, da gradnja na tako majhnem gradbenem prostoru z omejeno možnostjo dostopa ni mogoča. V tem upravnem sporu se namreč presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru enotnega dovoljenja za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše s poslovnimi prostori in izgradnjo nadomestne stanovanjske hiše s poslovnimi prostori - pisarniška dejavnost. Glede na naveden obseg presoje je v tem upravnem sporu odločilno le, ali so bili za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo dejansko izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo materialni predpisi.

Iz listin v upravnem spisu nedvomno izhaja, da so bili v postopku izdaje enotnega gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na lokacijske pogoje gradnje (predlagana gradnja v celoti izpolnjuje pogoje PUP glede oblike objekta, lege, odmikov in drugih), da so bila v postopku pridobljena vsa zahtevana soglasja, investitor pa je izkazal, da ima pravico graditi na navedenem zemljišču s parc.št. 15, k.o..., vključno z dostopno potjo po parc.št. 16 iste k.o., za katero nesporno izkazuje služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili. Upoštevaje navedeno tudi ni mogoče pritrditi navajanju tožeče stranke v pritožbi, da ima upravni organ zakonsko dolžnost, da med lokacijskim postopkom zagotovi, da se med samo gradnjo ne bo bistveno posegalo v nepremičnino v lasti tožeče stranke, saj navedeno zatrjevanje nima podlage v zakonskih določilih, ki urejajo postopek izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo. Po mnenju pritožbenega sodišča se v obravnavanem primeru z izdanim dovoljenjem o sami služnosti v škodo služečega zemljišča ni odločalo, zaradi česar so vsi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na prekomerno obremenitev služnosti v času gradnje objekta, neutemeljeni.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker ni izkoristilo zakonske možnosti oziroma obveznosti in ni razpisalo naroka za glavno obravnavo. Po ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, je bila po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Pri tem gre poudariti, da mora biti strankin predlog za izvajanje dokazov obrazložen, obstoj in pravna relevantnost dokazov pa mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem predlaganega dokaza ugotoviti in utemeljiti, v čem so za odločitev pomembne. Ker tožeča stranka v tožbi glavne obravnave sploh ni predlagala, glavne obravnave pa ni zahtevala niti tožena stranka, so vsi ugovori, ki se nanašajo na neizvedbo glavne obravnave, neutemeljeni. V obravnavanem primeru tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj neoprava glavne obravnave ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugih bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka v pritožbi ne navaja, bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, v obravnavani zadevi tudi ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS-1 člen 22, 22/3, 75, 75/3.ZPP člen 350, 350/2. ZUS člen 72, 72/4. ZGO člen 33a.ZGO-1 člen 191. ZUN člen 54, 54/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTk1OA==